Ker je predsednik vlade postal Janez Janša, je na levi veliko spraševanja, kaj je šlo narobe. V ta žanr sodi tudi intervju Gregorja Golobiča za N1. Opozoril je na naslednje glavne probleme Slovenije.

• Stranke novih obrazov kot »sekte«: Leva sredina namesto stabilnih strank nenehno lansira instantne projekte in politične naturščike brez operativnih izkušenj. Ti projekti hitro razočarajo volivce in tlakujejo pot vračanju Janše na oblast.

• »Janšizem« kot prevladujoča mentaliteta: Glavni problem ni Janša kot oseba, temveč janšizem kot destruktivna forma mentis, ki je okužila celotno politiko, tudi levo sredino. Temelji na igranju vloge žrtve, populizmu in demontaži strokovnih institucij.

• Demontaža državne administracije: Profesionalno državno uprava je uničila politizacija. S pomnoževanjem državnih sekretarjev si je politika podredila karierno stroko in kontinuiteto direktorjev direktoratov, s čimer država izgublja svojo operativno kompetentnost.

• Tabloidizacija medijev in družbe: Prevladuje binarano, senzacionalistično razumevanje sveta, primarno zaradi komercialnih medijev, ki politiko spreminjajo v reality šov. Namesto razsvetljenske javne uporabe uma danes skozi medije in socialna omrežja vlada »javna uporaba neuma«.

• Materialni bankrot z JEK 2: Na gospodarski ravni največjo nevarnost vidi v drugem bloku nuklearke, ki ga označuje za »TEŠ 6 na supersteroidih«. Ta finančno nevzdržni megaprojekt bo po njegovem mnenju povzročil bankrot države na račun javnega zdravstva in šolstva.

Vse skupaj nekdanji generalni sekretar vélike LDS in predsednik stranke Zares vidi kot popolno institucionalno, materialno in civilizacijsko regresijo, ki jo poganja specifična politična in družbena dinamika.

Ampak Gregor Golobič je bil eden od ustvarjalcev te specifične dinamike. Z varne časovne in inštitucionalne distance komentira razvaline, ki jih je soustvarjal. Razvaline levice. Regresijo političnega prostora, katerega del on formalno ni več. In je grozdje kislo. Na prvi pogled je za vse slabo kriv janšizem, med vrsticami pa Janši zavida.

Pojdimo po vrsti.

Sekte

“Sekta” Golobičevi somišljeniki sicer pravijo SDSu, ampak bistvo ni v personalizaciji stranke okrog voditelja (Janša ter Virant, Janković, Šarec, Cerar, Golob, Prebelič, Logar …) ampak v trajnosti. SDS vztraja pri vrhu slovenskega političnega prostora desetletja, stranke novih obrazov pa imajo razpolovno dobo en mandat.

Zakaj? Ker je za SDS oblast sredstvo, za stranke novih obrazov pa je oblast cilj. Da Janša ne bi na oblast prišel Janša. Zato te stranke začnejo propadati že, ko so na oblasti, saj so cilj dosegle. Opozicijski položaj propadanje samo še pospeši.

Vsaka od strank novih obrazov na naslednjih volitvah nazaduje ali propade, ne propadejo pa njihovi sponzorji. Levi privatizerji, partizan-kapitalisti in tranzicijski dobičkarji volitev ne izgubijo, ampak na njih nastopijo z drugim kandidatom. To je privedlo do situacije, ko politična levica izgublja vpliv, kapitalska levica pa se krepi.

Točko preloma je mogoče datirati. To je bilo takrat, ko je bil Rone Rop Zoranu Jankoviću prisiljen razlagati, da ga je na Mercator nastavila politika. Tisto ni bil izraz moči politika, ampak njegovo zavedanje, da moč polzi drugam. Tranzicijski kapital si zdaj sam najema politično delovno silo, skozi kupljene časopise in televizije kontrolira narativ, če je treba politiko izsiljuje in jo po uporabi zavrže. Da bi Rop proti Jankoviću kandidiral za župana Ljubljane, dopolnjuje ta vtis.

Janšizem

Za Golobiča “janšizem” ni trajnostna, na ideologijo in vrednote postavljena politika, ki ji gre za stvar in kjer je med desnico in levico razlika. “Janšizem” da je politična tehnologija, ki temelji na trajnem igranju vloge žrtve, podrejanju državnega aparata in demontaži strokovnih institucij. Kjer da med levico in desnico ni razlike. To vsegliharstvo temelji na bistroumnem nesmislu, namreč antijašizem da je osrednja programska točka janšističnih sekt novih obrazov.

Igranje žrtve je v ideološki tradiciji levice. Originalne žrtve so delavci, žrtve izkoriščanja. Ko je ta zgodba zgodovinsko in ekonomsko pogorela v polnih nakupovalnih središčih, so postale žrtve ženske, migranti, Palestinci, geji, Romi … V narativu prvo in drugorazrednih desnica to tehnologijo zgolj plašno in ne povsem neresnicoljubno kopira. Našo civilizacijo je ustvaril Božji sin, ki je bil žrtev, zato igranje na karto žrtve na krščanskem Zahodu deluje.

Janšizem da populistično išče sovražnike, da bi mobiliziral svoje volilno telo proti nekomu? Kaj pa je poimenovanje tekmeca za “janšista” drugega, kot natančno to. Samo bruno v lasnem očesu je treba videti.

Demontaža državne uprave

Načelno je res, da v Sloveniji manjka profesionalnega uradništva, ki bi ubogljivo izvrševalo program, za katerega je politika dobila mandat na volitvah. Ampak to ne more biti nadomestilo za politike, ki nimajo programa, ideologije in vrednot, za politike, katerih edini program je “samo da ni Janša”.

Tudi znajo uradniki povedati, kako jih je nekdo klical, da naj sabotirajo ukrepe desne vlade. Preveč pogosto levica besedi profesionalno in depolitizirano razume kot sinonima za progresivno, socialno-pravično, liberalno-demokratično, multikulturno, skratka levičarsko.

Državna uprava se je demontirala sama, ko ni hotela razumeti, da je njena naloga izvajanje zmagovitega volilnega programa in ne vodenje politik oz. metanje polen pod noge politikam, za katere ta uprava ni glasovala.

Binarnost

Za binarno logiko Golobič okrivi tabloidne medije. To ni nobena slovenska posebnost, ampak bazična zakonitost vsake delujoče demokracije, ki temelji na konfliktu med oblastjo in opozicijo, med levico in desnico. Demokracije z najdaljšo in najbolj stabilno demokratično tradicijo (ZDA, Združeno kraljestvo) so različne interese v družbi urejali skozi dve stranki.

Ja, je problem črno belo slikanje politike v mnogih medijih, ampak ne pretvarjajmo se. Črna je vedno desnica. Razen na Novi 24. Tam je črna vedno levica. Intelektualne razprave je več na spletu kot v navijaških sobotnih prilogah dnevnih časopisov. Ne zato, ker desnica tja ne bi želela pisati, ampak ker so uredniki ocenili, da bodo tako lažje ohranili službo.

Večinski volilni sistem, ki ga nekdanji sekretar LDS zdaj previdno ponuja kot rešitev, je bil Janševa ideja, potrdili so jo ljudje na referendumu, potrdilo jo je ustavno sodišče, politična večina stranke LDS, tiste, ki jo je Golobič dnevno vodil, pa je odločitev zaobšla.

Zarečenega kruha se največ poje.

NEK 2

Gregor Golobič si je neverjetno veliko časa vzel za strokovno in poslovno vprašanje o energetiki. Drži, da je elektrika iz fotocelic poceni. Ampak sonce ne sije 24 ur na dan, 365 dni na leto. Niti za hrambo sončne elektrike od dneva na večer nimamo dovolj vode. Kako bi poletno sonce shranili za zimo, pa nihče ne ve. Razen tistih s pogodbo za netmetering, ki elektriko, ki so jo preveč naredili poleti, “shranijo v omrežje” in porabijo pozimi. Njim v veselje in ostalim v strošek.

Če za jesen, zimo in pomlad potrebujemo nuklearko, bi bilo škoda, da ne dela tudi poleti. Ampak o tem bodo odločali energetiki in ekonomisti, ne pa filozofi in gradbeniki.

Skratka

Golobič med vrsticami prizna, da je glavni problem slovenskega političnega prostora dejstvo, da levica v tridesetih letih ni uspela oblikovati normalne, programske, ideološke, vrednostne socialdemokratske in levoliberalne alternative SDSu in krščanski demokraciji, kar bi slovenski politični prostor, državno upravo, medije, konec koncev tudi energetiko, naredilo evropsko normalno.

Namesto tega je levica razpeta v tri frakcije: (1) na varuhe revolucionarnega spomina, (2) na stranke novih obrazov v službi kapitalskih omrežij, (3) na skrajno levico, ki s svojim utopizmom povzroča splošno razvojno škodo. Prve obvladuje Kučan, drugih ne obvladuje Golobič, tretjih ne obvladuje pamet. Skupaj jih drži antijanšizem.

Levica je imela človeka, ki bi bil za levico lahko to, kar je Janša za desnico. Borut Pahor je bil socialdemokrat evropskega tipa. Partija ga je celo življenje pripravljala za vodenje države. Ampak je bil za ene premalo partizanski, za druge premalo kapitalski, za tretje premalo čavističen. In so leta 2008 preprečili veliko koalicijo z Janšo. Pahor jo je moral skleniti z novima obrazoma. Eden se je pisal Kresal, drugi pa Golobič.

Od takrat naprej je šlo na levi samo še navzdol. Sicer so lahko premagovali Janšo, to je bilo pa tudi vse. Gregor Golobič ugotavlja, in prav ima, da to ni bilo dovolj.

Nekoč sem se bil zato trudil kaj objaviti v Sobotni prilogi ali sprejel kakšno vabilo na RTV ali POP. Na Delu sem prepovedan s tako visokega mesta, da mi niti ne odgovorijo, da mi kratkega pisma bralca ne bodo objavili. Prepoved je govorica, ignoranca pa dejstvo. Da bi na depolitizirane televizije hodil zato, da bi se oni lahko pretvarjali, da so pluralni, se mi pa tudi upira.

Na nek način se mi tudi upira tudi tale povratek na Siol oz. to, da za Siol en čas pišem, potem se menja vlada in uredniki v najboljšem primeru ne vedo kaj bi, v najslabšem me odslovijo; potem se spet menja vlada in urednik, in me vzamejo nazaj. Upira se mi tak sistem. V medije, ki jih kontrolira leva politika imajo dostop levi, v medije, ki jih kontrolira desna politika pa desni. Saj vem, da bi zmerni bralec tule rad prebral, da je treba s tem nehati in da mora Siol poskrbeti za pluralnost. Vsi bi me trepljali, če bi se zavzel za to, da bi urednik med kolumnisti ohranil Niko Kovač, s katero me je njegov pred-predhodnik nadomestil.

Razočaral vas bom. V teh letih sem se naučil, da nima več nobenega smisla, da bi desnica vodila z zgledom, da bi nastavljala drugo lice, da bi nas vsi (beri tovariši in tovarišice učiteljice javnega mnenja) trepljali po ramenih. Druga stran razume samo silo in vračati je treba, kot piše nekje v Svetem pismu, zvrhano in potlačeno.

Velja tudi in predvsem za politiko. Nobene potrebe ni, vsaj na začetku mandata, da bi se vlada trudila ugajati. Tudi ni nobene potrebe, da se kaj dosti oglaša v javnosti. Pišejo naj v Uradni list, ne na družbena omrežja. Brez popuščanja, je rekel Janša.

Nadaljevanje vročega poletja

Kolumna, ki je na Siolu leta 2023 sodu izbila dno, ni bila povezana z obsodbo islamskega terorizma, opozarjanjem na pogubnost migracij, kritiko multikulturalizma, opozarjanjem na različnost žensk in moških, upravičenostjo samoobrambe Slovencev pred komunističnim nasiljem, kritiko lenobe, zavisti in prevzetnosti kot temeljev levičarstva, zagovarjanjem patriotizma, kapitalizma ali Izraela, opozarjanjem na zgrešenost ideje o nepopisanem listu, dobrih divjakih in slabi civilizaciji … in kar je še tem, s katerimi sem na teh straneh pridil “za ovce rojene, za ovce vzgojene” žrtve slovenskega šolstva in medijev.

Leta 2023 so bile poplave in kot vsak z vremenom povezan dogodek je tudi tega izkoristila zelena sekta, da bi opozorila, kako je za vse skupaj kriv človek, ki povzroča podnebne spremembe in kako se morda ta človek odpovedati udobnemu civiliziranemu življenju in se, karikiram, vrniti v votline. Kolumna, zaradi katere sem dobil odpoved, se je končala takole:

Lahko izbirate politike, ki bodo počeli razmeroma poceni stvari, ki imajo velik učinek na obvladovanje vremenskih neprilik jutri, in ne tistih, ki bi ukazovale pregrešno drage omejitve, ki bodo morebiti nekaj malega ohladile planet čez 50 ali 100 let.

Naloga vsake generacije je, da poskrbi, da svet, ki ga je podedovala od prednikov, še boljšega zapusti svojim potomcem. Da bodo imeli boljšo hrano, boljšo pijačo, boljše zdravstvo, boljše šole, boljša domovanja, boljše ceste, boljše delo. In seveda tudi boljše in varnejše okolje za življenje.

Ja, mogoče smo ljudje krivi, da imamo malo toplejše jeseni, zime, pomladi in poletja. Zunaj je stopinjo, morda celo dve, topleje. Ampak v stanovanjih smo zdaj pozimi v kratkih rokavih, poleti pa nekateri potrebujejo jopico. Na morje hodimo ob treh zjutraj, ne, ker bi bilo takrat hladno, ampak ker ni ribičije (beri zastojev) na avtocestah.

Bilanca je prepričljivo pozitivna

V primerjavi s tako imenovanim predindustrijskim obdobjem (1850–1900), ki ga kot izhodišče uporablja “podnebna stroka”, se je pričakovana življenjska doba v zahodnih državah povečala za 30–35 let. Svetovno prebivalstvo je naraslo z okoli 1,3 na več kot 8 milijard, prebivalstvo Evrope pa za nekaj manj kot trikrat. Povprečni svetovni dohodek na prebivalca se je realno povečal za približno desetkrat, delež ljudi, ki živijo v skrajni revščini, pa se je z več kot 80 % svetovnega prebivalstva zmanjšal na manj kot 10 %.

Na eni strani tehtnice je daljše, boljše, bolj zdravo življenje mnogo večjega števila ljudi, na drugi pa stopinjo ali dve toplejše podnebje. Po mojem je bilanca industrializacije in vseh tehnologij, ki naj bi povzročile segrevanje, prepričljivo pozitivna.

Ne, ni naloga vsake generacije, da naslednji zapusti enako hladen svet. Življenje z vremenom, kakršno je bilo leta 1965 ni človekova pravica. Da ljudje umirajo zaradi vročine, niso krive podnebne spremembe, ampak je kriva slaba gradnja, odsotnost klimatskih naprav in podobno.

Do konca lahko preberete na Siolu.

Read more

Investitorji so se stepli za delnice podjetja SpaceX in Elon Musk postal prvi človek, katerega premoženje je preseglo bilijon (tisoč milijard) dolarjev. Nekateri so dogodek slavimo kot dokaz, kaj lahko dosežejo podjetnost, inovativnost, vztrajnost in pogum. Druge grize zavist in tipkajo v kalkulatorje, kaj bi lahko z Elonovim denarjem kupili ljudem. Idej, kaj bi počeli s tujim denarjem, nekaterim nikoli ne zmanjka. Tistim, ki se kar naprej pritožujejo čez one, ki delajo s svojim denarjem.

Elon Musk

Kot otroka so Elona sošolci toliko maltretirali, da je pristal v bolnici. Zatekel se je med knjige in bral po osem ur na dan. Sam se je naučil programiranja in pri dvanajstih letih prodal prvo videoigro. Emigriral je iz Južne Afrike, opravljal priložnostna dela in prišel v Ameriko. Tam je ustanovil startup Zip2. Kot direktorja so ga nagnali, ampak Compaq je podjetje kupil za $300.000.000. Ustanovil je X.com iz katerega je nastal PayPal. Kupi ga eBay za $1.500.000.000M. Musk je dobil 180 milijonov.

Lahko bi se upokojil. Ampak se ni. Skoraj ves svoj denar je vložil v tri nemogoče ideje: električne avtomobile, sončno energijo in rakete. Prva, druga in tretja raketa so odpovedale. Ločil se je od žene. Od bankrota ga je ločila le še ena izstrelitev. Četrta raketa je dosegla orbito in NASA je podpisala pogodbo. Preživel je. Tudi Tesla je bila parkrat pred propadom. Norčevali so se iz ideje o raketah za večkratno uporabo, a je znanstveno fantastiko spremenil v inženirstvo. Zasmehovali so ga, ker je stavil na električne avtomobile, ampak jih je spremenil v statusni simbol. Celotno avtomobilsko industrijo je prisilil, da mu sledi. Tesla je postala trendseter in najvrednejše avtomobilsko podjetje v zgodovini.

Izstrelil je astronavte v orbito, roadster Tesla proti Marsu in postavil globalno satelitsko internetno omrežje. Kupil je Twitter, ga preimenoval v X, rešil svobodo govora, s tem morda tudi Zahod. Na strani Donalda Trumpa je stopil v politiko. Tesla je zato postala samo električni avto in ne več pripomoček za signaliziranje zelenega naprednjaštva. Oglaševalci so začeli zapuščati X, ker da ni politično korekten. Musk jim je rekel, naj gredo nekam. Zelo specifično kam.

Polarizira. Danes ga ne napadajo iz Volkswagna, Toyote, Boeinga ali Arianne, napadajo ga novinarji, politiki, tekmeci in aktivisti.

12. junija 2026 je vsem navkljub postal bilijonar.

Deset lekcij

Za nekatere je Elon Musk simbol vsega, kar je na svetu narobe. Pa je simbol vsega, kar svet žene naprej.

1. Za velike stvari so potrebne velike ambicije. Musk ni obljubljal malo boljšega avtomobila ali nekoliko cenejšega izstreljevanja satelitov. Česar se loti, spremeni radikalno. Gre za elektrifikacijo prometa, komercializacijo vesolja in ambicijo razširiti življenje na druge planete. Teče na dolge proge. SpaceX je bil ustanovljen leta 2002. Delal in uspel je v državi, ki ambicijo nagrajuje. Družbe, ki kaznujejo ambicijo, same sebi zapirajo prihodnost.

2. Kapitalizem ustvarja bogastvo, ker imajo ljudje izbiro. Nihče ni bil prisiljen kupiti Tesle. Nihče ni bil prisiljen kupiti delnic SpaceX. Nihče ni prisiljen uporabljati Starlinka. Muskovo bogastvo je rezultat milijonov prostovoljnih odločitev drugih ljudi. Kapitalizem ni sistem prerazdeljevanja obstoječega bogastva, ampak sistem ustvarjanja novega. Več ko podjetnik ustvari vrednosti za druge, večja je njegova nagrada; večja, kot je nagrada, več lahko investira v naslednje projekte. Da je Musk tako bogat, ni napaka, ampak odlika kapitalističnega sistema. Ko je nekoč kovač naredil nekaj vrednega za vas, je postal za vaške razmere bogat. Elon Musk in podobni ne delajo nekaj koristnega za 500 ljudi ampak za 8 milijard. Zato so tudi njihove nagrade večje. Nekoč je sposoben človek pomagal 500 sovaščanom. Po zaslugi globalizacije lahko danes naredi nekaj dobrega za osmem milijard ljudi!

3. Zavist je greh, ker je razvojno pogubna. To je cerkev vedela že 1000 let nazaj. Prvi odziv levičarjev na novico o bilijonarju je bil, da mu je treba premoženje, vse, ali pa vsaj nekaj, vzeti in razdeliti med reveže. Zavist človeka ne spodbuja k posnemanju, ampak k uničevanju uspešnih. Politika, ki se naslanja na zamere do uspešnejših, proizvaja vedno več zamer in vedno manj rezultatov. Družbe napredujejo, ko občudujejo graditelje.

