Demokracija v Ameriki

Najprej objavljeno siol.net.

Naslov si izposojam pri Alexisu de Tocquevillu, francoskem plemiču, diplomatu in intelektualcu, ki je v istoimenskem delu Evropi razkril skrivnost ameriškega demokratičnega eksperimenta. Med drugim ugotavlja, da demokracija deluje (tudi) zaradi močne vloge vere v življenjih ljudi. Čeprav ločena od države, je tisto nevidno lepilo, ki povezuje sicer svobodnjaške in individualistične posameznike.

To je Tocqueville pisal v Prešernovih časih. Potem so ZDA postale svetilnik in izvoznik demokracije za ves svet, pa če je bil ta postavljen na iste vrednostne temelje ali ne. Zadnje čase so zgled malo manj. Deloma, ker vrednostni temelji razpadajo tudi v ZDA. Simptomi bolezni so, da so volitve organizirali kot v kakšni banana republiki. Trump se je držal položaja kot kak igralec resničnostnega šova svoje udeležbe. Nazadnje je še drhal vdrla v parlament kot v kakšni balkanski jogurtni revoluciji. In bili so mrtvi. To so znaki, da je z demokracijo nekaj narobe. Ni pa narobe samo v Ameriki. In ne bo vse dobro, če se Trumpa in preostale odstrani in/ali utiša.

Kako denar spridi demokracijo

Obrabljen stavek, ki se uporablja na tej točki, je, da je demokracija slab sistem, da pa ni nobenega boljšega. Hans Herman Hoppe (vir) se ne bi strinjal. Demokracija je zanič, ker v demokratičnih sistemih z državo upravljajo začasni upravniki, torej politiki, in jo seveda izkoriščajo za svoj žep, ne da bi jih skrbela prihodnost, saj so tam samo začasno. Za razliko, tako Hoppe, od monarha, ki se lahko okorišča po malem na dolgi rok in z željo na dolgi rok povečati vrednost svoje kraljevine.

Pri okoriščanju gre na eni strani za politike in za plutokracijo, ki si politike najde in jih nastavi, da ji potem delajo usluge s prijazno zakonodajo, javnimi naročili in ovirami za konkurenco. Populisti bi ji rekli močvirje. Eni bi rekli, da je Trump iz tega vzorca izključil nameščence in se posla lotil sam. Drugi verjamejo, da je idealist, ki se je žrtvoval za Ameriko. Prvi bi pristavili, da Biden tudi.

Na drugi način okoriščanja z demokracijo je opozoril že Tocqueville: "Ameriška Republika bo zdržala do dneva, ko bo kongres ugotovil, da lahko volivce podkupi z javnim denarjem." Plutokratski način spridenja demokracije je na glasu, da je bolj desen (ampak ne pri nas), redistributivni, da je bolj lev (tudi pri nas).

Nihanje med sredino in ekstremoma

Na tretji problem demokracije sta nedavno opozorila Juhaz in Toth (vir). Dvomita v še en kliše, ki ga radi ponavljamo sredinci, namreč, da je naravno stanje demokracije, da je večina nekako zmerna in sredinska in da so ekstremi na levi in desni v manjšini. Gledata nazaj skozi 19. in 20. stoletje in ugotavljata, da v demokracijah obstaja dve vrsti nihanj. Težišče političnih silnic niha okrog sredine, malo levo, malo desno in se opcije na oblasti menjajo.

V nekem povsem drugem nihanju pa se desnica in levica približujeta in oddaljujeta. Enkrat sta si blizu na sredini, potem se oddaljita proti robovom. Simetrično okrog sredine, ampak ne v sredini. Levo in desno se je zelo zbližalo v času hladne vojne, ko je Zahod imel skupnega sovražnika. Levo in desno je bilo daleč narazen med obema vojnama. In sta se desnica in levica oddaljili vsaka na svoj rob in izpraznili sredino tudi danes. V ZDA in v Sloveniji.

To oddaljevanje, to pomanjkanje kohezivnosti, to izpraznjenje preseka med levico in desnico je posledica odsotnosti skupnega, ki bi vleklo proti sredini, in močni prisotnosti različnega, ki poriva proti robovom. Primer odsotnosti skupnega je odsotnost skupnih sovražnikov. In tudi izkoreninjenje iz skupne metafizične podlage. Primer sil, ki rinejo proti robovom, je vloga države kot delivca priboljškov. In proti robovom rine divje naprednjaštvo, s katerim levica uničuje preizkušene civilizacijske temelje in nezavedna oprijemališča, ki se jih ljudje spomnijo, kadar so v težavah.

Če bi iskali sliko divjega naprednjaštva in reakcije nanj, bi bil to kongresnik, ki je svoj govor končal z besedami enakopravnosti: namesto "amen" je rekel "awoman" ("men" angleško pomeni moški, "woman" pa ženska). Kongresniku je uspelo združiti neizobraženost z bedasto politično korektnostjo. Reakcija je prišla par dni kasneje v podobi čudaka s patriotsko pobarvanim obrazom in krzneno kapo pionirjev divjega zahoda, ki se je med protesti nasilno prerinil za isto govornico.

