Intelektualni »dvoboj stoletja« Žižek proti Petersonu prinesel zmago dialoga

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje. V petek kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so v soboto zjutraj zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja«. Med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem.

Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek. Ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd. Po internetu gledajo debate intelektualcev ne pocukranih zahvalnih govorov zvezdic.

Katastrofa ali ne?

In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem. Oz., kot manj zaboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. Življenje je pač trpljenje. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.

Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Jih mobilizira okrog neke zgodbe. Zaradi zgodb bi ljudje odpovedali svojim vrednotam, svobodi in se podredili skupnosti. Za višje dobro. Take zgodbe – pa naj bodo Hitlerjeve o Judih ali desničarske o migrantih – po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take krize kar naprej izmišljati.

Ampak! Prav taka zgodba bi bil lahko tudi marksizem (ki ga Žižek ne prodaja več) ali pa podnebne spremembe (ki Žižek jih prodaja). Skratka, da so ene zgodbe “res”, druge pa samo “patološka potreba kapitalizma po krizah”, ne pije vode.

Po Petersonovo krize kapitalizma ni. To ni idealen sistem, je pa najboljši od vseh možnih. Neenakost in hierarhije niso lastnost kapitalizma, ampak vseh človeških sistemov od pamtiveka. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in ustvarja novo bogastvo, drugi sistemi pa tudi ustvarjajo neenakost in hierarhije – tudi v socializmu je bilo oboje – so pa dosti manj uspešni pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.

Nesrečno o sreči

Debata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj. V ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči.

Izgovor, da se je Peterson vrnil k razmeroma berljivemu Marxu, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto, kar Scruton imenuje mlatenje prazne slame, pregrizel.

Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval, ampak to bi Peterson lahko vedel, če bi se pripravil. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da jih brani. Podobna taktika torej, kot ko je v 1990ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive. Tako na desno je Žižek zavil, da ga je Peterson v nekem trenutku vprašal, zakaj se tak duhovit in karizmatičen človek, ki zna nagovoriti mlade ljudi, predstavlja kot marksist.

Žižek povedal marsikaj, s čemer se lahko strinjamo. Npr. da je za enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov; za vlado ljudstva ne diktaturo stroke ali tehnokracije; oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.

Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice.

Ena najboljših posledic te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da si nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj, ne podleže sredobežnim silam.

Sreča kot milost

Žižek je sicer trmoglavil, da so bili prebivalci ČSSR srečni, Peterson mu je odrecitiral znano korelacijo med srečo in BDP. Sta se pa strinjala, da sreča preskrbljenih ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku “za stvar”, npr. za podnebje ali razredni boj ali pravice neke manjšine. Peterson širše, da gre za smisel. In strinjala sta se, da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo, ampak za smisel (Peterson/Frankl) ali za stvar (Žižek).

Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta in se ne zapiramo in ne konzerviramo starih meja.

Intelektualni narcisizem inženirjev družbe je nevaren

Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja … Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije o družbi napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj je preizkušeno in očitno deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov. Če so napačne sistemske ideje, kako urediti svet, bo v težavah pol sveta. Npr. cela Rusija celih 70 let.

Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.« Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ko je bil človek? Ali točka, na kateri krščanstvo kot religija stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva?

Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.

In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Objavljeno v Časniku 24.4.2019.