"Imeli bomo manj!"

Ampak ne vsi. In ne povsod.

Peking pred Božičem.

Politiki (torej ljudje, ki se znajo prikomolčiti na nek položaj in za katere upamo, da jim gre komolčenje dovolj dobro od rok, da bodo prikomolčili tudi kakšno idejo, zaradi katere smo jih izvolili), povprečni politiki torej, niso posebej znani po tem, da bi imeli ideje in vizije. Jim pa pri tem prijazno priskočijo na pomoč razni miselni tanki (think tanks) in nevladne organizacije.

Tisto, kar je za blatni dol Osmi marec, je za svetovno politično elito Svetovni gospodarski forum, bolj znan po kratici WEF. Ko naš predsednik vlade ostane brez idej, mu prišepnejo naši nevladniki. Da brez idej ne bi ostali voditelji sveta, skrbijo neki drugi nevladniki. Imajo sicer nekaj večji proračun, prirejajo precej bolj smetanaste dogodke, kot je bilo tisto loparčakanje na bosankah pred volivami, ampak namen je isti. Kako politike in druge, ki si mislijo, da so vplivneži, pridobiti za kakšno idejo vplivnežev.

Zbor, solisti in tisti brez posluha

Na srečanjih v organizaciji miselnih tankistov je več vrst ljudi. Začetniki mislijo, da so prijeli boga za brado, da morejo biti tam. Poboža to njihov nenasitljivi ego. Tam so, da bi jih uglasili na note, ki trenutno igrajo. Da jim povedo, kaj so problemi in kako se jih rešuje. Da gre za podnebne spremembe, migracije, neenakost, spoljenje in podobno. In jih zberejo v Davosu ali pa na Blejskem strateškem forumu ali pa na bosankah na Trgu revolucije.

Nekaterim med njimi bodo pustili tudi kaj povedati. Govorci so dveh vrst, člani zbora in solisti. Pravzaprav treh, so tudi tisti, ki fušajo. Načeloma politiki niso vajeni hoditi poslušat. Edini način, da politiku kaj poveš, je, da ga povabiš, da bi on kaj povedal ter pred in po njenem nastopu ni vrag, da ne bo tudi kaj slišala in se je ne bo kaj prijelo. Zato politike vabijo, da imajo govore na raznih prireditvah, podelitvah in otvoritvah.

Člani zbora v svojih nastopih pokažejo, da so razumeli, kaj je modno, kaj je v trendu, kaj in kako se zdaj govori. Uspešen nastop je tak, ki se prikloni ideji, narativu, prioriteti, ki je trenutno v obtoku. Nastop je tudi sprejemni izpit. Če bodo dobro po svojih besedah obnovili trenutno veljavni evangelij, bodo postali del skupnosti, ki se dobiva v Davosu, na Bledu, na Metelkovi … V tekmi z drugimi govorci je uspešna intervencija taka, ki še z višjim glasom širi histerijo ali se še bolj zaskrbljeno zgraža nad kakšno nerodnostjo.

Redki so tisti solisti, ki pridejo povedati, kar želijo povedati. So pa od organizatorev izbrani taki, ki sodijo v koncept. Greta Thunberg pove, kar sama hoče, ampak da se pojavi, kjer se, se nekdo odločil. Hillary Clinton tudi.

Redki med govorci so taki, ki povedo kaj drugačnega, novega, spornega; glede na zapovedano modo seveda. Nekaj takih je na dogodkih zaradi pestrosti, da ima občinstvo vtis, da je bil dogodek pluralen in mu je jasno, proti kakšnim zablodam se tisti pravi strani zgodovine borijo. Nekaj, ki jih fuša, pa so tam po pomoti. Nekdo ni dobro preveril seznama povabljenih.

Švabi vodijo svet ;)

Svetovni gospodarski forum WEF je mnogim poznan po Klausu Schwabu, talentiranemu inženirju, ki svetovni politični eliti letno organizira dogodek, za katerega mislijo, da pridejo izmenjati ideje, to je, povedati svoje ideje drugim, v resnici pa se pridejo uglasiti na tisto, kar je med svetovnimi popotovalci iz prvega razreda trenutno pač v modi.

Zarotarjanci imajo Schwaba za vodjo ali pa vsaj glasnogovornika hudobne globalne elite, ki da vodi svet. Bolj bi držalo, da je pač sposoben razumniški podjetnik, ki politiki servira tisto, česar ji najbolj manjka - na videz intelektualno bistroumne in na videz moralno vzvišene vizije.