4. Bogastvo na končnem planetu ni končno. Ker je Elon Musk bogatejši, ni nihče postal revnejši, je pa mnogo ljudi tudi postalo bogatejših. SpaceX, Tesla, Neurolink, X in druga podjetja niso prerazporedila obstoječega bogastva. Ustvarila so nova podjetja, nova delovna mesta, nove tehnologije, nove izdelke in nove trge. Tisoči zaposlenih so zaradi delniških opcij postali milijonarji. Milijoni ljudi uporabljajo izdelke in storitve, ki jih prej ni bilo. Ideja, da so ljudje bogati, ker so že kje komu kaj ukradli, je ekonomsko napačna in razvojno škodljiva. A trdoživo vztraja še posebej v krajih, kot so naši, kjer so med leti 1945-90 pa tudi kasneje v tranziciji nekateri bogateli, ker so si prisvojili premoženje, ki je že bilo. Očetje leta 1945, sinovi in vnuki po letu 1990. Malo je takih, kot so Štrancar, Boscarol, Akrapovič, ki so nekaj ustvarili iz nič.

5. Civilizacijo premikajo podjetniki, ki tvegajo s svojim premoženjem. Ponovno uporabne rakete, električni avtomobili, računalniški vmesnik do človekovega živčevja in satelitski internet niso nastali v državnih strateških svetih ali na modrovanjih družbeno odgovornih aktivistov. Nastali so zato, ker je nekdo tvegal lasten kapital, ugled in leta svojega življenja. Prebojne inovacije so videti nore, tvegane. Upravljavci s tujim denarjem nimajo ne poguma in ne mandata svojih lastnikov, da bi jih podprli. Če družba zmanjšuje nagrade za tveganje, bo prej ali slej dobila manj tveganja, manj inovacij in manj napredka. Velikanska razlika je, ali upravljaš s svojim denarjem ali pa delaš s tujim; ali podjetje vodi njegov lastnik, ali pa podjetje upravlja uslužbenec SDHja.

6. Optimizem je produktivnejši od cinizma. Musk se drži preprostega pravila. Problemi so rešljivi. Ne z deklaracijami in besedami, ampak z inženirstvom, eksperimentiranjem in delom. “Edina pravila diktira fizika. Vse drugo so samo priporočila”, pravi. Cinizem se hrani z razlagami, zakaj nekaj ni mogoče. Optimizem išče načine, kako bi bilo mogoče. Zgodovina kaže, katera miselnost je ustvarila sodobni svet. “Nagrada je odvisna od teže problema, ki si ga rešil”.

7. Meritokracija je boljša od sistema zvez in poznanstev. Priseljenec iz Afrike je v Združenih državah ustvaril eno najuspešnejših podjetniških zgodb vseh časov. Ni bil član ogrožene manjšine in bi mu bilo zato kaj odpuščeno. Njegov oče ni bil socialistični direktor, ki bi sinetu segrel stolček. Ni bil član prave stranke. Ni se rodil bogat. Niso ga postavili za direktorja državnega podjetja. Uspel je lahko zato, ker je ameriški sistem vsaj za silo meritokratski - ljudi ocenjuje po njihovih zaslugah (angl. merit). Musk predlaga, da se DEI kriterij (diversity, equity, inclusion) nadomesti s kriterijem MEI (meritocracy, excellence, intelligence). In je zato seveda sovražnik lenih in nesposobnih.

8. Bogastvo ni cilj, ampak sredstvo. Musk nima bilijona v gotovini. Toliko so vredni deleži, ki jih ima v podjetjih. Ti deleži mu dajo pravico, da podjetja vodi. Ker mu drugi vlagatelji zaupajo, ker vlagatelji verjamejo v prihodnjo rast podjetja, je delnica nekaj vredna. Če bi njegova podjetja prevzeli Berni Sanders, Luka Mesec ali Žiga Debeljak, vprašanje, če bi zaupanje vanje ostalo enako. Gre za mehanizem, ki spodbuja tveganje in tako razvoj. Bogastvo na papirju ni cilj, ampak je stranski učinek uspeha in vzvod, ki Musku omogoča vodenje teh podjetij. Ki preprečuje, da bi jih vodili ljudje po izboru npr. kadrovske komisije nekega SDHja.

9. Uspeh naj bo v navdih, ne razlog za jezo in zavist. Najbolj zdrava reakcija na Muskov uspeh ni jeza, ampak vprašanje: kaj lahko ustvarim jaz? Njegova podjetja so ustvarila nove milijonarje, nove tehnologije in nove priložnosti. Družbe, ki ljudi spodbujajo k ustvarjanju, praviloma uspevajo. Družbe, ki učijo predvsem zamer in zahtev po prerazdeljevanju, praviloma zaostajajo.

10. Iskanje resnice je pot do uspeha. Ne samo Muskov prevzem Twitterja in transformacija v X, tudi mnoge druge poteze kažejo na premočrtnost in trmo. Ni bil odvisen od političnih botrov in naklonjenega javnega mnenja. Pove, kar misli, ne da bi ga skrbelo, kaj bodo pa ljudje rekli, kdo bo umaknil oglaševanje, kakšno inšpekcijo mu bodo organizirali, za kaj ne bo dobil dovoljenja, o čem mu bodo naredili Tarčo. Musk je bil pripravljen tvegati milijarde za tisto, v kar je verjel: v električne avtomobile, v rakete za večkratno uporabo, v svobodo govora, v resnico. Uprl se je cenzuri in konformizmu, ker samo odprt diskurz omogoča ambicijo, optimizem in inženirsko načrtovanje iz osnovnih principov, ki so zgradili njegova podjetja. Ne išče sreče, išče resnico.
    
    Načela niso luksuz, ki si ga lahko privoščijo bogati, so varovalke civilizacije. Ni res, da moramo reveži skloniti glavo in paziti, da se ne bomo zamerili oblastnikom. Ni res, da si lahko samo nekdo, ki je bogat in neodvisen, privošči, da pove, kar misli. Ni res, da si Elon Musk lahko privošči premočrtnost, ker je bogat. Bogat je zato, ker je bil premočrten. Resnico je iskal na X-u, resnico išče njegov AI model Grok, resnico iščejo inženirji, da rakete, avtomobili in vmesnik med računalnikom in živčevjem hromega človeka delujejo.

Skratka

Muskov vzpon med bilijonarje ni naključje, ni napaka sistema, ni rezultat izkoriščanja. Je sad ambicij, optimizma, inovacij in iskanja resnice v razmeroma svobodnem in meritokratskem kapitalističnem okolju. Alternativa, ki gradi na lenobi, zavisti, prisili in prerazporejanju vodi v zaostajanje, revščino in intelektualno zimo.

Dati človeštvu električne avtomobile, digitalno prevezavo zlomljene hrbtenjače, rakete za večkratno uporabo, satelitski internet in omrežje svobode govora je neskončno bolj družbeno odgovorno, kot paradiranje po ulicah z raznimi tujimi zastavami ali tipkanje pamfletov v Pages ali Word.

Izbira je enostavna: lahko smo na strani tistih, ki ustvarjajo ali pa na strani tistih, ki se pritožujejo. Graditelji na koncu zmagajo in od njihove zmage imamo korist vsi. Tisti, ki danes najbolj glasno zabavljajo čez sistem, v katerem je Elon Musk obogatel, so včeraj stali v vrsti za Teslo, danes pametujejo po X-u in bodo jutri uporabljali satelitski internet in resnicoljubno umetno inteligenco. Nekateri med njimi bodo med prvimi, ki se bodo postavili v vrsto za karte za na Mars.

Pogovor je nastal na podlagi spodnjega teksta.

Konec maja je papež Leon IV objavil encikliko Magnifica Humanitas, po domače okrožnico Veličastno človeštvo. Okrožnice so oblika komunikacije papežev s svetom - ne v funkciji nezmotljivega naslednika sv. Petra, ampak mnenje o kakšni zadevi. Do zdaj so jih napisali blizu 300. Papež Frančišek je napisal štiri, papež Leon pa prvo že v drugem letu svojega pontifikata. O umetni inteligenci in novih tehnologijah.

Dolga je. Rerum Novarum, Nove stvari, prelomna enciklika papeža Leona XIII, je imela okrog 11.500 besed. Magnifica Humanitas jih ima čez 43.000. Predelal sem si jo v epub format, da sem jo bral z orodji za branje knjig, tako dolga je. Za primerjavo, Komunistični manifest ima 12.000 besed, Živalska farma 30.000, Millova On Liberty 43.000. Zlobneži ugotavljajo, da je nekatere dele napisala umetna inteligenca. Celo resne revije pišejo o tem.

Prednost dolgega dokumenta je, da je v njem za vsakega nekaj. Vsak lahko išče in najde poudarke, ki mu ustrezajo. Kot otrok, ki koplje rozine iz biskvita, testo pa pusti. Tega se zadnje dni bere veliko. Cerkev naj bi bila ločena od države, njeni prazniki družinski, ampak če pa papež pove kaj takega, kar jim gre v kontekst, ga pa z veseljem citirajo.

Enciklika o umetni inteligenci

Pravijo, da ni samo o umetni inteligenci. In res ni. Veliko vsega je je v njej, celo opravičilo papeža za suženjstvo. A vendar je centrala tema tehnološki razvoj na splošno in umetna inteligenca konkretno.

Umetna inteligenca je prelomna tehnologija. Večja od računalnika, večja od interneta. Lomi se samo bistvo, kaj pomeni biti človek. Pravzaprav, kaj pomeni biti homo sapiens - razmišljujoči človek. Ampak zdaj prehitevam. Časi so prelomni, podobno, kot so bili prelomni časi, ko se je rojevala industrijska družba in jo je naslovil Leon XIII v Rerum Novarum. Moda še bolj. Ali pa so od blizu zadeve videti večje.

Pametovanj o umetni inteligenci je sicer kolikor hočete, ampak če ima kdo o tem povedati kaj globljega, se mi je zdelo, je to papež. Je to ustanova, ki ima v Svetem pismu zapisano, kako iz divjaka nastane civiliziran človek; s katerim je Bog sklenil najprej staro in potem novo zavezo - pogodbo, kako naj živi, pa mu bo Bog pomagal, da bo živel vekomaj. In se je kar obneslo. Civilizacija, ki se je držala teh pravil, je ustvarila sodobni svet.

Tole bo malo daljše od običajne kolumne. Najprej bo obnova enciklike. Ker ne vem, če jo boste brali in ker je zelo verjetno, da ste brali samo tak ali drugačen jagodni izbor. V drugem delu bom imel nekaj vprašanj. Na koncu, kot ste navajeni, pa Skratka.

ENCIKLIKA

Kot rečeno ima 43000 besed, uvod, pet poglavij in zaključek. Vsebuje 224 citatov, praktično vse na tekste, ki so nastali v Vatikanu in neprešteto število referenc na Sveto pismo. Cerkev torej more marsikaj povedati, ne da bi se sklicevala na laike ali znanost. Izjeme so s po enim citatom Združeni narodi, Platon, Viktor Frankl, Giorgio La Pira, Romano Guardini, Hannah Arendt in J.R.R. Tolkien:

Pač vsak po svojih zmožnosti poskuša ta naš svet očititi plevela. Tolkien to pove tako lepo, da ga citira papež:

It is not our part to master all the tides of the world, but to do what is in us for the succour of those years wherein we are set, uprooting the evil in the fields that we know, so that those who live after may have clean earth to till.

Uvod

Še nikoli človeštvo ni imelo take moči nad samim seboj.

Uvodu encikliko postavi v kontekst 135-letnice Rerum Novarum, češ, človeštvo je ponovno pred zgodovinsko prelomnico. Leon XIII je konec 19. stoletja odgovoril na izzive industrijske revolucije. Današnja generacija mora odgovoriti na izzive umetne inteligence in podobnih tehnologij. Osrednje vprašanje ni, ali tehnologijo sprejeti ali zavrniti, temveč kakšno civilizacijo, kakšno družbo želimo z njeno pomočjo zgraditi. Alternativi ilustrira z dvema bibličnima zgodbama.

Prva je zgodba o Babilonskem stolpu. Kmalu po vesoljem potopu so ljudje še govorili en jezik. Da bi si naredili ime, ugled, nahranili svojo samozavest in da se ne bi razkropili po svetu, so se lotili gradnje visokega stolpa. Leon piše, da ker je bil projekt zasnovan brez Boga, ampak na enotnosti in samopoveličevanju, se konča z razkrojem skupnosti in razselitvijo ljudstev po svetu.

Alternativa je manj znana zgodba o Nehemiju. V izgnanstvu izve, da je obzidje Jeruzalema porušeno. Po molitvi, kesanju in premisleku organizira skupno delo številnih družin, vsaka obnovi svoj del obzidja. Jeruzalem je obnovljen in pripravljen, da v njem spet domujejo ljudje in v njihovi sredi njihov Bog.

Papež umetno inteligenco in podobno tehnologijo razume kot izbiro med dvema modeloma prihodnosti: med Babilonom, kjer tehnološka moč služi poenotenju in napuhu, ter Jeruzalemom, kjer tehnologija podpira skupno dobro, človeško dostojanstvo, dialog in sodelovanje.

Papež ni proti umetni inteligenci. Ljudje nadaljujemo stvarjenje sveta.

Created in the image of the Creator, our own work in some way continues his.

Ni pa za vsakršno umetno inteligenco. Temeljna naloga našega časa da je graditi Jeruzalem, ne Babilona.

Poglavje 1. Vloga cerkve

Odkar se papeži oglašajo o družbenih zadevah, se del Cerkve (torej duhovščine in vernikov) sprašuje, ali ni naloga Cerkve pripravljati ljudi na onostranstvo, na večno življenje, ne pa se ukvarjati z družbenimi, gospodarskimi in političnimi vprašanji kratkega življenja tule na zemlji. Kot da so še ena nevladna organizacija. Papež je trdno na stališču, da eno ni mogoče ločiti od drugega in da je socialni nauk Cerkve nastal prav zato, da bi v luči evangelija presojal velike spremembe v družbi.

Cerkev pri tem ne želi nadomestiti države, politike ali znanosti, temveč hoče v dialogu z njimi prispevati moralna merila za presojanje družbenega razvoja. Osnovna naloga družbenega nauka cerkve je, da večne resnice o človekovem dostojanstvu, skupnem dobrem, svobodi in odgovornosti uporablja za presojanje vedno novih zgodovinskih, ekonomskih ali tehnoloških okoliščin.

Zato umetna inteligenca ni zgolj tehnično vprašanje, ampak nova »res novae«, nova reč, ki zahteva nadaljnji razvoj družbenega nauka cerkve.

Poglavje 2. Družbeni nauk Cerkve

V drugem poglavju papež razloži svoje videnje družbenega nauka cerkve. Ima naslednje temelje:

• Človek kot podoba troedinega Boga. Dostojanstvo človeka ne izhaja iz njegovih sposobnosti, uspeha ali koristnosti, temveč iz dejstva, da je ustvarjen po Božji podobi.

• Enako dostojanstvo vseh ljudi. Vsi ljudje imajo enako vrednost ne glede na narodnost, spol, premoženje, izobrazbo ali družbeni položaj. Nobena tehnologija, ekonomija ali politični sistem ne sme ustvarjati hierarhije človeške vrednosti.

• Vrhovna vrednost človekovih pravic. Človekove pravice so praktični izraz človekovega dostojanstva. Njihovo spoštovanje je pogoj za pravično družbo in merilo za presojo političnih, gospodarskih in tehnoloških ureditev.

Among these rights, the first is the right to life, from conception to its natural end, [70] without which it is impossible to exercise any other right.

Spomnimo, da vse to izhaja iz tega, da je človek ustvarjen po Božji podobi, ker ima zavezo z Bogom in ne, ker bi kje kakšna večina to izglasovala.

Načela družbenega nauka Cerkve, ki iz tega sledijo, pa so:

• Skupno dobro. Družba mora biti organizirana tako, da omogoča razvoj vseh svojih članov. Skupno dobro ni zgolj seštevek posameznih interesov, ampak skupek pogojev, ki omogočajo dostojno življenje vsem.

• Univerzalna namembnost dobrin. Materialne dobrine so namenjene vsem ljudem. Zasebna lastnina je legitimna, vendar nosi tudi družbeno odgovornost in ne sme preprečevati dostopa drugih do osnovnih pogojev za življenje.

the Christian tradition has never recognized the right to private property as absolute or inviolable

• Subsidiarnost. Odločitve naj se sprejemajo na najnižji ravni, ki je še sposobna učinkovitega delovanja. Višje ravni oblasti morajo podpirati posameznike, družine in skupnosti, ne pa jim odvzemati odgovornosti in pobude.

• Solidarnost. Ljudje smo medsebojno povezani in odgovorni drug za drugega. Solidarnost presega dobrodelnost; pomeni zavestno prizadevanje za pravične družbene in gospodarske razmere.

Solidarity, then, is the concrete recognition that the future of each individual is connected to the future of all; indeed, “no one is saved alone.”

• Socialna pravičnost. Pravičnost ne zadeva le ravnanja posameznikov, ampak tudi institucije in družbene strukture. Družbeni red mora omogočati pošten dostop do dela, izobraževanja, sodelovanja in razvoja za vse.

A litmus test for social justice today is the treatment of migrants, refugees and those forced to move due to poverty, violence, climate change and environmental disasters.

Razvoj mora biti celovit. Napredek ni zgolj gospodarska rast ali tehnološki razvoj. Pravi razvoj vključuje materialne, kulturne, moralne, duhovne in družbene razsežnosti človeka ter mora koristiti vsem ljudem in celemu človeku, danes in v prihodnosti.

Načela morajo veljati tudi za cerkev samo. Njena verodostojnost je odvisna od tega, ali sama spoštuje dostojanstvo oseb, spodbuja sodelovanje, skrbi za šibke in deluje v službi skupnega dobrega.

Poglavje 3. Veličastnost človeštva

V tretjem poglavju papež obravnava umetno inteligenco in tehnološki napredek skozi prizmo veličastnosti človeštva. Opozarja, da največja nevarnost ni v samih tehnologijah, temveč v tem, da spreminjajo predstavo o človeku.

Človek ni samo biološko bitje, procesor informacij ali objekt, na katerega se nanašajo podatki. Njegova veličina je v sposobnosti svobodne presoje, moralne odgovornosti, ljubezni, ustvarjalnosti, samopreseganja in odprtosti za transcendenco. Zato umetna inteligenca lahko opravlja številne naloge, ne more pa nadomestiti človeške osebe kot nosilca dostojanstva, smisla in odgovornosti.

Our relationship with life seems to be in crisis today. Everything that appears as a “limit” — incapacity, illness, old age, suffering, vulnerability — tends to be seen primarily as a defect to be corrected, rather than as a reality through which our humanity matures and opens itself to relationship. And yet we must remember that humanity flourishes not despite limitations, but often through them.

Papež posebej kritizira transhumanistične in posthumanistične ideje, ki obljubljajo preseganje človeških omejitev s tehnologijo (genetski inženiring, backup človeških možganov v računalnik, ...). V njih vidi nevarnost izgube razumevanja človeka kot bitja, katerega dostojanstvo izvira iz njegove narave, tudi iz njegovih šibkosti in ne iz njegovih zmogljivosti. Resnična veličina človeka se po njegovem ne kaže v tem, da postane »več kot človek«, temveč v tem, da v polnosti uresniči svojo človeškost.

V umetni inteligenci papež vidi nevarnost postopnega spodkopavanja človeške avtonomije, odgovornosti in medčloveških odnosov. Opozarja na pretirano zanašanje na avtomatizirane odgovore, kar lahko oslabi ustvarjalnost, kritično presojo in osebno odgovornost. AI lahko ustvarja lažen vtis objektivnosti, čeprav pogosto reproducira predsodke, ideologije in vrednote svojih ustvarjalcev. Posebej ga skrbijo manipulacija informacij, posegi v zasebnost, diskriminatorne odločitve pri zaposlovanju, kreditiranju ali dostopu do storitev ter nova izključevanja ranljivih skupin, prikrita pod videzom nevtralnih algoritmov.

we cannot consider AI to be morally neutral

Opozarja tudi na izgubo politične odgovornosti, ko pomembne odločitve prepuščamo sistemom brez sočutja, usmiljenja ali sposobnosti moralne presoje. Med širšimi družbenimi tveganji izpostavlja koncentracijo moči v rokah zasebnih lastnikov podatkov, infrastrukture in računske zmogljivosti, nastanek novih monopolov, vplivanje na demokratične procese. Skrbi ga naraščajoča družbena neenakosti ter okoljski stroški zaradi ogromne porabe energije in virov. Na geopolitični ravni opozarja na tekmo za tehnološko prevlado, ki lahko vodi v novo oboroževalno tekmo.

Current AI systems require enormous amounts of energy and water, significantly influencing carbon dioxide emissions, and place heavy demands on natural resources.

