Črta pod četrt stoletja
Urednik revije Slovenski čas me je prosil za obračun prve četrtine 21. stoletja. S poudarkom na tehnologiji. Časi se spreminjajo in mi z njimi.
S koncem leta 2025 se izteka prva četrtina 21. stoletja. Tako pravi koledar, ki šteje leta po Kristusu. A dobe, ki jih živimo, se ne začenjajo na okrogle obletnice. Leto Gospodovo 1 je bilo izjema.
Naša doba se je začela 9. novembra 1989, ko je nerodni aparatčik Nemške demokratične republike na tiskovni konferenci po pomoti sporočil, da lahko ljudje na drugo stran Berlinskega zidu lahko potujejo »takoj«. Nekaj ur kasneje je Berlinski zid padel. Z osvoboditvijo Srednje in Vzhodne Evrope še od komunizma se je končal hladni podaljšek druge svetovne vojne, ki sta jo začela Hitler in Stalin.
Leta 1981 je IBM predstavil IBM PC, 1984 je Apple začel prodajati Macintosh. Slovenska Iskra Delta je zahodno tehnologijo nadgrajevala in preprodajala na vzhod. Tudi leta 1989 je Tim Berners-Lee v Evropski organizaciji za jedrske raziskave CERN postavil prvi strežnik za svetovni splet. Hkrati so padli politični in informacijski zidovi. Napovedovala se je zlata doba, ko se bodo tudi najbolj počasni in zaostali pridružili liberalnemu, demokratičnemu in tehnološko vodilnemu Zahodu.
1989 – 2001: konec zgodovine
Devetdeseta so bila čas, ko je Zahod užival v svoji zmagi, pisal knjige o koncu zgodovine in jih prodajal, od leta 1994 naprej, v Amazonovi spletni knjigarni.
Optimizem je poganjal komercializacijo interneta, digitalno ekonomijo, ameriški razvoj osebnih računalnikov in evropske mobilne telefonije. Še nikoli prihodnost ni bila videti tako lepo in še nikoli vanjo niso bili pripravljeni toliko investirati. Celo drugo polovico 1990ih so podjetja kot Yahoo, Altavista, Excite, Napster, Compaq napihovala borzni balon.
Ladje Svetovne trgovinske organizacije WTO so tovorile upanje, da se bo s prostim pretokom blaga vzpostavil tudi prost pretok vrednot; univerzalnih, zahodnih vrednot, za katere je samo še vprašanje časa, da jih bo sprejel ves svet, saj so vendar univerzalne.
Prvi pomislek se je zgodil enajstega septembra 2001. Padla sta dvojčka v New Yorku, istega leta je počil .com balon in Kitajsko so sprejeli v WTO. Zahod je naivno mislil, da se mu je s tem pridružila.
2001 – 2021: zanikanje
Reakcija na 11. september so bile vojne v Iraku in Afganistanu. Če svet sam od sebe ne gre v smeri konca zgodovine, mu je pač treba malo pomagati. Podobno so mu pomagali v Severni Afriki, kjer je zdaj pomembna dejavnost transport migrantov proti Evropi. Delavci na industrijskem zahodu so dobili konkurenco v prišlekih, v cenejših tovariših iz srednje Evrope, predvsem pa na Kitajskem.
Stare industrije so se iz ZDA in Evrope selile v Azijo. Evropa si je v Lizbonski strategiji zamislila, da bo postala najbolj inovativno gospodarstvo na svetu. V ZDA niso imeli strategije, naredili pa so Google, leta 2004 je bil ustanovljen Facebook, Elon Musk je prevzel Teslo. Leta 2007 je Apple začel prodajati iPhone. Načrtali so ga v ZDA, izdelovali pa na Kitajskem. Evropejci so izdelovali naprave za telefoniranje. Apple je naredil terminal za internet. Uničil je Siemens, Nokio in Ericsson.
Kitajski Xiaomi je bil ustanovljen leta 2010, Huawei pa že 1987. Kitajske storitve, kot so WeChat, Alipay, Baidu in Alibaba, so sprva posnemale ameriške, sčasoma pa so jih v mobilnih plačilih, logistiki, integraciji storitev in obsegu tudi presegle. Kitajci so množično že plačevali s telefoni, ko smo v Evropi še uporabljali kreditne kartice. TikTok ni posnemal nič ameriškega, ampak sta Youtube in Instagram začela kasneje posnemati TikTok.
Drage vojne in nepremišljene socialne politike so vodile do zloma borz in velike finančne krize 2008/2009 po kateri se Evropa gospodarsko nikoli ni več prav pobrala. Po tem, ko je rešila Evropo vojne, se je Unija lotila rešiti svet pred segrevanjem. Parlament in komisija sta tekmovala, kdo bo pisal lepše deklaracije o mehki moči, namesto da bi se ukvarjala s konkurenčnostjo in odpornostjo vis-a-vis Rusije, Kitajske in ZDA. Dodatna udarca za neprožno evropsko gospodarstvo sta bila COVID kriza in, posledica vere v lastno leporečje, konec nakupov poceni ruskega plina 2022.
