Slovensko politično prizorišče pretresajo posnetki, v katerih vplivni posamezniki na kosilu, ob kozarcu vina, razlagajo o koruptivni praksi politično-gospodarske elite okrog predsednika vlade. Namesto, da bi vsi govorili o tem, kako ta Avgijev hlev očistiti, politika in njeni medijski pomagači Janeza Janšo obtožujejo veleizdaje. Ker naj bi poznal in se sestal z ljudmi iz neke izraelske firme, ki se s tovrstnim razkrivanjem korupcije ukvarja. Vladajoča struktura je v svojo obrambo aktivirala nevladne organizacije, medije, predsednico republike, represivni aparat in obveščevalno službo Sova.

Vendar Robert Golob ni prvi, ki poskus razgaljenja lastnih lumparij prikazuje kot izdajo države. Ta vzorec ima dolgo zgodovino.

L’État, c’est moi

Ko je Ludvik XIV. domnevno izjavil “L’État, c’est moi”, “država, to sem jaz”, je opisal logiko, ki jo imajo avtoritarni sistemih še danes. Ker se oblastnik in država zlijeta v eno, kritika vladarja postane kritika države. Od tod je le še korak do sprevržene interpretacije, da razkrivanje korupcije in zlorab oblasti ni več legitimna politična, tudi predvolilna, aktivnost, temveč napad na državo in njena izdaja.

V Franciji pod Ludvikom XV. so se v salonih, tudi ob večerjah, tudi ob kozarcu vina, pogosto hvalili s poznanstvom z Madame de Pompadour, prek katere se je dalo »kaj urediti«. Ko so se pojavili libelles, pamfleti, ki so razkrivali kraljeve poskočnosti in dvorni klientelizem, je monarhija reagirala z brutalno represijo. Razkrivanje resnice o dvoru je bilo razumljeno kot ogrožanje države; avtorje so brez sodnega postopka aretirali in izgnali, saj je bila podoba monarha neločljiva od stabilnosti kraljestva.

Tudi ruski dvor ni poznal razlike med opravljanjem in protidržavnim delovanjem. V času Katarine II. so bile govorice o njenih ljubimcih smrtno nevarne, saj naj bi spodkopavale integriteto imperija. Stoletje kasneje, v senci prve svetovne vojne, je bil tarča zloglasni Rasputin. Zaradi njegovega vpliva na cesarico Aleksandro, ki je bila nemškega porekla, je carska Rusija širjenje govoric o dvoru preganjala kot nekaj, kar zbija vojaško moralo in služi tujcem.

Totalitarizmi 20. stoletja so to personalizacijo oblasti prignali do absurda. Adolf Hitler ni smel biti navaden politik, ampak asketska figura, »poročena z nemškim narodom« - “mit dem deutschen Volk verheiratet”. Joseph Goebbels je njegovo razmerje z Evo Braun skrbno skrival za zidove Berghofa, saj v nacistični cenzuri ni bilo prostora za govorice, ki razkrajajo mit, na katerem je temeljila država. Pod oznako Wehrkraftzersetzung – spodkopavanje vojne morale – so oblasti preganjale tiste, ki so si drznili širiti šale ali informacije o voditeljevem zasebnem življenju.

Sodobni avtoritarni režimi to isto logiko uporabljajo za prikrivanje finančnih malverzacij. V Savdski Arabiji se kritika korupcije znotraj elite razume kot nelojalnost. Primer Jamala Khashoggija je emblematičen: kritiziral je način vladanja in koncentracijo moči v rokah Mohammeda bin Salmana. Njegovo pisanje je bilo v uradnem diskurzu označeno za škodljivo državi, kar je leta 2018 vodilo do njegove likvidacije v Istanbulu.

V Azerbajdžanu je Ilham Aliyev na podoben način utišal novinarje, npr. Khadijo Ismayilovo. Ko je raziskovala in razkrila korupcijo znotraj predsednikove družine, je bila kazensko preganjana pod krinko finančnega kriminala. Dejansko pa je šlo za maščevanje zaradi razkrivanja sistemske korupcije. Njeno delo pa je bilo v poslušnih medijih predstavljeno kot napad na državo in njene vitalne interese.

Naš Putin

Najbolj nazoren primer te regresije najdemo v Rusiji Vladimirja Putina. Problematiziranje korupcije Putinivega kroga velja za izdajo domovine. Anna Politkovskaya je poročala o zlorabah v Čečeniji in sistemski korupciji, kar so prokremeljski komentatorji interpretirali kot delovanje v interesu »sil, sovražnih Rusiji«. Njeno poročanje naj bi »diskreditiralo rusko vojsko«, kar je po njihovem služilo tujemu sovražniku. Leta 2004 so jo poskusili umoriti, leta 2006 jim je pa uspelo.

Alexei Navalny je prek Fundacije za boj proti korupciji (FBK) objavljal preiskave o premoženju Dmitrija Medvedeva in sloviti Putinovi palači. Čeprav je šlo za konkretno razkrivanje korupcije, podprto z dokumenti, je oblast njegovo delovanje sistematično prikazovala kot protidržavno in varnostno problematično. Ni pa bilo razprave o vsebini njegovih odkritij. Namesto tega so ga mediji in sodstvo razglasili za orodje zunanjega sovražnika in FBK obtoževali, da ga financirajo iz tujine. V javnosti, v ruskih Tarčah in Odmevih, je bilo razkrivanje korupcije najožjega Putinovega predstavljeno kot protidržavna grožnja, ki destabilizira Rusijo.

Navalnega so obsodili na večletno zaporno kazen, malo preden bi bil lahko v tisti izmenjavi vohunov osvobojen, pa je v zaporu v Sibiriji umrl. Razumni ljudje ne verjamejo, da naravne smrti.

Skratka

Robert Golob ni prvi, ki napad na svoj interesni krog prikazuje kot izdajo države; ta vzorec personalizacije oblasti ima globoke zgodovinske korenine in je značilen za režime, ki niso demokratični.

Protegé Putinovega odlikovanca Zorana Jankovića, ki kljub agresiji Rusije na Ukrajino odlikovanj ni vrnil, je reagiral podobno kot Putin. Sicer nekoliko mehkeje, saj so vsi vpleteni še živi. “Depolitizirani” mediji so se odzvali podobno kot tisti v Putinovi službi: razkrivanje kriminala oblasti so predstavili kot izdajo države. Očino je v Sloveniji državna skrivnost najvišjega reda informacija, kako deluje organizirani kriminal.

Čeprav so absurdne, pa bi bilo narobe obtožbe vzeti na lahko. Ko pade beseda veleizdaja, bi se morali ustaviti in zamisliti. Beseda ima zgodovino. Nosi sence režimov, ki so kritiko dušili s krvjo. Če to sprejmemo za normalno, potem smo naredili korak nazaj. Civilizacijski korak nazaj. Normaliziramo stanje, ko nekdo spet lahko reče, država, to sem jaz.

Volivci so v nedeljo izrekli jasno nezaupnico vladajoči koaliciji. Gibanje Svoboda je dobilo več kot četrtino poslancev manj, Socialdemokrati so svoj rezultat poslabšali, Levica je komaj ostala na istem. SDS in NSi sta pridobili po enega poslanca. Novinec Logar, ki so ga režimski mediji šteli za desno sredino, je dobil 6 poslancev. Desna sredina torej skupaj 43, levica in Levica skupaj 40 poslancev. Alternativa za, hmm, Slovenijo, Resnica, 5.

Kaj nam to pove, ne o strankah, ampak o volivcih?

Jasna dilema

Niso vsake volitve primerne za ocenjevanje volivcev. Ampak te letošnje so bile natančno takšne. Ne tehnična tekma med ekonomskimi vizijami, barvami kravat, pogledi na ta ali oni parcialni problem, ne ideološki boj med levico in desnico, ne ocena, ali je vlada delala dobro ali slabo. Kampanja je pred volivce postavila ostro moralno ločnico. Finiš volilne kampanje se je namreč vrtel skoraj izključno okrog posnetkov, ki so povsem razgalili skorumpiranost krogov okrog Svobode. Povsem! V barvah in z razločnim glasom.

Nekatere so posneli svobodnjaki sami, za druge pravijo, da so jih posneli Izraelci. Branili so se najprej tako, da so stranko SDS obtožili, da je ona za namene kampanje naročila snemanje, ali pa da je vsaj snemalcem pomagala z nasveti, ali pa vsaj, da ima Janez Janša kontakte z ljudmi, ki bi jih bilo mogoče sumiti, da so snemali. Ne da bi kaj konkretnega vedeli o tem, kdo je sploh snemal. Ulico, nevladnike, Sovo, uradništvo in režimske medije so mobilizirali, da bi zadevo obrnili proti stranki SDS. Kar je med volivci, predvsem pa volivkami, ki spremljajo samo režimske medije, dobro uspelo.

Najprej so vsi mislili, da so snemali zato, da bi vplivali na kampanjo, potem se je izkazalo, da so snemali zato, da bi Goloba in Mesca lahko izsiljevali glede glasovanja vlade o pridružitvi tožbi Južne Afrike proti Izraelu.

Pred volivci je bila torej kristalno jasna dilema. Ne samo, ali si želijo, da bi vlada nadaljevala svoj manadat, ampak predvsem vprašanje odnosa do laži in korupcije. Na eni strani so bili tisti, ki serijsko lažejo, ki korupcijo izvajajo, zagovarjajo in omogočajo, na drugi tisti, ki jo kritizirajo. Na eni strani so bili tisti, ki so bili obtoženi, da so tujcem pomagali odkrivati korupcijo v Sloveniji, na drugi tisti, ki so bili zasačeni.

In vsak tretji volivec je izbral laž in korupcijo. Vsak tretji !

Pri-rojeno proti pri-vzgojenemu

Bryan Caplan v svoji knjigi The Myth of the Rational Voter razloži, da je racionalni volivec mit. Jason Brennan v knjigi Against Democracy navaja statistične podatke o tem, kako volivci o politiki večinoma nimajo pojma:

Ko pridemo do politike, nekateri vedo veliko, večina ne ve nič in mnogi vedo manj kot nič.

Volivci ne glasujejo na podlagi razmisleka, kaj je zanje dobro in kaj ne. Tudi se jim ne splača v volilno odločitev vlagati preveč energije, ker je možnost, da bi posameznikova odločitev imela kak vpliv na izid volitev, astronomsko majhna. Pač pa jih vodijo sistematični predsodki, ki jih ekonomisti označujejo kot iracionalne. Caplan med drugimi eksplicitno navaja predsodka proti trgu in proti tujcem. S tem povezana demagogija je v nedeljo vodila volivce k Svobodi, Levici in Resnici.

Evolucijska psihologija bi pojasnila, da se lažje, hitreje, z manj miselnega napora odločamo na podlagi instinktov in občutkov, ne pa po premisleku. Instinkte smo podedovali iz savane, iz kamene dobe in so rezultat milijonov let evolucije, ki so jih naši predniki preživeli v kardelih, klanih in plemenskih skupnostih.

Tribalizem proti civilizaciji

Pomemben instinkt, ki smo ga podedovali od takrat, je občutek plemenske pripadnosti, tribalizem. Odseva se v sodobnih organizacijskih oblikah kot so klike in bande. Gre za to, da pač podpiraš svoje pleme, ne glede na vse. Plemenski občutek je ljudem narekoval, da se potegnejo za ministrico, ki je ukradla 2 milijona, za župana, ki pobira 10 %, za medije, ki jih za novinarje, ki jih za majhen denar kupuje državne podjetje. Vsaj tako smo slišali.

Nekateri so to podprli zato, ker so ti gangsterji iz njihove politične opcije, iz njihovega političnega plemena. Manj politično zagrizeni pa zato, ker so ti lumpi Slovenci, ker so rojaki. Njihovo koruptivnost pa so, pozor, odkrivali tujci, celo Judje. Tega nam pa tujec pač ne bo delal, je prišepetoval instinkt.

Ko je postalo pomembno in koristno sodelovati z ljudmi, ki niso tvoji krvni sorodniki, so se oblikovale vrednote in pravila, ki članov lastnega plemena ne postavljajo v boljši položaj, ampak veljajo pravila za vse enako. Namesto goljufije, laži, nepotizma, kronizma in klientelizma, so postale vrednote poštenost, zanesljivost, nepristranskot. Tega ne prinesemo na svet z geni, tega se mora vsaka generacija, vsak otrok posebej, naučiti. Za te se ne odločamo instinktivno, ampak po premisleku. Te vrednote so del Hayekovega razširjenega, civilizacijskega reda, zaradi katerega nismo več divjaki. Ta red ni prirojen, ampak je naučen.

Moralni kompas?

Trčila sta torej tribalistični instinkt iz kamene dobe in elementarna civilizacijska poštenost. Na volitvah smo odločali, ali smo za ali proti korupciji, za ali proti lažem. In slaba polovica je, po liniji najmanjšega odpora, instinktovno, izbrala laž in korupcijo. Ker je naša, domača. Kot tiste mesnine iz reklame.

Pokazalo se je, da moralni kompas velikega dela volivcev kaže v čudno smer. Nič hudega, če je korupcija, če si z njo pomagajo naši. Raje imamo korupcijo, ki je naša, kot pošten sistem, ki nam ga pomagajo postaviti tujci. Na to podlage slabe vzgoje se je naslonila medijska propagandna mašinerija in depolitizirano propagirala Svobodo. In nekaj so pomagale tudi vse podkupnine od božičnice naprej.

Naravnost degutantno je, da je stranka, ki je imela v tistih filmih glavne vloge, zmagala na volitvah. In da se zdaj čisto resno pogovarjajo, da bi človek, ki ga bremenijo še dodatki od 6 - 10, sestavljal vlado. Ti dodatki morajo biti hujši od že videnih. Kaj je v njih, to bi zdaj morali raziskovati vsi novinarji.

Skratka

V demokraciji ima vsak svobodo, da dela neumnosti. Za svoj račun. Lahko nezdravo živi, lahko neumno naloži svoje prihranke, lahko verjame, da je zemlja ploščata. Vsak sam nosi posledice svoje svobode.

V demokraciji tudi vsak lahko svobodno glasuje, kakor hoče. Žal pa v tem primeru posledic slabih odločitev ne nosi sam, ampak jih nosimo vsi.

S temi ljudmi živimo v isti državi. Potrpeti moramo z njimi. Potolažil naj bi nas pregovor, da imajo volivci zmeraj prav.

Slaba tolažba.

Subscribe now

V zaključku volilne kampanje sta v javnost prišli dve skupni prisluhov. Prva, v kateri so člani Svobode snemali drug drugega in iz katere smo npr. izvedeli, koliko da je ukradla ministrica Bratuškova, kaj si slabega mislijo drug o drugem in podobno. Ti prisluhi so bili samo zvočni. V drugi skupini posnetkov bivša ministrica, znana odvetnica in ljudje iz ožjega Golobovega kroga razlagajo, kako koruptivno tečejo posli v Ljubljani, v energetiki, pri podkupovanju novinarjev, okrog DARSA, Goloba in širše. Ti posnetki imajo tudi video. Objavlja jih stran anti-corruption2026.

Volilna kampanja se je v zadnjem tednu vrtela skoraj samo okrog teh zadnjih. Ne okrog zavoženega mandata, ne okrog razpadajočega zdravstva, ne okrog gospodarskega zaostajanja. Med tem, ko so režimski mediji pričevanja o endemični korupciji odpravili na kratko, so polno pograbili možnost, da za prisluhe obtoži izraelsko podjetje kjer da jih je naročila Stranka SDS.