Poglavje 4. Resnica, delo, svoboda

Četrto poglavje obravnava praktične posledice digitalne revolucije za vsakdanje življenje posameznika in daje nekatera priporočila.

Resnica mora ostati skupno dobro. Papež opozarja, da umetna inteligenca in digitalni mediji spreminjajo način, kako ljudje dostopajo do informacij in oblikujejo predstave o svetu. Zato je treba varovati kulturo resnice, razvijati kritično mišljenje, medijsko in digitalno pismenost ter preprečevati manipulacijo javnega mnenja in ustvarjanje informacijskih mehurčkov.

Murder is not wrong simply because it is socially unacceptable and punished by law, but because of a deeper conviction. This is a non-negotiable truth attained by the use of reason and accepted in conscience. A society is noble and decent, not least for its support of the pursuit of truth and its adherence to the most basic of truths.

Tehnološki razvoj mora služiti dostojanstvu dela. Avtomatizacija in umetna inteligenca ne smeta človeka potisniti na rob družbe. Gospodarski uspeh in bruto domači proizvod nista zadostno merilo napredka; presojati ga je treba po tem, ali ljudem omogoča dostojno delo, pošteno plačilo, družinsko življenje in smiselno sodelovanje v družbi. Finančni sektor, ki je sam sebi namen in ne služi razvoju dela, je sumljiv. Posebno pozornost je treba nameniti mladim in skupinam, ki jih tehnološke spremembe najbolj ogrožajo.

Papež se ne veseli časov, ko bi zaradi umetne inteligence in robotov ljudje lahko lenarili.

Work is not merely a source of income but a crucial sphere in which identity is formed, friendships and relationships are forged, practical responsibilities are learned and one’s vocation is discerned.

Varovati je treba človekovo svobodo. Digitalne tehnologije lahko ustvarjajo nove oblike odvisnosti, nadzora in komercialnega izkoriščanja. Papež zato poziva k zaščiti osebne avtonomije, zasebnosti in sposobnosti samostojnega odločanja ter opozarja na nevarnost sistemov, ki človekovo pozornost in obnašanje usmerjajo na podlagi političnih ali gospodarskih interesov.

The subtler forms of addiction linked to the “digital attention economy” should not be underestimated, since platforms and services are often designed to capture users’ time and attention, exploiting their vulnerabilities and weakening their inner freedom.

Odgovornost za tehnološko prihodnost je skupna. Upravljanje tehnoloških sprememb ne sme biti prepuščeno zgolj trgu, državi ali tehnološkim podjetjem. Odgovornost nosijo raziskovalci, podjetniki, politiki, šole, družine, verske skupnosti in civilna družba. Potrebna je široka družbena razprava o tem, kakšnemu človeku in kakšni družbi naj tehnologija služi.

The principles of Social Doctrine — the dignity of the person, the common good, the universal destination of goods, subsidiarity, solidarity and justice — for they are criteria for judging whether technologies truly serve humanity or are subjugating it.

Poglavje 5. Civilizacija ljubezni

Peto poglavje priporočila od posameznika dvigne na družbo, civilizacijo, geopolitiko in mednarodne odnose. Umetno inteligenca papež obravnavana kot dejavnik moči, ki ali okrepi logiko dominacije, tekmovanja in vojne ali pa prispeva k sodelovanju, pravičnosti in miru.

Tehnološka moč ne sme postati nova oblika prevlade. Umetna inteligenca koncentrira moč v rokah držav, vojaških struktur in velikih korporacij. Če ostane brez etičnih omejitev, lahko poveča neenakosti, oslabi svobodo narodov in okrepi logiko nadzora ter podrejanja.

Nasprotovanje normalizaciji vojne. Papež opozarja, da sodobne tehnologije zmanjšujejo občutek neposredne odgovornosti za nasilje in olajšujejo uporabo sile. Posebej problematični so avtonomni oborožitveni sistemi, pri katerih odločanje o življenju in smrti vse bolj prehaja z človeka na stroje ali pa človek ubija na daljavo, ne da se gledal iz oči v oči z žrtvijo.

Any technology that facilitates attacks without seeing the face of human beings lowers the moral threshold of conflict.

Kritika politike moči in ozkega realizma. Mednarodnih odnosov ni mogoče graditi zgolj na ravnotežju sil, nacionalnih interesih ali tehnološki premoči. Takšen pristop kratkoročno prinaša stabilnost, dolgoročno pa ustvarja nove konflikte, nezaupanje in tekmovanje v oboroževanju.

Obnova dialoga, diplomacije in multilateralizma. Svet potrebuje močne mednarodne ustanove, spoštovanje mednarodnega prava in kulturo dialoga. Globalnih tehnoloških izzivov ni mogoče reševati enostransko, temveč s sodelovanjem med državami, kulturami in civilizacijami.

Perspektiva žrtev kot moralno merilo politike. Uspešnosti politike ne smemo meriti z močjo, vplivom ali gospodarsko rastjo, ampak z njenim učinkom na najranljivejše. Papež poziva, naj se pri presoji tehnološkega in političnega razvoja najprej vprašamo, kako vpliva na revne, izključene, razseljene in žrtve konfliktov.

Gradnja »civilizacije ljubezni«. Kot alternativo kulturi moči postavi ideal civilizacije ljubezni, ki temelji na človekovem dostojanstvu, pravičnosti, solidarnosti in miru. Naloga kristjanov in vseh ljudi dobre volje je, da tehnološki napredek usmerjajo v službo človeku in skupnemu dobremu, ne pa v službo prevlade in tekmovanja. Pet poti vodi tja:

the need to disarm words, building peace through justice, adopting the perspective of victims, cultivating a healthy realism and reviving dialogue and multilateralism.

The first contribution we can make toward a more humane civilization is to be mindful of our words. “Let us disarm words and we will help to disarm the world.”

Zaključek

Potem ko je večino besedila posvetil družbenim, političnim in tehnološkim vprašanjem, papež v sklepnih odstavkih pojasni, zakaj kristjan sploh verjame, da je mogoče graditi boljši svet.

Izhodišče je učlovečenje: Bog ni odmaknjen od človeške zgodovine, ampak je v Kristusu vstopil vanjo in s tem dokončno potrdil dostojanstvo vsakega človeka. Iz tega izhaja tudi krščansko razumevanje človeške veličine, ki ne temelji na moči, inteligenci ali tehnoloških sposobnostih, temveč na Božji ljubezni.

In Christ, we are called to cooperate in the work of creation, rather than be disinterested observers of technological processes that limit our freedom and responsibility. The dignity inscribed in each of us by the Holy Spirit can also be seen in our capacity to reflect critically, choose and love freely, and form authentic relationships. No computational system, however sophisticated, can create a heart that gives itself, or a conscience that discerns good from evil. Even when machines excel in efficiency, a human face that asks to be gazed upon remains the center of our history.

Papež poudarja, da ljudje niso izolirani posamezniki, ampak eno občestvo, eno telo, povezano med seboj in odgovorno drug za drugega, “vsi smo eno v Jezusu Kristusu”. Zato gradnja pravične družbe ni le politična ali etična naloga, ampak sodelovanje pri Božjem načrtu za svet.

Enciklika se konča v tonu krščanskega upanja: prihodnost ni prepuščena tehnologiji, trgu ali politični moči, ampak ostaja odprta za milost, človekovo svobodo in Božje delovanje v zgodovini. Papež Leon XIV. Materi Božji “zaupa našo željo, da bi vodila naše korake skozi ta čas sprememb in v vsakem od nas ohranila resnično vero v evangelij, da bi lahko pričevali o veličini človeštva, v katerem si je Bog napravil svoje bivališče”.

I entrust our desire to the Mother of Christ, to the Woman of the Magnificat, that she may guide our steps through this time of change and preserve in each of us true faith in the Gospel, so that we may bear witness to the grandeur of humanity, in which God has made his dwelling.

Čudovit zaključek. Vse skupaj ima smisel, če vzdržujemo domovanje za Boga, ne hiše zase.

VPRAŠANJA

Enciklika torej utrjuje družbeni nauk Cerkve, v katerem se ta postavlja za šibke, revne, nemočne, kot je bilo ves čas njene zgodovine. Samo v kakšnih socialističnih učbenikih jo boste videli slikano kot zagovornico bogatih in močnih. Ampak to je specifičen slovenski problem, ki mora iz Cerkve delati razrednega sovražnika.

Dokument si izposoja iz kataloga znanih skrbi: moč tehnoloških velikanov, lažne novice, algoritmična pristranskost, digitalne odvisnosti, izguba delovnih mest, nevarnosti avtonomnega orožja. O teh vprašanjih že dolgo pišejo politiki, akademiki in nevladne organizacije.

Nihče še ni sestavil tako izčrpnega seznama skrbi in zbral toliko predlogov za rešitve. Papež jih je postavil na temelj človekovega dostojanstva. V nepredvidljivih časih se je pač naslonil na tisto, kar je Cerkev zagovarjala od Rerum Novarum naprej.

Se mi pa nekateri predlogi zdijo vprašljivi, marsikaj pa tudi manjka. Vprašanja, ki so se mi postavljala, sem zbral spodaj.

Je koncentracija moči res problem? Papež opozarja, da umetna inteligenca koncentrira moč v rokah majhnega števila podjetij in držav. To je del resnice. V rokah oz. na napravah državljanov je tudi močno orodje, ko se ti spopadajo s podjetji ali državo. Največje grožnje umetne inteligence danes ne prihajajo od zasebnikov, ampak od držav, ki so si tehnologijo podredile in jo uporabljajo za nadzor, cenzuro, družbeno točkovanje in politično manipulacijo. Ključno vprašanje zato ni, kako omejiti zasebna podjetja, ki si med seboj konkurirajo in pogosto predstavljajo protiutež državni moči, ampak kako omejiti vsako koncentracijo moči, naj bo državna ali korporativna.

Mar ni razvoj bolj podoben Jeruzalemu kot Babilonu? Če je Babilonski stolp svarilo pred človeškim napuhom, enotnostjo jezika, enotnostjo ciljev in koncentracijo moči, potem ni jasno, zakaj bi morali biti bolj zaskrbljeni zaradi več konkurenčnih tehnoloških podjetij, več konkurenčnih držav, kot zaradi enega samega centra politične ali tehnološke oblasti. Mar ni Babilonskega stolpa gradila nekakšna globalna organizacija z enim jezikom, eno vizijo in enim načrtom? Mar ne spominjajo pozivi k večjemu globalnemu upravljanju, večji vlogi mednarodnih institucij, večji koordinaciji in usmerjanju razvoja od zgoraj navzdol ... bolj na Babilon kot na Nehemijev Jeruzalem?

Ali niso nekateri predlogi babilonski? Nehemija ni gradil enotnega sistema, ampak skupnost, kjer je vsaka družina prevzela svoj del odgovornosti. Če je nauk enciklike res izbira med Babilonom in Jeruzalemom, potem bi si želel več razmisleka o nevarnostih centralizacije in o Hayekovi »usodni domišljavosti« - prepričanju, da lahko majhna skupina ljudi z dovolj podatki in dovolj moči načrtuje družbo bolje kot svobodno sodelovanje milijonov posameznikov. Graditelji Babilona so bili prepričani, da gradijo nekaj veličastnega. Morda so se imeli za veličastno človeštvo.

Ali ni AI že zdaj za vse, ne samo za peščico? Enciklika ponavlja stebre socialnega nauka: skupno dobro, univerzalni namen dobrin, subsidiarnost, solidarnost in pravičnost. Ampak vsaka tehnologija do zdaj se je razvila v smeri skupnega dobrega in postala univerzalno dostopna; po tem, ko so bogati plačali njen razvoj. Papir je bil nekoč na razpolago samo za elite, danes je dostopen vsem. Knjige so brali samo bogati, danes jih vsi. Warren Buffer je zadnjič rekel, da ima najrevnejših 2% Američanov danes višji standard kot David Rockefeller pred stoletjem.

Če podjetja ne delajo za dobro, zakaj imajo kupce? Če kapitalizem razumemo kot služenje podjetnika sočloveku, saj prodaja nekaj, kar potrošnik potrebuje, kot je to obdelal Martin Rhonheimer, postane pravičniško moraliziranje nekako odveč. Narava sistema, ki ga je rodila krščanska Evropa, s svojo nevidno roko (pa ne samo trga, kot napačno citira tudi papež), izboljšuje življenja vseh ljudi. Podjetja kot so Apple, Primark ali OpenAI delajo za skupno dobro, kot to dobro razumejo njihove stranke. Da lahko politik ali intelektualec določa, kaj je skupno dobro, namesto članov skupnosti, ki se jim zdijo dobri Apple, Primark ali OpenAI, je domišljavo, če ne kaj hujšega.

Ali gleda enciklika dovolj naprej? Enciklika se ukvarja z današnjo umetno inteligenco, ki je pravzaprav včerajšnja, skoraj v celoti pa spregleda možnost prihodnje. Ko bo umetna inteligenca dosegla ali presegla človekove kognitivne sposobnosti, se odprejo vprašanja, ki jih enciklika komaj omenja: kakšna bo vloga človeka v svetu, kjer ne bo več najpametnejše bitje; kako razumeti ustvarjalnost, odgovornost in dostojanstvo v razmerju do inteligenc, ki jih je sam ustvaril; ko Bog ne bo več edino pametnejše bitje od človeka.

Ali so razlike med človekom in strojem res samo od tega sveta? V zadnjih stoletjih smo doživeli vrsto ponižanj človeškega napuha. Kopernik nas je premaknil iz središča vesolja nekam na rob. Darwin nas je postavil nazaj med živali. Freud je pokazal, da nismo niti gospodarji lastne podzavesti. Gagarin je opazil, da na oblakih ne sedijo angeli.

Zdaj umetna inteligenca spodkopava še eno predstavo: da je človek najinteligentnejše bitje v stvarstvu. Vsakič se je del establishmenta najprej branil, češ Kopernik, Darwin, Freud, Gagarin se motijo. Tudi enciklika gre v to smer. Drugi pa so rekli, pa kaj! To ni bistveno. Pogrešam, kaj po mnenju Cerkve sploh ostane od človekove enkratnosti. Nekako v smislu, da Sveto pismo človeka postavlja na vrh stvarstva in v središče sveta, ne, ker je najmočnejši ali najpametnejši, ampak zato, ker je v njem nekaj Božjega. Tega v Nvidiinih procesorjih nikoli ne bo. To bi bila tema, vredna papeške enciklike. Biti človek ostaja nekaj posebnega, biti sapiens, zaljubljen v svojo pamet, pač ne.

Kje je duša? Ko pride do umetne inteligence same, enciklika porabi veliko prostora za dokazovanje, da AI nima vesti, odgovornosti, sočutja in moralne presoje. Pravi, da “noben računalniški sistem, pa naj bo še tako sofisticiran, ne more ustvariti srca ali vesti, ki ločuje dobro od zla”. Prvič: to je vprašljivo. Že današnji sistemi vam bodo znali obširno povedati, kaj je prav in kaj narobe. In drugič, umetna inteligenca se zdi danes nekako tam, kjer sta bila Adam in Eva, preden sta jedla od drevesa spoznanja. Ni razloga, da ne bi v prihodnje pojedla jabolka.

Vernik bi pričakoval preprostejši in globlji odgovor: nima duše. Namesto tega dokument pogosto išče argumente, ki bi prepričali sekularnega bralca in išče fizične, snovne, objektivne razlike med človekom in strojem. Šele v zaključku vrne k Kristusu, evharistiji in odrešenju, ampak bolj v smislu, da bi verujoči tam našli moč, da bi se zavzemali za “dobro” umetno inteligenco, kot pa v smislu globoke metafizične in zato bistvene razlike med človekom in strojem.

Veličastno človeštvo? Naslov enciklike je provokativen sam po sebi. Ali Sveto pismo sploh govori o veličastnosti človeštva kot kolektiva? Svetopisemska antropologija je praviloma osredotočena na osebo. Bog kliče Abrahama, Mojzesa, preroke in apostole. Odrešuje posameznike, ne abstraktnega kolektiva. Človeštvo kot celota je gradilo Babilonski stolp. Množice, človeštvo, je kričalo, “križaj ga”.

Veličastni človek? Veličastnost v svetopisemski tradiciji pripada človeku kot osebi, ustvarjeni po Božji podobi, ne pa človeštvu v ednini. Tista skupnost, komuna, communion, ki se ji pridružujemo s svetim obhajilom, ni človeštvo … je občestvo posameznikov. Imeti se za veličastnega je ošabno.

Kje je veličastni Bog? Enciklika z veliko gotovostjo govori o ekonomiji, ekologiji, migracijah, precej manj pa o vprašanjih vere, odrešenja, greha in milosti. Naslov Magnifica Humanitas kaže, da v središču ni več veličina Boga, ampak veličina človeka, še huje, kolektivnega človeštva. Morda, da nam da nekaj samozavesti napram velikim jezikovnim modelom?

Skratka

Magnifica Humanitas prinaša najbolj kompleten seznam skrbi o umetni inteligenci in izčrpen seznam dobronamernih priporočil, ki so skladna z dolgo tradicijo socialnega nauka Cerkve. Prinaša praktične napotke, če si sposodim od Tolkiena in Leona XIV, kako naj v času umetne inteligence “vsak po svojih močeh pleve zlo, da bi tisti, ki bodo prišli za nami, podedovali nekaj bolj čisto zemljo”, nekaj boljše človeštvo, “v katerem si je Bog napravil bivališče”.

Ampak od papeža pričakujem več, kot od kakšne komisije Združenih narodov, pametovalcev OECDja ali modrecev Evropske komisije. Pričakoval bi globlji vpogled v človeka, ne le nasvetov za bolj previdno in pravično upravljanje tehnologije in bolj miroljubno upravljanje sveta.

Magnifica Humanitas je pomembna enciklika. Manjka pa ji nekaj, kar bi moral ponuditi prav Vatikan: globok poduhovljen odgovor na vprašanje, kaj je človek v času, ko ga stroji dohitevajo tudi na področju inteligence, ko Bog ne bo več edini, ki je pametnejši od nas, ko bo človek dobil možnost temeljito revidirati, kako je bil ustvarjen.

Da ob tem prelomu Vatikan samo ponavlja sporočila iz konca 19. stoletja, se mi nekako ne zdi dovolj.

Poslanec Sajovic je v boj proti novi vladi v petek vpoklical Franceta Prešerna, stranka Svoboda pa v boj pred Ustavno sodišče napredne intelektualce - romarje na magistrat, člane Akademije za trajnostni razvoj in prijatelje. Seveda se spodaj ne bom strinjal ne s Sajovcem, ne s Prešernom, ne z napredno inteligenco, moram pa poslanca pohvaliti, da je nivo razprave vsaj za hip dvignil nad nivo običajnega prerekanja.

Kranjc, ti le dobička išeš

V Elegiji svojim rojakom je Prešeren napisal, Sajovic pa to rad citira, naslednje:

Krajnc, ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar,
kar ti bereš, kar ti pišeš,
more dati gótov d’nar!

V Glosi je bil Prešeren še bolj zagrenjen:

Slep je, kdor se s petjam vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja.

In naprej:

Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.

Mislim, da je bil Kordiš, ki bi slovenske kapitaliste nagnal z bajoneti v morje, Sajovic pa se sklicuje na pesnika, da bi lahko kritiziral manj sovražen odnos do podjetnikov, ki ga obeta prihajajoča vlada. Ti, ti grdi, grdi dnar, ti, ti grdi, grdi trgovci.

Se mi pa zdi tole vseeno dobra iztočnica, da pojasnimo, da dvom večine umetnikov in naprednih intelektualcev v kapitalizem ni neka slovenska ali Prešernova posebnost, ampak pravzaprav dobro raziskan in pojasnjen fenomen. Raziskala ga je manjšina intelektualcev, ki ne polni učbenikov in študijskih programov. Je pa prepričljiva.

Protikapitalistična mentaliteta

Ludwig von Mises je v knjigi The Anti-Capitalistic Mentality ugotavlja, da ima odpor naprednih intelektualcev do kapitalizma psihološke korenine. Napredni umetniki in intelektualci se morajo nekako potolažiti, da buržoazna družba (za razliko od fevdalne) ne priznava družbenega položaja na podlagi rojstva, tudi ne na podlagi stanu, izobrazbe, kulture ali samohvale nekega umetnika, ampak na podlagi tega, ali je nekdo sposoben ustvarit nekaj za ljudi toliko koristnega, da so za to pripravljeni plačati - recimo škatle, platno in trak. In zato tako družbo zavračajo. Ker v njej na družbeni lestvici niso tam, kamor po njihovem neskromnem mnenju spadajo.

