Inteligenca v informacijski dobi

Objavljam povzetek predavanja, ki sem ga imel 11.11.2009 na okrogli mizi "Avtonomna in ideološka inteligenca", ki jo je organiziral Inštitut dr. Jožeta Pučnika in ki je bil objavljen v Dnevnikovem objektivu 12.12.2009.

Še nikoli ni imelo toliko ljudi dostopa do toliko informacij in možnosti sodelovanja s tako širokim krogov sodelavcev. Še nikoli ni bil krog ljudi, ki se ukvarja »z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom« tako širok. Včasih bi mu rekli inteligenca, danes mu pravimo ustvarjalni razred. Od tega, kkao kvaliteten, številčen in vpliven je, bo odvisna prihodnost družbe in gospodarstva. Da bi bili člani ustvarjalnega razreda vplivni, mora biti družba svobodna, odprta, meritokratska in tolerantna. Naša to še ni. V veliki meri zaradi dejavne ideološke inteligence, ki smo jo podedovali in ki se poskuša obnavljati.

Beseda inteligenca je poljskega izvora, a se uveljavi šele v sovjetski Rusiji, da bi z njo označili sloj ljudi »ki se ukvarja z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom in je nekakšen vmesni sloj med proletariatom in buržoazijo«. Ta sloj ljudi bi bil na začetku lahko nasprotnik revolucije, zato jo najprej očistijo, da ostane samo še »poštena inteligenca«. Inteligenca v diktaturah dobi nalogo, da izdela, razvija, razlaga in promovira ideologijo, ki diktaturo osmisli in utemelji, zakaj nekdo vlada, nekdo drug pa je vladan. In tako postane »ideološka inteligenca«. Vsak velik ideološki sistem tako inteligenco potrebuje, sistem samoupravnega socializma jo je tudi imel. Skupaj z njenimi cerkvami, šolami, biblijo, obredi, duhovniki in papežem. In ob padcu režima ni kar izpuhtela.

Vprašanje pa je, kaj je alternativa ideološki inteligenci v demokratičnih sistemih, v katerih se svobodno borita dve ali več idej za vpliv na družbo. Ima vsak pol političnega prostora svojo inteligenco? Si v tranzicijskih družbah stojita nasproti »inteligenca kontinuitete« in »demokratična inteligenca«, »ideološka« ali »avtonomna« inteligenca? In kakšen je vpliv silne informatizacije družbe in novih komunikacijskih tehnologij? Ali le te spodbujajo združevanje v nekaj konkurenčnih »inteligenc« ali pa krepijo razumnika posameznika?

Na Zahodu, predvsem v anglosaškem svetu, termin »inteligenca« ne obstaja oz. obstaja samo v priredbi ruske besede »intelligentsia«. Angleška beseda »intelligence« pomeni čisto nekaj drugega, skupinske oznake za razumnike ne uporabljajo, »intelectualls«je množinska oblike besede »intelectual«, ki kaže na množico posameznikov. Razsvetljeni individualistični, liberalni anglosaški svet ni prišel na idejo, da bi razumnike, intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino, v edninski obliki. Intelektualec kot razmišljujoč človek zavrača, da bi bil član istomišljeniške skupine, saj je samostojen in avtonomen kot individuum. Nekateri razumniki se sicer uvrščajo bližje tej ali oni politični opciji, praviloma pa ostajajo neodvisni in daleč od tega, da bi bili del kompaktne inteligence.

Namesto inteligence ustvarjalni razred

Danes, ko je moderno govoriti o družbi znanja in kreativni ekonomiji, bi sloju ljudi (iz definicije inteligence), ki se ukvarja »z umskim in ustvarjalnim delom«, rekli »ustvarjalni razred«. Pojem »creative class« je utemeljil progresivni ameriški urbanist Richard Florida. Njegov najbolj znan citat je parafraza Adama Smitha, in sicer, »da bo bogastvo narodov odvisno od tega, ali bodo znalo vzgojiti, pretegniti in obdržati talente«. Talente in druge pripadnike kreativnega razreda pritegnejo, tako Florida:

(1) tehnologija – torej intelektualcem prijazna infrastruktura, kamor ne sodi samo hiter internet, ampak tudi kakovost bivanja, kulturna ponudba, knjižnice, športni objekti, muzeji … Opozarja na t.i. Bilbao efekt, kjer mesta z nekaj impozantnimi javnimi zgradbami pritegnejo ustvarjalno populacijo. To niso nogometni štadioni in avtoceste, ampak npr. Narodna in univerzitetna knjižnica in širokopasovni internet.