Vemo tole:

• Obstajajo domneve, da bi drugo skupino prisluhov lahko pri nekem izraelskem podjetju naročila SDS. Dokazov ni.

In vemo tudi:

• Obstaja velika verjetnost, da je Sova ali nekdo iz Sove obveščevalne podatke o obisku iz Izraela predala Mekini ali Kovačevi, da bi jih uporabila v volilni kampanji.

• Da je mogoče, da Sova ali podobna organizacija nadzoruje sedež največje opozicijske stranke na Terstenjakovi, kdo pride in kdo gre iz stavbe.

• Da so bili Sova, policija, vladne službe in druge organizacije instrumentalizirane za zaščito tistih, o katerih lumparijah smo poslušali v prisluhih.

• Da so mediji in nekateri politki razkrivanje lumparij vladajoče klike označili za napad na demokracijo, za vplivanje na volitve, celo za veleizdajo …

Skratka

Morda je razkrivanje korupcije naročila Stranka SDS. Morda pa se vladi čisto samoiniciativno maščuje Izrael, morda se mafiji maščuje kak poslovnež, ki ga je oblastna klika ogoljufala. Nič zanesljivega ne vemo. Ne glede na to, kdo je zadaj, jaz sem mu hvaležen.

Zagotovo pa so dobro obveščeni insiderji (Vukovićeva, Švarc Pipanova, Bratuškova, Paravan, Oberstar …) razložili, da Sloveniji vlada organiziran kriminal, organiziran v politične stranke.

In zagotovo vemo, da je ta organizacija v svojo obrambo sposobna mobilizirati ulico, nevladne organizacije, medije, policijo, diplomacijo, tajne službe … vse kar leze in gre.

Izbira

Na volitvah torej izbiramo med organiziranim kriminalom in njegovimi partnerji na eni strani in njegovimi nasprotniki na drugi. Ne, ni mogoče hkrati obsojati korupcije in tistih, ki korupcijo razkrivajo.

Če bo zmagala opozicija, bo cel mandat pod budnim nadzorom ulice, nevladnikov, medijev in pristojnih inštitucij. Če bo zmagala koalicija organiziranega kriminala, ga še naprej ne bo oviral nihče.

Moj glas bo proti korupciji, proti organiziranemu kriminalu,

• za spremembo,

• za slovensko pomlad,

• za Slovenijo, kakršna bi lahko bila, če bi bilo manj lumparije.

Da se tuje obveščevalne službe vpletajo v zadeve v Sloveniji, je problem.

Da odkrijejo endemično korupcijo, ki je normalni način delovanja levega politično-gospodarsko-medijskega omrežja, je mnogo večji problem.

Da so v Sloveniji na najvišjih funkcijah ljudje, ki so lahko in tudi očitno so bili predmet uspešnega izsiljevanja obveščevalnih služb, je pa največji problem.

Rešitev ni, da pregrehe, zaradi katerih jih izsiljujejo, razglasimo za vrline.

Share Žiga Turk: Čas/opis

Kampanja je tekla po pričakovanjih. Pravzaprav mi je bilo dolgčas. Obljube koalicije me ne zanimajo, ker je povsem nepomembno, kaj obljubljajo. Trideset dni do specialista so obljubili, pa vemo, kje smo. Golob se drži pravila, da nihče ne more ljudem dati toliko, kot on lahko obljubi. Neizpolnjeno obljubo pokrije s še večjo obljubo. Ki tudi ne bo izpolnjena.

Vlado ocenjujem po tem, kaj je naredila. In kjer je delala, je delala samo škodo. Ne samo, da je povečala čakalne vrste v zdravstvu, na cestah in na sodiščih, na cvetke kot so tiskanje računov in beleženje delovnega časa smo kar pozabili. Od opozicije tudi vemo, kaj lahko pričakujemo: če se pelješ skozi rdečo in med tem ješ burek ali bereš ustavo, to ni olajševalna okoliščina. Za silo zanimivo je bilo spremljati pomikanje Logarja v levo ter težavo lutkarjev z leve, ali bi promovirali Goloba, Prebeliča, Stevanovića ali Feratovića. In so kolobarili med njimi.

Prvi in drugi prisluhi

Prisluhi Vukovićevi in pajdašem iz najožjega kroga Golobovih so razkrili način delovanja v stranki, ki se imenuje Svoboda in ki nadzor nad svojimi vplivnimi člani vzpostavlja tako, da jim prisluškuje. Kar Lukšiča ne moti, da take apetite pripiše desnici. Tudi smo v prisluhih slišali, da o tem ali onem ne razmišljajo dosti drugače od nas na drugi strani političnega prostora, ampak se pač trpijo, ker tako lažje delajo posle.

In med tem, ko so se domači igralci nadejali, kako bodo kovali glasove s škandali znotraj Svobode, so v javnost udarili posnetki kosilc z vplivnimi posamezniki iz kroga tranzicijske levice, kjer insiderji prostodušno razložijo, kako pri nas tečejo posli. Vrhovni šef je Kučan, Janković vzame deset procentov, Golob komandira po gospodarstvu in skrbi za to, da to financira tiste medije, ki združbo hvalijo.

Skratka, žalostna slika države, ki jo je ugrabil krog dedičev socializma. V socializmu so oni ali njihovi očetje prišli na položaje, ki so jim omogočili, da so prišli do denarja, vlade ponosnih naslednikov socializma jim omogočajo, da služijo še naprej. Peščica nesramno bogati, glasove pa si kupuje tako, da meče drobtinice množici - v obliki božičnic, podaljšanih vinjet in višje minimalne plače. Torej niti ne na svoj račun, ampak na račun tistih, ki delajo.

Ampak to že vse veste. Tule bom nekaj napisal o reakcijah na ta, za vsako normalno državo, pogubna odkritja. In če se boste prebili skozi vse, dobite na koncu nagrado. Tombolo!

Krizno komuniciranje

Literatura je jasna. Z vidika javnega mnenja je praviloma najučinkovitejša strategija hitro priznanje napake, prevzemanje odgovornosti, empatija do prizadetih in obljuba popravljalnih ukrepov. Tak pristop prepreči medijsko eskalacijo in prispeva k verodostojnost akterja, ker javnost zazna skladnost med dejanji in odzivom.

Vendar literatura tudi opozarja, da je ta strategija potencialno tvegana, kadar obstaja možnost kazenskega ali civilnega postopka ali če obstaja namen, da se z sporno prakso nadaljuje. Javne izjave, zlasti priznanja ali opravičila, lahko namreč kasneje delujejo kot implicitno priznanje odgovornosti in jih je mogoče uporabiti v sodnem postopku. Zato se v praksi pogosto pojavi napetost med optimalno komunikacijsko strategijo (priznanje, kesanje) in pravno previdnejšim pristopom zadržanih ali procesnih izjav (Benoit 1997; Coombs 2007).

V kriznem komuniciranju je zato prva naloga ločiti pravno in reputacijsko tveganje, saj sta si pogosto v konfliktu. Strategije, ki so učinkovite v javnem mnenju, lahko povečajo pravno tveganje, medtem ko pravno previdne izjave pogosto izgledajo kot implicitno priznanje krivde. Zato je osnovno pravilo, da komunikacijo koordinira pravna ekipa, javni nastop pa se omeji na minimalne, procesne izjave. Benoitova teorija obnove podobe (Image Restoration Theory) navaja več tipičnih strategij: zanikanje, prenos odgovornosti, delegitimacija vira, zmanjševanje škode in popravljanje. Kadar obstaja potencialna kazenska odgovornost, so prve tri praviloma najpogostejši, ker zmanjšujeta možnost, da bi javne izjave postale dokaz v sodnem postopku (Benoit, ibid.).

Posebno priložnost odpira morda nezakonito pridobljen ali zmanipuliran posnetek. Komunikacijska strategija se zato pogosto opre na okvir proceduralne nepravilnosti: poudarja nezakonitost snemanja, manipulativnost situacije ali provokacijo. Ta pristop skuša preusmeriti razpravo od vsebine posnetka k legitimnosti metode. V literaturi o političnih škandalih se to imenuje strategija delegitimizacije vira, ki poskuša zmanjšati verodostojnost dokaza v očeh javnosti (Thompson 2013). Tak okvir je politično uporaben, ker omogoča obrambno držo brez neposrednega komentiranja izjav na posnetku.

Če posnetek vsebuje eksplicitno priznanje, je komunikacijska strategija pogosto omejena na t. i. minimizacijo interpretacije. To pomeni, da se izjava kontekstualizira: poudari se neformalnost pogovora, hipotetičnost izrečenega ali možnost montaže. Tak pristop ne zanika nujno samega posnetka, temveč relativizira pomen izjav. Raziskave kriznega komuniciranja kažejo, da je ta strategija učinkovitejša od popolnega zanikanja v primerih, ko obstajajo materialni dokazi, ki jih javnost lahko preveri (Coombs, ibid.).

V politični praksi je pomembna tudi časovna dimenzija. Teorije političnih škandalov poudarjajo, da je javni spomin kratek in da se pozornost javnosti premika k novim dogodkom. Strategija zato pogosto vključuje omejeno, disciplinirano komunikacijo, brez ponavljanja spornih izjav, ter preusmerjanje agende na druge teme. Cilj ni nujno popolna rehabilitacija, temveč stabilizacija politične škode do trenutka, ko se javna pozornost premakne drugam (Entman 2012).

Empirično se najpogosteje pojavlja kombinacija relativizacije konteksta, delegitimizacije posnetka, poudarjanja provokacije ter pravnih postopkov zaradi nezakonitega snemanja. Ta kombinacija je skladna z vzorci kriznega komuniciranja v primerih, kjer obstajajo materialni dokazi, hkrati pa obstaja nevarnost kasnejših sodnih postopkov.

Od teorije k praksi

Če analiziramo odzive v primerih špageti posnetkov (primeri Švarc Pipan, Zidar Klemenčič, Paravan, Vuković in drugi), se komunikacijski vzorec kar lepo ujema s strategijami, ki jih opisuje literatura o kriznem komuniciranju. Po domače povedano, tistih 10% kupi kar nekaj svetovalcev, ki zgornjo literaturo poznajo precej bolj od mene.

Ker neposredno priznanje lahko ustvarja pravno tveganje ter ovira nadaljevanje koruptivnih praks, odzivi praviloma sledijo kombinaciji delegitimizacije vira, relativizacije vsebine in proceduralne obrambe.

1-Kontekst

Prva in najpogostejša linija obrambe je relativizacija pomena posnetka z argumentom konteksta. Izjave se opisujejo kot iztrgane iz širšega pogovora, delno montirane ali predstavljene na način, ki spreminja njihov pomen. Tak pristop ne zanika nujno obstoja posnetka, temveč zmanjšuje interpretativno težo posameznih izjav. V praksi se pojavljajo formulacije, da so posnetki manipulativno premontirani ali da vrstni red izjav ne ustreza dejanskemu poteku pogovora.

Nina Zidar Klemenčič je v več medijih uporabila skoraj identično formulacijo. V članku RTV SLO (12. marec 2026) je izjavila: »Posnetki daljšega pogovora so iztrgani iz konteksta in manipulativno premontirani.« (rtvslo.si). V podobno kategorijo sodi tudi trditev o ponarejenih posnetkih, kot jo je uporabila Vesna Vuković; RTV SLO (11. marec 2026) navaja, da naj bi bili »posnetki njenih domnevnih pogovorov … ponarejeni in prirejeni« (rtvslo.si).

2-Delegitimizacija

Druga komponenta je delegitimizacija same situacije, v kateri je posnetek nastal. V več primerih se poudarja, da je šlo za prirejen sestanek oziroma za provokacijo, v kateri so sodelovali akterji, ki so se predstavljali z lažno identiteto ali kot predstavniki neobstoječih podjetij. S tem se komunikacijski fokus premakne z vsebine izjav na okoliščine njihovega nastanka, kar je v teoriji političnih škandalov standardna strategija zmanjševanja verodostojnosti dokaza.

Dominika Švarc Pipan je v članku RTV SLO (11. marec 2026) dejala: »Očitno je šlo za past z namenom vplivanja na volitve«. Večer (11. marec 2026) poroča, da so jo »pod pretvezo poslovnih pogovorov spraševali o Golobu in Kučanu« (vecer.com). Dejan Paravan je v članku SiOL (12. marec 2026) dejal, da je bil »tarča prirejenega poslovnega srečanja« (siol.net).

3-Pravni koraki

Tretja značilna reakcija je proceduralna obramba skozi pravne korake. Posamezniki ali njihovi zastopniki pogosto takoj vložijo kazenske ovadbe zaradi nezakonitega snemanja ali kršitve zasebnosti. Takšna poteza ima dvojno funkcijo: pravno varovanje položaja ter komunikacijski signal, da je primarni problem nezakonitost metode in ne vsebina pogovora.

Dominika Švarc Pipan je v članku RTV SLO (11. marec 2026) napovedala: »Na policijo bo podala ovadbo zaradi nezakonitega snemanja.« (rtvslo.si), Večer (11. marec 2026) pa poroča, da je »napovedala kazensko ovadbo« (vecer.com). V več poročilih je tudi omenjeno, da policija preverja avtentičnost posnetkov (24ur.com).

4-Politični kontekst

Četrti element je preusmerjanje razprave na širši politični kontekst. Posnetki se interpretirajo kot del organizirane politične operacije, morda celo iz tujine. V tem okviru se pojavljajo namigi o predvolilnih diskreditacijskih kampanjah ali koordiniranih akcijah neznanih akterjev. Igra se na domovinska čustva.

Robert Golob je v članku RTV SLO (11. marec 2026) dejal: »Nekateri poskušajo posegati v izid volitev.« (rtvslo.si). Vesna Vuković pa je v članku RTV SLO (11. marec 2026) zapisala: »Kriminalu, ki si želi z najbolj nizkotnimi prijemi podrediti državo, se je treba odločno upreti.« (rtvslo.si). V nekaterih poročilih se pojavlja tudi namigovanje na širša ozadja razkritja; N1 (12. marec 2026) na primer odpira vprašanje: »Kdo stoji za prisluhi in posnetki?« (n1info.si).

5-minimizacija težave

Peta komponenta je minimizacija dejanske teže izjav. Pogovori se opisujejo kot neformalno mreženje ali kot tipična retorika, ki je značilna za politične ali poslovne pogovore. Poudarja se, da ni bilo konkretnih dejanj ali realiziranih dogovorov, temveč zgolj pogovor o poznanstvih ali hipotetičnih možnostih.

6-omejitev komunikacije

Nazadnje se v nekaterih primerih pojavlja tudi strategija omejene komunikacije. Del vpletenih akterjev daje minimalne izjave ali se javno sploh ne odziva. Spomnimo se Goloba, ko pravi, da bodo inštitucije vse pojasnile. Katere? Kakšne? Zakaj? In Janković doda, da je novinarka, ki vrta, premlada. Tak pristop temelji na predpostavki, da dodatni komentarji povečujejo vidnost škandala in lahko ustvarijo dodatna pravna tveganja.

Izgovori delujejo slabo

Analiza prvih odzivov pokaže, da najslabše delujejo strategije relativizacije vsebine. Trditve, da so posnetki iztrgani iz konteksta, manipulativno montirani ali da pogovor pomeni nekaj drugega, nimajo učinka ker zanje ni dokazov. Podobno neučinkovito je minimaliziranje vsebine pogovorov kot neformalnega »networkinga« ali hvalisanja. Ker so v posnetkih eksplicitne izjave in konkretne navedbe, javnost takšno razlago razume kot implicitno priznanje.