V resnici gre za prežvečene ideje iz hlevov naprednjakarskega levičarstva. Zapakirane v obliko, ki je prebavljiva za ljudi, ki se v Davos pripeljejo z zasebnimi letali ali pa vsaj v poslovnem razredu rednih linij, na Bled s šoferjem, ki bo parkiral limuzino in se ne bo treba zamujati z iskanjem parkirišča; za ljudi, ki, nosijo srajce z manšetnimi gumbi in zapestne ure petmestne vrednosti. Lepim in bogatim ponuja možnost, da se pretvarjajo, da so sočutni in humani in jim je ob tem pretvarjanju celo toplo pri srcu.

Zborovodja

Pred leti so si na takem srečanju WEF pritrjevali v modrosti, in res se sliši bistro, skoraj poduhovljeno, lahko bi tako rekel tudi Dalai Lama, da “ničesar ne boste imeli, a vseeno boste srečni”. Skoraj kot bi poslušali Jezusa o šivanki, bogatašu in nebesih. Ali Huxleya v Pogumnem novem svetu. Zadevo je v resnici na avdiciji, kdo bo šel dlje v promociji socializma med potniki prvega razreda, bleknila neka danska socialistka, po spletu pa se valja pripisana Klausu Schwabu. V angleščini z nemškim naglasom.

Nič novega ni v tem. Levica se od Kajna in Abela naprej bori proti zasebni lastnini. Kajn je bil poljedelec, če naj bi zemljo obdeloval, jo je moral najprej olastniniti. Abel bi pasel drobnico, kjer se pač najde kaj za pod zob, na “skupni” zemlji. Kako se je končalo, vemo. Ali pa tudi ne. Več boste našli v knjigi Prazniki.

Sedi, pet!

Skratka, na teh srečanjih je malo originalnega razmišljanja, pa veliko prežvekovanja in promocije že znanih idej ter poenotenja zdravih političnih sil okrog prave strani zgodovine. Naša spoštovana predsednica republike se je že pred nastopom fukncije udeležila mnogih podobnih izobraževanj in avdicij in seveda se je inteligentne gospe tudi kaj prijelo.

Tako je pred dnevi po svojih besedah obnovila ponarodelo Schawabovo krilatico. V intervjuju za depolitizirano državno televizijo je izjavila, “V prihodnosti bomo morali začeti živeti drugače, imeti manj, a bolje. Ne zagovarjam tega, da bi morali iti na slabšo kakovost življenja, ampak manj določenih dobrin.”

Zbor.

Pustimo, da se to sliši precej ironično iz ust osebe, ki se na konferenco v Dubaj pelje z osebnim letalom, čeprav iz Zagreba tja dnevno leti redna linija, da se vozi z Maseratijem in da nima samo hiše, ampak tudi dačo. (Tule mi manjka omemba bazena in ponija, za poznavalce.)

Ker verjetno ni mislila, da sicer ne boste mogli imeti več stanovanja v starem bloku v Štepanjskem in zidanice na Dolenjskem, žlahta pa vikendice na Krku, ampak, da boste namesto tega imeli “manj a bolje”, torej podeželski dvorec, dačo, v okolici Ljubljane. Tudi verjetno ni mišljeno, da boste namesto starega pasata od očeta, rabljenega pežoja od mame in vašega za odpad zrelega cliota vsi skupaj imeli samo maseratija in si ga boste pač izposojali. Tudi verjetno ni mišljno, da si boste namesto dveh plaščev in bunde iz Primarka, kupili “manj a boljšo” zimsko suknjo v Max Mari. Kakovost življenja pa ne bo slabša, ker boste še vedno vedeli, kje se zastonj parkira, ko se gre na Šmarno goro

V ozadju izjav, kot so ta od Musarjeve in tista od Schwaba, je priprava zahodnega človeka na slabše življenje. Letala ne bodo nehala leteti, ne bo se pa član delavskega razreda mogel več usesti na Ryanair in se peljati na drug konec Evrope. Pozabite poceni počitnice v Turčiji ali na Hrvaškem, pozabite, da boste imeli še kak nov kos obleke, pa magari iz Primarka, pozabite, da si boste brez skrbi lahko popoldne skuhali čaj.

Prosvetljene ideje Schwabov in Musarjevih se v praksi potem izkažejo npr. tako, kot je zastavljeno plačevanje omrežnin za elektriko po novem. Glavni strošek za elektriko ne bo več, kdaj in koliko ste je porabili, ne bo, če vam bo celo noč delala toplotna črpalka, ampak vas bo udarilo po žepu, če boste med tem, ko vam dela pralni stroj in v pečici pečete piščančje ocvrtke, vklopili grelec za vodo, da si skuhate čaj.