Zakaj napredne intelektualce bolj privlači socializem kot kapitalizem je pojasnil Friedrich Hayek v eseju The Intellectuals and Socialism: socializem jim je privlačen, ker se nasloni na zablodo, da vsak red potrebuje stvarnika. Tudi družbeni red. In oni bodo tisti, ki ga bodo oblikovali. Vsled svojih šol in modrosti bodo oni tisti, ki bodo diktatorjem povedali, kakšna ureditev bi bila boljša, manj zastarela in bolj napredna od tiste, ki se je oblikovala sama od sebe, brez njihovega vmešavanja. Kot je rekel Karl Marx, družbe ne bi več samo razlagali, ampak bi jo spreminjali. Izkušnje kažejo, da so jo še zmeraj na slabše, vsaj za tiste, ki niso bili ne arhitekti ne pazniki novega reda.

Raymond Aron v knjigi The Opium of the Intellectuels piše, da napredne intelektualce privlačijo sistemi, ki obljubljajo zgodovinski smisel, moralno veličino in prelamljanje s sedanjostjo. Kapitalizem pa ne ponuja nobenih podobnih izivov. Temelji na kompromisih, trgovanju, počasnem izboljševanju zadev in vsakdanjih interesih. Brez herojev, brez intelektualnih prebojev, brez skoraj božanskega občutka metafizične pomembnosti, brez romantičnega poslanstva.

Dobro pač preživi, slabo žalibog izgine, brez nekih grandioznih shem in silnega pametovanja. Načtovati se da nekaj malega na robovih, kako bomo zapisali nek zakon ali pogodbo, veliko shemo stvari pa lahko samo občudujemo in razlagamo, ne da se je pa konstruirati ali radikalno izboljševati.

Napuh, hudičev najljubši greh

To posebej težko sprejemajo ljudje, ki imajo o sebi zelo dobro mnenje. Zakaj prav umetniki in napredni intelektualci? Briljantni Thomas Sowell v knjigi Intellectuals and Society pove nekaj, kar kasneje Nassim Taleb zgosti v krilatico “koža v igri”, “skin in the game”. Naravoslovci, inženirji in podjetniki si zadev ne morejo izmišljevati, ker jih popravijo objektivne okoliščine. Naravoslovcem se sončni mrk ne zgodi, kot so napovedali, inženirju razpoka most, podjetnik bankrotira.

Javnemu intelektualcu pa zgrešena ideja pogosto celo poveča ugled. Roger Scruton je take naštel v knjigi Fools, Frauds and Firebrands. Tudi so redki intelektualci, ki trpijo škodo svojih napak. Ceno zgrešene npr. podnebne, socialne ali zdravstvene politike ne trpijo tisti, ki o tem pametujejo, ampak kmetje, bolniki, reveži, davkoplačevalci in vsi ostali.

Naravoslovce in inženirje narava uči skromnosti. Matematik Laplace je rekel nekako tako: kar vemo, je končno, česar ne vemo, je neskončno. V potresih se rušijo stavbe, ki naj bi bile varne, poplavi kraje, ki jih ne bi smelo, raketa eksplodira, računalnik se obesi.

Z nobeno podobno kruto realnostjo se ne srečajo umetniki in intelektualci. Če prvi ne dobivajo pravega priznanja, se tolažijo, da je pač njihov genij nerazumljen. Če osel pogine, ker je jedel intelektualčeve oblance, ta pravi, “škoda, imel sem še mnogo drugih idej”. Desetine milijonov mrtvih, ki so jih za seboj pustili socialistični režimi, nobenega naprednega intelektualca ne ovira, da bi priznal, da je bila to zabloda. Da ni bil pravi socializem, pravijo.

Evolucijske predispozicije

Helmut Schoeck je v naslov svoje knjige dal eno od dveh lastnosti, ki drži pokonci politične programe levih strank. Envy. Zavist (druga lastnost je lenoba). Schoeck utemeljuje, da je eno temeljnih čustev, ki mobilizirajo politične sile prav zavist in zamera, resentiment, ki iz nje izhaja.

Je pa tako, da družbe napredujejo samo, če uspejo kulturno omejiti zavist - torej potrebo po kaznovanju uspešnih. Kapitalizem je družbeni sistem, ki je bogatenje naredil za moralno legitimno in ravno zato velika obogatitev Evropejcev, tako fenomenu pravi Deirdre McCloskey, sovpada s pojavom kapitalizma.

Evolucijska psihologija zavist razume kot prirojen mehanizem za omejevanje razlik. Christopher Boehm v Hierarchy in the Forest pokaže, da so kamenodobne egalitarne skupnosti razvile mehanizme za discipliniranje preveč uspešnih posameznikov. V egalitarnih skupnostih je homo sapiens preživel skoraj vso svojo biološko zgodovino in egalitarni instinkt je vcepljen globoko v naš genetski zapis. V intuicije in občutke, ki jih se posebej umetniki znajo zelo dobro ubesediti.

Zavistnim genom stojijo nasproti tekmovalni memi, kulturni vzorci. Steven Pinker v The Blank Slate opozarja, da ljudje nimamo prirojenega občutka za okoliščine ne-ničelne vsote. Intuitivno se nam zdi, da če ima nekdo več, ima to zato, ker ima nekdo drug manj. Kot da bi šlo za žgance pri večerji. Ker je tako bilo v Potočki Zijalki. Da bi oba lahko imela več, ne nujno enako več, to se nam v kameni dobi ni vpisalo v genetski zapis. To mora privzgojiti kultura.

Kulturo je dolgo vzdrževala samo religija. Evangeliji se pogosto naslanjajo na egalitaristične instinkte, ki nam jih z veseljem citirajo najbolj zagrizeni ateisti. Kristus izžene menjalce denarja iz templja, bogatemu privržencu svetuje, naj razda premoženje, in opozarja, da “Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo”. Kljub temu pa je kapitalizem nastal v krščanskem svetu in nikjer druge. Krščanstvo je razvoju odprlo vrata skozi princip dostojanstva posameznika in z delom Svetega Duha v zadnjih 2000 letih. Omejevalo je zavist na eni strani in pohlep na drugi.

Skratka

Vsi se rodimo z nagnjenjem, da ne maramo kapitalizma. Civiliziranje skozi vzgojo in izobraževanje to poskusi popraviti. Ni zmeraj uspešno. Pesniki tankočutno berejo čutenja, pa še malo so gorki zraven na kapital in denarje, ker se po tem kriteriju slabo uvrščajo v družbeno hierarhijo. Napredni intelektualci iščejo sofisticirano intelektualno pokritje za prirojene občutke. Sveta ne bi samo občudovali ali razlagali. Spreminjali bi ga, ker je to intelektualno bolj žgečkljivo in jih statusno pripelje bližje oblasti. Demagoška politika izkorišča ene in druge, da bi si zagotovila glasove ljudi, ki zavidajo bolj uspešnim in jih utrdila v prepričanju, da so uspešni na njihov račun.

To ne pomeni, da so pesniki in intelektualci nekoristni. Če bi bili, bi jih družbena evolucija izločila, pa jih ni. Izzivajo in dajo misliti. Ne pesnik ne napredni intelektualec ne bi imela možnosti, da se ukvarjata s svojimi premišljevanji, če ne bi kapitalizem za to ustvaril potrebne blaginje. Marxa je preživljal kapitalist Engels. Prešerenove Poezije so kupovali in podpirali tisti, ki so iskali dobiček, “gotov dnar”, ki so “merli trak na vatle”.

V kapitalu prijaznejši Sloveniji bo več denarja za kulturo in socialo, kot bi ga bilo, če bi Sajevčevi uspeli dokončati program Venezuele pod Alpami.

PS.

Vodnik je imel bolj prav od Prešerna, ampak kljub temu pesnikov ni za zlorabljati, da bi nam dajali nasvete o razvojni politiki.

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.
Pólje, vinograd,
gora, morjé,
ruda, kupčija
tebe rede.

Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
Išče te sreča,
um ti je dan,
našel jo boš, ak
nisi zaspan.

Lej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
Lenega čaka
strgan rokav,
palca beraška,
prazen bokal.

Obeta se referendum o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Stališče nekaterih pravnikov je, da referendum ni dopusten, ker referendumi o zakonih, ki urejajo davke in obvezne prispevke po 90. členu ustave niso dopustni. Stališče drugih pravnikov je, da je referendum dopusten, ker zakon ne ureja samo davkov, ampak tudi zdravstvo in režime zaposlovanja upokojencev.

Po črki zakona imajo slednji prav. 80% zakona se sicer ukvarja z davki in prispevki, ampak 20% pa ne. Povsem nedopustno bi bilo, da bi zakonodajalec referendum o nekem zakonu preprečil tako, da bi dodal nekaj členov, ki se nanašajo na davke. Po drugi strani pa tudi referendum o nekem davčnem zakonu ne sme biti dopusten samo zato, ker nekaj členov z davščinami nima posebne zveze.

Ključno je, v čem je bistvo zakona. Ne v čem ga vidijo pravniki, ampak v čem bistvo vidijo potencialni volivci, ki bi na morebitnem referendumu odločali.

Referenduma o davkih ne sme biti

V 90. členu naše ustave piše:

Referendumsko vprašanje je lahko samo o tem, ali se zakon sprejme ali zavrne. V celoti. Pri presoji dopustnosti referenduma se je zato treba vprašati, o čem je zakon v svojem bistvu, kaj je tisto, o čemer bi ljudje odločali na referendumu.

Bistvo so davki

Zakon je v svojem bistvu zakon o davkih. Ne, nisem štel, da se 80% teksta zakona ukvarja z davki in drugimi dajatvami. Tudi nisem delal semantične analize besedila. Pač pa poslušam, kaj se o zakonu govori in s kakšnimi parolami levica in Levica šuntata volivce: da bodo “bogati plačevali manj”, “da bodo najemodajalci plačevali manj”, “da bodo SP-ji plačevali manj”, “da nihče ne bo imel nič od nižjega DDV”, da se “upokojencem ne bo nič poznalo, če ne bodo več plačevali za dolgotrajno oskrbo”.

Celo argumenti proti poštenemu plačevanju upokojencev, ki so tudi zaposleni, so povezani s skrbjo za fiskalno pozicijo države. Nasprotniki Zakona s tem dajejo jasno vedeti, da je zakon o davkih in da bodo ljudje odločali o davkih. Kar pa je neustavno.

Ustavodajalec je namreč modro prepovedal referendume, kjer bi ljudje glasovali, da nekega davka ne bodo plačevali ali pa, da bi večina izglasovala, da mora manjšina plačevati vse davke in jim financirati priboljške. Pričujoči zakon davke sicer znižuje in sliši se tudi, da 90. ni bil mišljen za to, da bi si ljudje preprečili znižanje davkov, ampak da omogoči državi, da ljudem davke mimo njihove volje zvišuje. Kar kaže na nerazumevanje razmerja med državo in državljanom.

Referenduma tudi o znižanju davkov ne sme biti

Ustavo imamo v demokracijah zato, da varuje državljane pred državo in manjšino državljanov pred večino državljanov. Ne pa za to, da bi državo varovala pred državljani. Tudi ne za to, da bi zagotavljala državi čim več davkov. Politična odločitev zakonodajalca, da bo davke znižal, uživa natanko enako zaščito pred ljudsko neumnostjo, kot odločitev, da bo davke zvišal pred ljudsko modrostjo.

S tem, ko nasprotniki zakona zbirajo podpise s strašenjem pred nižjimi davki in z razpihovanjem zavisti do tistih, ki že itak plačujejo visoke davke, jemljejo legitimnost referendumski pobudi, saj referenduma o davkih ne sme biti. Tako zbrani podpisi so legalni, štejejo. Niso pa legitimni. Zbrani so za referendum o davkih in drugih obveznih dajatvah, ki ga pa ne sme biti.

Niso zbrani za referendum o popoldanskem delu zdravnikov, ki bi bil lahko. Zaradi tako razkritega namena referenduma in bistva zakona, bi ustavno sodišče lahko razsodilo, da je očitno, da gre in bo šlo za odločanje o davkih, to pa ni dopustno.

Učinki morebitnega referenduma bi bili nelegitimni

Javna debata, kot se je odvijala do zdaj, kaže, da bi na referendumu ljudje v resnici glasovali, da naj “bogati” še naprej plačujejo višje davščine kot kjerkoli na svetu. Če bi zavist gorela, Slovenci ne bi potrebovali drv. Rusi tudi ne. Zato res uspešne Slovence (in Ruse) najdete samo tam, kjer ni drugih Slovencev. Pregovor, mimogrede, imajo tudi Rusi.

Načelno se zadev, ki so bile zavrnjene na referendumu, eno leto ne sme popravljati. Črkobralski pravnik bi rekel, da se zdaj v tiste davke eno leto ne sme posegati. Vsebinski pravnik pa bi pojasnil, da o davkih ne bi smelo biti referenduma. Skratka, če se zadeve lotimo črkobralsko, referenduma ne sme biti. Če pa na zadevo gledamo vsebinsko, pa referendum na davke ne sme vplivati. Če bi Zakon padel na referendumu, lahko parlamentarna večina takoj naslednji dan vloži vse z davki in dajatvami povezane rešitve.

Učinek referenduma bi bil torej samo na ne-davčnih 20% zakona. Ampak če bi referendum uspel, bi uspel zaradi propagande levice in Levice o davkih in učinek na ne-davčne uredbe ne bi bil legitimen, ne bi za njim stal ljudski glas. Ljudje se ne bi izrekali o zdravstvu ali upokojencih, ampak o tem, koliko davkov naj plača direktor NLB.

Cel cirkus bi bil torej samo zato, da vlada eno leto ne bi mogla začeti urejati zdravstva. G. Brodnjak bi par mesecev kasneje začel plačevati nekaj manj prispevkov, zato da zavarovanci zlepa ne bi prišli na vrsto pri zdravniku.

Skratka

Referendum omogoča sredinskemu trojčku, da se dokončno profilira kot tretji politični blok. To je njihov zakon, njihov projekt in njihova priložnost, da izkoristijo priložnost, ki bi jim jo morda dalo ustavno sodišče s tem, ko bi dovolilo referendum.

Dovoliti referendum bi bilo nespametno. Glede davkov bi bil namreč rezultat referenduma legitimen, ne bi bil pa legalen. Glede vsega ostalega bi bil rezultat legalen, ne pa tudi legitimen. Zakaj? Ker so davki bogatih tista demagoška tema, o kateri bi še naprej tekla kampanja in o kateri bi ljudje dejansko odločali. Odločitev o davkih bi imela legitimnost. Ampak po 90. členu ustave o davkih ne bi smeli odločati. Legalno bi lahko odločali o zdravstvu in upokojencih. Ampak kampanja ni bila, ni in ne bo o tem. Ker ne mobilizira zavisti, na kateri temelji propagandna mašinerija Levice in levice.

Delavnost je vrednota. Pridnim in marljivim ljudem je nekoč preživelo več otrok. Naravna selekcija je kaznovala lenuhe. Glede na rezultate dela se je vzpostavila hierarhija v družbi. Menjava dela, trgovina z delom, rezultati dela, vse to posameznike povezuje v družbeno skupnost. Če odštejemo sorodnike in osebne prijatelje, je večina naših odnosov z drugimi ljudmi povezana z delom. Praznovanje dela bi bilo zato več kot na mestu.

Ampak praznika dela nimamo za to. Imajo ga za to, da obnavljajo razredni boj med delom in kapitalom - tistim kapitalom, ki da delavcu v roko lopato in je zato dosti bolj produktiven, lažje dela, več zasluži, kot če bi jarek kopal z golimi rokami. Kar so v sovjetskih gulagih sicer tudi počeli.

Na praznik dela pridejo na plano želje, da bi bili za čim manj dela čim bolje plačani, da bi bili pridni in leni plačani enako in da bi delali čim manj. Med vrsticami na rožnikih praznujejo lenobo. Ki naj bi jo kmalu podpirala umetna inteligenca.

Napredek, tudi na področju robotike, obeta, da nam v prihodnje ne bo treba več delati. Je to dobro ali slabo? Je to realno? O tem je ta razmislek. O tem, da prvi maj praznujemo narobe.

Izobilje …

Elon Musk trdi, da prihaja čas, ko človeško delo ne bo več nujno. Konvergenca robotike in umetne inteligence naj bi prinesla dobo izobilja. Stroški proizvodnje blaga in izvajanja storitev da bodo zaradi avtomatizacije padli proti nič. Tudi analize McKinsey & Company kažejo, da bi lahko že z današnjimi tehnologijami avtomatizirali skoraj 60% vsega dela v ZDA. In da ima okoli 60% poklicev vsaj 30% nalog, ki jih je tehnično mogoče avtomatizirati.

V epicentru tehnološkega optimizma pa so pesimisti. Jasmine Sun piše, da je “konsenz San Franciska o vplivu umetne inteligence na delavce mračen”. Izpodrinila naj bi milijone delovnih mest, saj bodo stroji kmalu v vsem boljši od ljudi. V boju med delom in kapitalom da bo zmagal kapital, ker dela nihče več ne bo potreboval. Nekateri opozarjajo na možnost trajnega razslojevanja, saj naj bi nastal brezposeln ali zelo nizko plačan podrazred, kar bi lahko omajalo tudi temelje demokracije. Sloni namreč tudi na tem, da povprečen človek nekaj pametnega dela, to pa mu daje, po domače povedano, čast in oblast (stara levica je to še tako povedala, nova levica daje čast vsem, tudi lenuhom).

Ker bodo tehnološki presežki morali od česa živeti, resno razmišljajo, da bi ljudem pač plačevali nek univerzalni dohodek, da si bodo vse to izobilje, ki ga bodo izdelovali roboti, lahko tudi kupili. Sanje lenuhov so torej, da bodo lenarili doma in zato dobivali plačo.

Še vedno bodo imeli volilno pravico. Kaj se bo dogajalo s častjo, je pa večji problem.

… in njegovi problemi

Če bodo ljudje siti, oblečeni, na toplem in na dobri tablici gledali Netflix, to še ne pomeni, da bo vsega v izobilju. Dostopnost dobrin in storitev ne bo čisto nič vplivala na dostopnost ugleda, statusa, priznanja … skratka časti. Te nikoli ne bo dovolj za vse in ljudje bomo našli nek drug način za strukturiranje družbe. Hierarhije ne bodo izginile, ker so nekaj naravnega - tudi pri živalih. Spremenili se bodo samo kriteriji, po katerih nastajajo.

V Marxovi verziji prihodnosti bo čast in hierarhijo določala partija glede na to, kako navdušeno bo kdo mahal s partijsko zastavo. V svobodnem svetu se bo tekma za status preselila na področja, kjer zadev ne bo v izobilju. Umetna inteligenca vam ne more izdelati ugleda, pozornosti ali fizične privlačnosti. Ne more ustvariti tistega, kar Miller v “The Mating Mind” imenuje pavji rep človekovega tekmovanja za partnerko. Boj za ugled ne bo tekel v službi, ne na parkirišču, ne okrog rezultatov dela, ampak na Instagramu, na TikToku, na OnlyFans … Krasni novi svet!

Trdoživost pomanjkanja

Dvomim, da bo dela zmanjkalo. Ni prvič, da se obeta, da bo mogoče več ustvariti z manj človeškega truda. Ekonomija deluje tam, kjer je pomanjkanje - že česa. Kjer ni pomanjkanja, ni cen, ni trga, ni ekonomije. Zraka je za vse dovolj in nihče ga ne prodaja. Ker nam je bilo ljudem naročeno, naj gremo v svet in si ga podredimo, si vedno najdemo nekaj, česar manjka. Družbo organiziramo okrog tistega, kar manjka.

Nekoč je 95% ljudi delalo v kmetijstvu, da so pridelovali hrano. Danes v razvitem svetu vso hrano pridela manj kot 5% ljudi. Pa nas 95% ne gleda v zrak. Ni razloga, da ne bi bilo z roboti in UI podobno. Ker smo nezadovoljna vrsta, ker vedno najdemo nekaj, kar bi bilo lahko boljše, česar bi lahko imeli več. Vsaj veliko nas je na planetu takih.

