Harry Potter in Martin Krpan gresta na volitve

Najprej objavljeno siol.net.

Spet bodo volitve. In spet nam servirajo pravljice. Bodimo konkretni, za zmago se bodo spopadli bralci Harrya Potterja in Martina Krpana. Zmagali bodo Potterjevi, ker se Krpanovim pač ne da imeti opravka z državo. Samo naj se Krpan potem ne pritožuje, če mu bodo do konca zregulirali tovorjenje angleške soli. Tisti, ki ne verjamemo v pravljice, bomo v težavah.

Na Vrhu pri Sveti Trojici

Martin Krpan je bil mali podjetnik s precej liberalnim odnosom do davkov. Zavzemal se je za majhno državo, nizke davke oz. nič davkov. Za ekologijo mu ni bilo mar, saj je na Dunaju posekal lipo, in to kljub temu da so drevesa pljuča mesta in jih je treba saditi, ne pa sekati. Posebej ob prometnih cestah, da se ne širi prostor za avtomobile in manjša gneča. In ja, migranta Brdavsa je skrajšal za glavo, ko je ta teroriziral prestolnico in se ni in ni hotel asimilirati.

Krpan je jedel nezdravo, skorje belih pogač, dve krači, dve četrti janjca, umešana jajca. Vino je pil v neomejenih količinah. Ne, ni bil vegan, mu pa lahko štejemo v dobro, da jajca gotovo niso bila iz baterijske reje. Sumim, da bi mu bilo glede tega povsem vseeno.

Skratka, zdrav, bel moški, ki si želi imeti z državo čim manj posla in od nje tudi dosti ne pričakuje. Zna pa poskrbeti zase. Je junak, ki hodi po deželi zravnanih ramen, kot da bi bil prebral Jordana Petersona. Sooča se s problemi in jih lastnoročno rešuje. Ne krivi vsega sveta, da nima para lipicancev, ampak samo koščeno kobilico. Si pač z njo pomaga in mu kar gre. Iz celotne zgodbe si je izposloval cesarski patent, kjer je zapisano, da se država ne bo vtikala v njegove posle.

Si predstavljate, da bi Krpan šel na volitve? Jaz tudi ne.

Na Bradavičarki

Ampak Martin Krpan ni junak našega časa in ne bo junak naših volitev. Junak za 21. stoletje je Harry Potter. Nima kija, nima mesarice, ni dedec, ampak otrok. Živi v internatu, kjer so vsi enaki, nosijo enake uniforme, dobijo tri enake tople obroke na dan in probleme rešujejo s čaranjem. Za vsak problem obstaja urok. Skoraj tako kot na pametnem telefonu. "There is an app for that", za vsak problem obstaja programček. Programčki na iPhonu so včasih tako čudežni kot uroki Harryja Potterja in prijateljev.

Svet tistega internata je razdeljen na dobro in slabo, slabi so pač slabi, ne vemo, zakaj, ampak slabi so, dobri so dobri, tudi ne vemo, zakaj, ampak ravnotežje mora biti. In potem se v knjigi za knjigo odkriva čarovnije, ki "junake" vzdržuje v igri.

Klasične pravljice, npr. tiste, ki sta jih zapisala brata Grimm, otroke skozi domišljijske zgodbe pripravljata na svet odraslih. Kot lucidno ugotavlja Roger Scruton, Harry Potter otroke zadržuje v svetu magije. Svet se otroku zdi čaroben, dokler mu ga odrasli in šola ne pojasnijo. Potter odrasle vabi v svet, kakršen je zanje bil, preden ga je odčaral razum.

Volivci, ki verjamejo v čudeže in čarovnije, so čudovit material za politiko. Uredili bomo to in tisto, dali tisoč evrov za ono, tri tisoč evrov pa za tisto … Kako, od kod, tega generaciji Harryja Potterja ni treba razlagati. Logika, razum, indukcija, dedukcija, odštevanje, seštevanje … vsa ta orodja imperialističnega zatiranja premaga urok, ki ga pričara čarobna paličica. Denar raste na drevesu, več ko ga bomo porabili, več ga bomo imeli. Da ne govorimo o multiplikativnih učinkih!

Čarovnija Cambridge Analytice je spravila Trumpa na oblast. Čarovnija bo z zbranimi zamaški rešila slovensko zdravstvo. Čarovnija bo poskrbela, da NLB nikoli več ne bomo reševali pred bankrotom. Čarovnija bo natisnila denar za pokojnine. Čarovnija bo nadomestila izkušnje, ki jih začetniku manjka. S čarovnijo nastanejo ali izginejo dokazi in obtožnice. Čarovnija umetne inteligence bo zaslužila univerzalni temeljni dohodek, da mladini ne bo treba delati. Čarovnija bo izbrisala dolgove. Čarovnija računalniške tehnike bo nadomestila vse tisto, kar je zabušant v šoli prešprical.

Delo in nagrada, vzrok in posledica, zasluge in odgovornost, vsega tega v svetu magije ni. Ne vem, ali Harry Potter kdaj odraste, da bi dobil volilno pravico, ampak prepričan sem, da bi odšel na volitve in glasoval za nekoga, ki mu obljublja še več čudežev. Za nekoga, ki ima čarobno palico, ki bo uredil vse probleme. Za nekoga, ki bo preprečil, da zmaga Mrlakenstein. Za nekoga, ki bo poskrbel, da bo v internatu dovolj hrane, pijače in enakih uniform za vse. In da Bradavičarka ostane v sistemu javnega šolstva. Za nekoga, ki bo poskrbel, da bo lahko še naprej otrok.

Na Bradavičarki bodo šli na volitve, o, seveda bodo šli. Potrebujejo državo, in to ne kakršnekoli.

Minister Gregor pa nič

In kaj naj naredimo tisti, ki se nam smili Minister Gregor, saj je vendar poskušal samo profesionalno opravljati svoje delo, skrbel je za javno blagajno in zakonitost? Ki se nam zdi, da bi Krpan neki s. p. pa že moral prijaviti. Ki se nam zdi tisto njegovo obračunavanje z migranti pa vseeno kanček preveč brutalno? Ki nismo prepričani, da je Mrlakenstein tako slab, ampak ga Rowlingova samo črno slika, ker pač ne more prodajati zgodbe brez negativca. In ki Harryja Potterja – ko bo prerasel čarobno palico – ne bi želeli večno socialno podpirati, ker, priznajmo, razen čaranja, kaj pa sploh zna?

Saj ne da bi bilo Slovencem treba obljubljati znoj in solze, dovolj bi bilo, da se izide seštevanje in odštevanje, pa da se pač z Brdavsi opravi s prijemi pravne države, ne s kiji in mesaricami. In predvsem, da se ne zanašamo na čudeže in zastonj kosila.

Siol, 30.4.2018.