Idealisti in oportunisti

Najprej objavljeno siol.net.

Politiki so dveh vrst. Nekateri gredo v politiko zato, da bi s svojimi idejami spremenili svet. Drugi so pripravljeni prevzeti kakršnekoli ideje, da bi se prerinili v politiko. Prvi so idealisti, drugi so oportunisti, prvi so gorečneži, drugi pragmatiki. Ta kolumna je o tem, kateri so boljši. Odgovor ni enoznačen.

Idealisti so tisti, ki so v politiki zaradi ideje, nekateri celo zaradi Ideje, zaradi tistega, za kar se stranka "zavzema", zaradi vrednot, ki jih stranka pooseblja. Oportunisti so v stranki zaradi priložnosti, ki jim jih odpira. Računajo, da bodo lažje prišli do službe, računajo na boljše plačana delovna mesta, politika jim bo odprla pot do kakšnih poslov.

Idealiste pritegnejo stranke, ki se borijo za ideale. Ideale imajo stranke, ki imajo ideologijo, ki izhajajo iz nekega sistema idej, s katerim se je mogoče identificirati. Sistemi idej se naslonijo na neka prirojena nagnjenja, ki so v ljudeh; na pozitivne moralne temelje, kot jih je opisal Haidt – skrbnost, pravičnost, pripadnost in svetost. Z idealisti nimajo težav stranke, kot so SDS, NSi in obe levici. Od teh se vsaka lahko nasloni na katerega od moralnih temeljev. Ko je treba zabrenkati na populistične strune, pa se lahko naslonijo tudi na nemoralne temelje, kot so prevzetnost, sebičnost in zavist.

Oportunisti

Za oportuniste so idealne stranke brez ideoloških temeljev. Vse stranke novih obrazov, ki so se serijsko pojavljale pred volitvami, tam od leta 2008 naprej, so se reklamirale kot neideološke, sredinske, nepolitične. Imenovale so se liste. Ker so potrebovale neko ideološko etiketo in ker so se morale uvrstiti v neko evropsko politično družino, so se imele za liberalne. Edina, ki ji je bilo približno jasno, kaj je liberalizem, je bila Virantova. Drugim se je zdelo, da liberalizem ni ne levo ne desno. Samo naravnost. "Magari" na glavo v prazen bazen. Kljub temu da niso prižigale ne levih ne desnih smernikov, so te stranke praviloma na vsakem razpotju zavile levo.

Da se prodaš volivcem, ta neideološkost niti ni slaba. Slovenskega volivca že 75 let prepričujejo, da so stranke, ideologija, politika nekaj slabega. Biciklisti so se celo vozili s parolo, da se stranke ukinejo, da oblast prevzame ljudstvo (beri ulica) oziroma v njenem imenu verjetno spet ena sama organizacija, ki pa ni stranka, ampak avantgarda.

Nezaupanje v stranke je v Sloveniji podobno trdovratno kot v druge faktorje uspeha zahodnih demokracij – vladavino prava, nevidno roko trga, pluralne medije, sistem kontrol in ravnovesij. Ljudje z veseljem dajo glas novincu, ki ni politik. Ko taki osebi v štirih letih svetniški sij nepolitika izgine, se praviloma izkaže, da ni nič boljši od predhodnikov. Le manj izkušen. Ker prednosti nepolitičnosti nima več, imajo nove "liberalne" stranke težavo s preživetjem.

Še večja težava listnatih strank je, da v njih ni idealistov. Razen predsednikov, po katerih so se vse te nove stranke imenovale, le-te niso imele res zvestih podpornikov. Ki bi jih podpirali zaradi Ideje. Ker te ideje ni. Če ni ideje, ne moremo pričakovati idealistov. Bili pa so oportunisti. Opazili so, da bi se stranka znala dobro odrezati na volitvah, da bo delila službe, javna naročila, piškote in svinjske polovice. In so prišli zraven. Ostali bodo tako dolgo, dokler jim bo taka stranka mogla kaj ponuditi. Potem bodo šli drugam. Morda tudi ne, ampak s kakšnim naravnim ali kupljenim žarom o tej stranki ne bodo več govorili.