Zadnji žebelj v krsto konca zgodovine je bil zabit leta 2021 s kaotičnim in nečastnim umikom ZDA iz Afganistana. Pokazalo se je, da povsod nočejo demokracije in da edina preostala velesila ne more krotiti hribovskih pastirjev. Krhati se je začel svetovni red, ki je bil red zato, ker so bile zmogle ZDA uveljavljati, ne zato, ker je Evropa o njem lepo govorila. Pol leta po umiku ZDA iz Afganistana je Putin napadel Ukrajino.
2022 - danes: vrnitev zgodovine
Leta 2022 je Elon Musk kupil Twitter, ga preimenoval v X in rešil svobodo govora na internetu. Konec istega leta se pojavi prva res množično uporabna generativna umetna inteligenca, ChatGPT 3.5. Kitajski Deep Seek in Huawei ne zaostajata dosti. V kombinaciji digitalne tehnologije, dronov in robotov pa so Kitajci Američane verjetno že prehiteli. Novembra 2024 je bil drugič za predsednika izvoljen Donald Trump. Za razliko od kandidatov republikanskega ali demokratskega establishmenta ni imel nobene potrebe, da vztraja v iluzijah preteklosti.
ZDA niso več edina velesila, nimajo ne vojaške sile, ne denarja, ne industrijske moči, da bi zahodne vrednote kot univerzalne vsiljevala vsem po vrsti in igrali policaja »na pravila postavljenega svetovnega reda«. Sveta več ne obvladuje zadnji preostali zmagovalec druge svetovne vojne. Zahod nima več časa, da bi se zabaval z rekreativnimi problemi, npr. kdo je pravzaprav ženska, kaj je poroka, kdo bo lulal v katerih straniščih, kdaj in kako bi si kod izmišljal svoj spol, kako bi spravili več žensk med marince in kako narediti tanke bolj okoljsko prijazne.
Če parafraziramo neko razvpito izjavo Josepha Borella, zahod je vrt, in vsak bi si rad kos tega vrta odrezal, če bi si ga lahko. Da so časi tekmovanja in vojn mimo, se je nekaj časa zdelo samo zato, ker je bil Zahod tako premočan. Ti časi so mimo.
Zavezniki so v drugi svetovni vojni zmagali zaradi ameriške industrijske moči. Geopolitika in tehnologija spet korakata skupaj. Čipi, baterije, računalniki, umetna inteligenca, sateliti in dobavne verige so sredstva vpliva. Američane zanima, da Kitajska ne bi kdaj imela take moči, kot so jo oni imeli na začetku našega stoletja. Evropi ni jasno, da se tekmuje v vojaški, industrijski in idejni moči, ne v tem, kdo bo objavil več modrih zastavic z rumenimi zvezdicami na X-u.
Slovenija živi v iluziji, da je z vstopom v EU in NATO zgodovinsko in za vse večne čase rešila vse svoje probleme. Levi del politike je mnenja, da si zato lahko privošči spogledovanje z Berlinskim zidom, s socializmom, lenobo, Jugoslavijo in neuvrščenostjo. Rekreativno. Ker lahko. Saj imamo evropsko varnostno blazino. Desni del ne ponuja dosti več od tega, da se temu upira. Kar ni malo, ni pa dovolj. Nova ameriška varnostna strategija v Evropi išče sotrudnike pri vzpostavljanju novega svetovnega ravnotežja, ne razvajenih potnikov, ki bi se brezplačno vozili na njihovi ladji in komandirali, kaj naj igra orkester na palubi. Kitajska si za majhen denar kupuje prijatelje. Rusija grozi. Islam spet prodira na sever, proti Dunaju in Parizu.
Skratka
Na stenah nam visijo koledarji tekočega leta. Morda imamo zato občutek, da se nikoli nič ne spremeni, da bo vse ostalo, kot je, za vse večne čase. Ker vidimo eno leto v naprej, preteklost pa da je treba pustiti zgodovinarjem. Po drugi strani se nam, zaslepljenim od bleščave tehnološkega napredka, lučk in ekranov zdi, kako se vse spreminja. Oboje je res. In ni.
Tehnologija napreduje, mehanizmi, ki poganjajo svet, pa ostajajo enaki. Narodi in civilizacije tekmujejo, volja, delo in ustvarjalnost sta nagrajena, šibkost je kaznovana. Reda je natančno toliko, kolikor je moči, da ga vzdržuje. Red je tak, ki ustreza močnim. Moč je povezana z inovacijami, z industrijo, z voljo, s pridnostjo in, nenazadnje, z identiteto.
Nokie ni več. Apple in Huawei, OpenAI in Deep Seek, so tam-tam. Kar ilustrira tudi razmerje moči med Evropo, ZDA in Kitajsko. Leta 1988 se je zdelo, da bo Berlinski zid večen. Danes se zdi, da so EU in NATO in demokracija v Sloveniji večni.
Nič ni večno. To je sporočilo časa 1989-2022. In to je tudi okvir, v katerem bo morala Slovenija razmisliti, kaj je in kaj hoče postati. Jugoslavije ni več. In je ne bo nazaj. Evrope in NATA morda tudi kdaj ne bo več. Lepo, da govorimo o tem, da naj EU obstane. Pripravljeni pa moramo biti tudi na druge možnosti.
Srečno novo leto torej.
Najprej objavljeno v reviji Slovenski čas.