Da ne govorimo o tem, da bomo za vso to avtomatizacijo in robotizacijo potrebovali ogromno energije, elektrarn, čipov, inženirjev, nadzornikov … Če delavec je s pomočjo AI bolj produktiven, se mejna korist dodatne enote takega dela poveča. V konkurenčnem okolju to vodi v povečano povpraševanje po teh tehnološko podprtih delavcih. To je znano kot Jevonsov paradoks. Ko so v 19. stoletju parni stroji postali bistveno bolj učinkoviti, bi pričakovali manjšo porabo premoga. Pa se je povečala, ker so se bolj učinkoviti parni stroji začeli še bolj uporabljati. Zgodovina industrijskih revolucij kaže, da ne odpravijo dela, ampak ga preselijo drugam.

Skratka

V boju med lenobo (ki da bo po novem podprta ne samo politično, ampak tudi z umetno inteligenco in roboti) in delom bo zmagalo delo. Delovni ljudje (ne tisti, ki so vedno skupaj z občani) bodo zmagali. Kot so zmagali tisti, ki niso bili zadovoljni z izobiljem banan v gozdu (sadja v raju) in odšli (bili izgnani) v kruti svet savane, v svet pomanjkanja, ki si ga v potu svojega obraza boljšamo. Z delom.

Geslo brigadirjev, ki so v socializmu gradili železnice, “ne gradimo mi proge, proga gradi nas”, ima več soli kot so razumeli promotorji socializma. Delo je tisto, ki oblikuje človeka in strukturira družbo. To bi morali praznovati. Ne boja s kapitalom.

Nastaja vtis, da se v Sloveniji vračamo v čase, ko so morali biti visokošolski učitelji pridni. Kolegica s Filozofske fakultete bo, vse kaže, izgubila službo. Ne trobi v isti rog s kolegi in študenti. O tem boste brali čisto na koncu. Prej pa nekaj konteksta.

ZDA danes

Že nekaj časa sem član združenja Foundation for Individual Rights and Expression (FIRE), ameriške nevladne organizacije, ki se sistematično ukvarja z varovanjem svobode govora, akademske svobode in procesnih pravic univerzitetnih učiteljev. FIRE spremlja primere omejevanja izražanja, nudi pravno podporo posameznikom, ki se znajdejo v sporih z institucijami, ter pripravlja analize in lestvice stanja svobode govora na kampusih. Njihov pristop je izrazito pravno formalen. Temelji na načelih svobode izražanja in nevtralnosti do vsebine stališč. Cilj je zaščita posameznika pred arbitrarnimi institucionalnimi posegi. Včasih je problem podpora Izraelu, včasih podpora Palestincem, včasih zagovarjanje biološke teorija spola, včasih zagovarjanje biblične geologije.

Analiza podatkovne zbirke Scholars Under Fire razkriva, da pritiski na profesorje prihajajo z leve in z desne. Z desne jih prihaja celo dvakrat toliko, vendar je vsaj trikrat bolj verjetno, da bo imel težave konservativni profesor. Teh je namreč na politično občutljivih področjih vsaj petkrat manj, ponekod pa jih skorajda ni. Pritiske z leve jemljejo tudi bolj resno. Pritisk z desne se konča z odpuščanjem v 16% primerov, pritisk z leve pa v 27% primerov.

Razvpit je primer Breta Weinsteina, ki je bil na Evergreen State College prisiljen odstopiti, ker se je upiral rasno ekskluzivnemu “Day of Absence”. Študenti so mu prekinili predavanje in zahtevali, da se ga odpusti. Policija mu ni zagotovila varnosti. Na koncu je dobil pol milijona dolarjev odškodnine. Zaradi kritike woke kulture, politične korektnosti in antisemitizma so zahtevali, da Univerza Concordia odpusti Gad Saad-a. Zaradi lastne varnosti je univerzo na koncu zapustil. Podobno FIRE dokumentira številne primere profesorjev, kaznovanih za učenje biologije (ne pa teorije) spola, npr. na St. Philip’s College.

Slovenija 1972

V Sloveniji imamo podobne izkušnje iz prejšnjega režima. Leta 1972 so bili sproženi postopki za politično odstranitev četverice Hribar, Rus, Jerovšek in Arzenšek. Odločitev ni imela podlage v zakonu o visokem šolstvu iz leta 1969, ki je bil presenetljivo apolitičen. A so jo v okviru obračuna s Kavčičem in liberalizmom vseeno izpeljali. Kjer je volja, je pot.

Pač pa si je socialistična oblast napisala represiven zakon o visokem šolstvu leta 1975. Tam beremo v členu 2:

Visoko šolstvo uresničuje kot vzgojni, izobraževalni, znanstveni in kulturni dejavniki razvoja socialistič­ne družbe naslednje bistvene družbene smotre:

— v procesu stalnega izobraževanja vzgaja, izobražuje in usposablja za delo in samoupravljanje na podlagi dosežkov sodobne znanosti in umetnosti, zlasti pa marksizma in prakse samoupravnega socializma, delovne ljudi z višjo, visoko in podiplomsko izobrazbo, oblikujoč s tem lik socialističnega samoupravno aktivnega strokovnega delavca;

— s prizadevanjem vsem udeležencev vzgojnoizobraževalne in znanstvenoraziskovalne oziroma umetniške dejavnosti ter v neposrednem sodelovanju z vsemi drugimi družbenimi dejavniki prispeva k razvoju ustvarjalnih sil družbe, k večji produktivnosti in rasti družbenega proizvoda, k ustrezni preosnovi vzgojnoizobraževalnega dela in k oblikovanju sodobno usmerjenega socialističnega izobraževalnega sistema;

— z vso svojo dejavnostjo prispeva k uveljavljanju in razvijanju samoupravnega socializma, socialističnega humanizma, etike in patriotizma, k utrjevanju bratstva in enotnosti med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi ter opravlja najširše kulturno poslanstvo, posebej v razvoju slovenske kulture.

V 69. členu pove, kdo je lahko univerzitetni učitelj:

Za izvolitev ali ponovno izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev so potrebne:

…

— zavzetost in družbena aktivnost pri uveljavljanju in razvijanju socialističnega samoupravnega sistema in v tem še posebej humanih odnosov.

Po istih kriterijih je mogoče naziv tudi odvzeti. Da bodo učitelji “tapravi”, se doseže tudi tako, da “tretjino članov imenuje Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije”.

Skratka, novi zakon so si napisali tako, da bi ideološke čistke tipa tiste proti četverici lahko izvajali zakonito. O ideološki podreditvi univerze si lahko mislimo marsikaj, moramo pa komunistom priznati, da so črno na belem napisali, da hočejo ideološko čisto univerzo. Ni bilo skrivanja za sodobnimi evfemizmi o “varnem okolju”, “vključevanju” ali “mikroagresijah”, ampak je sistem odkrito zahteval popolno uskladitev akademskega delovanja z doktrino samoupravnega socializma.

Nazaj v leto 2026

Leta 2026 se je z neizvolitvijo končal postopek ponovne izvolitve doc. dr. Saške Štumberger. Kaj pomeni izvolitev? Če nekdo hoče učiti na univerzi, mora imeti veljaven naziv. Vsakih pet let se oceni njegovo delo in če ne izpolnjuje kriterijev, ostane brez naziva in s tem brez možnosti, da uči, torej praviloma brez službe.

Veljavni zakon o visokem šolstvu seveda ne daje nobene podlage, da bi učitelje ocenjevali ideološko. Je pa njem dovolj nastavkov, da če se učitelj nekomu dovolj zmeri, zaide v težave.

Habilitacijski postopek doc. dr. Saške Štumberger bi lahko razkrival način, ko so bili formalni akademski mehanizmi uporabljeni za odstranitev učiteljice, ki razmišlja drugače. Čeprav so trije neodvisni strokovni poročevalci njeno delo ocenili kot ustrezno, je Habilitacijska komisija UL njihovo presojo povozila z lastno interpretacijo študentskih anket in se oprla na subjektivne, anonimne komentarje, ki so služili kot priročno orodje za utemeljitev negativnega mnenja o njeni pedagoški usposobljenosti.

Neizvolitev so utemeljili še z nekaterimi kvalitativnimi ocenami, o katerih imajo različni ljudje lahko različno mnenje - strokovna komisija pozitivno, končni odločevalci pa negativno. Skratka, negativna študentska mnenja, ki si jih je prislužila s samosvojim mnenjem o tekočih družbenih vprašanjih, so bila, verjetno, instrumentalizirana za to, da jo kot moteč drugače misleč element odstranijo iz Filozofske fakultete.

O podrobnostih primera kolegica piše tukaj in tukaj. Berite!

Odprto pismo

Svobodna družba stoji in pade na akademski svobodi. Če tisti, katerih poklic je misliti, ne smejo misliti po svoje, kdo pa bo sploh še mislil svobodno. Skupina profesorjev, levih, desnih in srednjih, je v zvezi z izvolitvijo doc. dr. Saške Štumberger sprejela naslednjo izjavo:

Odprto pismo vodstvu Univerze v Ljubljani in vodstvu Filozofske fakultete

Podpisani člani akademske skupnosti smo zaskrbljeni nad habilitacijskim postopkom dr. Saške Štumberger, docentke na Filozofski fakulteti, ki se končuje z njeno odstranitvijo z Univerze v Ljubljani. Mogoče bi bilo namreč sklepati, da so bili formalni postopki zlorabljeni zaradi njenih političnih stališč.

Po tem, ko se je kandidatka pritožila na negativno mnenje Habilitacijske komisije UL, je izpolnjevanje pedagoške usposobljenosti preverjal Senat UL. Ugotovil je, da je od osmih ocenjevanih elementov pet izpolnjenih, dva da ostajata neizpolnjena, en pa da je delno izpolnjen.

Delno izpolnjeno je spodbujanje k znanstvenemu in pedagoškemu delu. Spregledano je ostalo vodenje projektov, mentorstvo pri petih magistrskih delih, somentorstvo pri enem doktorskem delu in mentorstvo pri dveh študentskih Prešernovih nagradah. V študijskem letu 2025/26 je na celotnem Oddelku za slovenistiko UL FF kandidatka edina pridobila novo doktorsko študentko.

Prav tako ne vzdrži očitek o pomanjkanju pedagoškega izpopolnjevanja, saj kandidatka, ne le, da redno opravlja tovrstna usposabljanja, temveč kot vodja stalnega izobraževanja za učitelje sama izobražuje druge in ohranja mednarodno pedagoško kondicijo z gostovanji na tujih univerzah.

Najtežji je očitek glede neustrezne kakovosti pedagoškega dela in odnosa do študentov. Ta se naslanja na individualna mnenja v študentskih anketah v sistemu VIS. Povsem je prezrto, da ankete kažejo na visoko povprečje ocen (med 3,8 in 4,5), kar objektivno izpričuje kakovost njenega pedagoškega dela. Še več, Študentski svet Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, kjer kandidatka prav tako poučuje, je podal pozitivno mnenje, kar bi lahko nakazovalo, da je problem v ideologiziranem vzdušju na njeni matični Filozofski fakulteti.

V vseh treh primerih gre za zelo mehke kriterije, pri katerih je mnenje Senata UL povozilo mnenja vseh treh strokovnih poročevalcev, ki so ta področja ocenili kot povsem ustrezna.

Poudarjamo, da je mnenje študentov dragoceno, nujno in predstavlja ključen korektiv pedagoškega dela, ki ga mora vsak visokošolski učitelj spoštovati. Vendar interpretacija študentskih mnenj ne sme postati instrument za prekinitev delovnega razmerja, razen v skrajnih in dokumentiranih primerih hude pedagoške malomarnosti. Ko postanejo posamična subjektivna in anonimna mnenja kronski argument za odpuščanje univerzitetnih učiteljev, vstopamo v obdobje arbitrarnosti, kjer se pedagoška ocena lahko zlorablja za kaznovanje tistih, ki so se študentom ali predpostavljenim že kako zamerili.

V primeru dr. Štumbergerjeve je težko spregledati, da so se pritiski nanjo stopnjevali prav zaradi njene pokončne intelektualne drže. Njena znanstveno utemeljena opozorila glede uvajanja podčrtajev in nasilnega spoljenja slovenskega jezika ter njena zadržana stališča glede dogajanja v Gazi so očitno trčila ob zid instrumentaliziranega ideološkega aktivizma.

Univerza bi morala biti prostor, kjer se kuje značaj in kjer se ceni intelektualna čast, ne pa institucija, ki nagrajuje konformizem in poniglavost. Namesto da bi spodbujali kritična in manjšinska mnenja, mladim kolegom morda sporočamo, da univerza kaznuje pogum in nagrajuje prilagodljivost. Takšna moralna in znanstvena kapitulacija univerze bi vodila v kulturo molka, ki je za prihodnost akademske svobode pogubna.

V izogib povsem možni interpretaciji, da pri dr. Štumbergerjevi ni šlo za oceno pedagoške usposobljenosti, pač pa za oceno politične primernosti, pričakujemo, da se najde način, da bo kandidatka lahko čim prej ponovno zaprosila za naziv docent.

Prof. dr. Žiga Turk, prof. dr. Borut Bohanec, prof. Andrej Grafenauer, prof. dr. Miro Haček, prof. ddr. Aleš Iglič, prof. dr. Janez Juhant, prof. dr. Goran Kugler, prof. dr. Matej Lahovnik, prof. dr. Jakob Likar, prof. dr. Igor Lukšič, prof. dr. Jožef Medved, prof. dr. Primož Mrvar, prof. dr. Jožef Muhovič, prof. dr. Marko Noč, prof. dr. Leon Oblak, prof. dr. Zvonka Slavec, prof. dr. Metka Tekavčič, prof. dr. Milan Terčelj, prof. dr. Boštjan Marko Turk, prof. dr. Rado Turk in prof. dr. Janez Tušek.

Podpora je širša. Po premisleku sem se odločil, da javno izpostavim samo redne profesorje. Rednost je v tem, da nimamo več vsakih pet let izvolitve in smo razmeroma varni pred morebitno kaznijo ali izsiljevanjem. Doc. dr. Štumbergerjeva je pred meseci podpisala odprto pismo v podporo prof. dr. Lahovniku, ko so ga šikanirali s Komisijo za etična vprašanja.

Skratka

Ne v Sloveniji, ne v svetu, univerze niso podvržene zakonodaji, ki bi jih formalno politično disciplinirala. Kljub temu pa obstajajo mehanizmi, ki jim ideološko čiščenje omogočajo. Številni indici kažejo, da je kolegici njena intelektualna pokončnost škodovala. Da ji je med drugim škodovalo, da se ni pridružila posilstvu nad slovenskim jezikom kot spodaj.

Dekanom_jam članic UL
Prodekanom_jam članic UL,
Koordinatorjem_icam na članicah UL

…

Tako je univerza, ki bi odpustila kolegico Štumbergerjevo, začela nek dopis.

Ta univerza je na razpotju. Lahko nagrajuje konformizem in kaznuje tiste, ki si upajo misliti drugače, ali pa zaščiti svojo integriteto tako, da zaščiti svoje učitelje. Kot je dejal Frank Slade v filmu Vonj po ženski: “Nič ne uniči duha bolj kot strahopetnost tistih, ki bi morali biti varuhi časti.”

Če bomo dopustili, da se kritične glasove utiša z administrativno sicer brezhibno izpeljano samovoljo, bomo morda podčrtajili slovenski jezik, a izgubili dušo univerze.

To je pot, s katere ni vrnitve.

Slovensko politično prizorišče pretresajo posnetki, v katerih vplivni posamezniki na kosilu, ob kozarcu vina, razlagajo o koruptivni praksi politično-gospodarske elite okrog predsednika vlade. Namesto, da bi vsi govorili o tem, kako ta Avgijev hlev očistiti, politika in njeni medijski pomagači Janeza Janšo obtožujejo veleizdaje. Ker naj bi poznal in se sestal z ljudmi iz neke izraelske firme, ki se s tovrstnim razkrivanjem korupcije ukvarja. Vladajoča struktura je v svojo obrambo aktivirala nevladne organizacije, medije, predsednico republike, represivni aparat in obveščevalno službo Sova.

Vendar Robert Golob ni prvi, ki poskus razgaljenja lastnih lumparij prikazuje kot izdajo države. Ta vzorec ima dolgo zgodovino.

L’État, c’est moi

Ko je Ludvik XIV. domnevno izjavil “L’État, c’est moi”, “država, to sem jaz”, je opisal logiko, ki jo imajo avtoritarni sistemih še danes. Ker se oblastnik in država zlijeta v eno, kritika vladarja postane kritika države. Od tod je le še korak do sprevržene interpretacije, da razkrivanje korupcije in zlorab oblasti ni več legitimna politična, tudi predvolilna, aktivnost, temveč napad na državo in njena izdaja.

V Franciji pod Ludvikom XV. so se v salonih, tudi ob večerjah, tudi ob kozarcu vina, pogosto hvalili s poznanstvom z Madame de Pompadour, prek katere se je dalo »kaj urediti«. Ko so se pojavili libelles, pamfleti, ki so razkrivali kraljeve poskočnosti in dvorni klientelizem, je monarhija reagirala z brutalno represijo. Razkrivanje resnice o dvoru je bilo razumljeno kot ogrožanje države; avtorje so brez sodnega postopka aretirali in izgnali, saj je bila podoba monarha neločljiva od stabilnosti kraljestva.

Tudi ruski dvor ni poznal razlike med opravljanjem in protidržavnim delovanjem. V času Katarine II. so bile govorice o njenih ljubimcih smrtno nevarne, saj naj bi spodkopavale integriteto imperija. Stoletje kasneje, v senci prve svetovne vojne, je bil tarča zloglasni Rasputin. Zaradi njegovega vpliva na cesarico Aleksandro, ki je bila nemškega porekla, je carska Rusija širjenje govoric o dvoru preganjala kot nekaj, kar zbija vojaško moralo in služi tujcem.

Totalitarizmi 20. stoletja so to personalizacijo oblasti prignali do absurda. Adolf Hitler ni smel biti navaden politik, ampak asketska figura, »poročena z nemškim narodom« - “mit dem deutschen Volk verheiratet”. Joseph Goebbels je njegovo razmerje z Evo Braun skrbno skrival za zidove Berghofa, saj v nacistični cenzuri ni bilo prostora za govorice, ki razkrajajo mit, na katerem je temeljila država. Pod oznako Wehrkraftzersetzung – spodkopavanje vojne morale – so oblasti preganjale tiste, ki so si drznili širiti šale ali informacije o voditeljevem zasebnem življenju.

Sodobni avtoritarni režimi to isto logiko uporabljajo za prikrivanje finančnih malverzacij. V Savdski Arabiji se kritika korupcije znotraj elite razume kot nelojalnost. Primer Jamala Khashoggija je emblematičen: kritiziral je način vladanja in koncentracijo moči v rokah Mohammeda bin Salmana. Njegovo pisanje je bilo v uradnem diskurzu označeno za škodljivo državi, kar je leta 2018 vodilo do njegove likvidacije v Istanbulu.

V Azerbajdžanu je Ilham Aliyev na podoben način utišal novinarje, npr. Khadijo Ismayilovo. Ko je raziskovala in razkrila korupcijo znotraj predsednikove družine, je bila kazensko preganjana pod krinko finančnega kriminala. Dejansko pa je šlo za maščevanje zaradi razkrivanja sistemske korupcije. Njeno delo pa je bilo v poslušnih medijih predstavljeno kot napad na državo in njene vitalne interese.

Naš Putin

Najbolj nazoren primer te regresije najdemo v Rusiji Vladimirja Putina. Problematiziranje korupcije Putinivega kroga velja za izdajo domovine. Anna Politkovskaya je poročala o zlorabah v Čečeniji in sistemski korupciji, kar so prokremeljski komentatorji interpretirali kot delovanje v interesu »sil, sovražnih Rusiji«. Njeno poročanje naj bi »diskreditiralo rusko vojsko«, kar je po njihovem služilo tujemu sovražniku. Leta 2004 so jo poskusili umoriti, leta 2006 jim je pa uspelo.

Alexei Navalny je prek Fundacije za boj proti korupciji (FBK) objavljal preiskave o premoženju Dmitrija Medvedeva in sloviti Putinovi palači. Čeprav je šlo za konkretno razkrivanje korupcije, podprto z dokumenti, je oblast njegovo delovanje sistematično prikazovala kot protidržavno in varnostno problematično. Ni pa bilo razprave o vsebini njegovih odkritij. Namesto tega so ga mediji in sodstvo razglasili za orodje zunanjega sovražnika in FBK obtoževali, da ga financirajo iz tujine. V javnosti, v ruskih Tarčah in Odmevih, je bilo razkrivanje korupcije najožjega Putinovega predstavljeno kot protidržavna grožnja, ki destabilizira Rusijo.

