Bolj premišljeno o vrednotah

Najprej objavljeno siol.net.

"Evropska unija ni le skupnost, ki temelji na skupnih interesih, temveč tudi na skupnih evropskih vrednotah." "Evropska Unija je unija vrednot, ne bankomat." Takšne izjave sem pogosto slišal in jim pravzaprav ploskal, vendar nikoli nisem resno pomislil, kaj v resnici pomenijo. Kako bi lahko dvomili o vrednotah, zlasti o evropskih vrednotah, ko pa Pogodba o Evropski uniji (PEU) vrednote postavlja neposredno v temelj Unije. V drugem členu piše: "Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne državam članicam ..."

In vendar, ko je nekaj tako temeljnega, tako očitnega in tako pogosto priseganja vrednega, mislim, da bi bilo koristno o tej samoumevnosti malo razmislili. Bistvo je naslednje: pri evropskih vrednotah obstajajo semantična in pragmatična vprašanja. Semantika se nanaša na to, kaj izraz dejansko pomeni. Trdim, da to večinoma niso vrednote in večinoma niso evropske. Pragmatika se nanaša na to, čemu izraz uporabljamo, kaj bi radi s sklicevanjem nanj dosegli. Trdil bom, da ga uporabljamo tudi kot dogmo, da bi združili ali razdelili Evropejce in spodbujali določeno smer razvoja Evropske unije. Moj predlog je, da izraz uporabljamo veliko previdneje, ker je preveč dragocen, da bi ga populistično zlorabljali.

Vrednote?

Povprečen bralec v zgornjem kontekstu vrednote razume kot nekaj na ravni dobrega in zlega, pravic in krivic, vrlin in grehov. Vrednote so ljubezen, veselje, mir, dobrota, zvestoba, poštenost, delavnost in podobno. Demokracija, človekove pravice in pravna država so zelo veliko vredne reči, vendar zgolj mehanizmi družbenega reda. Tudi enakost in svoboda sta dragoceni, vendar sta to ideološki načeli. Prvo načelo je posebej všeč socialistom, drugo pa liberalcem. Zato so "evropske vrednote" na neki način glorificirani družbeni mehanizmi ter ideološka in politična načela. Glorificirana zato, ker se o njih kot o vrednotah naj ne bi spraševalo, dvomilo ali razpravljalo. Načela, ker so podlaga, ker so temelj, ki ne temelji na ničemer.

Te reči so bile razglašene za vrednote zaradi razuma piscev pogodb. Za razliko od na primer miru ali pravičnosti to niso vrednote, do katerih bi ljudje intuitivno čutili pozitivne občutke. Naš razum nam pravi, da je, na primer demokracija, dragocena, zaradi česar upajo, da bi jo lahko naredili za vrednoto. Ob tem velja opozoriti na misel Alana Blooma iz knjige Closing of the American Mind: "Razum ne more določiti vrednot, prepričanje, da jih lahko, pa je najbolj neumna in škodljiva iluzija." Vrednota je nekaj, kar čutiš, ne v kar se razumsko pustiš prepričati. Ali želimo zgraditi najbolj dragoceno Unijo na podlagi nečesa, kar bi lahko bil konstrukt?

Demokracija, človekove pravice, pravna država, svoboda, enakost itd. tudi niso evropske vrednote. Rusija in Belorusija sta v Evropi, ampak ali so to ruske in beloruske "vrednote"? So pa to gotovo kanadske in avstralske "vrednote", ampak Kanada in Avstralija nista v Evropi! Pošteno bi bilo, če bi jih imenovali vrednote Evropske unije, saj se uporabljajo v natančno tem kontekstu. Ampak izraz "vrednote Evropske unije" zadevi odvzame nekaj tiste avre samoumevne, brezprizivne pozitivnosti. Dejansko gre za "zahodne vrednote", kar pa je v sodobni predramljenski kulturi oznaka na meji rasizma.

Vrednote, ki združujejo

"Evropske vrednote" naj bi nas združevale. Dejansko so najbližje temu, da bi Evropska unija imela korenine v religioznem ali transcendentalnem. Združevanje ljudi okrog ideje, ki je presega človeške zmožnosti, da bi jo pokvarili, je bila pragmatika verskih temeljev številnih družb v preteklosti. Evropske vrednote imajo enako vlogo – oblikovanje tesne skupnosti. Namesto da bi imeli "en narod pod Bogom" (kot v ZDA), skušamo ustvariti "vse tesnejšo Unijo pod vrednotami". Nekateri pač zaupajo Habermasu, ki je dejal: "Narod ne temelji toliko na skupnem življenjskem izročilu kot na vrsti nespornih vrednot." Kar je najverjetneje zmotna iluzija, ki pa daje podlago za upanje v nastanek evropskega ljudstva oz. demosa. Demos pa je osnova za demokracijo, primanjkljaj katere naj bi imeli v EU. In je krog sklenjen.

