Bog živi Slovenijo!

Napredna politika in napredna inteligenca je naredila manjši škandal iz dogodka, ko je predsednik državnega zbora Matej Tonin svoj govor zaključil z besedami, “Bog živi Slovenijo”. Če človek v Sloveniji omeni Boga, sploh tistega, ki ga zapišemo z veliko začetnico, in tega ne naredi v okviru družinskega praznika ali zavetja zasebnosti, se prej ali slej nekdo spotakne. In ni jih tako malo.

Ne spotaknejo se liberalci, ki se jim vse skupaj zdi stvar svobode govora in predsednik je pač svoboden, da pove, kar hoče. In svoboda govora se jim zdi bolj temelja pravica kot ločitev cerkve od države.

Ne spotaknejo se konzervativci, ker se je z »Bog daj«, »Bog živi«, »Bog pomagaj«, »Z Bogom« itd. pozdravljalo odkar Slovenci vemo zase, pa zato ni nastajala posebna škoda. In bodo seveda citirali, da italijanski adijo izvira iz »a Dio« in da je rezervna valuta sveta, ameriški dolar, na katerem piše, In God we Trust – zaupamo v Boga.

Spotakne pa se vplivna in nestrpna manjšina. In spomnimo se Nassima Taleba (vir), da manjšina, če je nestrpna, zmeraj doseže svoje, če se ji ne postavimo po robu. Pri tem, spotikanju ob Boga gre po mojem mnenju za tisti efekt, ko otrok poskuša vrstniku uničiti igračko, ki je sam nima ali ne ve, kaj bi z njo. Fenomen sem obdelal tule. Če bi hoteli biti bolj učeni, bi po Petersonovo isti fenomen našli v arhetipski zgodbi o lisici in kislem grozdju. Če ti kaj ni dosegljivo, pač daješ v nič.

V celofanu razuma
Seveda nestrpneži ne bodo priznali, da gre za to, ampak bodo v razsvetljeni maniri poiskali razumsko razlago, ki bo pojasnila ali celo opravičila predrazumski občutek – ki je odpor do vernih, vere in Boga. V tem vrstnem redu. Razumska razlaga je, da je po slovenski ustavi »vera ločena od države«. In zato seveda beseda Bog za v Državni zbor ni primerna.

Pravnikom bom prepustil razlaganje, ali spornost omembe Boga sploh sledi iz stavkov 7. člena ustave: »Država in verske skupnosti so ločene« in »Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.« Kot jaz berem, ti stavki govorijo o verskih inštitucijah, tipično cerkvah. Te pravne osebe z državo niso na noben način povezane in so med seboj pred zakonom enake.

Tisto, kar se mi zdi vredno razmisleka je argument, ki se je pojavil v razpravi na tviterju, namreč, kaj pa če bi nek poslanec za govornico vzkliknil, »Alah je velik«, »Alah živi Slovenijo« ali pa kakšno drugo menda sporno geslo. Nestrpneži so si, domnevam, mislili, da bo nas ostale vzklik »Alah je velik« zmotil nekako tako, kot njih zmoti »Bog živi Slovenijo«.

In zakaj je razlika, ustavnopravna razlika, med Bogom in Alahom v slovenskem parlamentu? Preprosto zato, ker je krščanstvo in krščanske vrednote podlaga za tako ustavno ureditev, kot jo imamo.

Ampak na načelni ravni, je tudi to (1) stvar svobode govora in (2) je nekaj, kar nikakor ne posega v ločenost cerkve od države.

Je pa ta vzporednica med omembo Boga in Alaha zanimiva. Najprej je zaskrbljujoč sklep, ki iz argumentacije nestrpnih sledi, namreč, da so nekateri levičarji tako nestrpni do katoličanov, kot so nekateri desničarji nestrpni do muslimanov. Samo povejo to bolj kulturno in zavijejo v sklicevanje na ustavo. Ne bruhajo ognja po tviterju kot kakšna zagreta desna navijačica na tviterju.
Bog in Alah v Sloveniji

Še bolj pa je zanimivo nekaj drugega – namreč ekvivalenca Boga in Alaha v Sloveniji. Sklepanje je nekako tako: Bog je religiozni koncept. Alah je religiozni koncept. Religioznih konceptov naj se v parlamentu ne bi omenjalo. Kdor tega ne razume na primeru krščanska Boga, razume v zvezi z Alahom.

