Domači izdajalci proti domoljubju

Moralna panika, ki spremlja Thompsonov koncert v Zagrebu, je dobra iztočnica za zavrnitev indoktrinacije o domoljubju.

Pred dnevi se je več kot pol milijona Hrvatov zbralo na koncertu Marka Perkovića Thompsona. Slovenski politično-medijski establishment je dobil hvaležno temo za tedne trajajoče zgražanje nad Götterdämmerunom, ki se je zgrnilo nad sosednjo, ne-tako-napredno-kot-je-Slovenija, državo.

Šovinizem, nacionalizem, patriotizem

Medijski psi čuvaji so spet reagirali kot Pavlov pes, ki so ga navadili, da je nacionalizem slab, internacionalizem, multikultiralizem, transnacionalizem, federalizem, s stisnjemi zobmi tudi patriotizem, pa dober.

To zadnje velja razčistiti. Razlikovanje: patriotizem dober, nacionalizem slab (ker da sovraži tuje), je zvijača. Beseda za tiste, ki sovražijo tuje, je šovinist. Domoljubje je za nacionalizem, kar je zavist za socializem. Prvo je čustvo, drugo pa ideologija in ureditev. Zvijača pa omogoča, da vsakega domoljuba prej ko slej zmerjajo z nacionalistom, fašistom, tako rekoč Hitlerjem, če je le preveč glasen.

In za to v resnici gre. Spodkopati hočejo še en temeljni kamen, na katerem sloni red civilizacije (o nekem drugem sem pisal tule).

Vrline nacionalizma

Knjigo s tem naslovom si je Yoram Hazony lahko privoščil napisati morda zato, ker je Jud. Samo žrtbe holokavsta se namreč lahko uprejo negativni konotaciji besede nacionalist. Ki je negativna, ker se sliši podobno kot nacist, ki pa ni nacionalist, ampak socialist, nacionalni socialist.

V knjigi Hazony zagovarja idejo, da je svet najbolje urejen, ko

si narodi si lahko začrtajo svojo neodvisno pot, gojijo lastne tradicije in sledijo svojim interesom brez vmešavanja drugih.

Tako ureditev sveta razume kot nacionalizem in kot tak je nacionalizem pozitivna sila, ki se postavlja nasproti negativnim imperialističnim apetitom – starim in novim. Stari so tisti, ki so želi svet podrediti enemu narodu ali voditelju. Novi imperializem, tudi internacionalizem, želi svet podrediti enotnemu, nadnacionalnemu, multikulturnemu, univerzalnemu (ali vsaj evropskemu) redu. V obeh primerih gre za to, da narodu komandirajo od zunaj.

Spor torej ni med tistimi, ki imajo radi svoje (nacionalisti, domoljubi) in tistimi, ki sovražijo tuje (šovinisti, fašisti), ampak med tistimi, ki razlikujejo med svojim in tujim (nacionalisti, domoljubi) in tistimi, ki svojega nimajo (internacionalisti). Beri Gradove iz mivke.

Imperializem

Fašizem, socializem in nacionalni socializem so somišljeniki v tem, da z revolucionarno spremembo družbenega reda družbo pulijo iz njenega humusa. Fašizem in nacionalizem sta po tem kriteriju nasprotnika, ne somišljenika.

Fašizem je bil odvratna ideologija, ki je želela ustvariti nov rimski imperij. Prav tako je nacizem želel ustvariti nemški imperij, nemški rajh. Ni bil nacionalizem tisti, ki je povzročil dve svetovni vojni in Holokavst, ampak imperializem, piše Hazony:

Nacistična Nemčija je bila pravzaprav v vseh pogledih imperialna država, ki si je prizadevala enkrat za vselej odpraviti načelo nacionalne neodvisnosti in samoodločbe narodov.

Stari nasprotniki nacionalizma so torej imperialisti, kjer si en narod želi podrediti druge. Primer je Britanski imperij, primer je bil Sovjetski imperij, imperij bi imeli Napolen, Hitler, Stalin, Mussolini. Putin se z agresijo na Ukrajino trudi obnavljati Ruski imperij. Ni nacionalist, je imperialist. Nacionalist pravi, “tujega nočemo, svojega ne damo”.