Delno učinkovit je okvir proceduralne ali situacijske obrambe. Sem sodijo trditve, da je šlo za nastavljen sestanek ali provokacijo ter pravni koraki zaradi nezakonitega snemanja. Tak pristop lahko v delu javnosti vzbudi dvom o legitimnosti metode, s katero je bil posnetek pridobljen, in s tem relativizira interpretacijo dogodka. Vendar ta strategija praviloma ne izniči vsebine pogovorov. Pozornost javnosti se sicer za kratek čas razširi na vprašanje metod, vendar se razprava pogosto vrne k samim izjavam na posnetku.

Največji komunikacijski učinek ima preusmerjanje razprave na širši politični okvir. Interpretacija, da gre za organizirano politično operacijo ali predvolilno diskreditacijo, lahko del javne debate premakne od vprašanja ravnanja posameznikov k vprašanju, kdo stoji za razkritjem in zakaj se pojavlja v določenem političnem trenutku. Ta strategija ne odpravi škode, lahko pa zmanjša neposredni pritisk na posamezne akterje in stabilizira podporo v lastnem političnem okolju. Ne pa širše. To je največ, kar komunikacijski odziv lahko doseže in to bomo gledali v naslednjih dneh.

Vloga medijev

Vloga medijev v takih primerih je predvsem preverjanje dejstev, rekonstrukcija konteksta in jasna ločitev med trditvami akterjev ter preverljivimi informacijami. Ključna naloga novinarstva je, da ne reproducira strategij kriznega komuniciranja kot nevtralnih dejstev, temveč jih analizira kot možne oblike upravljanja javnega mnenja. Medije, ki dejansko opravljajo to funkcijo, prepoznamo po tem, da sistematično preverjajo avtentičnost posnetkov, objavljajo širši kontekst pogovorov, primerjajo izjave z dejanskimi ravnanji ter razkrivajo mreže interesov.

Nasprotno pa medije, ki so del aparata za damage control spoznamo tako: nekritično ponavljanje obrambnih fraz (npr. »iztrgano iz konteksta«) brez empirične verifikacije, selektivno poročanje, ki poudarja proceduralne vidike snemanja in zanemarja vsebino izjav, usklajeno časovno objavljanje interpretacij, ki zmanjšujejo pomen razkritij, ter odsotnost raziskovalnega dela o akterjih in njihovih interesnih povezavah.

V literaturi o političnih škandalih je tak pojav opisan kot proces sekundarnega uokvirjanja (secondary framing), pri katerem del medijskega sistema prevzame ali reproducira interpretativni okvir akterjev, ki so predmet razkritja (Entman 2004).

Slovenski dominantni mediji, torej tisti za katere je eden od jedcev špagetov povedal, da jim oblast ureja reklame in denar, če pišejo oblasti prijazno, so se zavzeto vključili v vladno komunikacijsko strategijo, amplificirali so sporočila koruptivnega omrežja, brez sistematičnega preverjanja ali kritične analize.

Skratka

Omrežje učinkovito uporablja iz teorije znane pristope za zmanjšanje škode, ki so mu jo povzročali prisluhi. To ne preseneča, 10% provizije pušča tudi nekaj denarja za financiranje svetovalcev.

Zanimivo je dvoje. Prvič, dominantni mediji so polno vpreženi v komunikacijsko strategijo vlade, amplificirajo njihova poročila in jih tlačijo v naslove. Medijev, ki bi opravljali vlogo psa čuvaja nimamo oz., to postanejo šele, kadar dobi Slovenija desno vlado.

Medij vreden tega imena bo raziskoval spoznanja in obtožbe. Ko berete in gledate hlapčevske medije, pa si lahko pripravite listič, kot za tombolo, in delate kljukice, ko opazite katerega od teh prijemov:

1. Iztrgano iz konteksta, ponarejeno, prirejeno, AI …

2. Pridobljeno na sumljiv način, past, nelegano snemanje …

3. Grožnja s tožbami, ovadbami …

4. Za posnetki so sovražne tuje sile, ki napadajo našo mlado demokracijo in ogrožajo demokratičnost volitev.

5. Nič ni res, ljudje so se samo napihovali.

6. Izogibanje komuniciranju.

Druga zanimivost. Stroka sicer kot najbolj učinkovito strategijo v takih primerih priporoča priznanje, posipanje s pepelom, ukrepe, da se slabe prakse ne morejo nadaljevati. Da tega ni, je delno mogoče pojasniti s strahom, da bi to bilo lahko obremenilno na sodišču, še bolj pa z namenom, da bo leva oblast s takimi praksami nadaljevala. So namreč smisel njenega obstoja.

Edini način, da jim to preprečimo, je na volitvah.

Zunanja politika ostaja igra moči in strateškega ravnovesja, zahodna notranja politika pa se je med tem pod vplivom “kulture in prosvete” prelevila v polje moralnega signaliziranja in etičnega nastopaštva. To politike razpenja med dva svetova: svet realpolitike, kjer red vzdržuje sila, in svet domačega volilnega telesa, vzgojenega v iluziji, da so mednarodni odnosi vprašanje pravil, dialoga in Lennove pesmi Imagine. Posledica je, da javnost spopad za preživetje ocenjuje po kriterijih osnovnošolskega eseja o morali, namesto da bi ga razumela kot partijo šaha na življenje in smrt.

Biologija pred ideologijo

Tudi ta iluzija ima svoj temelj v zmotni antropologiji - da se človek rodi kot nepopisan list (tabula rasa), ki ga družba lahko poljubno pregnete glede na trenutno ideologijo. Evolucijska psihologija pa danes empirično potrjuje, da so naša nagnjenja k oblikovanju struktur moči, k oblikovanju zavezništev in k zaščiti lastne skupine produkt biologije, ne produkt kulture. Zato so ta nagnjenja mnogo bolj trdoživa, kot bi mnogi radi verjeli. Lepe želje tudi niso dovolj, da izginejo. Da dragi bralec pa ni tak? Spomnite se, kako se instinktivno postavite proti sosedu, čigar veje silijo čez vašo mejo, ali kako pritisnete na plin, ko vam nekdo želi odvzeti prednost na cesti.

Inženirji poznamo teorijo sistemov: kakšne zakonitosti veljajo v sistemu je odvisno od lastnosti gradnikov tega sistema. V mednarodni politiki so ti gradniki države in njihovi državljani s svojimi biološkimi nagnjenji in nagoni. Ker so osnovni elementi sistema bitja, ki težijo k varnosti, statusu in uveljavljanju, te lastnosti določajo tudi odnose med državami.

Kmalu po 2. svetovni vojni, ne da bi bila že poznana splošna teorija sistemov in ne da bi evolucijska psihologija izmerila, kaj piše na “nepopisanem” listu, je Hans Morgenthau svojo teorijo zunanje politike postavil prav na ta dva temelja: da država v mednarodni areni deluje le kot povečan človeški agregat, ki poskuša preživeti v družbi neizprosnih tekmecev.

Morgenthaujeva osrednja teza je preprosta: Mednarodna politika je trajen boj za moč, ker izhaja iz človeške narave. Politika med državami ni moralni projekt, temveč tekmovanje v moči. Ker je človek bitje, ki teži k uveljavljanju, varnosti in statusu, tudi države kot kolektivni akterji sledijo isti logiki. To je edino zanesljivo analitično orodje, ki nam omogoča razumeti kaos svetovnih dogodkov brez zamegljevanja z moralnimi floskulami.

Pomaga razumeti tudi napad na Iran.

Šest načel političnega realizma

Morgenthau je definiral šest načel političnega realizma, ki služijo kot racionalno ogrodje za razumevanje mednarodnih odnosov in omogočajo razlikovanje med ideološkimi željami ter objektivno realnostjo mednarodne arene.

1. Človeška narava se ne spreminja. Politiko vodijo objektivni zakoni, ki koreninijo v človeški naravi. Evolucijska psihologija nas uči, da so ljudje biološko programirani za tekmovanje za vire in status. Napad na Iran je racionalen odgovor na starodavni nagon po dominaciji. Naprednjaki morda verjamejo, da lahko s “socialnim inženiringom” izbrišemo agresijo, a sobotni napad dokazuje, da ko gre za preživetje, prevladajo zakoni narave, ne pa zgodbice o miru, pravičnosti in sočutju.

2. Interes, opredeljen kot moč. V mednarodni politiki je valuta moč. Če nimaš denarja, ne moreš kupiti kruha; če država nima moči, ne more zavarovati svojih meja, poskrbeti za svojo varnost ali uveljaviti svoje volje. Države se ne odločajo na podlagi tega, kaj je “prav” ali “pravično”, ampak na podlagi tega, kaj jih naredi močnejše. Realistični politik na svet gleda kot na surov ring: če tekmec (v tem primeru Iran) pridobi jedrsko orožje, to relativno zmanjša moč Izraela. Medtem ko se zaskrbljena politična javnost sprašuje, ali je bil napad “pravičen” ali “v skladu s pravili mednarodnega reda”, realista zanima, ali bo operacija povečala moč države in oslabila sponzorja mednarodnega terorizma.

3. Dinamična narava interesov. Interesi niso fiksni, temveč se prilagajajo duhu časa. V 20. stoletju je bil interes Zahoda v Perzijskem zalivu nemoten pretok nafte. Nafta ostaja pomembna, a vitalni interes je postal preprečevanje tehnološko-vojaške konvergence nasprotnikov Zahoda: Kitajske, Rusije, Irana, Venezuele in še koga. Uničenje iranske vojaške moči in po možnosti radikalne politike, slabi nasprotni blog in dviga prestiž Zahoda. Morgenthau ga definira kot ugled moči. Odvrača potencialne napadalce in konkurente v Tihem oceanu.

4. Ločevanje med moralnimi načeli in politično presojo. Moralnih norm neke kulture ni mogoče aplicirati na delovanje držav, posebej ne, če gre za trk kultur oz. civilizacij. Pravilo “Fiat justitia, pereat mundus”, naj se zgodi pravica, četudi propade svet, za države ni uporabno, ker jih vodi v propad. Izrael bi se morda večno in pravično pogajal, medtem ko bi Iran izdelal jedrsko bombo in balistične rakete, ter izbrisal Izrael. Čestitke za moralno držo ne bi imel kdo sprejeti.

5. Ločevanje med lastnimi in tujimi moralnimi okvirji. Vsaka politična skupnost ima tendenco, da lasten moralni okvir razume kot univerzalnega, ki bi ga morali sprejeti vsi ostali. Zahod bi vse prepričal v liberalno demokracijo. Islam bi svojo vero razširil po vsem svetu. To vodi v vojno. Ko spor ni več o konkretnih interesih (varnost Izraela, plovnost Hormuške ožine, prodaja nafte Kitajski), ampak o tem, kaj je pravično, ni možnosti za diplomatski kompromis. Zagovarjanje intervencije, češ da gre za pravice žensk in demokracijo v Iranu, je zmotno. Zmotno je kritiziranje intervencije, češ da gre za kršenje mednarodnega prava, miru in pravičnosti. In zmotno je zagovarjanje terorizma, ki ga podpira Iran, da je božja volja, da Izrael izgine z obličja zemlje.

6. Avtonomija politične sfere. V mednarodnih odnosih je osrednje merilo moč. Realist zato vsako politiko presoja z vprašanjem, kako vpliva na relativno moč države. Drugi kriteriji, ekonomski, pravni, moralni ali verski, ostajajo pomembni za družbo, vendar pri analizi ravnanja držav ne morejo nadomestiti kriterija moči.

Dobri nameni in pot v pekel

Morala in moraliziranje sta na eni strani nekaj, kar preprost gledalec najlažje razume, se tudi najlažje postavi na eno ali drugo stran. To dobre ve Hollywood in snema take filme. Po drugi pa sta to glavni oviri za diplomatski kompromis. Interese lažje uskladiti, ker niso binarni. Meja je malo bolj tukaj ali malo bolj tam. Dostop do trgov je malo bolj ali malo manj priprt. O tem se je mogoče pogajati. O morali in vrednotah pa se ni mogoče. En prav je, da so ženske enakopravne. Drug prav je, da so last svojega moža. En prav je, da si svoboden. Drug prav je, da se orodje Alaha. Možnosti za kompromis ni.

Z Iranom je diplomatska rešitev še posebej težka, ker je tamkajšnji režim teokracija, torej skrajna oblika sistema, ki sebe in druge vidi skozi moralo in vrednote. Teokracija ne razmišlja v kategorijah razmerja moči ali interesov, temveč skozi optiko dobrega in zlega. Ko svojo politiko utemelji na “božji volji” ali “absolutni pravičnosti”, postane kompromis izdaja. Tistih, katerih mučeniška smrt je najvišja vrednota, se ne da odvračati z grožnjo, da boš na jedrski napad odgovoril z jedrskim napadom.

Če obe strani konflikt razumeta kot spopad vrednot, se diplomacija nima o čem več pogajati. Iran tako razume svet od svoje revolucije naprej. Zahod v to past silijo prav tisti, ki spopad, da bi ga preprosti ljudje lažje razumeli, tudi slikajo kot spopad dobrega in zlega. Rezultat je bila pat pozicija, ki jo je lahko razreši le tisto, kar je Morgenthau sicer preziral, a priznaval kot nujno: surova sila. Ja, ironija je, da dušebrižniške besede otežujejo kompromis in mir. Jih je pa doma iz naslanjača lepo poslušati. Vsekakor lepše kot tole pisanje.

Ampak preudarno!

Kakšne vrednote potem sploh veljajo v mednarodni skupnosti? Morgenthau odgovarja z enim samim pojmom: preudarnost, previdnost, premišljenost, prudence. Narobe bi bilo to razumeti kot obotavljanje ali celo strahopetnost. Gre za zavedanje, da država nima zasilnega čolna, zdravstvenega zavarovanja, policaja, mame, kamor se lahko zateče, če naredi neumnost.

Preudaren državnik ne izbira konfliktov na podlagi čustev, prizadetega ponosa ali ideološke gorečnosti. Konflikt je upravičen le, če obstaja razumna verjetnost uspeha in če koristi presegajo stroške. Vstopiti v vojno, ki je ni mogoče dobiti, ali v takšno, ki državo izčrpa do te mere, da postane ranljiva za tretjega akterja, je po Morgenthauu temeljna politična napaka.

Preudarnost pomeni znati čakati, zbirati zaveznike, kopičiti vire, preusmerjati napetosti in izbirati trenutek, ko je razmerje sil dovolj ugodno. Odločitev ni pravilna zato, ker je moralno vzvišena ali retorično prepričljiva, temveč zato, ker dolgoročno okrepi položaj države. Preudarnost je zato v jedru realistične etike. Ne zanika drugih vrednot, temveč jih umešča v okvir odgovornosti za posledice. Državnik je odgovoren za preživetje in varnost svoje politične skupnosti, ne za čistost svojih misli.

Skratka

“Mednarodno pravo”, “pravičnost” in “mir” so fraze, s katerimi se zmaguje na tekmovanjih za miss sveta, morda tudi med preprostimi volivci. V globalni areni preživetja, če nam je to všeč ali ne, če se to sliši lepo ali ne, pa šteje le kinetični učinek surove moči oz. demonstracija le te oz. grožnja z njo. Zgodovino pišejo zmagovalci. Poražencem zgodovina ne daje nagrad za fair play. Preživijo tisti, ki svoje interese zavarujejo, če je treba s silo, preden postanejo plen.

