Evropa 20 let kasneje
Delali smo obračune, kako je Slovenija izkoristila čas od včlanitve v EU. Kot člani se lahko vprašamo, kako je ta čas izkoristila Unija in ali smo člani s tem zadovoljni.
Te dni smo se v Sloveniji spomnili, da mineva 20 let od včlanitve v EU in delali obračune. Leta 2004 je bila Slovenija zgodba o uspehu, 20 let kasneje je stara slava zbledela. Od bivših socialističnih držav, ki so se vključile istočasno kot mi, je Slovenija relativno najmanj gospodarsko zrasla. Na bruseljskem parketu nismo odplesali nič več, kot nam pripada po kvotah. Noben slovenski politik v Bruslju ni segel čez velikost svoje države. Evropska sredstva smo v glavnem drobnjakarsko zapravili za take in drugačne volivcem ali izvajalcem všečne projekte, ki pa niso prinesli nekega razvojnega preboja.
Po tem, ko smo uspešno izdelali domače naloge, ki so nam jih dajali v času včlanjevanja, smo državo nehali reformirati. Nekaj časa smo se Zahodu po inerciji še približevali, potem smo se ustavili in zadnja leta se miselno in vrednostno vračamo nazaj v socializem, med neuvrščene in na Balkan.
Ampak ta razmislek ne bo o Sloveniji. Ne bo o tem, ali smo mi izkoristili priložnosti, ki nam jih daje članstvo. Ali smo se razvijali tako hitro kot Češka, Poljska, Litva ali Estonija. Ne bo o tem, ali smo bili pridna in poslušna članica Unije. Bo o tem, ali je EU v dvajsetih letih kaj dosegla, ali je Unija izpolnila naša pričakovanja, ali je to tista Unija, v katero smo mislili, da se vključujemo. Če se imamo za suverene člane nekega kluba, potem se lahko vprašamo tudi, ali nam članstvo prinaša, kar smo od včlanitve pričakovali.
Čakajoč na naslednji veliki projekt
V Sloveniji velja za bistroumno ugotovitev, da nam je po včlanitvi v EU in NATO zmanjkalo velikih projektov, okrog katerih bi se poenotili. In ne vemo, kaj bi sami s seboj. Isto bi lahko rekli za EU. Po tem, ko je z veliko širitvijo zaokrožila celino, vzpostavila mir in uredila trgovanje na kontinentu, kot da bi ji manjkal naslednji velik projekt. Kot da ne bi vedela, kako naprej.
Projekti so sicer bili, niso pa realizirani.
Prvi projekt je vgrajen v Pogodbo. Ime mu je »vedno tesnejša unija«. Kmalu po naši včlanitvi se je sfižil projekt Lizbonske pogodbe in od takrat se Evropa centralizira pod mizo: z ukrepi Komisije, Parlamenta in odločitvami Sodišča Evropske unije. Vsakih nekaj let se sicer sproži veliko premišljevanje s ciljem centralizacije, ampak noben še ni uspel.
Bruseljska mašinerija ne zamudi nobene priložnosti, da se ne bi, milimeter po milimeter, širila pooblastila – zadnji primer je, da se pod izgovorom skupnega trga loteva urejanja kulture medijske krajine in da se pod pretvezo urejanja umetne inteligenca piše mandat, da bo komandirala po vseh področjih, kjer bi se umetno inteligenco dalo uporabljati. Torej povsod. Namesto transparentno, s spremembo pogodb, ki bi bile demokratično sprejete, si pristojnost širi skozi odločitve lastnih inštitucij in sodišč.
Drugi velik projekt je bila Lizbonska strategija in kasneje strategija za rast in delovna mesta – kako naj bi EU postala najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. Tudi to se je sfižilo, zaostanek za ZDA in Kitajsko se veča in tudi vedno večje pristojnosti Bruslja nimajo nobenega učinka - kvečjemu obratnega.
Tretja velika tema je Unija vrednot, torej kot varuh človekovih pravic in demokracije, kar v praksi pomeni, da Bruselj v članicah skozi svoje korenčke in palice promovira demokratizem ter napredne in woknjene politike.
Spomnimo se npr., koliko so si dali opraviti s tem, da bi v madžarske učbenike spravili LGBT vsebine, pa da Poljska ne bi smela počistiti s socialističnim sodstvom ali kako so pritekli na pomoč dedičem socializma na naši RTV. Demokrati smo upali, da bo Bruselj pomagal pri vrnitvi Vzhodne Evrope na Zahod, pri demontaži socializma, pa se dogaja kvečjemu obratno.
Četrti, najbolj zgodovinski projekt, edini primeren naslednik tega, da je Unija rešila Evropo pred samo seboj in ji prinesla mir je Unija kot odrešenik sveta pred globalnim segrevanjem. Svojo industrijo je pregnala čez meje in naredila posel Kitajcem. Evropa gospodarsko zaostaja, planet ni pa čisto nič na boljšem.
Še po 20 letih nove članice
Nove članice smo še kar naprej nove članice, s čemer stare poudarjajo našo drugorazrednost. Nobena od starih članic ni bila nova dvajset let. Včlanjevali smo se z velikimi pričakovanji, da nam bo Zahod pomagal pri povratku na Zahod, pri vzpostavitvi demokracije, tržnega gospodarstva, tudi krščanskih vrednot, ki so, kakorkoli obračamo, v jedru evropske ideje. Pa smo ugotovili, da se zdaj tudi Zahod sramuje svojih korenin in da je bolj verjetno, da bodo demokratični socialisti z zahoda držali štango še včeraj nedemokratičnim socialistom z vzhoda, kot da bo Zahod pomagal pri demontaži ostankov socializma na Vzhodu.