Majčken imperij so si v okviru kraljevine Jugoslavije želeli Srbi. Celo Kardelju to ni bilo všeč. Ampak rešitev nacionalnega vprašanja ni, da narode ignoriraš, ampak je nacionalna država. Sistem suverenih nacionalnih držav pa recept nacionalistov za svetovno ureditev.

Internacionalizem

Kjer se niso zataknili v 19. stoletju, danes narodu nasproti ne stoji drug narod, ampak ideja, da naj bi se narodi podredili nekemu evropskemu, globalnemu, univerzalnemu redu. V tej ambiciji Jud Hazony vidi brezbožno verzijo krščanskega univerzalizma, iz katerega da izvira ideja enega sveta, ene morale, enega prava in enega trga.

V nevarnosti je torej Westfalski red nacionalnih držav, ki je bil utemeljen na dveh načelih – nacionalni suverenosti in svetopisemski etiki. Nadomešča ga univerzalni liberalizem, ki bi svet uredil okrog ene same vrednote: osebne svobode.

Kdor ima kaj proti, kdor ima potrebo po skupnosti, po pripadnosti, po skupni veri, zgodovini in tradiciji, tega bo liberalni imperializem razglasil za fašista, za nacionalista in ga preganjal skoraj tako, kot so indijskega nacionalista Gandija preganjali Angleži. Zlepa ali zgrda je treba ljudem vsiliti osebno svobodo, demontirati skupnosti kot sta narod ali družina in ukiniti vrednote, kot je svetost življenja.

Domoljubje

V Zagrebu se je samo še enkrat več pokazalo naravno hrepenenje po pripadnosti, po skupnih zgodbah, po narodu. Človeka pač ne zadovoljuje samo individualna svoboda ampak išče tudi kolektivno svobodo (spet Hazony):

vsak od nas želi in potrebuje še nekaj, kar predlagam, da imenujemo kolektivna samoodločba: svoboda družine, plemena in naroda.

Skupnost ponuja varnost in daje smisel. Znotraj skupnosti si prostovoljno bolj pomagamo. Znotraj skupnosti smo bolj solidarni kot s tujci. Narodna skupnost je od vseh še najmanj nevarna. Ne postavlja na istem ozemlju nasproti npr. bogatih proti revnim, kamor so potrebo ljudi po pripadnosti kanalizirali komunisti.

Vsakega domoljuba prej ko slej zmerjajo z nacionalistom, če je le preveč glasen.

Ljudje, ki pridejo na Thompsonov koncert, ki vzklikajo Bogu in domovini, ki mahajo z zastavami, niso fašisti. So sirote nekega reda, ki ga je liberalni svet razglasil za preseženega. So ljudje, ki so spregledali votlo praznino besed, kot so odprtost, multikulturnost, globalni red, univerzalne pravice … Teh občutkov nimajo samo Hrvati, ti občutki so občečloveški, zato tudi toliko Slovencev v Zagrebu.

Skratka

Če ljudi učiš, da so domoljubje, narodna pripadnost in nacionalni ponos po naftalinu smrdeči koncepti iz 19. stoletja, ki jih je napredna Slovenija že presegla, izpraznjeni prostor ne postane multikulturna komuna, ki si v veganskih restavracijah brunda “Imagine there’s no countries/predstavljaj si, da ni držav”.

Izpraznjeni prostor zasede samozavest tujih kultur, v slovenskem primeru tistih iz področja propadle Jugoslavije. Narodu, ki se sramuje svojih pesmi, bo pel nekdo drug. Kjer ne vihrajo domače zastave, bodo vihrale tuje. V narod, ki se samega sebe malo sramuje, se ne bo nihče asimiliral.

Za fašizem in šovinizem ne, za nacionalizem in domoljubje pa izkušnje kažejo, da je narodom pomagal preživeti. Hrvaška je na dobri poti.