Sredobežne sile zmagujejo

Sredobežne sile so tako močne, da uzance tradicij demokracije ne delujejo več. Taka uzanca je, da drugi strani priznavamo legitimno pravico vladati. In je ne priznavajo. Demokrati so tri leta travmirali, da je Trump predsednik ZDA, tudi precej nasilno – spomnimo se drhali, ki je protestirala, požigala in ropala skoraj celo lansko leto. Nehali so šele z zmago Bidna na volitvah, kot so volivcem dali vedeti. Da če bo zmagal pravi, se bo mir vrnil v deželo. Precej podobno, le skoraj povsem nenasilno, se je lansko leto dogajalo tudi v Sloveniji, "kuljaši" pa obljubljajo, da bi lahko vrnili mir. Na TV-ekrane.

Druga uzanca, povezana s prvo, je miren prenos oblasti. Če drugi strani priznavaš legitimnost, ji oblast mirno predaš. Ne pa, da dva meseca trmariš in iščeš razloge, da se oblasti oklepaš. Kar je povezano s tem, kako so volitve izvedene. Ni dovolj, da je proces pošten, imeti mora tudi videz poštenosti. Volitve po pošti kar kličejo po nezaupanju. Z lahkoto je okrog kuvert in pošte mogoče zgraditi teorije zarote. In možnosti, da se ljudem pomaga do glasovnic in da so pravilno izpolnjene. Zato sem proti volitvam po internetu. Ker je težko zagotavljati videz poštenosti. Ker se nič ne vidi. Ker je vse nekje na nekih računalnikih. To je huje, kot če je na pošti.

Ključni prispevek volitev k mirnemu sobivanju je v tem, da ljudem omogočijo, da si izberejo oblast. Zato morajo verjeti, da njihov glas šteje, da so volitve poštene. Zaupanje v demokracijo je povezano s tem, da ljudje verjamejo, da lahko s svojim glasom kaj spremenijo. In kaj lahko s svojim glasom spremeni povprečen slovenski volivec? Vsakič glasuje za drugo stranko, pa vse ostaja enako. Ker mu servirajo vedno novo IKEA stranko za enkratno uporabo brez vsake dolgoročne odgovornosti.

Brali boste, da Trumpovi ne verjamejo rezultatom, kjer da jih je nekdo naščuval. Da jim je kakšna tovarna sovraštva napolnila glavo s teorijami zarote in lažnimi novicami. In da bi bilo, če bi jih utišali, vse krasno in bi rože spet lepo dehtele. Ampak treba se je vprašati, zakaj so tem, ki so jih ščuvali, verjeli? Zakaj niso verjeli starim medijem, ki so vendar objavili, da je bilo z volitvami vse v redu? Ker so zabiti, neumni ruralci?

Kriza zaupanja

Ali pa je morda vzrok v tem, da so stari mediji izgubili zaupanje ljudi, ker so bili pač prevečkrat pristranski, navijaški in neobjektivni? Natančno isto jamo slovenski demokraciji kopljejo, pa ne Nova24 in Demokracija, ampak stari mediji, tudi "javna" RTV (narekovaji, ker levica pravi, da je njihova). Primerov navijaškega in pristranskega poročanja je kolikor hočete in potem se čudijo, da ljudje verjamejo internetu in njim.

Pa to ne drži v celoti. Glede vremenske napovedi vsi verjamemo vsem medijem, ker vemo, da tam ne zavajajo. Zato trepljanje po ramenih, ki ga gledamo zadnje dni, češ kako nevarno je objavljanje neresnic, ni upravičeno. Nasprotno, zamisliti bi se morali, stari mediji in politični zaskrbljenci, zakaj ljudje verjamejo Alexu Jonesu in Novi24, ne pa njim. Vprašati bi se morali, s čim so si zapravili zaupanje. Glede političnih novic, ne glede vremenskih napovedi.

Čevelj je treba dati na drugo nogo, tudi ko gre za hujskanje. Kup demokratskih senatork je divjanje leve drhali skozi leto 2020 pozdravljalo, spodbujalo, zagovarjalo – češ ljudem mora biti res hudo, da ropajo trgovine, požigajo državne stavbe in ustanavljajo komune, kamor policija nima vstopa. Da so Trumpovi huligani vdrli na Kapitol, je zaradi simbolne vrednosti še bistveno bolj zlovešč dogodek. Sploh, če je bil organiziran.

Mimogrede, večkrat sem bil v Kapitolu in vhod ni z ulice, tak kot v Ljubljani, ko iz Šubičeve skozi dvoje vrat prideš do glavne dvorane. Čudi me, da protestnikov niso ustavili. Analitiki ocenjujejo, da bo Bidnova administracija v sodelovanju z internetnimi oligarhi zdaj lažje utišala populizem na desnici. Da ne bi širil teorij zarote, dodajam, da huliganov nihče ni silil, da rinejo v Kapitol in da so si povsem sami krivi.

Skratka

Sredobežne sile, ki vlečejo družbe narazen, postajajo močnejše od tega, kar jih povezuje. Levi in desni populisti so simptom in ne vzrok. Tocquevillov paradoks uči, da socialne frustracije hitreje naraščajo, če se socialne razmere izboljšujejo, torej bi bilo preveč preprosto vse skupaj pripisati gospodarstvu. Ustavljanje populizma in ekstremizma samo na desnici ne bo imelo nobenega učinka. Potrebne bo precej več sposobnosti vživljanja v tiste druge in strpnosti, da bi nekako lahko mirno živeli skupaj. Tudi pri nas, kjer imamo težave tudi s sprejemanjem menjave oblasti in normalnosti, v kateri je na oblasti nekdo drug.

Siol, 8.1.2021.