Realno vprašanje zato ni, ali je bil napad na Iran pravičen, legitimen ali legalen, ampak ali je bila odločitev preudarna. Moja ocena je, da odločitev ni bila preudarna. Upam, da se motim. Kmalu bomo izvedeli.

Odzive politikov pa moramo ocenjevati po tem, ali v teh negotovih časih povečujejo ali zmanjšujejo moč in vpliv Slovenije v mednarodni areni in ne po tem, ali si zaslužijo čebelico za lep prosti spis.

Okrog leta 1965 se je Mao Zedongu začelo dozdevati, da je kitajska revolucija izgubila ostrino. Država se je po katastrofi “Velikega skoka naprej stabilizirala”, partijski aparat se je profesionaliziral, univerze in ministrstva so vodili tehnični kadri, ne več revolucionarni agitatorji. Mao je v tem videl nevarnost izgube lastnega političnega vpliva in restavracije kapitalizma. Rešitev je poiskal zunaj državnih in partijskih ustanov. Naslonil se je na mladino, predvsem dijake in študente, ki o življenju in svetu niso ničesar vedeli, imeli pa so čas in ideološko vnemo.

Spomladi 1966 je dovolil, nato pa neposredno spodbudil, da se je glas ljudstva preselil na ulice. Na Pekinški univerzi so se pojavili prvi dazibao: veliki ročno spisani plakati z imeni in obtožbami profesorjev ter vodstva. S tem je dal zeleno luč, da se linčanje nasprotnikov odvije mimo pravosodnih in drugih organov.

Postopek je bil nekako tak:

1. Na zidu se objavi plakat z imenom in obtožbo.

2. Množica bere, dodaja obtožbe, kopiči in širi govorice.

3. Najavi se zborovanje.

4. Obtoženec je priveden, prisiljen k priznanju in samokritiki.

5. Sledi kazen: razrešitev, izgon, zapor ali celo smrt.

6. Na zidu se objavi novica o uspešnem postopku.

Poglejmo nekaj primerov. Verjetno najboljši vir je Dikotter (2016).

Nie Yuanzi proti Lu Pingu

Plakat. Maja 1966 Nie Yuanzi z nekaj sodelavci na grob, siv zid pri menzi univerze nalepi list tankega papirja. Črnilo je še mokro, poteze debele, skoraj jezne. Velike pismenke kričijo imena: vodstvo univerze, »buržoazni štab«, »zatiranje revolucionarjev«. Imena stojijo tam kot tarče.

Množica. Študenti se ustavljajo na poti na kosilo. Nekdo bere naglas. Drugi prinese čopič in doda robne opombe, tretji prilepi nov list. Zid se debeli kot plast za plastjo obtožnice. Govorice potujejo hitreje od koles. Do večera vsi vedo, kdo je »sovražnik«.

Zbor. Na dvorišču se zbere več sto ljudi. Transparenti, rdeči trakovi, megafon. Imena z zidu se preberejo kot seznam obtožencev. Poziv je javen, brez podpisa, brez poziva z žigom. Dovolj je, da ima glas ulice zahteve.

Privedba in priznanje. Rektor univerze Lu Ping stoji na odru, obkrožen s študenti. Glava sklonjena, roke ob telesu. Zahtevajo »odnos«. Najprej molk, nato zlomljen stavek, nato samokritika. Vsak stavek sproži nov krik iz publike. Priznanje se sproti popravlja, dokler ne ustreza pričakovanjem.

Kazen. Rektor v nekaj urah izgubi položaj. Pisarna se izprazni, ime izgine z vrat. Namesto rektorske verige dobi okrog vratu kartonasto tablo z žalitvami. Odstranjen je, brez odločbe, brez zapisnika.

Posodobitev zidu. Naslednje jutro je na istem mestu nov plakat. »Štab razbit. Revolucija napreduje.« Podpis: “revolucionarno ljudstvo”. Zid stoji kot kronika in kot napoved. Ljudje hodijo mimo tišje kot dan prej. Vsak ve, da se lahko naslednje ime pojavi čez noč.

Song Binbin proti Bian Zhongyun

Plakat. Na hodniku dekliške gimnazije se pojavi list z velikimi, sunkovitimi potezami. Ime Bian Zhongyun, namestnice ravnateljice. Pod njim kratke sodbe: »buržoazna linija«, »sovražnica proletariata«, »duši revolucijo«. Papir visi postrani, prilepljen z lepilnim trakom. Besede delujejo kot razglas o krivdi, ne kot vprašanje.

Množica. Dijakinje se zbirajo v gruče, berejo, šepetajo, dopisujejo nove liste. Nekdo doda seznam domnevnih izjav, druga prinese rdečo barvo in podčrta »razredni sovražnik«. Hodnik postane improvizirana razsodiščna dvorana. Vsak stavek dvigne temperaturo prostora. Do kosila je zgodba že gotova, čeprav se še ni nič zgodilo.

Zbor. Na dvorišču nastane krog. Transparenti, rdeči trakovi, piščalke. Govornica izbere besede, ki zvenijo kot obsodba. Med vodilnimi stoji šestnajsletna Song Binbin, samozavestna, odločna. Ime z zidu se prebere na glas. Množica odgovori z enoglasnim krikom. Klic je hkrati sodni poziv.

Privedba in priznanje. Bian stopi naprej, potisnjena iz zbornice. Na glavo ji poveznejo papirnato kapo, okoli vratu obesijo tablo z napisi. Skloniti se mora, roke za hrbet. Zahtevajo priznanje. Poskuša govoriti, besede se izgubljajo v žvižgih. Vsak poskus pojasnila se razume kot nov dokaz krivde.

Kazen. Krog se stisne. Najprej sunki, nato udarci. Pasovi, palice, noge. Nasilje postane kolektivno opravilo, brez posameznega krivca. Telo pade, a ritem se še nekaj časa nadaljuje. Ko se množica razmakne, leži na tleh nepremično. Zvečer je mrtva.

Posodobitev zidu. Naslednji dan se na hodniku pojavi nov list. »Razredni sovražnik odstranjen.« Brez vprašajev, brez imen podpisnikov. Zid je znova miren, skoraj birokratski. Učinek je didaktičen. Vsi razumejo sporočilo. Kdor je včeraj bral, danes bere tišje.

Ni Kak Wo proti An Zhe Loju

Objava. Pozno zvečer se pojavi prva objava na X. Kratek zapis, oster, moralno prepričan. S sliko. Ni Kak Wo napiše ime An Zhe Loja in ob njem eno besedo, ki deluje kot sodba. “Kolaborant”. “Reakcionar”. Zraven je posnetek zaslona, iztrgan iz konteksta. Tvít je kratek, udaren, viralen. V nekaj minutah ga algoritmi odnesejo med ljudi. In še na Instagram.

Množica. Pod objavo se začnejo kopičiti odgovori. Nekdo doda staro fotografijo, drugi pripne govorico, tretji »osebno izkušnjo«. Nit se debeli kot zid plakatov. Vsak prispevek je majhen, skupaj pa ustvarijo obtožnico. Resnica postane odveč, pomembeno je pritrjevanje.

Zbor. Zadeva preskoči na televizijo. Povabijo ga v studio. Ne zato, da bi pojasnil, temveč da bi se zagovarjal. Voditelj bere tvite kot dokaze. Ni Kak Wo bere obtožnico. Zaslon za njim utripa z izseki njegovih grehov. Studio postane sodna dvorana, javnost porota, doma pred televizorji in za tipkovnicami.

Priznanje. Besede se lomijo. Poskuša razložiti, a vsako pojasnilo zveni kot izmikanje. Zahtevajo »odgovornost«, »jasno opravičilo«, »odstop«, »čakajo«, »odštevajo«. Ton je ritualen. Ne gre več za dejstva, temveč za predstavo. Dokler ne reče pravih besed, bodo rdeči gardisti vztrajali.

Kazen. Sponzorji se umikajo. Vabila izginejo. Prijatelji ne dvigujejo telefona. Račun na omrežju sameva. Dvorane so prazne. Ne zaradi sodbe, temveč zaradi sojenja.

Zapis. Naslednje jutro se pojavi kratek tvít: »Mao Tse je kandidata odstranil s seznama in ga ne bo dal na glasovanje«. Brez podrobnosti, brez utemeljitve. Gardisti so pomirjeni. Kot potepuški psi kost na smetišču iščejo novo tarčo. Spomin na prejšno ostane na zidu Instagrama kot opozorilo drugim.

Rezultat

Neposredno nasilje, linči, samomori po javnih ponižanjih in lokalni poboji so na Kitajskem zahtevali najmanj nekaj sto tisoč življenj, širše obdobje Kulturne revolucije pa med enim in dvema milijonoma mrtvih (Dikoter, 2016). Samo v Pekingu je bilo v nekaj tednih poleti 1966 ubitih približno 1.500 do 1.800 ljudi. Več milijonov je bilo javno ponižanih, pretepenih ali zaprtih, desetine milijonov administrativno kaznovanih: razrešitve, izključitve iz partije, izguba zaposlitve, prisilne razlastitve.

Ko so se leta 1967 in zlasti 1968 frakcije rdečih gard začele med seboj oboroženo spopadati, ko so obstali vlaki, tovarne in univerze, je postalo jasno, da je orodje, s katerim je Mao Zedong razbil partijsko birokracijo, začelo razjedati samo državo. Revolucija je proizvedla preveč revolucionarjev. Red je prevzela kitajska vojska. Zasedla je kampuse, razoroževala frakcije, aretirala voditelje in ustanavljala »revolucionarne odbore« pod vojaškim nadzorom.

Okoli 16 do 18 milijonov rdečih gardistov je bilo poslanih na podeželje na »prevzgojo«, univerze so bile več let praktično zaprte, raziskovalne in strokovne elite razbite. Posledice za državo so bile sistemske: prekinjen izobraževalni ciklus cele generacije, padec produktivnosti, razpad zaupanja v institucije in trajna erozija socialnega kapitala. Kar je sprožil Mao Zedong kot politično mobilizacijo mladine, se je v praksi izkazalo kot množična dezorganizacija družbe, katere stroške je Kitajska odpravljala še desetletja.

Kmalu po Maovi smrti leta 1976 je oblast postopoma prevzel Deng Xia Ping. Njegova logika je bila tehnična: stabilnost, proizvodnja, dohodek. Namesto razrednega boja »je uvedel štiri modernizacije«. Konec sedemdesetih je Kitajska stopila na pot reform in odpiranja, na pot eksperimentiranja s trgom, zasebno pobudo in tujim kapitalom. Država, ki je desetletje sodila s plakati na zidovih, je začela meriti uspeh z rastjo BDP.

Gardisti in gardistke

Jedro rdečih gardistov so predstavljali dijaki in študenti, stari med petnajst in dvajset let, brez poklicne ali družinske odgovornosti, brez otrok, z malo osebnega tveganja in veliko časa. Institucionalno niso bili nikomur zavezani, zato jih ni zadrževala lojalnost do šole, kolektiva ali starejših kolegov. Ideološko so bili vzgojeni v enostavnem moralnem slovarju revolucije, razdeljenem na pravilno in napačno stran zgodovine. Socialno so delovali v vrstniških skupinah, kjer je bil višji status nagrada za radikalnost. Bolj radikalen, višje na statusni lestvici. Tak profil je bil operativno idealen: dovolj mlad za fanatičnost, dovolj neodgovoren za tveganje in dovolj kolektiven, da se je osebna odgovornost porazgubila.

Za kitajske politične razmere je bila nenavadna enakopravna zastopanost žensk - 40 do 60%. Vrsta nasilja - skozi klevete in govorice - je blizu temu kar empirična literatura zaznava kot statistično značilno za ženske (Archer, 2004). Iz evolucijske in vedenjske psihologije je dobro dokumentirano, da se agresija med spoloma razlikuje predvsem po obliki, ne po intenzivnosti. Moški v povprečju pogosteje posegajo po neposredni, fizični agresiji, ženske pa po posredni oziroma relacijski: govorice, socialna izključitev, rušenje ugleda, koalicijsko izsiljevanje (Bjorkvist, 1994). Po domače povedano, fantje se tepejo, dekleta za hrbotom opravljajo.

Razlaga razlik je preprosta, relacijska agresija predstavlja manjše tveganje za reprodukcijsko zdravje osebe. Zato ima diskreditacija prek govoric ali javnega blatenja dolgo predzgodovino. Socialna omrežja niso ustvarila novega vedenja, temveč so starodavno relacijsko agresijo samo tehnično ojačala in pospešila, emancipacija pa je v družbo uvedla nove oblike agresije.

Usodi obeh žensk omenjenih zgoraj, sta poučni. Nie Yuanzi je bila leta 1966 čez noč povzdignjena v simbol revolucije in postavljena v vodstvo univerzitetnih revolucionarnih odborov. A ista logika, ki jo je ponesla navzgor, jo je kmalu zmlela. V frakcijskih obračunih je postala »ultralevičarka«, bila aretirana in več let odstranjena iz javnega življenja, po rehabilitaciji pa nikoli več ni imela resne akademske vloge. Song Binbin, dijakinja in ena izmed voditeljic rdečih gard na Beijing Normal University Girls High School, je prav tako za kratek čas stala ob samem vrhu simbolne moči, celo ob Mau. Nato je izginila v tipično usodo svoje generacije, najprej delo na podeželju, pozneje študij in strokovna kariera v tujini, desetletja kasneje pa javno opravičilo družini ubite učiteljice.

Revolucija svojih otrok ni nagradila. Uporabila jih je kot gorivo in jih, ko je spet vzpostavila red, odložila na stran.

Skratka

Nič novega se ne dogaja. Vse že poznamo. Očitno se iz tujih napak ne bomo učili, ampak bomo delali svoje.

Trajalo je dlje, kot sem pričakoval, ampak končno izzide moja druga knjiga. O njej in še o marsičem se bova pogovarjala z Vido Petrovčič v sredo 4.2. ob 19:00 v Galeriji Družina, Krekov trg 1, Ljubljana.

Iz uvoda

Naslov je Krivomisleki. Beseda v slovenščini do zdaj ni obstajala. Je pa dober prevod angleške besede wrongthink. Ta v Orwellovem romanu 1984 označuje temeljni koncept totalitarnega nadzora nad človekovo notranjostjo: to je greh v mislih, ne v besedah ali dejanju, odklon od dovoljenega mentalnega okvira, greh proti ortodoksiji Partije.

Vredno pisati se mi je zdelo o zadevah, ki niso usklajene z dominantno ideološko linijo, ki povedo nekaj drugega, kot so nas učili v šoli ali kot v Sloveniji velja za samoumevno. Je pa utemeljeno, logično, resnično, celo nedolžno. In zato toliko nevarnej­še. Ena kolumna je avtorju prinesla nagrado za najbolj seksistično izjavo leta, zaradi druge so ga nagnali iz Siola, zaradi nekaterih so imeli uredniki težave z nadrejenimi in v mnoge so se zaletavali miselni dediči revščine prejšnjega režima.

Zato je krivomislek, wrongthink, simbol človeške svobode – in hkrati njene najtežje ogroženosti.

Podnaslov je “Trajni in nadležni”. Pove vse o vsebini.

Rekli so

Knjiga Krivomisleki je izšla pri založbi Družina, isti hiši, v kateri je istoimenski tednik dolga leta objavljal znamenite Credo zapise dr. Alojza Rebule. Rebula je pisal tako predano, da so njegove kolumne izhajale še tedne po njegovi smrti. V tej tradiciji zvestih in neutrudnih avtorjev se zdaj umešča tudi dr. Žiga Turk.