Ni pa težav s preživetjem vzorca novih obrazov. Standardi političnega kadrovanja se po zgoraj opisanem mehanizmu nižajo. Ljudje gledajo politike po televiziji in se jim zdi, hej, to bi znal pa tudi jaz! Sploh pa za plačo, ki je skoraj tako velika, kot jo ima dober serviser pralnih strojev. In novih obrazov zlepa ne zmanjka.

Napisano ne pomeni, da so bili vsi oportunisti, ki so se pridružili stranki Zares, Kresalovi, Virantu, Jankoviću, Bratuškovi, Cerarju, Šarcu ... Je bilo pa razmerje med oportunizmom in idealizmom v teh strankah boljše kot v kakšni profilirani ideološki stranki. Vse te stranke so najboljši rezultat dosegle prvič, ko so se pojavile, potem je šlo samo še navzdol. Oportunistične stranke morajo biti na oblasti, da lahko delijo priboljške svojim podpornikom. Desus to dobro razume. V opoziciji je preživetje dosti težje. Zato zdaj taka živčnost pri Šarcu in Bratuškovi. Funkcionarji, ki jih stranka plačuje, ji bodo za prvi silo še zvesti. Zakaj bi pa kdo na terenu stavil nanju, če lahko stavi na Socialdemokrate ali Levico? Zakaj bi mediji stavili na nekoga, ki jim ne more pomagati?

Na zgornjem seznamu manjkata LDS in SLS – dve stranki, ki sta tudi pomanjkanje ideologije in idealistov nadomestili s tem, da sta delili piškote, prva cele tovornjake … Potrjujeta pa pravilo, da stranke, v katerih manjka idealistov, ne zdržijo dolgo v opoziciji. Velika LDS je naravnost šolski primer za to.

Narobe bi bilo tole pisanje razumeti, da so oportunisti v politiki nekaj groznega, idealiste bi pa kar za svetnike lahko proglasili. Idealist pride v politiko, morda je celo izvoljen, in potem počne, kar se mu zdi prav. Gre mu za stvar, ne za oblast. Toliko slabše za ljudi, če ga nočejo. Se bo pa namesto s politiko ukvarjal s čim drugim. Če pride na oblast, dela po svoje, in prav mogoče je, da volivcem to ne bo všeč. Delati, kar pričakujejo volivci, pa ima nekaj opraviti z demokracijo.

In v tem so dobri oportunisti. Politična služba je najboljša, ki jo lahko imajo, morda jim pripada še avto s šoferjem, in naredili bodo, kar je treba, da v njej ostanejo. To pa pomeni, da bodo delali, kar ljudje hočejo. Da bodo posrednik med voljo ljudstva in kolesjem državnega aparata. Da se komu ljubi s tem ukvarjati, ni dovolj cenjeno. Še posebej, ker je njihovo življenje pod drobnogledom in je vsaka malenkost lahko prestopek.

Ker imajo večino drobnogledov v rokah levi, ima politični kruh na desni devet skorij. Kar zadnje mesece odkrivata Počivalšek in Pivčeva. Zato na desni vztrajajo samo še idealisti in tisti, ki so pozabili, da znajo kaj drugega. Je pa zato več oportunistov na levi. Zagovarjanje politik, kjer jemlješ manjšini volivcev in daješ večini, je pri njih predvsem politično oportuno in ne ideološko nujno. Jih pa to naredi za zaveznike ideološke levice.

Skratka

V dobro delujočem političnem sistemu je vzpostavljeno zdravo razmerje med idealizmom in oportunizmom, med gorečneži in pragmatiki, med tistimi, ki so v politiki zaradi prepričanja, in med tistimi, ki so v politiki zaradi službe. Ostra politizacija, ki smo ji priča te dni, krepi oba ideološka pola in sili pragmatike, da se odločijo za levo ali desno gorečnost, kjer se službe zdijo bolj "sigurne". Ker pa večina ljudi živi – ne samo, ampak predvsem - od kruha, to prazni prostor na sredini. S pridruževanjem polarizaciji si instant sredinske stranke kopljejo lasten grob.

Siol, 8.8.2020.