To pa ne pomeni, da je bil Bruselj neideološki in apolitičen. Mesto in inštitucije so prepojeni z aktivisti, ki so iz Bruslja navzdol poučevali članice, da morajo v osnovnošolskih učbenikih dovoliti LGBT vsebine, kako naj počistijo nacionalne televizije in kako naj uredijo cenzuro in lažne novice v svojih medijih. Če se nam je v nekdanji socialistični republiki Sloveniji leta 2004 zdelo, da za Evropo zaostajamo, se v svobodnjaški Sloveniji 2024 zdi, da Evropa v naprednosti za nami zaostaja.
Hrana, energija in otroci
Namesto, da bi se ukvarjala z banalnostmi gospodarskega razvoja, je Evropa 20 let iskala naslednjo veliko temo. Ni je našla, jo je pa dobila servirano s strani svojih sosed na vzhodu in jugu. Z ene strani v Evropo vdirajo s tanki, z druge z nahrbtniki. Demonstrirajo, da Evropa svojih meja in svojih prijateljev ni sposobna zaščititi, ne z mejno policijo, ne z vojsko. Razmišljala je o velikih temah, namesto da bi se ukvarjala z vitalnimi.
Država je močna, če ima dovolj svoje hrane, svoje energije in svojih otrok. Vse drugo je vedno mogoče kupiti ali uvoziti. Evropa zase še pridela dovolj hrane, glede vsega drugega pa je stanje zaskrbljujoče.
Skupnosti so tudi močne, če vedo kdo so, kaj so, od kod prihajajo, kaj je smisel njihovega obstoja. Iz tega črpajo moč, ki zbuja strah sovražnikov. Evropa si glede tega zatiska oči.
Nobeden od štirih “zgodovinskih” projektov nima nobenega vpliva na te temelje moči in varnosti. So kvečjemu slab nadomestek za smisel Evropske Unije – zakaj obstaja in kaj nas vanjo povezuje. Nekateri vemo: imamo jo za to, da daje inštitucionalni okvir krščanski kulturi in zahodni civilizaciji. Povezujejo nas grško-rimsko-judovske krščanske korenine. V Bruslju kot da bi jih bilo tega sram.
In vendar
In vendar je članstvo v EU in NATO najboljše, kar se je samostojni Sloveniji zgodilo. Slovenskega gospodarstva si ne moremo predstavljati brez evropskih trgov. Če ne bi imeli evra, bi naš tolar pridelal dve ali tri ničle inflacije. Če ne bi bili člani kluba, bi levičarji morda res z bajoneti nagnali podjetnike v morje.
Unija nam je kot oblazinjena soba, ki pacientu preprečuje, da bi se samopoškodoval. Je kot avtobus, ki vendarle nekako še vedno vijuga v pravo smer. Sedeti na tem avtobusu je manj naporno kot sam pešačiti proti Venezueli.
Šoferje avtobusa vrnitev zgodovine na evropske meje začenja trezniti. Naslednjih 20 let bo moralo biti boljših. V Bruslju in v Ljubljani.
Spoštovani gospod Turk dobro opazujete dogodke zadnjih 20 let v Evropi in posledično v Sloveniji. Kakor ste dejali brez zahodnjaške Evrope ne moremo v gospodarstvu napredovati ker do nedavnega so bila vsa podjetja v lasti zahodne Evrope vmes so Kitajski prostozidarji copy paste / pejstali vso tehnologijo ki je bila nespametno tako rekoč zastonj poslana tja v zameno za poceni delovno silo sedaj ta ista poceni delovna sila preko migracij sili nazaj v ta začarani bumerang strateških odločitev. Ne morem verjeti da v Bruslju sedi toliko travmatiziranih politikov slabe volje ki bi za voljo svojih lastnih frustracij škodovali sabotirali svojo lastno zibko kulture v katere privilegije prednosti dobrin kulture in znanja so bili rojeni vzgojeni in očitno razvajeni do te mere da nimajo več hvaležnosti kaj šele spoštovanja do vsega kar je Evropa ustvarila do sedaj. Mogoče pa ta načrt daljše destabilizacije Evrope in vrnitev le nje v nekakšen srednji vek post trans humanizacije planeta na vrhuncu preloma za novo realnost do dokončne uveljavitve neke lažje kompromisne ne toliko ekstremne woke tehnološke renesanse ravno meni ne zgleda slučajen zdrs politične usmeritve EU ampak dobro skrbno načrtovana in izvedena agenda nekega strica iz ozadja katerega se vsi ime in identiteto bojite omeniti oziroma izpostaviti ker se bojite cenzure ali še hujše izključitve iz intelektualne sredine na medmrežju. Vsi povrsti se bojite omeniti izvor in ime te iste sile moči kapitala katerega na žalost ali pa korist kontrolira ta ista IT korporacija sponzorjev imenovane woke ideologije enakopravnosti raznih v prihodnosti hibridnih spolov človeštva čipiranih mnogospolnikov telesno umsko čustveno duševno popolno sinhroniziranih z najnovejšo tehnologijo umetne inteligence.
Spoštovani, se strinjam glede Slovenije in EU. Ampak ravno danes berem, da so ZDA namestili svoje enote v Moldovi. Vir: PPR GLOBAL, YouTube. To ni še rešitev, ampak v pravo smer pa gre. Lahko bi se sicer ukvarjali s čim pametnejšim, ampak žal realna situacija to zahteva.