- Uroš Urbas

Ker so njegove kolumne tudi duhovite in iskrive, nikoli žaljive čeprav so kritične, a ad rem in ne ad personam, jih radberem in knjigo njegovih kolumn toplo priporočam.

- prof. dr. Ernest Petrič

Kolumne dr. Žige Turka so zagovor in obramba znanosti. So Galilejevski klic v stilu »In vendar se vrti« v močvirju protiznanstvenih paradigem. Kolumne, zbrane v pričujoči knjigi Krivomisleki dokazujejo, da je njihov avtor nekdo, ki razume, da zapisana in/ali povedana beseda oblikuje način razmišljanja in našega dojemanja sveta in da moramo zato spo­ štovati njen pomen in njen odnos do resnice.

Janez Janša

Vabljeni!

V sredo 4.2.2026 v Galerijo Družina, Krekov trg 1, Ljubljana.

V najnovejši oddaji »Odmev tedna« na portalu Domovina.je je dr. Žiga Turk podal pronicljivo diagnozo stanja slovenske demokracije, ki bi jo moral slišati vsak volivec pred prihajajočimi preizkušnjami. Turk v analitičnem slogu, značilnem za intelektualca njegovega kova, razgalja mehanizme, ki Slovenijo ohranjajo v stanju t. i. avtoritarnega legalizma, kjer se pravo uporablja kot ščit za ohranjanje privilegiranih struktur. Pogovor, ki ga je vodila Vida Petrovčič se je začel z najavo izida Turkove knjige Krivomisleki in pogovorom o smrti medijev, ki je bila na tem mestu že obdelana.

Institucionalna kriza: Je ustavno sodišče postalo »tretji dom parlamenta«?

Ena najbolj udarnih točk pogovora je Turkova kritika ustavnega sodišča v povezavi z zakonom o RTV Slovenija. Avtor opozarja na nevarno prakso, ko sodišče dopusti izvajanje potencialno neustavnega zakona, končno vsebinsko presojo pa zadržuje v predalu. Po Turkovih besedah gre za sistemsko anomalijo, kjer institucija, ki bi morala varovati ustavni red, dejansko omogoča izvajanje politično motiviranih čistk. Njegova teza, da »riba smrdi pri glavi«, odpira ključna vprašanja o pravni varnosti, brez katere zrela demokracija ne more preživeti.

Predvolilna metamorfoza Roberta Goloba

Turk v pogovoru mojstrsko dešifrira zadnje poteze predsednika vlade. Golobov nenadni zasuk k podjetniškim temam in zaostrovanje retorike glede migracij Turk interpretira kot čisti predvolilni pragmatizem. Opozarja, da gre za poskus odvzema tem opoziciji, pri čemer se postavlja vprašanje verodostojnosti: ali lahko politik, ki je štiri leta vodil povsem drugačno politiko, v dveh mesecih dejansko spremeni svojo smer, ali pa gre zgolj za začasno vožnjo po »desnem pasu« do zaprtja volišč?

Logarjevi »Demokrati« in nova politična kultura

Posebno pozornost Turk namenja nastopu Anžeta Logarja. Njegovo mirno in stoično poslušanje monologa Nike Kovač na televizijskem soočenju Turk izpostavi kot primer drugačne, manj konfliktne politične kulture. Analizira Logarjev poskus izgradnje neideološke »tretje poti«, ki se osredotoča na davke in finance, medtem ko se spretno izogiba tradicionalnim ideološkim pastem. Turk razmišlja, ali je slovenski prostor zrel za takšen odmik od bipolarne razdrobljenosti.

Lokalni fevdalizem in asimetrija pravic

Skozi primere, kot so ljubljanski kanal C0, šikaniranje stanovalcev v Štepanskem naselju in vprašljive lastniške strukture vplivnih odvetniških pisarn, Turk razkriva globoko ukoreninjeno asimetrijo. V Sloveniji se zdi, da za določeno elito, ki vzdržuje »revolucionarni značaj« prestolnice, veljajo drugačna pravila kot za navadne državljane. Ta del pogovora je še posebej dragocen za razumevanje, zakaj se zdi pravna država včasih selektivna.

Prihodnost javnega servisa: Konec mastodontov?

Kot nekdanji minister za kulturo Turk ponuja radikalen, a vsebinski premislek o prihodnosti RTV Slovenija. Meni, da nacionalni medij v sedanji obliki, ki ga vsi prisilno plačujemo, nima več tehnološke ali vsebinske utemeljitve. Namesto tega predlaga razpisni model, kjer bi država financirala kakovostno produkcijo (otroški, dokumentarni program), informativni del pa bi se moral podrediti pluralni konkurenci in objektivnim merilom.

Zakaj si ogledati ta video?

Dr. Žiga Turk v pogovoru ne ponuja zgolj kritike, temveč analitičen okvir za razumevanje, zakaj Slovenija kljub formalni demokraciji pogosto deluje po starih, neformalnih vzorcih moči. Njegov poziv k vrnitvi k srednjeevropski normalnosti, kjer sta nagrajena trud in podjetnost, je nujen opomnik v času, ko se politične karte ponovno mešajo.

- pripravil Gemni.

Trump toži BBC za deset milijard dolarjev, ker so debelo lagali o njegovih izjavah okrog “državnega udara” 6. januarja 2021. Ni bil deep fake, ni bila lažna novica, ni bila desinformacya, bil je čisto navaden ponaredek: uporabili so začetek neke izjave, potem izrezali dolgih 50 minut in potem prilepili konec neke druge izjave. Za tiste iz čredne reje naj dodam, da Trump postreli toliko kozlov, da jih res ne bi bilo treba še ponarejati.

Ponarejal je BBC, ki je dolgo veljal za zadnji ostanek profesionalnega novinarstva. Drugje je samo še hujše in novinarji so na slabem glasu. Pravijo jim piškotarji, prestituti, strankarski aktivisti … in to ne povsem neutemeljeno. Vemo, da so pristranski, da lažejo in zavajajo. Manj jasno je vprašanje, kako in zakaj. Namreč ljudje, ki so pogosto inteligentni, izobraženi in vsaj zadnje čase tudi pri nas poklicno vzgojeni v nepristranskost, nam sistematično kažejo popačeno sliko sveta. Fenomen sta dobro pojasnila Graham Majin, dolgoletni novinar BBC, danes predavatelj novinarstva Jonathan Kay, kanadski novinar in publicist na podkastu Quillette.

Ne gre primarno za zaroto, podkupljivost ali zlonamernost, temveč za kombinacijo institucionalnih spodbud, klime v redakcijah in skupinske dinamike, ki nagrajuje pripadnost “naši stvari” in kaznuje vsako odstopanje. Ker novinar začne verjeti, da služi pomembni resnici ali visokemu moralnemu cilju, se mu zavajanje hitro ne zdi več laž, temveč njegov nujni prispevek za boljši svet.

Internet namesto dostavljavca časopisa

Menda je že v 1990ih je nekdo napovedal, da bo internet spremenil vse dejavnosti, ki prenašajo informacije in povezujejo ljudi. Ko je pokojni Danilo Slivnik poskušal zagnati nov dnevni časopis, je bil glavni problem, kako najti ljudi, ki ga bodo zjutraj dostavili, da bi Jutranjik ljudje lahko brali zjutraj pri zajtrku. Ključna konkurenčna prednost časopisa proletarcev vseh dežel niso bili novinarji ampak dostavljalci. Dostavo tega Čas/opisa, ki ga zdajle berete, pa zagotavlja internet.

Digitalna revolucija je uničila tradicionalni poslovni model medijev, ki je tržil dostop do ljudi na eni strani in verodostojne informacije na drugi. Oglaševalci so bili pripravljeni plačati za dostop do bralcev in ljudje so bili pripravljeni plačati, da jim nekdo pove stvari približno tako, kot so res. Klasično novinarstvo temeljilo na ločevanju med dejstvi in mnenji – idealu, ki ga je v viktorjanskem 19. stoletju navdihnila znanstvena metoda, ki postavlja vprašanja naravi in ta pač ne zna odgovarjati drugače, kot po resnici.

Internet je ustvaril obvod za dostop do bralcev. Piše, snema in filma lahko zdaj vsak, vsak je lahko urednik, ne samo sebi, tudi drugim. Novinarstvo je izgubilo monopol nad informacijskim dostopom do ljudi in vlogo vratarjev, ki bi odločali, kaj bodo ljudje brali. Časopisi so ugašali, redakcije so se krčile, novinarje so odpuščali.

Dve poti preživetja

Star balkanski pregovor pravi, “uvjek ima dva izlaza”. Ali ostati v poklicu ali pa poklic izkoristiti kot avdicijo za novo kariero v politiki, odnosih z javnostjo ali marketingu. Uspešne avdicije so napravile mnoge slovenske novinarke, ki so zdaj političarke, od Nataše Pirc Musar prek Tanje Fajon do Tamare Vonta. Zanimivo vprašanje za kakšno diplomsko nalogo bi bilo, zakaj je ta karierna pot mnogo bolj pogosta pri novinarkah kot pri novinarjih. Imam odgovor, a sem letos prispeval že dovolj izjav za Bodečo nežo.

Ampak tule nas bodo zanimali preživetveni modeli novinarjev, ki so v medijih ostali. Opet ima dva izlaza:

• Služenje lastniku. Mnoge časopise so kupili kapitalisti, ne zato, da bi se jim investicija vračala z dobički, ampak da bi skozi lastni medij dobili vzvod za vpliv na politiko. Časopis prinaša izgubo, ampak njegov lastnik gradi tunele z dobičkom. Če ne, bo o politiki napisal kaj slabega. Na misel prideta Washington Post in Delo.

• Služenje bralcem. Nekateri mediji so ugotovili, da so ljudje pripravljeni vsebine plačati samo še v primeru, da pritrjujejo njihovemu mnenju o zadevah. Medij jih radikalizira in poveča apetit za svoje še bolj kričave vsebine. Na misel pridejo Mladina, Demokracija in Tucker Carlsson.

V obeh primerih novinarji nehajo pisati resnicoljubno in sklenejo kar nekaj kompromisov s svojo poklicno vestjo. Ali pa tudi ne. O tem spodaj.

Zvijača: dodati sladkor

Bruner (1986) je mišljenje kategoriziral v paradigmatsko in narativno. Paradigmatsko mišljenje je logično, analitično, kategorično in usmerjeno v iskanje univerzalnih zakonitosti oz. vzorcev. Narativno mišljenje je interpretativno, kontekstno občutljivo in osredotočeno na razumevanje človeških motivov, namenov in izkušenj skozi zgodbe, ki dajejo vtis resničnosti. Težava je v tem, da so človeški možgani evolucijsko prilagojeni za procesiranje informacij v obliki zgodb, ne v obliki statističnih podatkov. Bog je to dobro vedel in je Sveto pismo napisal kot niz zgodb.

Graham Majin v svoji kritiki sodobnega novinarstva trdi, da je naracija za novice to, kar je sladkor za hrano: naredi jih privlačne, a dolgoročno toksične. Ko novinarji prednostno iščejo “zgodbo”, pogosto spregledajo ali namerno izločijo podatke, ki v zgodbo ne sodijo. Sladkor v novici ima podobno vlogo kot sladkor v hrani - dodaš sladkor in otroci bodo jed imeli radi.

Green in Brock (2000) sta izmerila, da močna zgodba omrtvi kritično presojo posameznika. Razvila sta idejo narativnega transporta, katerega posledica je, da bralci ali gledalci tako močno vstopijo v zgodbo, da v veliki meri izgubijo zmožnost kritičnega preverjanja vsebine. Bolj kot se transportirajo, bolj kot se vživijo v junaka zgodbe, manj racionalno razmišljajo. Empatija deluje kot kognitivna bližnjica. Pozornost se zoži na konkretno osebo, njen trpljenje ali krivico. Širši kontekst, statistika, vzroki in primerjalni podatki pa izginejo iz presoje. Fenomen je sicer opisal Bloom (2018) v knjigi Against Empathy.

Zvijača: zgodba, ne podatki

V jedru sodobne politične propagande so zato zgodbe. Statistika o čakalnih dobah ali produktivnosti v ortopediji je za večino volivcev kognitivno zahtevna in čustveno komaj uporabna. Deluje abstraktno, oddaljeno. Nima obraza. Nima junaka. Nima zlobneža. Zgodba o konkretnem ortopedu iz Novega mesta, z imenom, obrazom in moralnim okvirjem, ki je ozdravil preveč ljudi, tudi zaslužil preveč, ampak ne v pravi ustanovi, pa deluje čustveno. Ne zato, ker bi bila nujno reprezentativna ali celo resnična, temveč zato, ker aktivira narativno mišljenje, empatijo in moralno sojenje. Plakat Levice, kako bo večna študentka Kaja, 28 let, dobila zastonj stanovanje, je tudi zgodba. Da bodo zgradili 2000, ne 3000, stanovanj letno, je neučinkovita statistika.

Narativno novinarstvo je nekaj takega, kot rezultatsko sojenje na sodiščih. Novinar se odloči, na katero stran se bo postavil, kdo je junak in kdo je zlikovec v zgodbi in bo potem iskal in predstavil podatke, ki sodijo v zgodbo. Novinarji vas bodo poklicali, da bi kaj povedali o neki zadevi in vas bodo spraševali tako dolgo, da bodo dobili tistih 15 sekund, ki jim pašejo v zgodbo. Ostalo pa bodo izrezali. To se je zgodilo BBCju, ko je montiral Trumpa, to se dogaja v naših medijih, ko se govori o Janši, tako celo ustavno sodišče včasih išče argumente, da bi lahko odločilo, kot se je namenilo odločiti.

Kot inženirju mi je tak način povsem tuj. Predstavljajte si, da bi se inženir odločil, da bo nek most tak in tak, imel toliko in toliko debelo betonsko ploščo ter toliko in toliko jekla, potem pa bi iskal formule in podatke, po katerih bi izpadlo, da bo most prenesel 20 tonski tovornjak. Podatke in enačbe, iz katerih bi izhajalo, da ga ne bi, bi pa izločal. Zato pa v politiki ni dosti inženirjev, med inženirji pa ne dosti politikov in zato se mostovi ne podirajo.

Zvijača: kako se pogledati v ogledalo

Ne dvomim, da novinarje učijo o resnicoljubnosti, nepristranskosti, objektivnosti, o ločevanju podatkov in mnenj. Ampak tega v medijih ni več. Kako se ti ljudje sploh še lahko pogledajo v ogledalo? Izkaže se, da niti ni tako težko.

Proces poganja uničujoča dinamika skupinskega razmišljanja, za katerega je Janis (1982) našel izraz groupthink. V depolitiziranih uredništvih nikograšnjih hlapcev se novinarji ne soočajo več z nasprotnimi mnenji. To ustvarja zaprt krog potrjevanja lastnih pred-sodkov. Ko celotna skupina deli isto agendo, pomeni vsako odstopanje od čredne resnice tveganje izobčenja. Novinar se torej lahko mirno pogleda v ogledalo, saj mu njegova “čreda” potrjuje, da ima prav. Odstraniti pa je treba tiste, ki bi mu lahko pokazali drugačno ogledalo … in pade uredništvo Panorame. Posledica je vrnitev v tribalizem, kjer sveta ne vidimo več kot kompleksno mrežo zadev, temveč kot binarni spopad med dobrim in zlim (Sunstein, 2009).