Pri takem sklepanju naredijo precej tipično napako. Konkretno zadevo A’ je mogoče abstraktno predstaviti kot A. In konkretno zadevo A” je mogoče konkretizirati iz abstraktnega A. Golob leti, golob je ptič, torej ptiči letijo. Kokoš je tudi ptič in zato leti. Zabloda je v tem, da napako (lahko) naredimo, v procesu abstrakcije (sklepanje iz posebnega na splošno – ptiči letijo). Druga napaka se zgodi, ko abstraktno apliciramo na konkretno. Ker je kokoš ptič, leti. Neverjetno kolikokrat nas poskušajo prepričati s takim načinom sklepanja.

In če gremo nazaj na božanstva, je njihovo sklepanje tako: Kam pa pridemo, če bi v parlamentu omenjali Alaha. Alah je bog. Krščanski Bog je tudi bog, zato se ga ne sme omenjati. Kam pa pridemo, če bi kar vsak omenjal svojega boga, pravijo.

Razlika je
Kar sem zdaj na zelo kompliciran način povedal je, da seveda je razlika, ali v slovenskem parlamentu rečeš »Bog živi Slovenijo« ali pa če rečeš »Alah živi Slovenijo«. Razlike seveda ni za liberalce, ki oboje smatrajo za del svobode govora. Razlika je za nestrpneže. A vendar! Če se tem zdi, da ni primerno, da se reče »Alah živi Slovenijo«, to še nič ne pove o tem, ali je primerno, da se reče, »Bog živi Slovenijo«. Spomnimo: če golob leta to nič ne pove o tem, ali kokoš leta. Pa čeprav bi nas površno abstraktno razmišljanje lahko privedlo do tega sklepa.

In zakaj je razlika, ustavnopravna razlika, med Bogom in Alahom v slovenskem parlamentu? Preprosto zato, ker je krščanstvo in krščanske vrednote podlaga za tako ustavno ureditev, kot jo imamo. Krščanski Bog lahko poživi Slovenijo, ker je slovenski pravni sistem nastal na podlagi krščanstva. Slovenci so se v osmem stoletju pridružili krščanski Evropi in bili stoletja del svetega rimskega cesarstva. Avstrijski cesar se je imenoval cesar zato, ker naj bi bil naslednik rimskih cesarjev, ki so imperij naredili za krščanskega.

Enakost in človekove pravice, ki so tako pogosto nekakšen izgovor za izganjanje Boga iz javne sfere, so dobile velikanski pospešek v krščanstvu. Enakost vseh pred Bogom, ki jo je učil Jezus Kristus je postala vzorec za enakost vseh pred zakonom.

Družina, država, rasa
Krščanstvo je bila tista vera, ki je demontirala grško-rimsko patriarhalno družino in demokratizirala vloge članov družine, predvsem ženske. Krščanstvo je bila tista vera, ki je preseglo okvire enega naroda oz. ene države in postavilo temelje globalizaciji oz. internacionalizaciji. Najprej religije, potem še vsega drugega. Prej so bile veroizpovedi omejene na posamične rodove, mesta oz. narode. Grški bogovi so bili bogovi Grkov, rimski Rimljanov, judovski bog Jahve je bil bog Izraelcev. Krščanski bog pa je bog vseh narodov in vseh držav. Kot je Slovenija država vseh, ki živijo tukaj, ne samo Slovencev. In seveda se krščanstvo, za razliko od vseh drugih rodovnih religij, ni omejevalo na eno raso.

Ne patriarhat, ne nacionalizem, ne rasizem se ne morejo izgovarjati na krščanstvo. Prav nasprotno je res. Krščanstvo je s tem, ko je začelo mehčati paleolitske občutke pripadnosti očetu, rodu ali narodu postavilo temelje modernosti. Nikoli pa ga ni zaneslo v utopijo, da ti občutki ne obstajajo in da so izmišljeni.

No, tudi zato se v slovenskem parlamentu, povsem v duhu slovenske ustave iz zahodnega civilizacijskega kroga, prav lahko reče, Bog živi Slovenijo!
Objavljeno v Časniku 10.7.2018.