Nesporno je, da je Evropska unija na celino prinesla mir in blaginjo. Pretirano izdelovanje in poudarjanje evropskih vrednot lahko ta dosežka, paradoksalno, ogrozi. Friedrich Hayek je teoretično dokazal, empirično pa so centralno načrtovana nesvobodna gospodarstva vzhodne Evrope potrdila, da so gospodarstva prostega trga uspešnejša. Spomnimo: v jedru EU je prosti trg. Vendar pa (tudi Hayek) "načrtovanje ali centralno usmerjanje gospodarske dejavnosti predpostavlja obstoj skupnih idealov in skupnih vrednot; stopnja, do katere je mogoče načrtovanje izvajati, pa je omejena na obseg, v katerem je mogoče doseči ali uveljaviti dogovor o takšni skupni lestvici vrednot".

Z drugimi besedami, močnejše ko so skupne vrednote, močnejša je lahko centralna oblast, več prerazdeljevanja bo dopuščeno, več bo centralnega načrtovanja in manj inovacij. V SFRJ in ZSSR so bile skupne vrednote, neke druge sicer, temelj totalitarizma.

Vrednote, ki razdvajajo

Vrednote nas tudi razdvajajo. Joseph Hendrich je v svoji raziskavi ugotovil, da se ljudje WEIRD – zahodnjaški, izobraženi, individualistični, bogati, demokratični – razlikujejo od preostalega človeštva. Imajo drugačne vrednote. Raziskava World Values Survey je ugotovila razlike v vrednotah znotraj Evrope: med katoliško, pravoslavno, protestantsko in anglikansko kulturo. Te razlike se dejansko izkažejo za trajnejše kot razlike, o katerih se zadnje čase politično veliko govori – namreč med razsvetljenim zahodom in postsocialističnim zarukanim vzhodom Evrope.

Spor Bruslja s Poljsko in Madžarsko nam predstavljajo kot "spor o vrednotah". Kar je javnomnenjsko gotovo učinkovito, pravno bi lahko bilo luknjičavo, politično pa je kratkovidno. Da je mahanje z vrednotami javnomnenjsko učinkovito, smo pokazali zgoraj. Kdo si upa biti proti vrednotam? Tudi pisec teh besed ne.

Da je pravno luknjičavo, poskuša utemeljiti poljsko ustavno sodišče, ki pravi: "Vrednote iz člena 2 PEU imajo le aksiološki pomen in niso pravna načela." Ne morejo se uporabljati kot izgovor za to, da se pristojnosti EU širijo na nova in nova področja, ki so seveda vsa podvržena nekim vrednotam. Kaj pa sploh lahko deluje brez vrednot? Nič.

Uporaba 2. člena PEU v smislu, da gre za pravna in ne za vrednotna načela, bi lahko pomenila brisanje razlik med grehi in zločini. Grehi pomenijo kršenje vrednot, zločini pa kršenje zakonov. Razlikovanje med tem je dragocen dosežek zgodnjega krščanstva, ki ga v islamu in njegovem šeriatskem pravu npr. še zdaj ni. Tudi v socialističnih diktaturah je imel težave marsikdo, ki ni delil socialističnih vrednot, in je bilo precej nepomembno, po katerem členu Kazenskega zakonika so ga potem obsodili. Kdor ni delil vrednot, je imel težave pri zaposlitvi, ni dobil posojila, ni se smel vpisati na univerzo, odvzeli so mu doktorat …

Grehi so v nasprotju z vrednotami, zločini so v nasprotju z zakoni. Madžarska in Poljska morda grešita, vendar je treba dokazati, da kršita zakone in pogodbe. Žal je obtožbe o grehih veliko lažje izrekati. Vrednote so še bolj podvržene različnem elastičnim razlagam kot zakoni. Na Madžarskem in Poljskem je lahko marsikaj narobe – ampak to morajo znati utemeljiti brez uporabe besedne zveze "ne delijo evropskih vrednot".

Skratka

Nekaj tako dragocenega, kot je Evropska unija, bi lahko bilo tvegano utemeljiti na intelektualnem dosežku, imenovanem "evropske vrednote". To lahko povzroči delitve tam, kjer jih je mogoče prezreti. In lahko ustvari umetno enotnost tam, kjer je škodljiva. Paradoksalno lahko vrednote ogrozijo veliko vredno Unijo. Njena vrednost je v zagotavljanju miru in blaginje. To je mogoče doseči z ne dosti več mehanizmi, kot so skupni trg, razpršena oblast, skupna vojska in skupna zunanja politika. Če pa evropski projekt potrebuje temelj onkraj pokvarljivih političnih idej in ideologij, pa je to z lahkoto evropska kultura. Poljska in Madžarska, Francija in Nemčija, Slovenija in Estonija … vsi smo del evropske kulture.

Siol, 29.10.2021.