V tej novi uredniški klimi se temeljno poslanstvo novinarstva premakne od iskanja resnice k služenju “stvari”, kar novinarji, nekateri navdušeno, drugi resignirano, sprejmejo (Hudikova in Pravdova, 2023). Ker objektivna dejstva postanejo ovira za “pravilno” interpretacijo sveta, se novinarji ne počutijo več kot informatorji, temveč kot varuhi reda, etike in morale. V takšnem kontekstu prirejanje novic, selektivna uporaba virov ali zamolčanje neprijetnih podatkov ni več strokovna napaka ali etični zdrs, temveč nekaj moralno vzvišenega in celo vrednega novinarske nagrade. Novinar, ki za višje dobro izkrivlja realnost, samega sebe ne vidi kot lažnivca, temveč kot pravičnika, ki ščiti družbo pred “slabim” (Lestari, 2019). Ta perverzna logika dejansko nagrajuje aktivizem na račun resnicoljubnosti, kar upravičeno vodi v popolno erozijo zaupanja javnosti.

Skratka

Padel je bil tudi BBC. Novinarstva, ki bi nepristransko iskalo dejstva in objektivno resnico ter informiralo demokratični proces skoraj ni več. Ostali so aktivisti, ki nas tako ali drugače zavajajo. Ob tem se še dobro počutijo, ker se jim zdi, da delajo nekaj družbeno in sicer odgovornega ter rešujejo svet. Eni pred Golobom, drugi pred Janšo. Slednjih je 10x več in imajo 100x več denarja.

Bralec/gledalec se temu težko upira, ker lažje in hitreje dojema zgodbe, bližje mu je sovražiti ali ljubiti protagonista neke zgodbe, kot pa razumsko tehtati podatke in argumente.

Na volitvah bodo zmagali tisti, ki se bodo bolj uspešno posluževali zgoraj opisanih zvijač in ne tisti, ki bodo, tako kot jaz tule, razlagali, da gre za zvijače in računali, da bodo ljudje spregledali.

“Vojna je mir”, “svoboda je suženjstvo”, “nevednost je moč”, piše Orwell, ko opisuje oblast, ki temelji na nadzoru besed in posledično misli. Monopol nad jezikom, ali pa monopol nad besedami, poskuša ustvariti tudi Svoboda. Oni dan je Robert Golob izjavil, da se morajo vsi, ki verjamejo v mir in svobodo, povezati. Pri tem pa ni mislil vseh, ampak samo svoje levičarje.

Učbenik slovenske levice

Slovenska politika kot da Orwella ne bi brala kot svarilo ampak kot priročnik. Karel Erjavec ni izpolnil obljube o tisoč evrih pokojnine, tudi kakšne druge ne, svojo stranko pa je poimenoval Zaupanje. Ivan Gale je bil zvezda enodnevnica rušenja prejšnje vlade, brez politične prihodnosti, svoji stranki pa je dal ime Prihodnost. Zorana Jankovića serijsko spremljajo očitki korupcije, na volilnih plakatih pa je pod svojo sliko zapisal Pošteno. Zoran Stevanović je med epidemijo covida širil teorije zarote, svoj politični projekt pa poimenoval Resnica.

Najbolj izrazit primer zadnjih let pa je stranka Svoboda. V času vladanja Svobode smo spremljali brutalne posege v javno RTV, politično podrejanje policije, omejevanje poklicne svobode zdravnikov, poseganje v ekonomsko svobodo ljudi z davki, oviranje svobodne gospodarske pobude na področju predšolske vzgoje in širše …

Golob pravi, da verjame v mir, njegova vlada pa je dajala potuho nasilju, zaradi katerega prebivalci jugovzhodne Slovenije še zdaj nimajo miru, sosedje migrantskih centrov pa skrbi.

V Dražgošah je govoril o enotnosti, čeprav v Dražgošah praznujejo dediči tiste strani, ki je v Sloveniji med drugo svetovno vojno sprožila še državljansko vojno. Štiri leta so svobodneži stopnjevali kulturno in politično polarizacijo, izvajali kadrovsko čiščenje, obujali zgodovinske delitve.

Znani zvijači

Potem pa jim je neka fokusna skupina povedala, da ljudje cenijo svobodo, mir in enotnost. In so se namenili te besede lepiti na plakate in ponavljati kot slogane. Vojna je mir, svoboda je suženjstvo in enotnost je izključevanje.

V vseh naštetih primerih je razkorak med poimenovanjem in dejanskim stanjem brutalno očiten. Človek zdrave pameti bi se vprašal, kako ga lahko imajo za tako neumnega. V resnici pa gre za kombinacijo dveh dobro premišljenih in raziskanih strategij, ki delujeta, ker so naši možgani leni - varčujejo z energijo. Prva je semantična inverzija, drugi bom rekel zaplinjanje resničnosti, angl. gaslighting.

Da bi ju lažje pojasnili, povejmo nekaj, kar morajo vedeti tudi inženirji, ki bi radi razumeli informacijsko modeliranje zgradb oz. BIM. Ljudje v svetu funkcioniramo na stranicah semiotičnega trikotnika, ki ga je opisal že Aristotel. Obstaja (a) resnični svet, obstajajo (b) ideje in občutki o tem svetu v naših možganih in (c) obstajajo besede in drugi simboli, s katerimi pripovedujemo o svetu, da bi sprožili občutke in razmisleke v možganih poslušalca.

Namenoma razlikujem med hitrimi občutki in temeljitejši premisleki. Ko nekdo reče “čokolada”, je hitri odziv v možganih ob-čutek, da je to nekaj dobrega. Počasni pre-mislek pa je npr., da je to neka sladkarija iz sladkorja, kakovovega masla, v obliki tablic, morda z lešniki, ji je ime Milka …

Semantična inverzija

Ta označuje situacijo, v katerem besede z izrazito pozitivno vrednostno konotacijo ostanejo v rabi, vendar se sistematično uporabljajo za označevanje praks, ki z njihovim izvirnim pomenom niso več vsebinsko skladne. Ko se, denimo, beseda svoboda dosledno uporablja kot označevalec regulacije, nadzora ali podreditve (na primer omejevanje poklicne avtonomije ali povečanje državnega nadzora nad institucijami), se njena evaluativna funkcija (vrednostna sodba: svoboda je dobra) ohrani, referenčna (za kaj v resnici stoji) pa izprazni (ne stoji več za svobodo), ne da bi se beseda sama za eno samo črko spremenila.

Ali pa vsaki sladki ploščici rečeš čokolada in površni gledalec reklame ali kupec v trgovini bo imel občutek, da bo kupil nekaj dobrega. Besede, kot so mir, svoboda ali enotnost še naprej vzbujajo pozitivne občutke, vendar ne več kot merilo dejanskega stanja, temveč kot značka.

Zaplinjanje resničnosti

Angl. gaslighting označuje sistematično zanikanje ali relativiziranje dejanskega stanja. Ključni element tega mehanizma ni prepričevanje, temveč šok, ki ga sproži “pošteno”, “zaupanje”, “resnica” v zvezi z določenimi imeni.

Že Hannah Arendt je opozarjala, da velika, očitna laž deluje drugače kot majhna: ker je v očitnem nasprotju z izkušnjo, ne sproži takojšnjega popravka, temveč začasno ohromitev presoje. Namen takšne debele, očitne laži niti ni, da bi ji ljudje verjeli, temveč da v kali zatre idejo, da bi bilo dopustno nekoga označiti za nepoštenega ali nevrednega zaupanja.

Laž ne deluje več kot laž, a tudi ne kot resnica. Iz besed izgine referenčna funkcija na resničnost, ohrani pa se evaluativna: ostane zgolj pozitivna konotacija besed.

Zvijači delujeta

Skratka semantična inverzija je, ko beseda dobi drug, obraten pomen. Ko se npr. z besedo depolitizacija označi politizacijo, beseda čokolada pa se lahko nanaša na vsako sladko tablico. Simbol stoji za nekaj drugega iz resničnosti kot bi bilo običajno.

Zaplinjanje resničnosti pa deluje v obratno smer, besedo, ki ohrani običajni pomen, se uporabi za označevanje nečesa, kar to očitno ni. Nepoštenjaku se nalepi etiketa poštenjak. Neenotnosti se reče enotnost. Stranka, ki ima avtoritarne ambicije, se imenuje Svoboda.

Oba mehanizma delujeta, ker se možgani trudijo biti energetsko učinkoviti. Procesiranje besed v občutke terja velikosti razred manj energije kot procesiranje v premisleke. Podobno kot nas logotip uveljavljene blagovne znamke hitreje prepriča o kakovosti kot dejanski pregled izdelka.

Prav ta naša kognitivna lenoba omogoča zlorabo. Lepa beseda lahko začne stati za nekaj grdega, ali pa se nečemu grdemu preprosto nalepi lepa beseda, da grdobijo prekrije. V obeh primerih smo izgubili povezavo med resničnostjo besedami in mislimi. O nekaterih zadevah se sploh ne moremo več pogovarjati, ker besede nič več ne pomenijo - recimo svoboda, mir ali enotnost. Ta nemoč, da bi govorili, je temelj moči avtoritarnih sistemov.

Pomembno vlogo pri tem imajo mediji, ki tak jezik povzamejo in ga normalizirajo. V razmerah medijskega monopola ali medijev, ki jih oblast finančno, regulatorno ali kadrovsko drži v šahu, se ta proces še pospeši. Izginejo korektivi, konkurenca in distanca, razprava pa se preseli z ravni resničnosti na raven besed, kjer ima prednost tisti, ki jih najglasneje ponavlja.

Korist semantične inverzije za politično mehaniko je očitna. Omogoča vladanje brez argumentov in brez odgovornosti. Kritika se ne zavrne z dejstvi, temveč se jo moralno diskreditira npr. kot nasprotovanje miru, svobodi ali enotnosti.

Protiigra

Je mogoča, vendar ni lahka. Zavajanje zahteva malo napora, njegovo zavračanje pa bistveno več. Namreč simbole, besede, značke … prepoznamo v trenutku, tehtanje vsebine in primerjava z resničnostjo pa zahteva miselni napor. Zato breme protiigre ne nosijo predvsem tisti, ki pišejo, temveč tisti, ki poslušajo in berejo.

Kaj lahko vseeno naredimo:

Prvič: besede je treba spet zasidrati v resničnosti. Gre za vprašanje, kaj beseda sploh označuje. Govorjenje o svobodi, miru ali enotnosti ima smisel le, če ga je mogoče povezati s konkretnimi, preverljivimi stanji in ravnanji.

Drugič: gesla je treba presojati po učinkih, ne po namenih. Politika se ne meri po tem, kar obljublja ali razglaša, temveč po tem, kakšne učinke ima.

Tretjič: besed si ne smemo pustiti vzeti. Svoboda, mir in enotnost niso last nobene oblasti. Kadar se uporabljajo kot etikete za utišanje kritike, jih je treba razgaliti in vzeti nazaj. Vedno je treba vprašati, komu takšna raba koristi in koga disciplinira. Jezik oblasti je treba zavrniti kot merilo resničnosti. Resna politična razprava se začne tam, kjer besede služijo presoji oblasti, ne njeni propagandi.

Kot rečeno, vsi trije koraki so naporni. Imamo pa arhetipski primer, kako zaplinjanje resničnosti v nekem trenutku odpove. V pravljici Cesarjeva nova oblačila gre za tipično zaplinjanje resničnosti. V resnici je cesar nag, ampak oblast pravi, da je oblečen, celo zelo lepo in nihče si ne upa v to podvomiti. Gaslighting je premagan šele, ko nekdo brez interesa in brez strahu izreče, kar je očitno. Potem vsi vidijo, da je cesar nag. Na tak način, razmeroma na hitro in grobo, končajo vsi orwellovski sistemi, ki temeljijo na laži.

Skratka

Lažejo. Vemo, da lažejo. Vedo, da vemo, da lažejo. Pa kljub temu vztrajajo, ker se jim laž politično izplača. Robert Golob je za svobodo, mir in enotnost. Dve o teh treh besed so naravnost iz Orwella. “Svoboda je suženjstvo”, ki bi ga kak ustavni sodnik ob robu zdravstvenemu zakonu naložil zdravniku. “Mir je vojna”, hladna, državljanska proti vsem, ki mislijo drugače. Enotnost je izločanje vseh, ki niso na njihovi strani zgodovine.

Ker so si podredili medijski kompleks, lahko na ta način zavajajo dolgo. A dolg do resnice se kopiči. Junak serije Černobil izreče neizporosno dejstvo: »vsaka laž ustvarja dolg do resnice in ta dolg se prej ali slej izterja«. Prej ko se z lažjo soočimo in jo razkrijemo, manjša je cena. Dlje ko jo toleriramo, bolj boleč bo obračun z resničnostjo.

Ker v nekem trenutku bo nekdo povedal, da je cesar nag in bo vsem jasno, da je res tako.

Praznik Gospodove razglasitve poznamo tudi kot Epifanijo ali Praznik svetih treh kraljev. V jaslice postavimo kamelo in tri kraljeve figurice ter na vrata napišemo, letos, 20+G+M+B+26. Morda nam pridejo koledniki kaj zapet in gospodinja jim da rožiča, orehov in sadjevca.

V svojem bistvu pa praznik označuje enega najbolj radikalnih zasukov v zgodovini zahodne civilizacije. Je trenutek, ko do takrat lokalna judovska vera prestopi plemenski okvir in postane univerzalno krščanstvo. Ker kralji niso kralji, ampak modreci, magi, učenjaki, praznik postavi tudi temelje odnosu krščanstva in znanosti.

Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. (Matej 2,9-12).

S prihodom treh kraljev z Vzhoda krščanstvo zavrne omejenost na eno samo etnično skupino ali teritorij. Gašper, Miha in Boltežar simbolizirajo vključitev celotnega takrat znanega človeštva v novi red. Miha (kot starešina s sivo brado) predstavlja Evropo, Boltežar (upodobljen kot temnopolt) Afriko in Gašper (praviloma najmlajši) Azijo. Krščanstvo se s tem vzpostavi kot verstvo, ki bo podlaga za globalizacijo. Evropa je bila postarana že takrat, Azija je bila prihodnost že takrat.

Kralji niso bili kralji, ampak modreci. Niso prišli v Betlehem kljub svoji modrosti, temveč zaradi nje. Sledili so znanosti, astronomiji, zvezdi repatici, našli pa živorojenega Boga. Znanost torej vodi k Bogu, ne stran. Znanost tudi prej ali slej trči na svoj rob. Onkraj tega roba se ne začne nova razlaga sveta, temveč presežno, ki ni predmet znanstvenega pojasnjevanja, ampak čaščenja in obdarovanja.

Repatica ni dobila daril. Tostran tistega roba narava ni božanstvo, ki bi jo bilo treba častiti ali pomirjati. Je razumu doumljivo stvarstvo, urejeno in dostopno spoznanju. Modreci niso prišli do Boga zato, ker bi česa ne vedeli. Naš Bog ne obstaja kot zapolnitev neznanja, ampak kot razumni kreator reda, ki ga lahko z razumom odkrivamo. Bog zato ni »hipoteza«, ki bi jo znanost mogla ali morala potrditi ali ovreči. Znanost deluje, ker je narava predvidljiva, ker se ravna po zakonih, ne po dnevnih muhah božanske volje, kot v kakšnem drugem verstvu.