Kar v izjavi predsednice zagotovo drži je, da vam bo politika organizirala, da boste imeli manj. Da bo tisto, ker boste imeli, res bolje … no, kar upajte na maseratija namesto na golfa in cliota. In plešite.

Zahodni človek bo živel slabše, ker njegovi vsega presiti voditelji hodijo poslušati neumnosti vsega še bolj sitih na razne forume in ker se ne zavedajo več svoje odgovornosti - da skrbijo, da gre vsem ljudem bolje. To je dosegel kapitalizem, ko je enkrat nehal izdelovati avtomobile, dače in obleke samo za bogate, ampak za vse. Ta potrošniški model, ki ga simbolizirajo Fordov Model T, Volkswagnow hrošč, Ryanair, Primark, Hofer, AirBnB, IKEA ipd. hočejo uničiti.

In kaj pravijo Kitajci?

Na Kitajskem sem pred kratkim obiskal podjetje, ki se specializira za gradbeniški softver. Menda so v tej niši po velikosti četrti na svetu. Predstavili so se mi z demonstracijsko, na več načinov pametno stavbo, in seveda s projekcijo. Na slajdih, kjer so se mešale pismenke in angleščina, mi je padel v oči citat, ki se je večkrat ponovil, “people’s aspirations for a better life will not change”.

Če smiselno prevedem, “ljudje si bodo vedno želeli boljšega življenja”. Kitajsko gradbeništvo se vidi kot tista panoga, ki ljudem pomaga do boljšega življenja. Da gradi stanovanja, poslovne stavbe, ceste, hitre železnice in drugo infrastrukturo. In da je to stalnica - da si bodo ljudje vedno želeli živeti bolje in da bo gradbeništvo vedno velik del rešitve. Zato je bilo to na prosojnicah nekega gradbeno-softverskega podjetja. Pa morda zato, ker je morda citiat odpustek, da se jim ni treba ukvarjati s spolnimi kvotami, diverziteto, enakostjo, ampak lahko normalno delajo.

Namreč, v množici pismenk nisem opazil, da imajo citati podpis:

People’s aspirations for a better life will not change.

— 习近平

Podpisan je Xi Jinping, vodja kitajske komunistične partije. Med tem, ko mi tukaj pametujemo o koncu rasti na končnem planetu, o odrasti, o vračanju v jame, o tem, da bomo imeli manj (a boljše, če verjamete), se tam oblast zaveda, da je njena legitimnost odvisna od tega, ali gre ljudem vsako leto malo bolje. V demokratičnih državah nam je bližje “vhodna” legitimnost: oblast sme biti oblast, če so jo izbrali volivci.

Na Kitajskem, pa povsod pravzaprav skozi celo zgodovino, je oblast iskala legitimnost tudi in predvsem skozi rezultate - izhodno legitimnost. Če so ljudje varni, če jim gre vedno bolje, potem so oblast tolerirali in ni bilo potrebno veliko nasilje represivnega aparata, da so se držali reda, ki jim je zagotavljal lepše življenje.

Skratka

Evropa seveda lahko izklopi kurjavo, se uleže v posteljo, se pokrije s staro zakrpano odejo, in čaka na svojo smrt. Kaj drugega ji ob voditeljih, ki napovedujejo revščino in se ne potrudijo biti ambiciozni vsaj na koncu jezika, niti ne preostane. Z voditelji, ki niti z besedami več ne zmorejo izžarevati optimizma, ki ga naša bleščeča preteklosti utemeljuje prihodnosti, ne bo šlo. Seveda ne, saj se te preteklosti sramujejo.

Ne preveša pa se čas vsem civilizacijam od jeseni na zimo, kot bi rekel Oswald Sprengler. Če ima Zahod voditelje, ki so se vdali v usodo, to ni problem človeštva, to je problem Zahoda. To je naš problem. In vaš. Bodo pa kje drugje pobrali štafeto razvoja in se zavedali preproste resnice: ljudje si bodo vedno želeli boljšega življenja.

Xi Jinping ljudi pozna bolje od Klausa Schwaba in Nataše Pirc Musar. Kitajska se pozna bolje kot vsega presiti, utrujeni, naveličani in notranje sprti Zahod.

Naj zadnji plača položnico, ker je vklopil grelec za čaj, med tem, ko se je pralo perilo.