Delu čast in oblast!

Parole, ki se primejo, so redko napačne. Če se primejo, samo z drugimi besedami ponovijo, kar človeštvo že dolgo ve. Taki paroli sta, »vsako delo je častno« in »delu čast in oblast«. Okrog prvega maja se jih naposlušamo. A držita. Povezujeta namreč delo in čast. V potu svojega obraza delamo, odkar smo bili izgnani iz raja. Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno.

Čast je največ kar človek ima. V konvencijah o človekovih pravicah se to zrcali v konceptu »dostojanstvo«. Pravice so omejene, če posegajo v človekovo dostojanstvo. Mimogrede, tudi zato svoboda govora ni absolutna.

Rezultat dela pa ni samo čast, je tudi premoženje. Premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Če je delo častno, potem je premoženje akumulirana čast in podaljšek dostojanstva osebe. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti.

Zato je tako perverzno, da so levičarji pod parolo »delu čast in oblast« ljudem plenili premoženje. Plenili so namreč nakopičeno čast. In zato je tako perverzno, da so prevzeli oblast. Ni je prevzelo delo, prevzeli so jo nekateri ljudje. Delu je bila odvzeta čast in delu je bila odvzeta oblast.

Pravica do časti

Pravica do premoženja je torej pravica do časti. Zato je pravica do lastnine naravna, metafizična pravica izpeljana neposredno iz globokih moralnih temeljev. Ni stvar dogovora. Ni pomembno, da ima, če ima, kakšno korist za družbo. Zavest, da je delo častno, je starejše od vseh knjig.

Denis Weaver pravico do lastnine imenuje poslednja metafizična pravica, poslednja pravica, ki ima temelj onkraj tega sveta. Češ, buržoazne revolucije (Francoska, Ameriška in druge), so likvidirale pravice, ki so izhajale iz stanu, vere ali spola. Ostalo je samo premoženje in dejanski zmagovalci teh revolucij – premožni meščani – so ga zapisali v ustave 19. stoletja in v red, ki velja še danes.

Temelji lastnine

Seveda pa si razum ali vera znata ustvariti tudi druge temelje za pravico do lastnine.

Biblični temelj kristjani najdejo v tem, da je Bog dal zemljo Adamu in Evi. Družini, ne človeštvu v souporabo. Začetno stanje stvari je bila družinska lastnina planeta. V antiki so bile nepremičnine lastnina družine, niso se prodajale, niso z njimi poplačevali dolgov. To je bil svet prostor, kjer so bili pokopani predniki in kjer bodo pokopani oni.

Evolucijsko psihološki temelj lastnine najdemo v pregovorih kot sta ”bolje drži ga kot lovi ga”, ”bolje vrabec v roki kot golob na strehi”. Kar že imamo, se nam zdi bolj dragoceno, kot nekaj, kar bi šele lahko dobili. Študije kažejo, da smo dvakrat bolj motivirani, da se izognemo bolečini ob izgubi nečesa, kot da iščemo veselje v pridobitvi taistega. Ohranjanje tega, kar imamo se nam zdi vrednejše od pridobivanje novega. Zato se nam davek na premoženje zdi manj pravičen od davka na delo, in prepričevanje, da je slednji manj produktiven, ne pomaga dosti.

Izgovori lastnine

Ekonomsko utemeljitev lastnine najdemo v tistem stavku, s katerim pojasnjujejo revščino v tretjem svetu: “Ker je lastnina negotova”. Lastnina tam ni varna, vsak hip se lahko pojavi nekdo, ki si jo bo prisvojil. Država, ropar, sosed. Ko Fergusson analizira, v čem je skrivnost uspeha Zahodne civilizacije, na tretje mesto od šestih postavi urejene lastninske pravice.

Družbeno odgovorno razumevanje lastnine najbolje pojasni Orren Boyle, negativec iz Atlas Shrugged. Pravi: »Edino opravičilo za zasebno lastnino je, da služi javnosti«. To razumevanje je diametralno nasprotno vsemu do zdaj povedanemu.

Tržno gospodarstvo daje delu ne samo čast ampak tudi oblast. Ljudje odločajo s svojimi potezami na trgu. Kdor na trg nosi več denarja, torej premoženja, ima več besede. In kdor ponuja več svojih izdelkov ali storitev tudi. Več dela pomeni več vpliva na nevidno roko trga.

