Grobarji, sirote in varuhi Evrope
Najprej objavljeno siol.net.
Konec januarja je skupina tridesetih naprednih javnih intelektualcev objavila dramatičen klic k reševanju Evrope pred evroskeptiki (vir). Prvopodpisani Bernard-Henri Lévy, pa Milan Kundera, Salman Rushdie, Elfriede Jelinek, Orhan Pamuk, Ann Applebaum in drugi svarijo, da "Evropa kot ideja razpada pred našimi očmi", in pozivajo na boj, sicer da jo bodo razrušili "grobarji evropske ideje". Vsiljuje se primerjava s Pariško izjavo skupine konservativnih intelektualcev, kot so Roger Scruton, Philippe Bénéton, Chantal Delsol in Roman Joch iz leta 2017 (vir). Kar kaže, da imamo v tem trenutku opraviti z grobarji, sirotami in varuhi Evrope. Poglejmo, kdo je kdo.
Grobarji
Klic na barikade proti grobarjem Evrope – in besedilo ne pušča veliko dvoma, da gre za znane črne ovce – Orbana, Salvinija, Kaczinskega, Le Penovo – ob površnem branju razumljivo sproža valove odobravanja. Komur je ljubo, da evropski kontinent zadnjih 75 let trguje, ne pa vojskuje, ki mu je ljubo potovanje brez meja, internet brez meja, izobraževanje brez meja, znanost brez meja, kmetijske subvencije brez meja, ki ima rad moules-frites in Leffe …, seveda pritrjuje pozivu k "bitki za civilizacijo"; proti "lažnim prerokom, ki pijani od zamer in v deliriju priložnosti ugrabljajo žaromete"; proti "politiki zaničevanja inteligence in kulture"; proti "ksenofobiji in antisemitizmu"; proti "požigalcem duš in duha"; proti nacionalistom in populistom in identitarcem. Vsakega dobronamernega človeka skrbi kriza evropske vesti, ki da bo "porušila vse, kar naše družbe dela velike, častne in premožne".
Trideseterica verjame v "veliko idejo", ki smo jo podedovali in "ki je bila tista dovolj silna sila, ki je Evropejce dvignila nad njih same in njihovo konfliktno preteklost". Verjamejo v dediščino Erazma, Danteja, Goetheja in Comeniusa.
Sirote
In vendar dramatičen klic k napadu na mračne sile vsebuje zvijačo, zablodo in praznino.
Zvijača je, ko trideseterica poseže po argumentaciji "ad hitlerum". Položaj v Evropi danes da je najbolj dramatičen po letu 1930. In zvijača je, da povsem zamolčijo ključno programsko točko "grobarjev" Evrope – njihovo nenaklonjenost migracijam.
Zabloda je v izhodišču, da "abstraktnosti, kot sta duša ali identiteta, pogosto obstajajo samo v domišljiji demagogov". Morda sta duša in identiteta zaradi populistov na slabem glasu. Kar pa ne pomeni, da Evropa ali pa Nemčija, Slovenija, Rusija … nimajo duše. In da ne velja napora mislecev in umetnikov usmerjati v odkrivanje, utemeljevanje in slavljenje te duše. In to ne pomeni, da lahko odmislimo nacionalne ali evropsko identiteto. Tisti občutek, da nekam in nekomu pripadamo. Da smo del neke večje skupnosti.
Raziskava Eurobarometer (vir) kaže, da se Evropejci bolj počutijo Nemce, Italijane, Grke in Slovence, kot se počutijo Evropejce. Okrog desetkrat bolj. In kdor pričakuje, da bo nujnost korakanja zgodovine to spremenila, mora opaziti, da se v dvajsetih letih številke niso.
Praznina, ki jo za seboj pušča pismo naprednih intelektualcev, je v votlosti ideje, za katero naj bi šli na barikade. Proti čemu so, je več kot jasno. Za kaj so, pa ne. Kaj je velikega v evropski ideji? V čem je Evropa "svetilnik vsakega svobodnega moškega in ženske na planetu"? Tišina o tem je še posebej oglušujoča glede na zveneč seznam podpisnikov.
Varuhi
In prav tukaj je kontrast s Pariško izjavo. Pariška izjava ni izjava proti, je izjava za. Za Evropo. "Evropa pripada nam in mi pripadamo Evropi. Te dežele so naš dom. Nimamo drugega. […] Povsem navadni kraji in dogodki imajo za nas poseben pomen, ki ga za druge nimajo. Dom je kraj, kjer so stvari domače in kjer smo prepoznani ne glede na to, kako daleč smo zašli. To je resnična Evropa, naša dragocena in nenadomestljiva civilizacija."
V luči Pariške izjave je pismo trideseterice pismo lažne Evrope (več). To je tista Evropa, ki se sramuje svoje zgodovine, identitete, kulture, civilizacije in vere. Ki ni sposobna poimenovati – natanko tako kot pismo trideseterice – kaj je tisto, kar dela Evropo "veliko, častno in premožno". Temelji te lažne Evrope niso tisočletna izročila, ampak nadomestna religija štirih svoboščin, univerzalnih pravic in liberalne demokracije. Njeni svečeniki so uradniki bruseljske administracije in intelektualci brez domovine.
Resnična Evropa iz Pariške izjave pa "je skupnost narodov. Imamo svoje jezike, izročila in meje. Vendar smo vedno prepoznavali medsebojno sorodnost, četudi smo si stali nasproti ali bili celo v vojni." "Nacionalna skupnost si s ponosom vlada na svoj način, se pogosto ponaša z velikimi nacionalnimi dosežki v umetnosti in znanosti ter tekmuje z drugimi narodi, včasih tudi na bojnem polju. To je Evropo ranilo, včasih resno, vendar nikoli ni ogrozilo naše kulturne enotnosti."
Če bi radi odgovor na vprašanje, v čem je velika evropska ideja, kaj je tisti evropski duh, ki ga je treba obraniti pred "rušitelji Evrope", potem ga boste zaman iskali v pismu trideseterice, obsežno pa bo utemeljen v Pariški izjavi. Ki tudi ni na strani populistov: "Evropa mora temeljiti na globoki modrosti svojih tradicij, ne pa da se opira na preproste slogane in nagovarjanje čustev, ki delijo."
Skratka
Grobarjev Evrope ne morejo ustaviti sirote, ki so se odpovedale svojim prednikom še za njihovega življenja. Varuhi Evrope (in Slovenije in Nemčije in Italije in Poljske in Rusije) so tisti, ki so s spoštovanjem in hvaležnostjo sprejeli dediščino svojih staršev in ki se jo trudijo, nekoliko izboljšano in dopolnjeno, zaupati svojim otrokom.
Varuhi Evrope ne bodo uničili tega, kar so Evropejci skozi tisočletja vgradili v svoje skupno versko, kulturno in civilizacijsko tkivo, niti tega, kar so evropski narodi skozi stoletja vgradili v svoje domovine, niti tega, kar so Evropejci v zadnjih desetletjih vgradili v svoje skupne inštitucije Evropske unije.
Siol, 6.2.2019.