Mednarodna zasedba učenjakov pa poudarja, da resnica o svetu ni kulturni konstrukt vsakega naroda posebej, temveč objektivna realnost, ki izziva modrece vseh narodov. Ko se modreci poklonijo Bogu, ne zanikajo svojega razuma, ampak vzpostavijo točko, s katere lahko na svoj razum pogledajo od zunaj.

Skratka

Obisk modrih z vzhoda nas uči, da je končni cilj vsakega intelektualnega iskanja srečanje z resnico, ki nas presega. Ki ni moja ali tvoja, ampak enaka za Evropo, Afriko in Azijo. Znanost nam pove, kako se zvezde gibljejo, epifanija pa nam pove, zakaj nas sploh zanimajo. Epifanija - razsvetljenje - se je zgodilo davno pred razsvetljenstvom.

V zadnji kolumni - Črta pod četrt stoletja - sem pogledal nazaj, v čas od padca Berlinskega zidu do danes. Tule gledam, novo leto je, naprej.

Iztočnica sta intervencija v Venezueli in 4. decembra 2025 sprejeta nova Nacionalna varnostna strategija ZDA. Dokument, ki nadomešča Bidenovo strategijo iz oktobra 2022, pomeni prelom s starim: opušča predpostavko, da lahko ZDA trajno vodijo liberalni svetovni red, hkrati zagotavljajo varnost zaveznikom, vsiljujejo okrog demokracijo in vodijo globalne institucije … brez resnih posledic za lastno moč in notranjo stabilnost.

Nova strategija temelji na selektivni rabi moči in pragmatični realpolitiki tam, kjer imajo ZDA neposredne interese. V zadnjih dneh je dobila praktičen izraz v ameriški intervenciji v Venezueli. V nasprotju z NSS 2022, zgrajeno okoli »rules-based international order«, nova strategija izhaja iz trezne ocene ameriške moči in geopolitičnega tekmovanja: sveta ni več mogoče normativno urediti, mogoče ga je le uravnoteževati. ZDA ne želijo več vladati svetu, želijo pa preprečiti, da bi vladal kdo drug, kar je ključno tudi za razumevanje njihovega odnosa do Evrope.

Povzetek NSS

Nova ameriška Nacionalna varnostna strategija izhaja iz trezne ocene, da so se razmere, v katerih so ZDA delovale po koncu hladne vojne, dokončno iztekle. Dokument ne govori več o vodenju sveta, temveč o upravljanju lastnih omejitev v svetu trajnega tekmovanja velikih sil. Osrednja premisa je preprosta: ameriška moč ostaja izjemna, vendar ni neomejena, in njena napačna ali preveč razpršena raba jo dolgoročno slabi. Strategija zato pomeni premik od univerzalističnih ambicij k selektivni, interesno utemeljeni realpolitiki.

Glavni poudarki:

• Svet je opredeljen kot prostor trajnega strateškega tekmovanja, ne več kot sistem, ki bi se dolgoročno konvergiral v liberalni red. Tekmovanje s Kitajsko je osrednje, Rusija pa ostaja pomemben revizionistični akter.

• ZDA se odpovedujejo vlogi globalnega skrbnika reda. Namesto tega želijo preprečiti, da bi katerakoli druga sila dosegla položaj, ki so ga same imele po letu 1991.

• Varnostna politika je tesno povezana z industrijsko, tehnološko in energetsko politiko. Prosta trgovina ni več cilj sama po sebi, temveč orodje, podrejeno strateškim interesom.

• Vojaška moč ostaja ključna, vendar se uporablja selektivno in regionalno, predvsem tam, kjer gre za neposredne ameriške interese. Dolgotrajne stabilizacijske misije in “nation building” niso več predvideni kot osrednje orodje.

• Zavezništva so pomembna, vendar pogojna. Od zaveznikov se pričakuje večja lastna odgovornost, zlasti na področju obrambe, industrije in družbene odpornosti.

• Notranja kohezija, proizvodne zmogljivosti, tehnološka prednost in demografija so obravnavane kot temeljni elementi nacionalne varnosti, ne kot ločena področja politike.

Zahodna polobla je v dokumentu opredeljena kot območje primarne odgovornosti ZDA, kjer ne nameravajo dopuščati strateške konsolidacije nasprotnikov ali razpadanja držav v varnostne vakuume. Intervencija v Venezueli je povsem skladna s tem; ZDA so pripravljene hitro in odločno ukrepati tam, kjer ocenijo, da je ogrožena njihova varnost, regionalna stabilnost ali verodostojnost odvračanja.

Strategija vzpostavlja jasno hierarhijo interesov in odgovornosti ter opušča iluzijo, da je mogoče svet dolgoročno stabilizirati zgolj s pravili, institucijami in dobrimi nameni. Ta premik ima neposredne posledice za ameriške zaveznike, tudi za Evropo.

Spodbujanje evropske veličine

Tak je naslov poglavja o Evropi, Promoting European Greatness. Glede na to, da ste v Trumpu sovražnih evrofilnih medijih brali, kako strašen je postal odnos ZDA do Evrope, se mi zdi smiselno objaviti prevod celega poglavja. Poudarki pa so moji.

Ameriški uradniki so se navadili razmišljati o evropskih problemih v smislu nezadostne vojaške porabe in gospodarske stagnacije. V tem je nekaj resnice, vendar so pravi problemi Evrope še globlji.

Celinska Evropa izgublja delež svetovnega BDP – s 25 odstotkov leta 1990 na 14 odstotkov danes […] A ta gospodarski upad zasenči resnična in bolj ostra možnost civilizacijskega izbrisa. Večja vprašanja, s katerimi se sooča Evropa, vključujejo aktivnosti Evropske unije in drugih organov, ki spodkopavajo politično svobodo in suverenost; migracijske politike, ki spreminjajo celino in ustvarjajo spore: cenzuro svobodnega govora in zatiranje politične opozicije; zmanjšanje rodnosti ter izgubo nacionalnih identitet in samozavesti.

Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, bo celina čez 20 let ali manj neprepoznavna. Zato še zdaleč ni očitno, ali bodo nekatere evropske države imele dovolj močna gospodarstva in vojske, da bodo ostale zanesljive zaveznice. Mnoge od teh držav trenutno še bolj odločno vztrajajo na svoji sedanji poti.

Želimo, da Evropa ostane evropska, da si povrne civilizacijsko samozavest in da opusti svojo neuspešno osredotočenost na regulatorno zadušitev. To pomanjkanje samozavesti je najbolj očitno v odnosu Evrope z Rusijo. Evropski zavezniki uživajo znatno prednost trde sile pred Rusijo skoraj v vseh merilih, razen jedrskega orožja. Zaradi ruske vojne v Ukrajini so evropski odnosi z Rusijo zdaj močno oslabljeni in mnogi Evropejci Rusijo dojemajo kot eksistencialno grožnjo. Upravljanje evropskih odnosov z Rusijo bo zahtevalo znatno diplomatsko angažiranost ZDA, tako za ponovno vzpostavitev pogojev strateške stabilnosti na celotnem evrazijskem kopnem kot za zmanjšanje tveganja konflikta med Rusijo in evropskimi državami.

V osrednjem interesu Združenih držav Amerike je, da se pogaja o prenehanju sovražnosti v Ukrajini hitro končajo, da bi stabilizirali evropska gospodarstva, preprečili nenamerno eskalacijo ali širitev vojne in ponovno vzpostavili strateško stabilnost z Rusijo, pa tudi da bi omogočili obnovo Ukrajine po sovražnostih, da bi omogočili njen preživetje kot delujoče države.

Ukrajinska vojna je imela perverzen učinek povečanja zunanje odvisnosti Evrope, zlasti Nemčije. Danes nemška kemična podjetja gradijo nekatere največje predelovalne obrate na svetu na Kitajskem, pri čemer uporabljajo ruski plin, ki ga doma ne morejo dobiti. Trumpova administracija se je znašla v sporu z evropskimi uradniki, ki imajo nerealna pričakovanja glede vojne, ki se skrivajo v nestabilnih manjšinskih vladah, od katerih mnoge teptajo osnovna načela demokracije, da bi zatrle opozicijo. Velika evropska večina si želi miru, vendar se ta želja ne prenese v politiko, predvsem zaradi spodkopavanja demokratičnih procesov s strani teh vlad. To je strateško pomembno za Združene države Amerike prav zato, ker se evropske države ne morejo reformirati, če so ujete v politični krizi. Vendar Evropa ostaja strateško in kulturno ključnega pomena za Združene države Amerike.

Čezatlantska trgovina ostaja eden od stebrov svetovnega gospodarstva in ameriške blaginje. Evropski sektorji, od proizvodnje do tehnologije in energije, ostajajo med najmočnejšimi na svetu. Evropa je dom najsodobnejših znanstvenih raziskav in vodilnih svetovnih kulturnih ustanov. Ne samo, da si ne moremo privoščiti odpisovanja Evrope – to bi bilo samouničevalno za tisto, kar ta strategija želi doseči.

Ameriška diplomacija bi se morala še naprej zavzemati za pristno demokracijo, svobodo izražanja in neopravičljivo praznovanje individualnega značaja in zgodovine evropskih narodov. Amerika spodbuja svoje politične zaveznike v Evropi, naj spodbujajo to oživitev duha, naraščajoči vpliv domoljubnih evropskih strank pa resnično vzbuja velik optimizem.

Naš cilj bi moral biti pomagati Evropi popraviti njeno trenutno pot. Potrebovali bomo močno Evropo, ki nam bo pomagala uspešno konkurirati in bo sodelovala z nami, da bi preprečila, da bi kateri koli nasprotnik prevladoval v Evropi.

Amerika je razumljivo sentimentalno navezana na evropsko celino – in seveda na Veliko Britanijo in Irsko. Značaj teh držav je tudi strateško pomemben, ker računamo na ustvarjalne, sposobne, samozavestne, demokratične zaveznike, da bi vzpostavili pogoje stabilnosti in varnosti. Želimo sodelovati z usklajenimi državami, ki želijo obnoviti svojo nekdanjo veličino.

Dolgoročno je več kot verjetno, da bodo najkasneje v nekaj desetletjih nekatere članice Nata postale večinoma neevropske. Zato je odprto vprašanje, ali bodo na svoje mesto v svetu ali na svoje zavezništvo z Združenimi državami Amerike gledale enako kot tiste, ki so podpisale listino Nata.

Naša široka politika za Evropo bi morala dati prednost:

• Ponovni vzpostavitvi pogojev stabilnosti znotraj Evrope in strateške stabilnosti z Rusijo;

• Omogočenju Evropi, da se postavi na lastne noge in deluje kot skupina usklajenih suverenih držav, vključno s prevzemom primarne odgovornosti za lastno obrambo, ne da bi jo prevladovala kakršna koli sovražna sila;

• Gojenju odpora proti trenutni trajektorju [več] Evrope znotraj evropskih držav;

• Odpiranju evropskih trgov za ameriško blago in storitve ter zagotavljanju pravične obravnave ameriških delavcev in podjetij;

• Izgradnji zdravih držav srednje, vzhodne in južne Evrope s trgovinskimi vezmi, prodajo orožja, političnim sodelovanjem ter kulturnimi in izobraževalnimi izmenjavami;

• Konec dojemanja in realnosti Nata kot nenehno rastočega zavezništva;

• Spodbujanje Evrope k ukrepanju v boju proti merkantilističnim prevelikim zmogljivostim, tehnološkim kraji, kibernetskemu vohunjenju in drugim sovražnim gospodarskim praksam.

Skratka, ZDA od Evrope pričakuje, da v spopadu civilizacij oddela svoje na strani Zahoda. Strategija je bila sprejeta na nož od vseh grobarjev Zahodne civilizacije in od vseh tistih, ki več Evrope ne razumejo v smislu zaščite “evropskega načina življenja” (kar je bruseljski evfemizem za obrambo evropske judovsko-krščanske civilizacije), ampak vedno tesnejšo Unijo razumejo kot več centralnega planiranja, več regulacije in več vsiljevanja voknjenih politik članicam.

SWOT analiza strategije z vidika EU

Strengths – prednosti: ZDA Evropo še vedno obravnavajo kot jedro Zahodne civilizacije, ne zgolj kot geografski prostor ali skupek zavezništev. Ameriška varnostna politika priznava, da brez stabilne in obrambno sposobne Evrope Zahod kot civilizacijski blok izgubi strateško globino. Transatlantska vez temelji na skupni zgodovini, politični kulturi, vojaški interoperabilnosti in tehnološki kompatibilnosti. ZDA ostajajo edini akter, ki je sposoben zagotoviti jedrsko odvračanje, globalno projekcijo sile in strateško koordinacijo Zahoda kot civilizacije.

Weaknesses – slabosti: Ameriški pogled na Evropo je zaznamovan z dvomom o njeni notranji koheziji, demografski vzdržnosti in pripravljenosti na obrambo. Evropa se kaže kot civilizacijsko negotova, regulatorno preobremenjena in vojaško podhranjena. Razkorak med ameriškim razumevanjem varnosti kot vprašanja moči in evropskim razumevanjem varnosti kot vprašanja pravil, slabi skupno delovanje. ZDA Evropo vse manj dojemajo kot enakovrednega nosilca bremena in vse bolj kot šibki člen.

Opportunities – priložnosti: Ameriška strateška streznitev odpira Evropi priložnost, da se re-civilizira kot politično in varnostno odgovoren subjekt. Če Evropa okrepi lastno obrambo, industrijo, energetsko suverenost in družbeno kohezijo, lahko ponovno postane resničen civilizacijski partner ZDA, ne zgolj moralni komentator. V Huntingtonovem smislu to pomeni utrditev Zahoda kot ločene in samozavestne civilizacije v svetu konkurenčnih blokov. Ameriški pritisk lahko deluje kot katalizator evropskega dozorevanja.

Threats – grožnje: Največja grožnja je civilizacijsko razhajanje: scenarij, v katerem ZDA ostanejo trdo realpolitična sila, Evropa pa zdrsne v post-zahodno, post-zgodovinsko držo brez volje do moči in samoobrambe. To bi Zahod razdelilo od znotraj in odprlo prostor za pritiske drugih civilizacijskih blokov. Če Evropa ne bo sposobna braniti same sebe, ZDA dolgoročno ne bodo pripravljene nositi stroškov njene zaščite. V Huntingtonovi logiki to pomeni ne poraz Zahoda od zunaj, temveč razpad Zahoda od znotraj.

Trije scenariji za Evropo

Glede na povedano vidim tri evropske prihodnosti.

1) Scenarij dozorele odgovornosti. Evropa sprejme signal iz Washingtona kot opozorilo, ne kot žalitev. Okrepi lastno obrambo, industrijsko bazo, energetsko varnost in demografsko vzdržnost ter postopno prevzame večji del bremena kolektivne varnosti. ZDA v tem scenariju ostanejo ključni zaveznik in jedrski garant, Evropa pa postane resničen civilizacijski partner, sposoben braniti Zahod tudi brez stalnega ameriškega skrbništva. Transatlantski odnos se preoblikuje iz patronata v zavezništvo odraslih.

2) Scenarij odlaganja odločitev. Evropa se odzove z besedami, resolucijami in pozivi k mednarodnemu pravu, ne pa z realnim povečanjem moči. Obramba ostaja podfinancirana, industrijska politika razpršena, notranja kohezija šibka. ZDA v tem primeru ohranijo minimalno varnostno prisotnost, a Evropo obravnavajo kot sekundarno “bojišče” in vse bolj kot breme. Zahod kot civilizacija obstaja še naprej, vendar z naraščajočim notranjim razkorakom med ameriško realpolitiko in evropskim moraliziranjem.