Skrbi me, da je ustava RS samo malo manj zadrta: »Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja«, sicer piše. Ampak dalje, da »zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. V slovenski ustavi zasebna lastnina nima metafizičnega bistva, ki jo opravičuje samo po sebi, ni razumljena kot akumulirana čast človeka, ampak ima funkcijo. Kot imajo funkcijo angleška stranišča.

Lastnina je rezultat žrtvovanja sedanjosti (ne potrošimo vsega) za prihodnost (prihranimo v lastnini). Lastnina je žrtvovanje staršev za otroke. Tudi to je evolucijska pridobitev – v najbolj jasni obliki zapisana v mnogih verovanjih, da žrtvovanje v zemeljskem življenju prinaša nagrado v onostranstvu.

Kako drugačne so stare modrosti od današnjih ekonomskih politik, ko si danes izposojamo denar, ki ga bo treba jutri vrniti. In ko danes puhamo CO2 v atmosfero, ki jo bo treba jutri očistiti. In kako drugačne so od idej, da bi bilo otrokom treba otežiti dostop do premoženja, ki ga niso zaslužili sami, ampak so ga zaslužili njihovi starši.

Lastnina in oblast

Tržno gospodarstvo daje delu ne samo čast ampak tudi oblast. Ljudje odločajo s svojimi potezami na trgu. Kdor na trg nosi več denarja, torej premoženja, ima več besede. In kdor ponuja več svojih izdelkov ali storitev tudi. Več dela pomeni več vpliva na nevidno roko trga.

Nedotakljiva zasebna lastnina je osnova za osebno svobodo in druge človekove pravice. Lastnina kreira avtonomen prostor, daje neodvisnost, pokončnost posamezniku, da je lahko svoboden državljan, da more izpovedovati, kaj se mu zdi prav in kaj narobe, da more brez strahu sodelovati v javnih družbenih zadevah.

Zato vse politične opcije, ki želijo vzpostaviti avtoritaren sistem, poskušajo zmanjšati vpliv trgov, dela in časti. Ideološko so utemeljene na zavisti oz. zameri do uspešnejših in premožnejših. In želijo omejevati pravico do lastnine – npr. z davkom na nepremičnine, obdavčenjem dobičkov in dediščin. Skratka, z ukrepi, ki zmanjšuje varnost premoženja. Konec koncev tudi počasno in nepredvidljivo delo slovenskih sodišč prispeva k temu, da premoženje v Sloveniji ni tako varno kot kje drugje. Kar ne za domače ne za tuje investicije ni dobro, niti za ohranjanje in pritegovanje talentov.

Skratka

V marksističnem ustvarjanju nasprotja med delom in kapitalom, torej med tekočim delom in preteklim delom, med trenutno častjo in akumulacijo časti, se skriva ignoranca do naravnega razumevanje časti, dela in premoženja, kot ga je oblikovala družbena evolucija. Ta vidi svobodno razpolaganje z lastnim premoženjem kot vzrok in posledico svobode posameznika. Ceni in nagrajuje ustvarjanje premoženja, torej shranjevanje rezultatov današnjega dela za prihodnje čase in rodove. To je bila najprej evolucijska nujnost, kasneje pa ekonomska prednost. Kapital je omogočil inovacije, inovacije pa so imele za posledico, da je tekoče delo postalo vrednejše, kot bi bilo brez inovacije. Napredek je posledica žrtvovanja v sedanjosti, da bi imeli več v prihodnosti. Če želimo napredek, je nujno, da čast pripada tudi preteklemu delu.

Status premoženja v Sloveniji ni skladno z njegovim metafizičnim bistvom, ampak naj bi imelo »gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo«. Zato premoženje ni tako varno, kot bi lahko bilo in temu primerna je stopnja varčevanja, investiranja ter hitrost gospodarskega napredka in zmanjševanja revščine. Manjša, kot bi lahko bila.

Zato, delu – tekočemu in preteklemu – čast in oblast. Ne pa tekočemu delu čast, preteklemu pa zavist. Oblast pa ne zavistnim ampak delovnim.

Objavljeno v Časniku 1.5.2019.