vir: kpv.gov.si
Berem članek o pogajanjih za povečanje ameriškega zadolževanja, med drugim tole o Baracku Obami:
One fact emerged rather starkly during the crisis, and it will likely have implications in the coming year. It is that the president misunderstands himself as a political figure. Specifically, he misunderstands his rhetorical powers. He thinks they are huge. They are not. They are limited.
"Yes We Can" ne pove "what can we?". "Odgovornost za spremembe" ne pove, za kakšne spremembe gre.
In si ne morem kaj, da mi na misel ne bi prišel Pahor. Tudi on produkt političnega marketinga, ustvarjenih medijskih pričakovanj. Tudi on pred volitvami z nejasno retoriko, pod katero si vsak površen volivec lahko predstavlja, kar mu je pač všeč in ima izgovor, da glasuje za to, kar si je pač predstavljal. "Yes We Can" ne pove "what can we?". "Odgovornost za spremembe" ne pove, za kakšne spremembe gre. Obama si sposoja 30% proračuna, Pahor 20% in ju to posebej ne skrbi. Tudi Pahor s po dvema kennedijevskima govoroma na teden. Tudi pri Pahorju besedam niso sledila dejanja. Tudi pri njem ni bilo substance. Tudi njega zapuščajo politični sopotniki. Tudi njega najbolj pljuvajo kolumnisti in spletni komentatorji, ki so bili pred leti vanj najbolj zaljubljeni. Vljudnejši so samo razočarani.
S to primerjavo Obami verjetno delam krvico. Pahor konec koncev ni ubil Bin Ladna, bombandiral Gadafija in dobil Nobelove nagrade za mir (ne nujno v tem vrstnem redu). Pahor ni podedoval hipotek. Obama je imel vmes volitve in izgubil večino v Kongresu, Pahor pa ne. Obama ima proti sebi dva nacionalna medija, Pahor zares nobenega.
Speeches aren't magic. A speech is only as good as the ideas it advances.
To si velja zapomniti.