Država, to je On
Obstajajo strašljive vzporednice med tem, kako so državo, državne interese in veleizdajo razumeli nekateri samodržci in kako jo razume Golobova ekipa.
Slovensko politično prizorišče pretresajo posnetki, v katerih vplivni posamezniki na kosilu, ob kozarcu vina, razlagajo o koruptivni praksi politično-gospodarske elite okrog predsednika vlade. Namesto, da bi vsi govorili o tem, kako ta Avgijev hlev očistiti, politika in njeni medijski pomagači Janeza Janšo obtožujejo veleizdaje. Ker naj bi poznal in se sestal z ljudmi iz neke izraelske firme, ki se s tovrstnim razkrivanjem korupcije ukvarja. Vladajoča struktura je v svojo obrambo aktivirala nevladne organizacije, medije, predsednico republike, represivni aparat in obveščevalno službo Sova.
Vendar Robert Golob ni prvi, ki poskus razgaljenja lastnih lumparij prikazuje kot izdajo države. Ta vzorec ima dolgo zgodovino.
L’État, c’est moi
Ko je Ludvik XIV. domnevno izjavil “L’État, c’est moi”, “država, to sem jaz”, je opisal logiko, ki jo imajo avtoritarni sistemih še danes. Ker se oblastnik in država zlijeta v eno, kritika vladarja postane kritika države. Od tod je le še korak do sprevržene interpretacije, da razkrivanje korupcije in zlorab oblasti ni več legitimna politična, tudi predvolilna, aktivnost, temveč napad na državo in njena izdaja.
V Franciji pod Ludvikom XV. so se v salonih, tudi ob večerjah, tudi ob kozarcu vina, pogosto hvalili s poznanstvom z Madame de Pompadour, prek katere se je dalo »kaj urediti«. Ko so se pojavili libelles, pamfleti, ki so razkrivali kraljeve poskočnosti in dvorni klientelizem, je monarhija reagirala z brutalno represijo. Razkrivanje resnice o dvoru je bilo razumljeno kot ogrožanje države; avtorje so brez sodnega postopka aretirali in izgnali, saj je bila podoba monarha neločljiva od stabilnosti kraljestva.
Tudi ruski dvor ni poznal razlike med opravljanjem in protidržavnim delovanjem. V času Katarine II. so bile govorice o njenih ljubimcih smrtno nevarne, saj naj bi spodkopavale integriteto imperija. Stoletje kasneje, v senci prve svetovne vojne, je bil tarča zloglasni Rasputin. Zaradi njegovega vpliva na cesarico Aleksandro, ki je bila nemškega porekla, je carska Rusija širjenje govoric o dvoru preganjala kot nekaj, kar zbija vojaško moralo in služi tujcem.
Totalitarizmi 20. stoletja so to personalizacijo oblasti prignali do absurda. Adolf Hitler ni smel biti navaden politik, ampak asketska figura, »poročena z nemškim narodom« - “mit dem deutschen Volk verheiratet”. Joseph Goebbels je njegovo razmerje z Evo Braun skrbno skrival za zidove Berghofa, saj v nacistični cenzuri ni bilo prostora za govorice, ki razkrajajo mit, na katerem je temeljila država. Pod oznako Wehrkraftzersetzung – spodkopavanje vojne morale – so oblasti preganjale tiste, ki so si drznili širiti šale ali informacije o voditeljevem zasebnem življenju.
Sodobni avtoritarni režimi to isto logiko uporabljajo za prikrivanje finančnih malverzacij. V Savdski Arabiji se kritika korupcije znotraj elite razume kot nelojalnost. Primer Jamala Khashoggija je emblematičen: kritiziral je način vladanja in koncentracijo moči v rokah Mohammeda bin Salmana. Njegovo pisanje je bilo v uradnem diskurzu označeno za škodljivo državi, kar je leta 2018 vodilo do njegove likvidacije v Istanbulu.
V Azerbajdžanu je Ilham Aliyev na podoben način utišal novinarje, npr. Khadijo Ismayilovo. Ko je raziskovala in razkrila korupcijo znotraj predsednikove družine, je bila kazensko preganjana pod krinko finančnega kriminala. Dejansko pa je šlo za maščevanje zaradi razkrivanja sistemske korupcije. Njeno delo pa je bilo v poslušnih medijih predstavljeno kot napad na državo in njene vitalne interese.
Naš Putin
Najbolj nazoren primer te regresije najdemo v Rusiji Vladimirja Putina. Problematiziranje korupcije Putinivega kroga velja za izdajo domovine. Anna Politkovskaya je poročala o zlorabah v Čečeniji in sistemski korupciji, kar so prokremeljski komentatorji interpretirali kot delovanje v interesu »sil, sovražnih Rusiji«. Njeno poročanje naj bi »diskreditiralo rusko vojsko«, kar je po njihovem služilo tujemu sovražniku. Leta 2004 so jo poskusili umoriti, leta 2006 jim je pa uspelo.