(2) Talente pritegne toleranca. Florida je dvignil veliko prahu, ko je iskal korelacijo med homoseksualno populacijo in visokotehnološkimi industrijami. Vsekakor pa se ustvarjalni ljudje izogibajo okolij, kjer je veliko komandiranja in kjer so zapostavljeni zaradi barve kože, spola ipd. Tukaj nam toleranco do Romov, spolno drugačnih ipd. prodajajo tisti, ki so zelo netolerantni npr. do križa v učilnici, ki jo župnišče daje na razpolago šoli. Toleranca je tudi toleranca do katoličanov, do ljudi iz nasprotnega političnega tabora; toleranca je tudi odprtost za konkurenco med in znotraj organizacij, kjer delujejo najbolj izobraženi.

(3) Tretji magnet, verjetno najbolj pomemben, pa so drugi talenti. Pametni ljudje so radi v družbi ljudi, ki so pametnejši od njih. Pri nas mečejo polena pod noge ustanavljanjem novih visokošolskih centrov v »provinci«, ki bi poskrbeli tudi za intelektualni regionalni razvoj.

Libertarni aneks

Kot progresivni mislec pa Florida zapostavi pomen vplivnosti oz. moči, ki jo ima talent v družbi, ter ekonomske in intelektualne svobode, ki jo talent potrebuje, da realizira svoje sposobnosti. Družbi, njenemu gospodarstvu nič ne pomaga, če ima izobražene, ustvarjalne in inovativne ljudi, če od njihovega znanja nihče nima nič, če ga ne smejo, morejo ali niso motivirani, da bi ga uporabili ali prelili v dobiček in delovna mesta. In pri tem ne gre samo za vrhunske intelektualce. Če sistem ni meritokratski, najboljši ne pridejo najvišje. Če ustvarjalni prostor ni odprt, če ga je neka inteligenca zasedla, drugi najboljši ostajajo zunaj.

Ustvarjalni razred je danes številčnejši kot kdajkoli. Vsi so pismeni, univerzo obiskuje večina populacije. Več ljudi kot kdajkoli ustvarja. Pišejo, snamejo filme, fotografirajo. Poglejmo razcvet YouTube, blogov. Nikoli imelo toliko ljudi dostopa do tako velike knjižnice, do tolikih informacij in znanja, nikoli ni bilo tako enostavno stopiti v kontakt z drugimi pametnimi ljudmi.

Vedno manjši procent izobraženih dela za državo, za vlado. Spomnimo se zgodovine, pred nekaj sto leti so skoraj vsi pismeni delali ali za kralja ali za cerkev. Inženirji so bili tako zelo vojaški poklic, da se je beseda »civil engineer« (angleška beseda za gradbenega inženirja) pojavila, da bi označila civilista, ki oblikuje grajeno okolje.

Še nikoli v zgodovini ni tako majhen procent od vseh pametnih v neki državi delal za vlado in še nikoli ni vlada urejalo toliko podrobnosti v družbi. To je absurdno in v tem je osnovni problem razumnikov, ustvarjalnega razreda in nasploh vseh ljudi.

Podedovana inteligenca je ovira

Inteligenco kot koncept bo povozil čas. Ostaja ustvarjalni razred, razred posameznikov, od katerih inovativnosti in ustvarjalnosti je odvisna prihodnost držav in narodov. Ta razred je vedno številčnejši, vedno širši in mora imeti vedno več vpliva.

Pamet je precej enakomerno porazdeljena po svetu, Slovencev pa ni veliko, zato je bistveno, da ustvarimo odprt, svoboden, meritokratski sistem, ki daje vsem enake možnosti, tako šolanja, kot kasnejšega napredovanja. Sistem, v katerem je dosti več odprtosti in mobilnosti, ki daje več priložnosti. Kljub vsej retoriki o sociali in enakosti je slovenska družba ena najmanj socialno mobilnih v Evropi. Neprijazne razmere za podjetnike ter prevladovanje političnih meril in izbiranje glede na pripadnost določeni skupini nam škodi. Zdaj, ko se je pokazalo, da je realno, da se na oblasti menjavata dve politični opciji se zdi, da je tega celo več, kot v časih dobrohotne velikodušnosti zanesljivih zmagovalcev.

Slovenski prehod v Floridovo ustvarjalno družbo v marsičem ovira podedovana »inteligenca«. Pod težo kolesja zgodovine je vse manj ideološka, vse bolj pa interesna. Vendar nisem za to, da se tranzicijski socialistično-totalitarni inteligenci (ki je dediščina prejšnjega režima) oz. kot bi se zdaj radi imenovali »liberalno-progresivni« inteligenci, postavlja nasproti avtonomna ali pa tržno-libertarna, katoliško-konservativna ipd. Pustimo inteligenci, da je to kar je – komunistični konstrukt – in gradimo prihodnost na ustvarjalnem razredu avtonomnih, razmišljujočih posameznikov. Dajmo jim možnost, da svoj talent svobodno usmerijo tudi v javno in družbeno, v politiko torej. Odprtemu internetu, odprtemu dostopu do znanja in odprtim inovacijam se mora pridružiti tudi odprta politika.