Amazfit GTR 2e
Še globoko srednjem veku je cerkev v zvonike cerkva postavila zvonove, ti pa so začeli z bitjem okolici naznanjati čas. In je kar naenkrat postalo sodelovanje med ljudmi lažje - mogoče je bilo namreč dogovoriti, kdaj naj bi se nekaj zgodilo. Recimo srečanje kupca in prodajalca. V sedemnajstem stoletju so Nizozemci pogruntali uro na nihalo in kmalu za tem še uro na vzmet. Napravico za merjenje časa je bilo mogoče spraviti v žep.
Sredi osemnajstega stoletja so angleži naredili uro, ki je bila dovolj natančna, da je ni preveč zmotilo zibanje ladje in jo je bilo mogoče uporabiti za določanje zemljepisne širine. Če veš, koliko prej ali kasneje je sonce najviše glede na Greenwich, veš koliko si vzhodno ali zahodno. Na dan je tista ura zaostajala ali prehitevala za tri sekunde. Od srede prejšnjega stoletja naprej smo dovolj natančno uro lahko nosili na zapestju.
Pred petimi leti je Apple naredil iWatch in začela se je revolucija zapestne informatike. Cene tistih se gibljejo med 200 in 400€ letno. Zakaj letno? Če ste nekomu za darilo kupili Omego, je bila to ura za vse življenje. Pri digitalnih napravah je tako, da jih je treba menjati na leto, dve. Še posebej če gre za nezrelo tehnologijo, kar ure so (laptopi npr. pa ne več). Skratka, v desetih letih boste za iWatch dali toliko, kot za uro zgornjega srednjega razreda, ki bi jo skoraj lahko zapustili vnukom.
Xiaomi Mi Band 2
Kar pa ne pomeni, da niso glavne prednosti računalnika na zapestju dostopne tudi skromnim ljudem. Tri leta nazaj sem investiral 20€ v Xiaomi Mi Band 2. To je zapestnica, ki kaže čas, šteje korake, meri srčni utrip in vibrira, če se na telefonu dogaja kaj posebnega. Imel bi jo dlje, pa je zaslon po enem letu izgubil veliko svetlosti. Za podoben denar sem nabavil Mi Band 3 in mi je dobro služila skoraj dve leti. Polnil sem jo na dva, tri tedne.
Potem so mi rekli, da starejšemu zdravemu belemu moškemu ne pritiče taka zapestnica in sem razvezal mošnjo za Amazfit GTR 2e - 120€. Tudi kitajska firma, nekako povezana s Xiaomijem. Tole pišem, da povem, da so digitalne ure končno postale uporabne.
Xiaomi MiBand 3
Zakaj? Ker se končno za spodoben denar dobi napravo, ki je ura, ki ima stalno prižgan zaslon in kjer baterija zdrži več kot en teden. To je bistveno. Ker imam vedno pri sebi telefon, ni treba, da na uri poganjam facebook. Imam pa na zapestju rad napravo, ki jo ošvrknem s pogledom in vidim, koliko je ura. Ne da bi na sestanku, obisku ali doma s kriljenjem z rokami demonstrativno gledal na uro. Diskretno, da ne pokažem, da mi je dolgčas.
Ne predstavljam si, da bi uro polnil dnevno. Ponoči, kot telefon, ne gre, ker mora analizirati spanje, pa zavibrirati, če je kaj res nujnega. In seveda opravljati vlogo diskretne budilke. Napolniti npr. vsak petek v pisarni, ko je itak vsa ostala elektronika v polnem pogonu, pa je nekaj, česar se bo prav lahko navaditi. Poraba je za cca. 10% na dan. V osmih dneh 83%.
Analizira spanje, meri utrip, šteje korake, motivira me, da hodim peš in to veliko, glede kupa drugih funkcij za športanje, barometer, termometer, nasičenost krvi s kisikom ipd. mi je precej vseeno. Tekačem bo verjetno všeč, da ima tudi GPS in ni treba imeti telefona seboj za natančno merjenje poti. Pešci bi zdržali tudi brez tega. Kar se meni prileže, je, da diskretno zavibrira, ko se na telefonu kaj pomembnega zgodi. In lahko tudi na uri pogledam, če je kaj važnega.
Skratka, za malo denarja kar nekaj muzike. Kombinacija plastike in aluminija pa ni ravno primerna za vašega birmanca.