Alexei Navalny je prek Fundacije za boj proti korupciji (FBK) objavljal preiskave o premoženju Dmitrija Medvedeva in sloviti Putinovi palači. Čeprav je šlo za konkretno razkrivanje korupcije, podprto z dokumenti, je oblast njegovo delovanje sistematično prikazovala kot protidržavno in varnostno problematično. Ni pa bilo razprave o vsebini njegovih odkritij. Namesto tega so ga mediji in sodstvo razglasili za orodje zunanjega sovražnika in FBK obtoževali, da ga financirajo iz tujine. V javnosti, v ruskih Tarčah in Odmevih, je bilo razkrivanje korupcije najožjega Putinovega predstavljeno kot protidržavna grožnja, ki destabilizira Rusijo.
Navalnega so obsodili na večletno zaporno kazen, malo preden bi bil lahko v tisti izmenjavi vohunov osvobojen, pa je v zaporu v Sibiriji umrl. Razumni ljudje ne verjamejo, da naravne smrti.
Skratka
Robert Golob ni prvi, ki napad na svoj interesni krog prikazuje kot izdajo države; ta vzorec personalizacije oblasti ima globoke zgodovinske korenine in je značilen za režime, ki niso demokratični.
Protegé Putinovega odlikovanca Zorana Jankovića, ki kljub agresiji Rusije na Ukrajino odlikovanj ni vrnil, je reagiral podobno kot Putin. Sicer nekoliko mehkeje, saj so vsi vpleteni še živi. “Depolitizirani” mediji so se odzvali podobno kot tisti v Putinovi službi: razkrivanje kriminala oblasti so predstavili kot izdajo države. Očino je v Sloveniji državna skrivnost najvišjega reda informacija, kako deluje organizirani kriminal.
Čeprav so absurdne, pa bi bilo narobe obtožbe vzeti na lahko. Ko pade beseda veleizdaja, bi se morali ustaviti in zamisliti. Beseda ima zgodovino. Nosi sence režimov, ki so kritiko dušili s krvjo. Če to sprejmemo za normalno, potem smo naredili korak nazaj. Civilizacijski korak nazaj. Normaliziramo stanje, ko nekdo spet lahko reče, država, to sem jaz.
Izjemna kronologija in korektne vzporednice. Me zanima kaj poreče g. Tručl in podobni. Verjetno da so pa prikrito snemanje in objava le najbolj zanimivih vzorcev res neprimerni načini odkrivanja megakorupcije… Da pa se bo kdo od svobodnjakov opredelil do bistva tega članka, to je zlorabe besede veleizdaja in Orwellovsko iskanje notranjega sovražnika, je povsem iluzorno pričakovati. Absurdi v medijih gredo v smer zaključkov, da če bi prisluškovanje organiziral Golobov para-obveščevalec Milovič ali Černčec, bi bilo vse OK, ker so pa to naredili tujci pa gre za veleizdajo??? Pa kaj je bilo v neobjavljenih prisluhih da sta Levica in Golob odstopila od tožbe proti izraelu, tudi medijev ne zanima prav poglobljeno. Celo Erike ne?!
Odlično, ne vrhunski zapis. Manjka samo še obdobne naše vrle Jugoslavije, kjer je Tito deloval enako kot vsi prej našteti. Ja, tudi kaka bolj groba šala na račun Tita je bil napad na državo, na partijo, na NOB ..., skratka to je bilo najbolj zavržno dejanje tistega časa. Ampak takrat so bili še bolj izprijeni. Ko so ugotovili, da so se posamezni povzpetniki nižjega ranga preveč napihovali so sami zagnali gonjo in počistili "nesnago" in dali delavskemu razredu jasno sporočilo, da se oni borijo proti razrednemu sovražniku in kdo bi si upal napadati elito, ki se je borila proti silam zla? In ker so te elite s Titom na čelu same določale kaj je zlo in kdo je zlobnež, so stvari tekle kot namazane in diktatorski režim, režim enoumja je cvetel Kdo od novinarjev si je pa upal zapisati kaj kritičnega? Ja, bile so kritike ampak vse bolj v šali v stilu Ježka. In tu je še en paradoks, dovoljene so bile šale, dovoljena je bila kritika a vse to pod budnim očesom partije, samo toliko, da so imeli ljudje občutek, da živi v raju. In evo, danes leta 2026 naš novi maršal Golob, smrtno resno pove, da imamo na desnici veleizdajalca. Volilno telo je to zaznalo in kaznovalo, ja tisti del ki je starejši od 65 let, to so tisti, ki imajo še vedno tam zadaj vgrajen čip razrednega sovražnika, ki ga je treba onemogočiti in maršal Golob jim je povedal kdo je to. In ob tem je tudi vsa vsebina posnetih pogovorov razvodenela, saj naj bi bilo to delo veleizdajalca.
Ko spremljam ta povolilna dogajanja sem razočaran, razočaran bolj kot ob najavi izidov volitev. Ko je kristalno jasno, da je zmagala desnica, ima glavno besedo še vedno leva opcija po zaslugi nekaterih z desne, ki so se baje pripravljeni pogovarjati, ker je baje to dobro za Slovenijo, ker smo baje blizu hude krize? In na koncu me hočejo prepričati, da bi krizo reševal Golob, ki je bil med največjimi sprožilci prihajajoče krize v Sloveniji v smislu staja v državi, v vseh njenih podsistemih.