Navalnega so obsodili na večletno zaporno kazen, malo preden bi bil lahko v tisti izmenjavi vohunov osvobojen, pa je v zaporu v Sibiriji umrl. Razumni ljudje ne verjamejo, da naravne smrti.

Skratka

Robert Golob ni prvi, ki napad na svoj interesni krog prikazuje kot izdajo države; ta vzorec personalizacije oblasti ima globoke zgodovinske korenine in je značilen za režime, ki niso demokratični.

Protegé Putinovega odlikovanca Zorana Jankovića, ki kljub agresiji Rusije na Ukrajino odlikovanj ni vrnil, je reagiral podobno kot Putin. Sicer nekoliko mehkeje, saj so vsi vpleteni še živi. “Depolitizirani” mediji so se odzvali podobno kot tisti v Putinovi službi: razkrivanje kriminala oblasti so predstavili kot izdajo države. Očino je v Sloveniji državna skrivnost najvišjega reda informacija, kako deluje organizirani kriminal.

Čeprav so absurdne, pa bi bilo narobe obtožbe vzeti na lahko. Ko pade beseda veleizdaja, bi se morali ustaviti in zamisliti. Beseda ima zgodovino. Nosi sence režimov, ki so kritiko dušili s krvjo. Če to sprejmemo za normalno, potem smo naredili korak nazaj. Civilizacijski korak nazaj. Normaliziramo stanje, ko nekdo spet lahko reče, država, to sem jaz.

Volivci so v nedeljo izrekli jasno nezaupnico vladajoči koaliciji. Gibanje Svoboda je dobilo več kot četrtino poslancev manj, Socialdemokrati so svoj rezultat poslabšali, Levica je komaj ostala na istem. SDS in NSi sta pridobili po enega poslanca. Novinec Logar, ki so ga režimski mediji šteli za desno sredino, je dobil 6 poslancev. Desna sredina torej skupaj 43, levica in Levica skupaj 40 poslancev. Alternativa za, hmm, Slovenijo, Resnica, 5.

Kaj nam to pove, ne o strankah, ampak o volivcih?

Jasna dilema

Niso vsake volitve primerne za ocenjevanje volivcev. Ampak te letošnje so bile natančno takšne. Ne tehnična tekma med ekonomskimi vizijami, barvami kravat, pogledi na ta ali oni parcialni problem, ne ideološki boj med levico in desnico, ne ocena, ali je vlada delala dobro ali slabo. Kampanja je pred volivce postavila ostro moralno ločnico. Finiš volilne kampanje se je namreč vrtel skoraj izključno okrog posnetkov, ki so povsem razgalili skorumpiranost krogov okrog Svobode. Povsem! V barvah in z razločnim glasom.

Nekatere so posneli svobodnjaki sami, za druge pravijo, da so jih posneli Izraelci. Branili so se najprej tako, da so stranko SDS obtožili, da je ona za namene kampanje naročila snemanje, ali pa da je vsaj snemalcem pomagala z nasveti, ali pa vsaj, da ima Janez Janša kontakte z ljudmi, ki bi jih bilo mogoče sumiti, da so snemali. Ne da bi kaj konkretnega vedeli o tem, kdo je sploh snemal. Ulico, nevladnike, Sovo, uradništvo in režimske medije so mobilizirali, da bi zadevo obrnili proti stranki SDS. Kar je med volivci, predvsem pa volivkami, ki spremljajo samo režimske medije, dobro uspelo.

Najprej so vsi mislili, da so snemali zato, da bi vplivali na kampanjo, potem se je izkazalo, da so snemali zato, da bi Goloba in Mesca lahko izsiljevali glede glasovanja vlade o pridružitvi tožbi Južne Afrike proti Izraelu.

Pred volivci je bila torej kristalno jasna dilema. Ne samo, ali si želijo, da bi vlada nadaljevala svoj manadat, ampak predvsem vprašanje odnosa do laži in korupcije. Na eni strani so bili tisti, ki serijsko lažejo, ki korupcijo izvajajo, zagovarjajo in omogočajo, na drugi tisti, ki jo kritizirajo. Na eni strani so bili tisti, ki so bili obtoženi, da so tujcem pomagali odkrivati korupcijo v Sloveniji, na drugi tisti, ki so bili zasačeni.

In vsak tretji volivec je izbral laž in korupcijo. Vsak tretji !

Pri-rojeno proti pri-vzgojenemu

Bryan Caplan v svoji knjigi The Myth of the Rational Voter razloži, da je racionalni volivec mit. Jason Brennan v knjigi Against Democracy navaja statistične podatke o tem, kako volivci o politiki večinoma nimajo pojma:

Ko pridemo do politike, nekateri vedo veliko, večina ne ve nič in mnogi vedo manj kot nič.

Volivci ne glasujejo na podlagi razmisleka, kaj je zanje dobro in kaj ne. Tudi se jim ne splača v volilno odločitev vlagati preveč energije, ker je možnost, da bi posameznikova odločitev imela kak vpliv na izid volitev, astronomsko majhna. Pač pa jih vodijo sistematični predsodki, ki jih ekonomisti označujejo kot iracionalne. Caplan med drugimi eksplicitno navaja predsodka proti trgu in proti tujcem. S tem povezana demagogija je v nedeljo vodila volivce k Svobodi, Levici in Resnici.

Evolucijska psihologija bi pojasnila, da se lažje, hitreje, z manj miselnega napora odločamo na podlagi instinktov in občutkov, ne pa po premisleku. Instinkte smo podedovali iz savane, iz kamene dobe in so rezultat milijonov let evolucije, ki so jih naši predniki preživeli v kardelih, klanih in plemenskih skupnostih.

Tribalizem proti civilizaciji

Pomemben instinkt, ki smo ga podedovali od takrat, je občutek plemenske pripadnosti, tribalizem. Odseva se v sodobnih organizacijskih oblikah kot so klike in bande. Gre za to, da pač podpiraš svoje pleme, ne glede na vse. Plemenski občutek je ljudem narekoval, da se potegnejo za ministrico, ki je ukradla 2 milijona, za župana, ki pobira 10 %, za medije, ki jih za novinarje, ki jih za majhen denar kupuje državne podjetje. Vsaj tako smo slišali.

Nekateri so to podprli zato, ker so ti gangsterji iz njihove politične opcije, iz njihovega političnega plemena. Manj politično zagrizeni pa zato, ker so ti lumpi Slovenci, ker so rojaki. Njihovo koruptivnost pa so, pozor, odkrivali tujci, celo Judje. Tega nam pa tujec pač ne bo delal, je prišepetoval instinkt.

Ko je postalo pomembno in koristno sodelovati z ljudmi, ki niso tvoji krvni sorodniki, so se oblikovale vrednote in pravila, ki članov lastnega plemena ne postavljajo v boljši položaj, ampak veljajo pravila za vse enako. Namesto goljufije, laži, nepotizma, kronizma in klientelizma, so postale vrednote poštenost, zanesljivost, nepristranskot. Tega ne prinesemo na svet z geni, tega se mora vsaka generacija, vsak otrok posebej, naučiti. Za te se ne odločamo instinktivno, ampak po premisleku. Te vrednote so del Hayekovega razširjenega, civilizacijskega reda, zaradi katerega nismo več divjaki. Ta red ni prirojen, ampak je naučen.

Moralni kompas?

Trčila sta torej tribalistični instinkt iz kamene dobe in elementarna civilizacijska poštenost. Na volitvah smo odločali, ali smo za ali proti korupciji, za ali proti lažem. In slaba polovica je, po liniji najmanjšega odpora, instinktovno, izbrala laž in korupcijo. Ker je naša, domača. Kot tiste mesnine iz reklame.

Pokazalo se je, da moralni kompas velikega dela volivcev kaže v čudno smer. Nič hudega, če je korupcija, če si z njo pomagajo naši. Raje imamo korupcijo, ki je naša, kot pošten sistem, ki nam ga pomagajo postaviti tujci. Na to podlage slabe vzgoje se je naslonila medijska propagandna mašinerija in depolitizirano propagirala Svobodo. In nekaj so pomagale tudi vse podkupnine od božičnice naprej.

Naravnost degutantno je, da je stranka, ki je imela v tistih filmih glavne vloge, zmagala na volitvah. In da se zdaj čisto resno pogovarjajo, da bi človek, ki ga bremenijo še dodatki od 6 - 10, sestavljal vlado. Ti dodatki morajo biti hujši od že videnih. Kaj je v njih, to bi zdaj morali raziskovati vsi novinarji.

Skratka

V demokraciji ima vsak svobodo, da dela neumnosti. Za svoj račun. Lahko nezdravo živi, lahko neumno naloži svoje prihranke, lahko verjame, da je zemlja ploščata. Vsak sam nosi posledice svoje svobode.

V demokraciji tudi vsak lahko svobodno glasuje, kakor hoče. Žal pa v tem primeru posledic slabih odločitev ne nosi sam, ampak jih nosimo vsi.

S temi ljudmi živimo v isti državi. Potrpeti moramo z njimi. Potolažil naj bi nas pregovor, da imajo volivci zmeraj prav.

Slaba tolažba.

Subscribe now

V zaključku volilne kampanje sta v javnost prišli dve skupni prisluhov. Prva, v kateri so člani Svobode snemali drug drugega in iz katere smo npr. izvedeli, koliko da je ukradla ministrica Bratuškova, kaj si slabega mislijo drug o drugem in podobno. Ti prisluhi so bili samo zvočni. V drugi skupini posnetkov bivša ministrica, znana odvetnica in ljudje iz ožjega Golobovega kroga razlagajo, kako koruptivno tečejo posli v Ljubljani, v energetiki, pri podkupovanju novinarjev, okrog DARSA, Goloba in širše. Ti posnetki imajo tudi video. Objavlja jih stran anti-corruption2026.

Volilna kampanja se je v zadnjem tednu vrtela skoraj samo okrog teh zadnjih. Ne okrog zavoženega mandata, ne okrog razpadajočega zdravstva, ne okrog gospodarskega zaostajanja. Med tem, ko so režimski mediji pričevanja o endemični korupciji odpravili na kratko, so polno pograbili možnost, da za prisluhe obtoži izraelsko podjetje kjer da jih je naročila Stranka SDS.

Vemo tole:

• Obstajajo domneve, da bi drugo skupino prisluhov lahko pri nekem izraelskem podjetju naročila SDS. Dokazov ni.

In vemo tudi:

• Obstaja velika verjetnost, da je Sova ali nekdo iz Sove obveščevalne podatke o obisku iz Izraela predala Mekini ali Kovačevi, da bi jih uporabila v volilni kampanji.

• Da je mogoče, da Sova ali podobna organizacija nadzoruje sedež največje opozicijske stranke na Terstenjakovi, kdo pride in kdo gre iz stavbe.

• Da so bili Sova, policija, vladne službe in druge organizacije instrumentalizirane za zaščito tistih, o katerih lumparijah smo poslušali v prisluhih.

• Da so mediji in nekateri politki razkrivanje lumparij vladajoče klike označili za napad na demokracijo, za vplivanje na volitve, celo za veleizdajo …

Skratka

Morda je razkrivanje korupcije naročila Stranka SDS. Morda pa se vladi čisto samoiniciativno maščuje Izrael, morda se mafiji maščuje kak poslovnež, ki ga je oblastna klika ogoljufala. Nič zanesljivega ne vemo. Ne glede na to, kdo je zadaj, jaz sem mu hvaležen.

Zagotovo pa so dobro obveščeni insiderji (Vukovićeva, Švarc Pipanova, Bratuškova, Paravan, Oberstar …) razložili, da Sloveniji vlada organiziran kriminal, organiziran v politične stranke.

In zagotovo vemo, da je ta organizacija v svojo obrambo sposobna mobilizirati ulico, nevladne organizacije, medije, policijo, diplomacijo, tajne službe … vse kar leze in gre.

Izbira

Na volitvah torej izbiramo med organiziranim kriminalom in njegovimi partnerji na eni strani in njegovimi nasprotniki na drugi. Ne, ni mogoče hkrati obsojati korupcije in tistih, ki korupcijo razkrivajo.

Če bo zmagala opozicija, bo cel mandat pod budnim nadzorom ulice, nevladnikov, medijev in pristojnih inštitucij. Če bo zmagala koalicija organiziranega kriminala, ga še naprej ne bo oviral nihče.

Moj glas bo proti korupciji, proti organiziranemu kriminalu,

• za spremembo,

• za slovensko pomlad,

• za Slovenijo, kakršna bi lahko bila, če bi bilo manj lumparije.

Da se tuje obveščevalne službe vpletajo v zadeve v Sloveniji, je problem.

Da odkrijejo endemično korupcijo, ki je normalni način delovanja levega politično-gospodarsko-medijskega omrežja, je mnogo večji problem.

Da so v Sloveniji na najvišjih funkcijah ljudje, ki so lahko in tudi očitno so bili predmet uspešnega izsiljevanja obveščevalnih služb, je pa največji problem.

Rešitev ni, da pregrehe, zaradi katerih jih izsiljujejo, razglasimo za vrline.

Share Žiga Turk: Čas/opis

Kampanja je tekla po pričakovanjih. Pravzaprav mi je bilo dolgčas. Obljube koalicije me ne zanimajo, ker je povsem nepomembno, kaj obljubljajo. Trideset dni do specialista so obljubili, pa vemo, kje smo. Golob se drži pravila, da nihče ne more ljudem dati toliko, kot on lahko obljubi. Neizpolnjeno obljubo pokrije s še večjo obljubo. Ki tudi ne bo izpolnjena.

Vlado ocenjujem po tem, kaj je naredila. In kjer je delala, je delala samo škodo. Ne samo, da je povečala čakalne vrste v zdravstvu, na cestah in na sodiščih, na cvetke kot so tiskanje računov in beleženje delovnega časa smo kar pozabili. Od opozicije tudi vemo, kaj lahko pričakujemo: če se pelješ skozi rdečo in med tem ješ burek ali bereš ustavo, to ni olajševalna okoliščina. Za silo zanimivo je bilo spremljati pomikanje Logarja v levo ter težavo lutkarjev z leve, ali bi promovirali Goloba, Prebeliča, Stevanovića ali Feratovića. In so kolobarili med njimi.

Prvi in drugi prisluhi

Prisluhi Vukovićevi in pajdašem iz najožjega kroga Golobovih so razkrili način delovanja v stranki, ki se imenuje Svoboda in ki nadzor nad svojimi vplivnimi člani vzpostavlja tako, da jim prisluškuje. Kar Lukšiča ne moti, da take apetite pripiše desnici. Tudi smo v prisluhih slišali, da o tem ali onem ne razmišljajo dosti drugače od nas na drugi strani političnega prostora, ampak se pač trpijo, ker tako lažje delajo posle.

In med tem, ko so se domači igralci nadejali, kako bodo kovali glasove s škandali znotraj Svobode, so v javnost udarili posnetki kosilc z vplivnimi posamezniki iz kroga tranzicijske levice, kjer insiderji prostodušno razložijo, kako pri nas tečejo posli. Vrhovni šef je Kučan, Janković vzame deset procentov, Golob komandira po gospodarstvu in skrbi za to, da to financira tiste medije, ki združbo hvalijo.

Skratka, žalostna slika države, ki jo je ugrabil krog dedičev socializma. V socializmu so oni ali njihovi očetje prišli na položaje, ki so jim omogočili, da so prišli do denarja, vlade ponosnih naslednikov socializma jim omogočajo, da služijo še naprej. Peščica nesramno bogati, glasove pa si kupuje tako, da meče drobtinice množici - v obliki božičnic, podaljšanih vinjet in višje minimalne plače. Torej niti ne na svoj račun, ampak na račun tistih, ki delajo.

Ampak to že vse veste. Tule bom nekaj napisal o reakcijah na ta, za vsako normalno državo, pogubna odkritja. In če se boste prebili skozi vse, dobite na koncu nagrado. Tombolo!

Krizno komuniciranje

Literatura je jasna. Z vidika javnega mnenja je praviloma najučinkovitejša strategija hitro priznanje napake, prevzemanje odgovornosti, empatija do prizadetih in obljuba popravljalnih ukrepov. Tak pristop prepreči medijsko eskalacijo in prispeva k verodostojnost akterja, ker javnost zazna skladnost med dejanji in odzivom.

Vendar literatura tudi opozarja, da je ta strategija potencialno tvegana, kadar obstaja možnost kazenskega ali civilnega postopka ali če obstaja namen, da se z sporno prakso nadaljuje. Javne izjave, zlasti priznanja ali opravičila, lahko namreč kasneje delujejo kot implicitno priznanje odgovornosti in jih je mogoče uporabiti v sodnem postopku. Zato se v praksi pogosto pojavi napetost med optimalno komunikacijsko strategijo (priznanje, kesanje) in pravno previdnejšim pristopom zadržanih ali procesnih izjav (Benoit 1997; Coombs 2007).

V kriznem komuniciranju je zato prva naloga ločiti pravno in reputacijsko tveganje, saj sta si pogosto v konfliktu. Strategije, ki so učinkovite v javnem mnenju, lahko povečajo pravno tveganje, medtem ko pravno previdne izjave pogosto izgledajo kot implicitno priznanje krivde. Zato je osnovno pravilo, da komunikacijo koordinira pravna ekipa, javni nastop pa se omeji na minimalne, procesne izjave. Benoitova teorija obnove podobe (Image Restoration Theory) navaja več tipičnih strategij: zanikanje, prenos odgovornosti, delegitimacija vira, zmanjševanje škode in popravljanje. Kadar obstaja potencialna kazenska odgovornost, so prve tri praviloma najpogostejši, ker zmanjšujeta možnost, da bi javne izjave postale dokaz v sodnem postopku (Benoit, ibid.).

Posebno priložnost odpira morda nezakonito pridobljen ali zmanipuliran posnetek. Komunikacijska strategija se zato pogosto opre na okvir proceduralne nepravilnosti: poudarja nezakonitost snemanja, manipulativnost situacije ali provokacijo. Ta pristop skuša preusmeriti razpravo od vsebine posnetka k legitimnosti metode. V literaturi o političnih škandalih se to imenuje strategija delegitimizacije vira, ki poskuša zmanjšati verodostojnost dokaza v očeh javnosti (Thompson 2013). Tak okvir je politično uporaben, ker omogoča obrambno držo brez neposrednega komentiranja izjav na posnetku.

Če posnetek vsebuje eksplicitno priznanje, je komunikacijska strategija pogosto omejena na t. i. minimizacijo interpretacije. To pomeni, da se izjava kontekstualizira: poudari se neformalnost pogovora, hipotetičnost izrečenega ali možnost montaže. Tak pristop ne zanika nujno samega posnetka, temveč relativizira pomen izjav. Raziskave kriznega komuniciranja kažejo, da je ta strategija učinkovitejša od popolnega zanikanja v primerih, ko obstajajo materialni dokazi, ki jih javnost lahko preveri (Coombs, ibid.).

V politični praksi je pomembna tudi časovna dimenzija. Teorije političnih škandalov poudarjajo, da je javni spomin kratek in da se pozornost javnosti premika k novim dogodkom. Strategija zato pogosto vključuje omejeno, disciplinirano komunikacijo, brez ponavljanja spornih izjav, ter preusmerjanje agende na druge teme. Cilj ni nujno popolna rehabilitacija, temveč stabilizacija politične škode do trenutka, ko se javna pozornost premakne drugam (Entman 2012).

Empirično se najpogosteje pojavlja kombinacija relativizacije konteksta, delegitimizacije posnetka, poudarjanja provokacije ter pravnih postopkov zaradi nezakonitega snemanja. Ta kombinacija je skladna z vzorci kriznega komuniciranja v primerih, kjer obstajajo materialni dokazi, hkrati pa obstaja nevarnost kasnejših sodnih postopkov.

Od teorije k praksi

Če analiziramo odzive v primerih špageti posnetkov (primeri Švarc Pipan, Zidar Klemenčič, Paravan, Vuković in drugi), se komunikacijski vzorec kar lepo ujema s strategijami, ki jih opisuje literatura o kriznem komuniciranju. Po domače povedano, tistih 10% kupi kar nekaj svetovalcev, ki zgornjo literaturo poznajo precej bolj od mene.

Ker neposredno priznanje lahko ustvarja pravno tveganje ter ovira nadaljevanje koruptivnih praks, odzivi praviloma sledijo kombinaciji delegitimizacije vira, relativizacije vsebine in proceduralne obrambe.