3) Scenarij razhoda. Evropa zavrne logiko moči in se zavestno umakne iz civilizacijskega tekmovanja, bodisi v smeri strateške nevtralnosti bodisi v iluzijo globalnega post-konfliktnega reda ter ekvidistance od ZDA in Kitajske. ZDA preusmerijo pozornost drugam in Evropo obravnavajo kot geopolitično periferijo. Zahod ne propade zaradi vojaškega poraza, ampak notranje razpade. Amerika ostane zahodna sila, a brez zahodne finese, Evropa pa zdrsne v post-zahodni babilon brez lastne identitete in volje do samoobrambe.

Scenariji predstavljajo izbire različnih prihodnosti. Razlika med njimi ni posledica ameriških politik, temveč v tem, ali se Evropa odloči biti subjekt ali objekt zgodovine.

Skratka

Nova ameriška varnostna strategija priznava, da težišče svetovne politike določa tekmovanje s Kitajsko. Ne oblači ga v ideološki spor med demokracijami in avtokracijami, ampak ga razume kot pragmatičen boj za tehnološko, industrijsko in vojaško premoč, za nadzor nad dobavnimi verigami, energijo, podatki in tehničnimi standardi. ZDA ne sprašujejo več, kdo deli njihove vrednote v teoriji, temveč kdo je pripravljen sodelovati pri zadrževanju kitajske v praksi. Zavezništva ostajajo, vendar so podrejena temu glavnemu cilju.

Evropa se v tej sliki pojavlja kot nujen, a nezanesljiv partner. Za ZDA je pomembna toliko, kolikor prispeva k stabilnosti Zahoda in k uravnoteženju Kitajske. Moralna retorika brez realne moči in regulacija brez industrije v Washingtonu (v resnici tudi širše) ne štejejo.

Vprašanje za Slovenijo je preprosto: ali bomo del kroga držav, ki jih Washington vidi kot partnerje, ali pa smo na strani drugega ali tretjega scenarija.

S koncem leta 2025 se izteka prva četrtina 21. stoletja. Tako pravi koledar, ki šteje leta po Kristusu. A dobe, ki jih živimo, se ne začenjajo na okrogle obletnice. Leto Gospodovo 1 je bilo izjema.

Naša doba se je začela 9. novembra 1989, ko je nerodni aparatčik Nemške demokratične republike na tiskovni konferenci po pomoti sporočil, da lahko ljudje na drugo stran Berlinskega zidu lahko potujejo »takoj«. Nekaj ur kasneje je Berlinski zid padel. Z osvoboditvijo Srednje in Vzhodne Evrope še od komunizma se je končal hladni podaljšek druge svetovne vojne, ki sta jo začela Hitler in Stalin.

Leta 1981 je IBM predstavil IBM PC, 1984 je Apple začel prodajati Macintosh. Slovenska Iskra Delta je zahodno tehnologijo nadgrajevala in preprodajala na vzhod. Tudi leta 1989 je Tim Berners-Lee v Evropski organizaciji za jedrske raziskave CERN postavil prvi strežnik za svetovni splet. Hkrati so padli politični in informacijski zidovi. Napovedovala se je zlata doba, ko se bodo tudi najbolj počasni in zaostali pridružili liberalnemu, demokratičnemu in tehnološko vodilnemu Zahodu.

1989 – 2001: konec zgodovine

Devetdeseta so bila čas, ko je Zahod užival v svoji zmagi, pisal knjige o koncu zgodovine in jih prodajal, od leta 1994 naprej, v Amazonovi spletni knjigarni.

Optimizem je poganjal komercializacijo interneta, digitalno ekonomijo, ameriški razvoj osebnih računalnikov in evropske mobilne telefonije. Še nikoli prihodnost ni bila videti tako lepo in še nikoli vanjo niso bili pripravljeni toliko investirati. Celo drugo polovico 1990ih so podjetja kot Yahoo, Altavista, Excite, Napster, Compaq napihovala borzni balon.

Ladje Svetovne trgovinske organizacije WTO so tovorile upanje, da se bo s prostim pretokom blaga vzpostavil tudi prost pretok vrednot; univerzalnih, zahodnih vrednot, za katere je samo še vprašanje časa, da jih bo sprejel ves svet, saj so vendar univerzalne.

Prvi pomislek se je zgodil enajstega septembra 2001. Padla sta dvojčka v New Yorku, istega leta je počil .com balon in Kitajsko so sprejeli v WTO. Zahod je naivno mislil, da se mu je s tem pridružila.

2001 – 2021: zanikanje

Reakcija na 11. september so bile vojne v Iraku in Afganistanu. Če svet sam od sebe ne gre v smeri konca zgodovine, mu je pač treba malo pomagati. Podobno so mu pomagali v Severni Afriki, kjer je zdaj pomembna dejavnost transport migrantov proti Evropi. Delavci na industrijskem zahodu so dobili konkurenco v prišlekih, v cenejših tovariših iz srednje Evrope, predvsem pa na Kitajskem.

Stare industrije so se iz ZDA in Evrope selile v Azijo. Evropa si je v Lizbonski strategiji zamislila, da bo postala najbolj inovativno gospodarstvo na svetu. V ZDA niso imeli strategije, naredili pa so Google, leta 2004 je bil ustanovljen Facebook, Elon Musk je prevzel Teslo. Leta 2007 je Apple začel prodajati iPhone. Načrtali so ga v ZDA, izdelovali pa na Kitajskem. Evropejci so izdelovali naprave za telefoniranje. Apple je naredil terminal za internet. Uničil je Siemens, Nokio in Ericsson.

Kitajski Xiaomi je bil ustanovljen leta 2010, Huawei pa že 1987. Kitajske storitve, kot so WeChat, Alipay, Baidu in Alibaba, so sprva posnemale ameriške, sčasoma pa so jih v mobilnih plačilih, logistiki, integraciji storitev in obsegu tudi presegle. Kitajci so množično že plačevali s telefoni, ko smo v Evropi še uporabljali kreditne kartice. TikTok ni posnemal nič ameriškega, ampak sta Youtube in Instagram začela kasneje posnemati TikTok.

Drage vojne in nepremišljene socialne politike so vodile do zloma borz in velike finančne krize 2008/2009 po kateri se Evropa gospodarsko nikoli ni več prav pobrala. Po tem, ko je rešila Evropo vojne, se je Unija lotila rešiti svet pred segrevanjem. Parlament in komisija sta tekmovala, kdo bo pisal lepše deklaracije o mehki moči, namesto da bi se ukvarjala s konkurenčnostjo in odpornostjo vis-a-vis Rusije, Kitajske in ZDA. Dodatna udarca za neprožno evropsko gospodarstvo sta bila COVID kriza in, posledica vere v lastno leporečje, konec nakupov poceni ruskega plina 2022.

Zadnji žebelj v krsto konca zgodovine je bil zabit leta 2021 s kaotičnim in nečastnim umikom ZDA iz Afganistana. Pokazalo se je, da povsod nočejo demokracije in da edina preostala velesila ne more krotiti hribovskih pastirjev. Krhati se je začel svetovni red, ki je bil red zato, ker so bile zmogle ZDA uveljavljati, ne zato, ker je Evropa o njem lepo govorila. Pol leta po umiku ZDA iz Afganistana je Putin napadel Ukrajino.

2022 - danes: vrnitev zgodovine

Leta 2022 je Elon Musk kupil Twitter, ga preimenoval v X in rešil svobodo govora na internetu. Konec istega leta se pojavi prva res množično uporabna generativna umetna inteligenca, ChatGPT 3.5. Kitajski Deep Seek in Huawei ne zaostajata dosti. V kombinaciji digitalne tehnologije, dronov in robotov pa so Kitajci Američane verjetno že prehiteli. Novembra 2024 je bil drugič za predsednika izvoljen Donald Trump. Za razliko od kandidatov republikanskega ali demokratskega establishmenta ni imel nobene potrebe, da vztraja v iluzijah preteklosti.

ZDA niso več edina velesila, nimajo ne vojaške sile, ne denarja, ne industrijske moči, da bi zahodne vrednote kot univerzalne vsiljevala vsem po vrsti in igrali policaja »na pravila postavljenega svetovnega reda«. Sveta več ne obvladuje zadnji preostali zmagovalec druge svetovne vojne. Zahod nima več časa, da bi se zabaval z rekreativnimi problemi, npr. kdo je pravzaprav ženska, kaj je poroka, kdo bo lulal v katerih straniščih, kdaj in kako bi si kod izmišljal svoj spol, kako bi spravili več žensk med marince in kako narediti tanke bolj okoljsko prijazne.

Če parafraziramo neko razvpito izjavo Josepha Borella, zahod je vrt, in vsak bi si rad kos tega vrta odrezal, če bi si ga lahko. Da so časi tekmovanja in vojn mimo, se je nekaj časa zdelo samo zato, ker je bil Zahod tako premočan. Ti časi so mimo.

Zavezniki so v drugi svetovni vojni zmagali zaradi ameriške industrijske moči. Geopolitika in tehnologija spet korakata skupaj. Čipi, baterije, računalniki, umetna inteligenca, sateliti in dobavne verige so sredstva vpliva. Američane zanima, da Kitajska ne bi kdaj imela take moči, kot so jo oni imeli na začetku našega stoletja. Evropi ni jasno, da se tekmuje v vojaški, industrijski in idejni moči, ne v tem, kdo bo objavil več modrih zastavic z rumenimi zvezdicami na X-u.

Slovenija živi v iluziji, da je z vstopom v EU in NATO zgodovinsko in za vse večne čase rešila vse svoje probleme. Levi del politike je mnenja, da si zato lahko privošči spogledovanje z Berlinskim zidom, s socializmom, lenobo, Jugoslavijo in neuvrščenostjo. Rekreativno. Ker lahko. Saj imamo evropsko varnostno blazino. Desni del ne ponuja dosti več od tega, da se temu upira. Kar ni malo, ni pa dovolj. Nova ameriška varnostna strategija v Evropi išče sotrudnike pri vzpostavljanju novega svetovnega ravnotežja, ne razvajenih potnikov, ki bi se brezplačno vozili na njihovi ladji in komandirali, kaj naj igra orkester na palubi. Kitajska si za majhen denar kupuje prijatelje. Rusija grozi. Islam spet prodira na sever, proti Dunaju in Parizu.

Skratka

Na stenah nam visijo koledarji tekočega leta. Morda imamo zato občutek, da se nikoli nič ne spremeni, da bo vse ostalo, kot je, za vse večne čase. Ker vidimo eno leto v naprej, preteklost pa da je treba pustiti zgodovinarjem. Po drugi strani se nam, zaslepljenim od bleščave tehnološkega napredka, lučk in ekranov zdi, kako se vse spreminja. Oboje je res. In ni.

Tehnologija napreduje, mehanizmi, ki poganjajo svet, pa ostajajo enaki. Narodi in civilizacije tekmujejo, volja, delo in ustvarjalnost sta nagrajena, šibkost je kaznovana. Reda je natančno toliko, kolikor je moči, da ga vzdržuje. Red je tak, ki ustreza močnim. Moč je povezana z inovacijami, z industrijo, z voljo, s pridnostjo in, nenazadnje, z identiteto.

Nokie ni več. Apple in Huawei, OpenAI in Deep Seek, so tam-tam. Kar ilustrira tudi razmerje moči med Evropo, ZDA in Kitajsko. Leta 1988 se je zdelo, da bo Berlinski zid večen. Danes se zdi, da so EU in NATO in demokracija v Sloveniji večni.

Nič ni večno. To je sporočilo časa 1989-2022. In to je tudi okvir, v katerem bo morala Slovenija razmisliti, kaj je in kaj hoče postati. Jugoslavije ni več. In je ne bo nazaj. Evrope in NATA morda tudi kdaj ne bo več. Lepo, da govorimo o tem, da naj EU obstane. Pripravljeni pa moramo biti tudi na druge možnosti.

Srečno novo leto torej.

Najprej objavljeno v reviji Slovenski čas.

Kar se ob Božiču ne omenja, je notorično dejstvo, da naša civilizacija od tistega prvega Božiča dalje meri čas. Rojstvo Kristusa Zgodovino razdeli na tisto pred njim in tisto po njem. Leto nič ne obstaja, obstaja leto eno po Kristusu in leto ena pred Kristusom.

Zato ni neutemeljena trditev, da za Božič praznujemo rojstvo naše civilizacije. Vzpon krščanske civilizacije je mogoče razumeti kot dokončno utrditev razširjenega reda, ki temelji na napetosti med našo naravo in presežno postavo. Zato knjigo Prazniki začenjam z Božičem.

Sledil bo božični post scriptum kolumne o mariborskih di(v)jakih. Ne pripovedujejo namreč samo Freud, Hayek, evolucijska psihologija in nevroznanost iste zgodbe.

Vse je bila povedala že Božja beseda, seveda ne v jeziku in s koncepti sodobne znanosti.

Izgon Adama in Eve iz raja predstavlja prehod iz nagonskega naravnega reda v svet zavestne morale. S spoznanjem dobrega in zlega je človek zapustil plemensko preprostost savane in se civiliziral. Naloženo mu je bilo kognitivno breme razločevanja med svojimi prirojenimi nagoni in postavljenim moralnim zakonom. Izgon je pomenil vstop v zgodovino, kjer preživetje ni več zagotovljeno z milostjo okolice, temveč s spoštovanjem abstraktnih pravil razširjenega reda, ki disciplinirajo grešno naravo izvirnega greha.

Vendar pa je bil razširjeni red, dokler je temeljil zgolj na neizprosni postavi Stare zaveze, za človeka nevzdržno trd in neprivlačen. Tukaj nastopi bistvo Božiča: prihod Sina Očetovega, da zmehča Očetovo kazen, ki je bila naložena rodu Adama in Eve; prihod Kristusa, ki odjemlje grehe sveta in bo z ljubeznijo, ne z grožnjami, ljudstva varoval barbarstva. Kristus sicer prinaša potrditev reda svojega očeta a mi doda bistven civilizacijski obrat - odpuščanje grehov. Ta milost v sistem abstraktnih pravil vnaša moralno svobodo. Odpuščanje jemlje na znanje človeško nepopolnost in nam podeljuje pravico do napak: v iskanju napredka grešimo, greh pa ne pomeni dokončne pogube.

Krščanska civilizacija je tako zgrajena na paradoksu, ki ga Hayek in Freud nista spregledala: zahteva disciplino razuma, a hkrati ponuja odpuščanje, ki odpira vrata individualni svobodi in inovacijam. To je temelj zahodnega napredka — red, ki je dovolj trden, da nas je ločil od plemenskega barbarstva savane, a hkrati dovolj milosten, da nam odpušča zmote na poti k resnici. Druge civlizacije so imele ali imajo preveč rigiden red ali so se premalo trdno upirale skušnjavam iz savane. Krščanstvo je bilo sposobno red dograjevati. Bilo je uspešno. Zato cel svet šteje čas po Kristusu.

Brez te sinteze bi bodisi ostali ujeti v tiraniji trdih pravil Stare zaveze, bodisi se vdali v regresiji prirojenih plemenskih afektov. Zgodovina civilizacije je negovanje, utrjevanje in previdno dopolnjevanje pravil razširjenega reda. Življenje človeka je sprejemanje, življenje in predajanje pravil razširjenega reda.

Te dolžnosti bi se morali zavedati na božični dan in vsak dan.