Dan solidarne prihodnosti

Nekateri so praznovali delovno, drugi pa so samo praznovali. Solidarno prihodnost. Med tem pa so Slovenci pokazali, da dobrodelnost ni mrtva.

Ob ujmi, ki je prizadele nekatere dele države, smo Slovenci spet pokazali neverjetno mero sočutja, širokogrudnosti, dobrodelnosti, usmiljenosti, darežljivosti, dobrote, vzajemnosti … Čutili smo z rojaki, ki so izgubili vse. Vsak je poskušal kako pomagati. Eni z delom, drugi z denarjem, tretji z molitvijo. Ne da bi jih kdorkoli v karkoli silil, ne da bi dejanja politizirali.

Nekoč davno je bil zgled za tako ravnanje usmiljeni Samarjan iz tiste svetopisemske prilike. Ali pa navodilo iz Pisma Hebrejcem, da ne smemo “pozabiti delati dobro in svoje deliti z drugimi”. Dobrodelnost, sočutje, usmiljene, skrb za sočloveka so stare moralne odlike posameznika. In so še. Slovenci jih te dni izkazujejo. To je res lepo gledati in pri tem sodelovati.

Solidarnost?

Danes za taisto poskušajo vsiliti besedo solidarnost. Ne pride od tega, da daš revežu sol, ampak izhaja iz korena solid, torej soliden, trden, trd, cel, čvrst. Ko smo solidarni, smo enotni, združeni, povezani. Ne sicer v butaro, ni pa posebej presenetljivo, da so ta kolektivistični pojem v jezik prinesli francoski komunisti:

Solidarity [a word which we owe to the French Communists], signifies a fellowship in gain and loss, in honor and dishonor, in victory and defeat, a being, so to speak, all in the same boat. - Trench.

Tako razumljena solidarnost, torej ne kot dobrodelnost ali sočutje, ampak kot povezanost, že ima svoj dan.

Mednarodni dan solidarnosti je dan, ki ga Združeni narodi obeležujejo 20. decembra vsako leto, da bi spodbudili solidarnost med ljudmi in narodi vsega sveta. Cilj tega dneva je povečati zavest o pomenu solidarnosti za doseganje skupnih ciljev, kot so mir, človekove pravice, socialna pravičnost in trajnostni razvoj.

Praznik solidarnosti

Nekaj debate je bilo okrog tega, ali naj bo 14. avgust dela prost dan ali ne. Drži, veliko jih je, ki jim pride prav vsak dan, da poskusijo odpraviti nekaj škode, ki je nastala po sodnem dnevu. Rešujejo svoja ognjišča. Za odpravljanje posledic bodo žrtvovali tudi sobote in nedelje in vzeli kak dan dopusta.

10-15.000 gospodinjstev, da je bilo prizadetih v poplavah in pri odpravljanju posledic se jim je pridružilo še 11-12.000 prostovoljcev. Čez palec je torej včeraj 40.000 ljudi delalo na odpravljanju posledic. Prost dan za praznovanje solidarnosti pa je dobilo 800, 900.000 ljudi. Ki bi sicer v enem dnevu naredili vrednost reda velikosti 150.000.000€.

Ujma je naredila škodo in popravilo škode terja denar. Denar je treba zaslužiti in zaslužimo ga z delom. S tega vidika - da se škoda odpravlja z delom, ne pa z nedelom - so odločitev koalicije kritizirali ekonomisti, gospodarstveniki, zdravniki in opozicija. Vsi ti živijo v prepričanju, da se brez muje še čevelj ne obuje, kaj šele sanira milijardna škoda.

Niso pa kritiki upoštevali, da omenjeni pregovor v socialni državi ne velja več. Da je v socialni državi jelo tudi brez dela; da socialna država manjša razlike med tistimi, ki so pri delu uspešnejši, in tistimi, ki niso. Zlobneži ukrepom, ki to uredijo, pravijo davki. Tisti bolj napredni, družbeno odgovorni in depolitizirani pa, da je to solidarnost.

V solidarno prihodnost

No in za to pri tem prazniku gre. Praznovali smo solidarnost. Dobili smo dan, ko smo lahko sedeli in premišljevali kako lepo, dobro in plemenito je biti solidaren. Nekateri so solidarnost praznovali delovno, druge, večino, je dela prost dan vzgojil v bolj solidarne ljudi.

Ko bo vlada naslednjič v imenu solidarnosti dvignila kak davek, bo šel lažje po grlu navzdol. Postali bomo bolj solidarna družba. Za današnjo koalicijo je solidarno samo lepša beseda za enako. Še bolj enaka družba bomo. Nekaterim se to zdi dobro. Drugi beremo, da smo po enakosti drugi v Evropi in da je to kar dovolj.

Ne bi me čudil predlog, da bi bil dan solidarnost dela prost dan kar vsako leto, saj bi pomembno prispeval k smeri našega razvoja. V solidarno prihodnost. Morda bomo zaradi tega malo bolj revni, ampak če bomo zato malo bolj enaki, malo bolj vsi enako mislili, malo bolj trdno privezani drug na drugega, se jim bo to zdelo vredno.

Škoda, da bi nesreča šla v nič

Za promocijo solidarnosti zdaj izkoriščajo naravno nesrečo in bi radi dobrodelnost ljudi predstavili kot željo, da bi tudi ko ni katastrofe, ljudje želeli več socializma, pardon, solidarnosti.

»Državljani si želijo državo solidarnosti, sodelovanja, vključevanja in medsebojne pomoči,« - Milan Kučan

V literaturi je dobro opisana strategija avtoritarcev, komunitarcev, centralnih planerjev in zagovornikov močne države, skratka, nasprotnikov družbe svobodnih posameznikov, da vojne in izredne razmere (ki seveda terjajo izredna sredstva, tudi centralno poveljevanje, mobilizacijo, cenzuro, omejevanje lastninskih pravic) izkoristijo za promocijo naštetih idej, pogosto pa tudi za to, da začasni, nujni ukrepi za čas izjemnih dogodkov, postanejo trajni.

Da se razumemo, gre za zvijačo, gre za zlorabo kratkotrajnih izrednih dogodkov za doseganje trajnih političnih ciljev. Resnica pa je, da kar deluje v vojni, ni nujno, da deluje v miru. Praviloma je obratno.

Skratka

Ni solidarnost, če darujete za poplavljence ali jim greste z rokami pomagati. To je dobrodelnost, to je usmiljenje, to je širokogrudnost, to je sočutje.

Ni problem, če se dobrodelnosti reče solidarnost. Ali pa ni problem, če rečejo, da višji davki in večja enakost pomenijo več solidarnosti. Problem imam samo s tem, da se za značajske vrline posameznikov uporablja ista beseda, kot za egalitaristično in kolektivistično politično agendo levice in Levice.

Prosim pustite ljudem, da so dobrodelni, ne da bi jih spet vpregali v kolektivistične zablode in ne da bi naravno nesrečo uporabljali za promocijo parol neke zgrešene politike.