1-Kontekst

Prva in najpogostejša linija obrambe je relativizacija pomena posnetka z argumentom konteksta. Izjave se opisujejo kot iztrgane iz širšega pogovora, delno montirane ali predstavljene na način, ki spreminja njihov pomen. Tak pristop ne zanika nujno obstoja posnetka, temveč zmanjšuje interpretativno težo posameznih izjav. V praksi se pojavljajo formulacije, da so posnetki manipulativno premontirani ali da vrstni red izjav ne ustreza dejanskemu poteku pogovora.

Nina Zidar Klemenčič je v več medijih uporabila skoraj identično formulacijo. V članku RTV SLO (12. marec 2026) je izjavila: »Posnetki daljšega pogovora so iztrgani iz konteksta in manipulativno premontirani.« (rtvslo.si). V podobno kategorijo sodi tudi trditev o ponarejenih posnetkih, kot jo je uporabila Vesna Vuković; RTV SLO (11. marec 2026) navaja, da naj bi bili »posnetki njenih domnevnih pogovorov … ponarejeni in prirejeni« (rtvslo.si).

2-Delegitimizacija

Druga komponenta je delegitimizacija same situacije, v kateri je posnetek nastal. V več primerih se poudarja, da je šlo za prirejen sestanek oziroma za provokacijo, v kateri so sodelovali akterji, ki so se predstavljali z lažno identiteto ali kot predstavniki neobstoječih podjetij. S tem se komunikacijski fokus premakne z vsebine izjav na okoliščine njihovega nastanka, kar je v teoriji političnih škandalov standardna strategija zmanjševanja verodostojnosti dokaza.

Dominika Švarc Pipan je v članku RTV SLO (11. marec 2026) dejala: »Očitno je šlo za past z namenom vplivanja na volitve«. Večer (11. marec 2026) poroča, da so jo »pod pretvezo poslovnih pogovorov spraševali o Golobu in Kučanu« (vecer.com). Dejan Paravan je v članku SiOL (12. marec 2026) dejal, da je bil »tarča prirejenega poslovnega srečanja« (siol.net).

3-Pravni koraki

Tretja značilna reakcija je proceduralna obramba skozi pravne korake. Posamezniki ali njihovi zastopniki pogosto takoj vložijo kazenske ovadbe zaradi nezakonitega snemanja ali kršitve zasebnosti. Takšna poteza ima dvojno funkcijo: pravno varovanje položaja ter komunikacijski signal, da je primarni problem nezakonitost metode in ne vsebina pogovora.

Dominika Švarc Pipan je v članku RTV SLO (11. marec 2026) napovedala: »Na policijo bo podala ovadbo zaradi nezakonitega snemanja.« (rtvslo.si), Večer (11. marec 2026) pa poroča, da je »napovedala kazensko ovadbo« (vecer.com). V več poročilih je tudi omenjeno, da policija preverja avtentičnost posnetkov (24ur.com).

4-Politični kontekst

Četrti element je preusmerjanje razprave na širši politični kontekst. Posnetki se interpretirajo kot del organizirane politične operacije, morda celo iz tujine. V tem okviru se pojavljajo namigi o predvolilnih diskreditacijskih kampanjah ali koordiniranih akcijah neznanih akterjev. Igra se na domovinska čustva.

Robert Golob je v članku RTV SLO (11. marec 2026) dejal: »Nekateri poskušajo posegati v izid volitev.« (rtvslo.si). Vesna Vuković pa je v članku RTV SLO (11. marec 2026) zapisala: »Kriminalu, ki si želi z najbolj nizkotnimi prijemi podrediti državo, se je treba odločno upreti.« (rtvslo.si). V nekaterih poročilih se pojavlja tudi namigovanje na širša ozadja razkritja; N1 (12. marec 2026) na primer odpira vprašanje: »Kdo stoji za prisluhi in posnetki?« (n1info.si).

5-minimizacija težave

Peta komponenta je minimizacija dejanske teže izjav. Pogovori se opisujejo kot neformalno mreženje ali kot tipična retorika, ki je značilna za politične ali poslovne pogovore. Poudarja se, da ni bilo konkretnih dejanj ali realiziranih dogovorov, temveč zgolj pogovor o poznanstvih ali hipotetičnih možnostih.

6-omejitev komunikacije

Nazadnje se v nekaterih primerih pojavlja tudi strategija omejene komunikacije. Del vpletenih akterjev daje minimalne izjave ali se javno sploh ne odziva. Spomnimo se Goloba, ko pravi, da bodo inštitucije vse pojasnile. Katere? Kakšne? Zakaj? In Janković doda, da je novinarka, ki vrta, premlada. Tak pristop temelji na predpostavki, da dodatni komentarji povečujejo vidnost škandala in lahko ustvarijo dodatna pravna tveganja.

Izgovori delujejo slabo

Analiza prvih odzivov pokaže, da najslabše delujejo strategije relativizacije vsebine. Trditve, da so posnetki iztrgani iz konteksta, manipulativno montirani ali da pogovor pomeni nekaj drugega, nimajo učinka ker zanje ni dokazov. Podobno neučinkovito je minimaliziranje vsebine pogovorov kot neformalnega »networkinga« ali hvalisanja. Ker so v posnetkih eksplicitne izjave in konkretne navedbe, javnost takšno razlago razume kot implicitno priznanje.

Delno učinkovit je okvir proceduralne ali situacijske obrambe. Sem sodijo trditve, da je šlo za nastavljen sestanek ali provokacijo ter pravni koraki zaradi nezakonitega snemanja. Tak pristop lahko v delu javnosti vzbudi dvom o legitimnosti metode, s katero je bil posnetek pridobljen, in s tem relativizira interpretacijo dogodka. Vendar ta strategija praviloma ne izniči vsebine pogovorov. Pozornost javnosti se sicer za kratek čas razširi na vprašanje metod, vendar se razprava pogosto vrne k samim izjavam na posnetku.

Največji komunikacijski učinek ima preusmerjanje razprave na širši politični okvir. Interpretacija, da gre za organizirano politično operacijo ali predvolilno diskreditacijo, lahko del javne debate premakne od vprašanja ravnanja posameznikov k vprašanju, kdo stoji za razkritjem in zakaj se pojavlja v določenem političnem trenutku. Ta strategija ne odpravi škode, lahko pa zmanjša neposredni pritisk na posamezne akterje in stabilizira podporo v lastnem političnem okolju. Ne pa širše. To je največ, kar komunikacijski odziv lahko doseže in to bomo gledali v naslednjih dneh.

Vloga medijev

Vloga medijev v takih primerih je predvsem preverjanje dejstev, rekonstrukcija konteksta in jasna ločitev med trditvami akterjev ter preverljivimi informacijami. Ključna naloga novinarstva je, da ne reproducira strategij kriznega komuniciranja kot nevtralnih dejstev, temveč jih analizira kot možne oblike upravljanja javnega mnenja. Medije, ki dejansko opravljajo to funkcijo, prepoznamo po tem, da sistematično preverjajo avtentičnost posnetkov, objavljajo širši kontekst pogovorov, primerjajo izjave z dejanskimi ravnanji ter razkrivajo mreže interesov.

Nasprotno pa medije, ki so del aparata za damage control spoznamo tako: nekritično ponavljanje obrambnih fraz (npr. »iztrgano iz konteksta«) brez empirične verifikacije, selektivno poročanje, ki poudarja proceduralne vidike snemanja in zanemarja vsebino izjav, usklajeno časovno objavljanje interpretacij, ki zmanjšujejo pomen razkritij, ter odsotnost raziskovalnega dela o akterjih in njihovih interesnih povezavah.

V literaturi o političnih škandalih je tak pojav opisan kot proces sekundarnega uokvirjanja (secondary framing), pri katerem del medijskega sistema prevzame ali reproducira interpretativni okvir akterjev, ki so predmet razkritja (Entman 2004).

Slovenski dominantni mediji, torej tisti za katere je eden od jedcev špagetov povedal, da jim oblast ureja reklame in denar, če pišejo oblasti prijazno, so se zavzeto vključili v vladno komunikacijsko strategijo, amplificirali so sporočila koruptivnega omrežja, brez sistematičnega preverjanja ali kritične analize.

Skratka

Omrežje učinkovito uporablja iz teorije znane pristope za zmanjšanje škode, ki so mu jo povzročali prisluhi. To ne preseneča, 10% provizije pušča tudi nekaj denarja za financiranje svetovalcev.

Zanimivo je dvoje. Prvič, dominantni mediji so polno vpreženi v komunikacijsko strategijo vlade, amplificirajo njihova poročila in jih tlačijo v naslove. Medijev, ki bi opravljali vlogo psa čuvaja nimamo oz., to postanejo šele, kadar dobi Slovenija desno vlado.

Medij vreden tega imena bo raziskoval spoznanja in obtožbe. Ko berete in gledate hlapčevske medije, pa si lahko pripravite listič, kot za tombolo, in delate kljukice, ko opazite katerega od teh prijemov:

1. Iztrgano iz konteksta, ponarejeno, prirejeno, AI …

2. Pridobljeno na sumljiv način, past, nelegano snemanje …

3. Grožnja s tožbami, ovadbami …

4. Za posnetki so sovražne tuje sile, ki napadajo našo mlado demokracijo in ogrožajo demokratičnost volitev.

5. Nič ni res, ljudje so se samo napihovali.

6. Izogibanje komuniciranju.

Druga zanimivost. Stroka sicer kot najbolj učinkovito strategijo v takih primerih priporoča priznanje, posipanje s pepelom, ukrepe, da se slabe prakse ne morejo nadaljevati. Da tega ni, je delno mogoče pojasniti s strahom, da bi to bilo lahko obremenilno na sodišču, še bolj pa z namenom, da bo leva oblast s takimi praksami nadaljevala. So namreč smisel njenega obstoja.

Edini način, da jim to preprečimo, je na volitvah.

Zunanja politika ostaja igra moči in strateškega ravnovesja, zahodna notranja politika pa se je med tem pod vplivom “kulture in prosvete” prelevila v polje moralnega signaliziranja in etičnega nastopaštva. To politike razpenja med dva svetova: svet realpolitike, kjer red vzdržuje sila, in svet domačega volilnega telesa, vzgojenega v iluziji, da so mednarodni odnosi vprašanje pravil, dialoga in Lennove pesmi Imagine. Posledica je, da javnost spopad za preživetje ocenjuje po kriterijih osnovnošolskega eseja o morali, namesto da bi ga razumela kot partijo šaha na življenje in smrt.

Biologija pred ideologijo

Tudi ta iluzija ima svoj temelj v zmotni antropologiji - da se človek rodi kot nepopisan list (tabula rasa), ki ga družba lahko poljubno pregnete glede na trenutno ideologijo. Evolucijska psihologija pa danes empirično potrjuje, da so naša nagnjenja k oblikovanju struktur moči, k oblikovanju zavezništev in k zaščiti lastne skupine produkt biologije, ne produkt kulture. Zato so ta nagnjenja mnogo bolj trdoživa, kot bi mnogi radi verjeli. Lepe želje tudi niso dovolj, da izginejo. Da dragi bralec pa ni tak? Spomnite se, kako se instinktivno postavite proti sosedu, čigar veje silijo čez vašo mejo, ali kako pritisnete na plin, ko vam nekdo želi odvzeti prednost na cesti.

Inženirji poznamo teorijo sistemov: kakšne zakonitosti veljajo v sistemu je odvisno od lastnosti gradnikov tega sistema. V mednarodni politiki so ti gradniki države in njihovi državljani s svojimi biološkimi nagnjenji in nagoni. Ker so osnovni elementi sistema bitja, ki težijo k varnosti, statusu in uveljavljanju, te lastnosti določajo tudi odnose med državami.

Kmalu po 2. svetovni vojni, ne da bi bila že poznana splošna teorija sistemov in ne da bi evolucijska psihologija izmerila, kaj piše na “nepopisanem” listu, je Hans Morgenthau svojo teorijo zunanje politike postavil prav na ta dva temelja: da država v mednarodni areni deluje le kot povečan človeški agregat, ki poskuša preživeti v družbi neizprosnih tekmecev.

Morgenthaujeva osrednja teza je preprosta: Mednarodna politika je trajen boj za moč, ker izhaja iz človeške narave. Politika med državami ni moralni projekt, temveč tekmovanje v moči. Ker je človek bitje, ki teži k uveljavljanju, varnosti in statusu, tudi države kot kolektivni akterji sledijo isti logiki. To je edino zanesljivo analitično orodje, ki nam omogoča razumeti kaos svetovnih dogodkov brez zamegljevanja z moralnimi floskulami.

Pomaga razumeti tudi napad na Iran.

Šest načel političnega realizma

Morgenthau je definiral šest načel političnega realizma, ki služijo kot racionalno ogrodje za razumevanje mednarodnih odnosov in omogočajo razlikovanje med ideološkimi željami ter objektivno realnostjo mednarodne arene.

1. Človeška narava se ne spreminja. Politiko vodijo objektivni zakoni, ki koreninijo v človeški naravi. Evolucijska psihologija nas uči, da so ljudje biološko programirani za tekmovanje za vire in status. Napad na Iran je racionalen odgovor na starodavni nagon po dominaciji. Naprednjaki morda verjamejo, da lahko s “socialnim inženiringom” izbrišemo agresijo, a sobotni napad dokazuje, da ko gre za preživetje, prevladajo zakoni narave, ne pa zgodbice o miru, pravičnosti in sočutju.

2. Interes, opredeljen kot moč. V mednarodni politiki je valuta moč. Če nimaš denarja, ne moreš kupiti kruha; če država nima moči, ne more zavarovati svojih meja, poskrbeti za svojo varnost ali uveljaviti svoje volje. Države se ne odločajo na podlagi tega, kaj je “prav” ali “pravično”, ampak na podlagi tega, kaj jih naredi močnejše. Realistični politik na svet gleda kot na surov ring: če tekmec (v tem primeru Iran) pridobi jedrsko orožje, to relativno zmanjša moč Izraela. Medtem ko se zaskrbljena politična javnost sprašuje, ali je bil napad “pravičen” ali “v skladu s pravili mednarodnega reda”, realista zanima, ali bo operacija povečala moč države in oslabila sponzorja mednarodnega terorizma.

3. Dinamična narava interesov. Interesi niso fiksni, temveč se prilagajajo duhu časa. V 20. stoletju je bil interes Zahoda v Perzijskem zalivu nemoten pretok nafte. Nafta ostaja pomembna, a vitalni interes je postal preprečevanje tehnološko-vojaške konvergence nasprotnikov Zahoda: Kitajske, Rusije, Irana, Venezuele in še koga. Uničenje iranske vojaške moči in po možnosti radikalne politike, slabi nasprotni blog in dviga prestiž Zahoda. Morgenthau ga definira kot ugled moči. Odvrača potencialne napadalce in konkurente v Tihem oceanu.

4. Ločevanje med moralnimi načeli in politično presojo. Moralnih norm neke kulture ni mogoče aplicirati na delovanje držav, posebej ne, če gre za trk kultur oz. civilizacij. Pravilo “Fiat justitia, pereat mundus”, naj se zgodi pravica, četudi propade svet, za države ni uporabno, ker jih vodi v propad. Izrael bi se morda večno in pravično pogajal, medtem ko bi Iran izdelal jedrsko bombo in balistične rakete, ter izbrisal Izrael. Čestitke za moralno držo ne bi imel kdo sprejeti.

5. Ločevanje med lastnimi in tujimi moralnimi okvirji. Vsaka politična skupnost ima tendenco, da lasten moralni okvir razume kot univerzalnega, ki bi ga morali sprejeti vsi ostali. Zahod bi vse prepričal v liberalno demokracijo. Islam bi svojo vero razširil po vsem svetu. To vodi v vojno. Ko spor ni več o konkretnih interesih (varnost Izraela, plovnost Hormuške ožine, prodaja nafte Kitajski), ampak o tem, kaj je pravično, ni možnosti za diplomatski kompromis. Zagovarjanje intervencije, češ da gre za pravice žensk in demokracijo v Iranu, je zmotno. Zmotno je kritiziranje intervencije, češ da gre za kršenje mednarodnega prava, miru in pravičnosti. In zmotno je zagovarjanje terorizma, ki ga podpira Iran, da je božja volja, da Izrael izgine z obličja zemlje.

6. Avtonomija politične sfere. V mednarodnih odnosih je osrednje merilo moč. Realist zato vsako politiko presoja z vprašanjem, kako vpliva na relativno moč države. Drugi kriteriji, ekonomski, pravni, moralni ali verski, ostajajo pomembni za družbo, vendar pri analizi ravnanja držav ne morejo nadomestiti kriterija moči.

Dobri nameni in pot v pekel

Morala in moraliziranje sta na eni strani nekaj, kar preprost gledalec najlažje razume, se tudi najlažje postavi na eno ali drugo stran. To dobre ve Hollywood in snema take filme. Po drugi pa sta to glavni oviri za diplomatski kompromis. Interese lažje uskladiti, ker niso binarni. Meja je malo bolj tukaj ali malo bolj tam. Dostop do trgov je malo bolj ali malo manj priprt. O tem se je mogoče pogajati. O morali in vrednotah pa se ni mogoče. En prav je, da so ženske enakopravne. Drug prav je, da so last svojega moža. En prav je, da si svoboden. Drug prav je, da se orodje Alaha. Možnosti za kompromis ni.

Z Iranom je diplomatska rešitev še posebej težka, ker je tamkajšnji režim teokracija, torej skrajna oblika sistema, ki sebe in druge vidi skozi moralo in vrednote. Teokracija ne razmišlja v kategorijah razmerja moči ali interesov, temveč skozi optiko dobrega in zlega. Ko svojo politiko utemelji na “božji volji” ali “absolutni pravičnosti”, postane kompromis izdaja. Tistih, katerih mučeniška smrt je najvišja vrednota, se ne da odvračati z grožnjo, da boš na jedrski napad odgovoril z jedrskim napadom.

Če obe strani konflikt razumeta kot spopad vrednot, se diplomacija nima o čem več pogajati. Iran tako razume svet od svoje revolucije naprej. Zahod v to past silijo prav tisti, ki spopad, da bi ga preprosti ljudje lažje razumeli, tudi slikajo kot spopad dobrega in zlega. Rezultat je bila pat pozicija, ki jo je lahko razreši le tisto, kar je Morgenthau sicer preziral, a priznaval kot nujno: surova sila. Ja, ironija je, da dušebrižniške besede otežujejo kompromis in mir. Jih je pa doma iz naslanjača lepo poslušati. Vsekakor lepše kot tole pisanje.

Ampak preudarno!

Kakšne vrednote potem sploh veljajo v mednarodni skupnosti? Morgenthau odgovarja z enim samim pojmom: preudarnost, previdnost, premišljenost, prudence. Narobe bi bilo to razumeti kot obotavljanje ali celo strahopetnost. Gre za zavedanje, da država nima zasilnega čolna, zdravstvenega zavarovanja, policaja, mame, kamor se lahko zateče, če naredi neumnost.

Preudaren državnik ne izbira konfliktov na podlagi čustev, prizadetega ponosa ali ideološke gorečnosti. Konflikt je upravičen le, če obstaja razumna verjetnost uspeha in če koristi presegajo stroške. Vstopiti v vojno, ki je ni mogoče dobiti, ali v takšno, ki državo izčrpa do te mere, da postane ranljiva za tretjega akterja, je po Morgenthauu temeljna politična napaka.

Preudarnost pomeni znati čakati, zbirati zaveznike, kopičiti vire, preusmerjati napetosti in izbirati trenutek, ko je razmerje sil dovolj ugodno. Odločitev ni pravilna zato, ker je moralno vzvišena ali retorično prepričljiva, temveč zato, ker dolgoročno okrepi položaj države. Preudarnost je zato v jedru realistične etike. Ne zanika drugih vrednot, temveč jih umešča v okvir odgovornosti za posledice. Državnik je odgovoren za preživetje in varnost svoje politične skupnosti, ne za čistost svojih misli.

Skratka

“Mednarodno pravo”, “pravičnost” in “mir” so fraze, s katerimi se zmaguje na tekmovanjih za miss sveta, morda tudi med preprostimi volivci. V globalni areni preživetja, če nam je to všeč ali ne, če se to sliši lepo ali ne, pa šteje le kinetični učinek surove moči oz. demonstracija le te oz. grožnja z njo. Zgodovino pišejo zmagovalci. Poražencem zgodovina ne daje nagrad za fair play. Preživijo tisti, ki svoje interese zavarujejo, če je treba s silo, preden postanejo plen.

Realno vprašanje zato ni, ali je bil napad na Iran pravičen, legitimen ali legalen, ampak ali je bila odločitev preudarna. Moja ocena je, da odločitev ni bila preudarna. Upam, da se motim. Kmalu bomo izvedeli.

Odzive politikov pa moramo ocenjevati po tem, ali v teh negotovih časih povečujejo ali zmanjšujejo moč in vpliv Slovenije v mednarodni areni in ne po tem, ali si zaslužijo čebelico za lep prosti spis.

Okrog leta 1965 se je Mao Zedongu začelo dozdevati, da je kitajska revolucija izgubila ostrino. Država se je po katastrofi “Velikega skoka naprej stabilizirala”, partijski aparat se je profesionaliziral, univerze in ministrstva so vodili tehnični kadri, ne več revolucionarni agitatorji. Mao je v tem videl nevarnost izgube lastnega političnega vpliva in restavracije kapitalizma. Rešitev je poiskal zunaj državnih in partijskih ustanov. Naslonil se je na mladino, predvsem dijake in študente, ki o življenju in svetu niso ničesar vedeli, imeli pa so čas in ideološko vnemo.

Spomladi 1966 je dovolil, nato pa neposredno spodbudil, da se je glas ljudstva preselil na ulice. Na Pekinški univerzi so se pojavili prvi dazibao: veliki ročno spisani plakati z imeni in obtožbami profesorjev ter vodstva. S tem je dal zeleno luč, da se linčanje nasprotnikov odvije mimo pravosodnih in drugih organov.

Postopek je bil nekako tak:

1. Na zidu se objavi plakat z imenom in obtožbo.

2. Množica bere, dodaja obtožbe, kopiči in širi govorice.

3. Najavi se zborovanje.

4. Obtoženec je priveden, prisiljen k priznanju in samokritiki.

5. Sledi kazen: razrešitev, izgon, zapor ali celo smrt.

6. Na zidu se objavi novica o uspešnem postopku.

Poglejmo nekaj primerov. Verjetno najboljši vir je Dikotter (2016).

Nie Yuanzi proti Lu Pingu

Plakat. Maja 1966 Nie Yuanzi z nekaj sodelavci na grob, siv zid pri menzi univerze nalepi list tankega papirja. Črnilo je še mokro, poteze debele, skoraj jezne. Velike pismenke kričijo imena: vodstvo univerze, »buržoazni štab«, »zatiranje revolucionarjev«. Imena stojijo tam kot tarče.

Množica. Študenti se ustavljajo na poti na kosilo. Nekdo bere naglas. Drugi prinese čopič in doda robne opombe, tretji prilepi nov list. Zid se debeli kot plast za plastjo obtožnice. Govorice potujejo hitreje od koles. Do večera vsi vedo, kdo je »sovražnik«.

Zbor. Na dvorišču se zbere več sto ljudi. Transparenti, rdeči trakovi, megafon. Imena z zidu se preberejo kot seznam obtožencev. Poziv je javen, brez podpisa, brez poziva z žigom. Dovolj je, da ima glas ulice zahteve.

Privedba in priznanje. Rektor univerze Lu Ping stoji na odru, obkrožen s študenti. Glava sklonjena, roke ob telesu. Zahtevajo »odnos«. Najprej molk, nato zlomljen stavek, nato samokritika. Vsak stavek sproži nov krik iz publike. Priznanje se sproti popravlja, dokler ne ustreza pričakovanjem.

Kazen. Rektor v nekaj urah izgubi položaj. Pisarna se izprazni, ime izgine z vrat. Namesto rektorske verige dobi okrog vratu kartonasto tablo z žalitvami. Odstranjen je, brez odločbe, brez zapisnika.

Posodobitev zidu. Naslednje jutro je na istem mestu nov plakat. »Štab razbit. Revolucija napreduje.« Podpis: “revolucionarno ljudstvo”. Zid stoji kot kronika in kot napoved. Ljudje hodijo mimo tišje kot dan prej. Vsak ve, da se lahko naslednje ime pojavi čez noč.

Song Binbin proti Bian Zhongyun

Plakat. Na hodniku dekliške gimnazije se pojavi list z velikimi, sunkovitimi potezami. Ime Bian Zhongyun, namestnice ravnateljice. Pod njim kratke sodbe: »buržoazna linija«, »sovražnica proletariata«, »duši revolucijo«. Papir visi postrani, prilepljen z lepilnim trakom. Besede delujejo kot razglas o krivdi, ne kot vprašanje.

Množica. Dijakinje se zbirajo v gruče, berejo, šepetajo, dopisujejo nove liste. Nekdo doda seznam domnevnih izjav, druga prinese rdečo barvo in podčrta »razredni sovražnik«. Hodnik postane improvizirana razsodiščna dvorana. Vsak stavek dvigne temperaturo prostora. Do kosila je zgodba že gotova, čeprav se še ni nič zgodilo.

Zbor. Na dvorišču nastane krog. Transparenti, rdeči trakovi, piščalke. Govornica izbere besede, ki zvenijo kot obsodba. Med vodilnimi stoji šestnajsletna Song Binbin, samozavestna, odločna. Ime z zidu se prebere na glas. Množica odgovori z enoglasnim krikom. Klic je hkrati sodni poziv.

Privedba in priznanje. Bian stopi naprej, potisnjena iz zbornice. Na glavo ji poveznejo papirnato kapo, okoli vratu obesijo tablo z napisi. Skloniti se mora, roke za hrbet. Zahtevajo priznanje. Poskuša govoriti, besede se izgubljajo v žvižgih. Vsak poskus pojasnila se razume kot nov dokaz krivde.

Kazen. Krog se stisne. Najprej sunki, nato udarci. Pasovi, palice, noge. Nasilje postane kolektivno opravilo, brez posameznega krivca. Telo pade, a ritem se še nekaj časa nadaljuje. Ko se množica razmakne, leži na tleh nepremično. Zvečer je mrtva.

Posodobitev zidu. Naslednji dan se na hodniku pojavi nov list. »Razredni sovražnik odstranjen.« Brez vprašajev, brez imen podpisnikov. Zid je znova miren, skoraj birokratski. Učinek je didaktičen. Vsi razumejo sporočilo. Kdor je včeraj bral, danes bere tišje.

Ni Kak Wo proti An Zhe Loju

Objava. Pozno zvečer se pojavi prva objava na X. Kratek zapis, oster, moralno prepričan. S sliko. Ni Kak Wo napiše ime An Zhe Loja in ob njem eno besedo, ki deluje kot sodba. “Kolaborant”. “Reakcionar”. Zraven je posnetek zaslona, iztrgan iz konteksta. Tvít je kratek, udaren, viralen. V nekaj minutah ga algoritmi odnesejo med ljudi. In še na Instagram.

Množica. Pod objavo se začnejo kopičiti odgovori. Nekdo doda staro fotografijo, drugi pripne govorico, tretji »osebno izkušnjo«. Nit se debeli kot zid plakatov. Vsak prispevek je majhen, skupaj pa ustvarijo obtožnico. Resnica postane odveč, pomembeno je pritrjevanje.

Zbor. Zadeva preskoči na televizijo. Povabijo ga v studio. Ne zato, da bi pojasnil, temveč da bi se zagovarjal. Voditelj bere tvite kot dokaze. Ni Kak Wo bere obtožnico. Zaslon za njim utripa z izseki njegovih grehov. Studio postane sodna dvorana, javnost porota, doma pred televizorji in za tipkovnicami.

Priznanje. Besede se lomijo. Poskuša razložiti, a vsako pojasnilo zveni kot izmikanje. Zahtevajo »odgovornost«, »jasno opravičilo«, »odstop«, »čakajo«, »odštevajo«. Ton je ritualen. Ne gre več za dejstva, temveč za predstavo. Dokler ne reče pravih besed, bodo rdeči gardisti vztrajali.

Kazen. Sponzorji se umikajo. Vabila izginejo. Prijatelji ne dvigujejo telefona. Račun na omrežju sameva. Dvorane so prazne. Ne zaradi sodbe, temveč zaradi sojenja.

Zapis. Naslednje jutro se pojavi kratek tvít: »Mao Tse je kandidata odstranil s seznama in ga ne bo dal na glasovanje«. Brez podrobnosti, brez utemeljitve. Gardisti so pomirjeni. Kot potepuški psi kost na smetišču iščejo novo tarčo. Spomin na prejšno ostane na zidu Instagrama kot opozorilo drugim.

Rezultat

Neposredno nasilje, linči, samomori po javnih ponižanjih in lokalni poboji so na Kitajskem zahtevali najmanj nekaj sto tisoč življenj, širše obdobje Kulturne revolucije pa med enim in dvema milijonoma mrtvih (Dikoter, 2016). Samo v Pekingu je bilo v nekaj tednih poleti 1966 ubitih približno 1.500 do 1.800 ljudi. Več milijonov je bilo javno ponižanih, pretepenih ali zaprtih, desetine milijonov administrativno kaznovanih: razrešitve, izključitve iz partije, izguba zaposlitve, prisilne razlastitve.

Ko so se leta 1967 in zlasti 1968 frakcije rdečih gard začele med seboj oboroženo spopadati, ko so obstali vlaki, tovarne in univerze, je postalo jasno, da je orodje, s katerim je Mao Zedong razbil partijsko birokracijo, začelo razjedati samo državo. Revolucija je proizvedla preveč revolucionarjev. Red je prevzela kitajska vojska. Zasedla je kampuse, razoroževala frakcije, aretirala voditelje in ustanavljala »revolucionarne odbore« pod vojaškim nadzorom.

Okoli 16 do 18 milijonov rdečih gardistov je bilo poslanih na podeželje na »prevzgojo«, univerze so bile več let praktično zaprte, raziskovalne in strokovne elite razbite. Posledice za državo so bile sistemske: prekinjen izobraževalni ciklus cele generacije, padec produktivnosti, razpad zaupanja v institucije in trajna erozija socialnega kapitala. Kar je sprožil Mao Zedong kot politično mobilizacijo mladine, se je v praksi izkazalo kot množična dezorganizacija družbe, katere stroške je Kitajska odpravljala še desetletja.

Kmalu po Maovi smrti leta 1976 je oblast postopoma prevzel Deng Xia Ping. Njegova logika je bila tehnična: stabilnost, proizvodnja, dohodek. Namesto razrednega boja »je uvedel štiri modernizacije«. Konec sedemdesetih je Kitajska stopila na pot reform in odpiranja, na pot eksperimentiranja s trgom, zasebno pobudo in tujim kapitalom. Država, ki je desetletje sodila s plakati na zidovih, je začela meriti uspeh z rastjo BDP.

Gardisti in gardistke

Jedro rdečih gardistov so predstavljali dijaki in študenti, stari med petnajst in dvajset let, brez poklicne ali družinske odgovornosti, brez otrok, z malo osebnega tveganja in veliko časa. Institucionalno niso bili nikomur zavezani, zato jih ni zadrževala lojalnost do šole, kolektiva ali starejših kolegov. Ideološko so bili vzgojeni v enostavnem moralnem slovarju revolucije, razdeljenem na pravilno in napačno stran zgodovine. Socialno so delovali v vrstniških skupinah, kjer je bil višji status nagrada za radikalnost. Bolj radikalen, višje na statusni lestvici. Tak profil je bil operativno idealen: dovolj mlad za fanatičnost, dovolj neodgovoren za tveganje in dovolj kolektiven, da se je osebna odgovornost porazgubila.

Za kitajske politične razmere je bila nenavadna enakopravna zastopanost žensk - 40 do 60%. Vrsta nasilja - skozi klevete in govorice - je blizu temu kar empirična literatura zaznava kot statistično značilno za ženske (Archer, 2004). Iz evolucijske in vedenjske psihologije je dobro dokumentirano, da se agresija med spoloma razlikuje predvsem po obliki, ne po intenzivnosti. Moški v povprečju pogosteje posegajo po neposredni, fizični agresiji, ženske pa po posredni oziroma relacijski: govorice, socialna izključitev, rušenje ugleda, koalicijsko izsiljevanje (Bjorkvist, 1994). Po domače povedano, fantje se tepejo, dekleta za hrbotom opravljajo.

Razlaga razlik je preprosta, relacijska agresija predstavlja manjše tveganje za reprodukcijsko zdravje osebe. Zato ima diskreditacija prek govoric ali javnega blatenja dolgo predzgodovino. Socialna omrežja niso ustvarila novega vedenja, temveč so starodavno relacijsko agresijo samo tehnično ojačala in pospešila, emancipacija pa je v družbo uvedla nove oblike agresije.

Usodi obeh žensk omenjenih zgoraj, sta poučni. Nie Yuanzi je bila leta 1966 čez noč povzdignjena v simbol revolucije in postavljena v vodstvo univerzitetnih revolucionarnih odborov. A ista logika, ki jo je ponesla navzgor, jo je kmalu zmlela. V frakcijskih obračunih je postala »ultralevičarka«, bila aretirana in več let odstranjena iz javnega življenja, po rehabilitaciji pa nikoli več ni imela resne akademske vloge. Song Binbin, dijakinja in ena izmed voditeljic rdečih gard na Beijing Normal University Girls High School, je prav tako za kratek čas stala ob samem vrhu simbolne moči, celo ob Mau. Nato je izginila v tipično usodo svoje generacije, najprej delo na podeželju, pozneje študij in strokovna kariera v tujini, desetletja kasneje pa javno opravičilo družini ubite učiteljice.

Revolucija svojih otrok ni nagradila. Uporabila jih je kot gorivo in jih, ko je spet vzpostavila red, odložila na stran.

Skratka

Nič novega se ne dogaja. Vse že poznamo. Očitno se iz tujih napak ne bomo učili, ampak bomo delali svoje.

Trajalo je dlje, kot sem pričakoval, ampak končno izzide moja druga knjiga. O njej in še o marsičem se bova pogovarjala z Vido Petrovčič v sredo 4.2. ob 19:00 v Galeriji Družina, Krekov trg 1, Ljubljana.

Iz uvoda

Naslov je Krivomisleki. Beseda v slovenščini do zdaj ni obstajala. Je pa dober prevod angleške besede wrongthink. Ta v Orwellovem romanu 1984 označuje temeljni koncept totalitarnega nadzora nad človekovo notranjostjo: to je greh v mislih, ne v besedah ali dejanju, odklon od dovoljenega mentalnega okvira, greh proti ortodoksiji Partije.

Vredno pisati se mi je zdelo o zadevah, ki niso usklajene z dominantno ideološko linijo, ki povedo nekaj drugega, kot so nas učili v šoli ali kot v Sloveniji velja za samoumevno. Je pa utemeljeno, logično, resnično, celo nedolžno. In zato toliko nevarnej­še. Ena kolumna je avtorju prinesla nagrado za najbolj seksistično izjavo leta, zaradi druge so ga nagnali iz Siola, zaradi nekaterih so imeli uredniki težave z nadrejenimi in v mnoge so se zaletavali miselni dediči revščine prejšnjega režima.

Zato je krivomislek, wrongthink, simbol človeške svobode – in hkrati njene najtežje ogroženosti.

Podnaslov je “Trajni in nadležni”. Pove vse o vsebini.

Rekli so

Knjiga Krivomisleki je izšla pri založbi Družina, isti hiši, v kateri je istoimenski tednik dolga leta objavljal znamenite Credo zapise dr. Alojza Rebule. Rebula je pisal tako predano, da so njegove kolumne izhajale še tedne po njegovi smrti. V tej tradiciji zvestih in neutrudnih avtorjev se zdaj umešča tudi dr. Žiga Turk.

- Uroš Urbas

Ker so njegove kolumne tudi duhovite in iskrive, nikoli žaljive čeprav so kritične, a ad rem in ne ad personam, jih radberem in knjigo njegovih kolumn toplo priporočam.

- prof. dr. Ernest Petrič

Kolumne dr. Žige Turka so zagovor in obramba znanosti. So Galilejevski klic v stilu »In vendar se vrti« v močvirju protiznanstvenih paradigem. Kolumne, zbrane v pričujoči knjigi Krivomisleki dokazujejo, da je njihov avtor nekdo, ki razume, da zapisana in/ali povedana beseda oblikuje način razmišljanja in našega dojemanja sveta in da moramo zato spo­ štovati njen pomen in njen odnos do resnice.

Janez Janša

Vabljeni!

V sredo 4.2.2026 v Galerijo Družina, Krekov trg 1, Ljubljana.

V najnovejši oddaji »Odmev tedna« na portalu Domovina.je je dr. Žiga Turk podal pronicljivo diagnozo stanja slovenske demokracije, ki bi jo moral slišati vsak volivec pred prihajajočimi preizkušnjami. Turk v analitičnem slogu, značilnem za intelektualca njegovega kova, razgalja mehanizme, ki Slovenijo ohranjajo v stanju t. i. avtoritarnega legalizma, kjer se pravo uporablja kot ščit za ohranjanje privilegiranih struktur. Pogovor, ki ga je vodila Vida Petrovčič se je začel z najavo izida Turkove knjige Krivomisleki in pogovorom o smrti medijev, ki je bila na tem mestu že obdelana.

Institucionalna kriza: Je ustavno sodišče postalo »tretji dom parlamenta«?

Ena najbolj udarnih točk pogovora je Turkova kritika ustavnega sodišča v povezavi z zakonom o RTV Slovenija. Avtor opozarja na nevarno prakso, ko sodišče dopusti izvajanje potencialno neustavnega zakona, končno vsebinsko presojo pa zadržuje v predalu. Po Turkovih besedah gre za sistemsko anomalijo, kjer institucija, ki bi morala varovati ustavni red, dejansko omogoča izvajanje politično motiviranih čistk. Njegova teza, da »riba smrdi pri glavi«, odpira ključna vprašanja o pravni varnosti, brez katere zrela demokracija ne more preživeti.

Predvolilna metamorfoza Roberta Goloba

Turk v pogovoru mojstrsko dešifrira zadnje poteze predsednika vlade. Golobov nenadni zasuk k podjetniškim temam in zaostrovanje retorike glede migracij Turk interpretira kot čisti predvolilni pragmatizem. Opozarja, da gre za poskus odvzema tem opoziciji, pri čemer se postavlja vprašanje verodostojnosti: ali lahko politik, ki je štiri leta vodil povsem drugačno politiko, v dveh mesecih dejansko spremeni svojo smer, ali pa gre zgolj za začasno vožnjo po »desnem pasu« do zaprtja volišč?

Logarjevi »Demokrati« in nova politična kultura

Posebno pozornost Turk namenja nastopu Anžeta Logarja. Njegovo mirno in stoično poslušanje monologa Nike Kovač na televizijskem soočenju Turk izpostavi kot primer drugačne, manj konfliktne politične kulture. Analizira Logarjev poskus izgradnje neideološke »tretje poti«, ki se osredotoča na davke in finance, medtem ko se spretno izogiba tradicionalnim ideološkim pastem. Turk razmišlja, ali je slovenski prostor zrel za takšen odmik od bipolarne razdrobljenosti.

Lokalni fevdalizem in asimetrija pravic

Skozi primere, kot so ljubljanski kanal C0, šikaniranje stanovalcev v Štepanskem naselju in vprašljive lastniške strukture vplivnih odvetniških pisarn, Turk razkriva globoko ukoreninjeno asimetrijo. V Sloveniji se zdi, da za določeno elito, ki vzdržuje »revolucionarni značaj« prestolnice, veljajo drugačna pravila kot za navadne državljane. Ta del pogovora je še posebej dragocen za razumevanje, zakaj se zdi pravna država včasih selektivna.

Prihodnost javnega servisa: Konec mastodontov?

Kot nekdanji minister za kulturo Turk ponuja radikalen, a vsebinski premislek o prihodnosti RTV Slovenija. Meni, da nacionalni medij v sedanji obliki, ki ga vsi prisilno plačujemo, nima več tehnološke ali vsebinske utemeljitve. Namesto tega predlaga razpisni model, kjer bi država financirala kakovostno produkcijo (otroški, dokumentarni program), informativni del pa bi se moral podrediti pluralni konkurenci in objektivnim merilom.

Zakaj si ogledati ta video?

Dr. Žiga Turk v pogovoru ne ponuja zgolj kritike, temveč analitičen okvir za razumevanje, zakaj Slovenija kljub formalni demokraciji pogosto deluje po starih, neformalnih vzorcih moči. Njegov poziv k vrnitvi k srednjeevropski normalnosti, kjer sta nagrajena trud in podjetnost, je nujen opomnik v času, ko se politične karte ponovno mešajo.

- pripravil Gemni.