Internet na koncu svojega začetka

Internet je v Sloveniji nekaj mlajši od slovenske države. Za Slovenijo radi rečemo, da ni izpolnila naših pričakovanj. Tudi internet jih ni. Ker jih je na vse mogoče načine presegel. Leta 1993 si ni nihče, niti šef Microsofta Bill Gates, ni predstavljal, kaj bo iz tistega nastalo.


Internet je presegel pričakovanja, ker se ljudje intuitivno zelo slabo znajdemo ob pojavih, ki se odvijajo eksponentno. Klasičen primer za to je maharadža, ki je hotel nagraditi izumitelja šaha in se je smejal zahtevi, da naj da na prvo polje šahovnice eno zrno riža, na drugo dve, na tretje štiri, na četrto osem ... Na prvi polovici šahovnice je še kar šlo, na drugi polovici so stvari eksplodirale.

Razvoj digitalne tehnologije je eksponenten, zmogljivosti denimo megapikslov v fotoaparatih, pomnilnikov v računalnikih, hitrosti procesorja in omrežij se še kar vsako leto ali dve podvajajo, kot je bil leta 1965 napovedal Gordon Moore.

Internet se je dotaknil že skoraj vsega. Povezuje ljudi in to dela ceneje, hitreje in bolje kot katerakoli druga tehnologija. Povezani ljudje so močnejši. Zato internet ojača, kar je dobrega in kar je slabega v ljudeh. Pri slabem se to še bolj pozna, ker so bile predinternetne komunikacijske tehnologije drage, komunikacija ali publikacija si je morala prostor izboriti s svojo kvaliteto. Uredniki so skrbeli, da med ljudi ni prišlo čisto vse. Ali kot je rekel nekdo na twitterju, še nikoli niso imeli bedaki tako dolgega vzvoda za svoje neumnosti.

Na internetu zato najdete potrditev za še tako noro teorijo zarote le klik ali dva stran od skrbno preverjene informacije. Ljudje se še nismo navadili, da zdaj ni problem dobiti informacije, ampak je problem oceniti informacijo. Ni problem najti, ampak vedeti, kaj iskati. Ljudje s svojimi navadami, intuicijo, predsodki smo tisti, ki pogosto ne dohajamo napredka.

Zgodovina je polna dvomljivcev v napredek. Ludisti bi razbijali stroje, maltuzijanci napovedujejo, da bo zaradi napredka že česa zmanjkalo, naše konservativno bistvo vidi več varnosti v preizkušenih starih receptih kot v novotarijah. Zato gre v promet branje, da internet ljudi poneumlja, da jih onesrečuje, da razdre kakšno razmerje, da zaradi interneta "mož zapušča ženo in otroci mater", da povečuje socialne razlike, da uničuje delovna mesta pa okolje in planet. Taki strahovi so stari kot človeštvo.

In ne držijo. Ko vidim mlad par v kavarni, vsakega pri svojem telefonu, vidim dokaz, da internet rešuje razmerja. Brez interneta bi namreč ugotovila, da se nimata o čem pogovarjati. Ko vidim revne in bogate na podobnih napravah uporabljati iste storitve, je to dokaz, da internet zmanjšuje socialne razlike. V dolgih urah, ki jih preživite na internetu, vam je dostopno isto informacijsko bogastvo kot največjim bogatašem. Če ste pred 30 leti za ustvariti obrt ali podjetje potrebovali bogatega očeta, nepremičnino, delavnico, tovarno, danes zadostujejo miza, stol in internet. Če so včasih pot navzgor zapirali ljudje z izkušnjami in zvezami, danes digitalni svet z disruptivnimi inovacijami te ovire vsakodnevno ruši.

Nekateri so pričakovali, da bo internet izboljšal demokracijo. Da bodo kar z miško ali mobilnim telefonom odločali o stvareh, za katere so ob branju komentarjev na facebooku dobili občutek, da jih razumejo. To se še ni zgodilo. To je, kot bi pričakovali, da bodo tisk, knjige in časopisi izboljšali fevdalizem. Internet najprej spreminja tisto, kar je svobodno, na koncu tisto, kar je regulirano z zakoni in ustavami. Če so stvari preveč rigidne, se tudi kaj zlomi.

Internet je bil produkt triumfa svobode, človekovih pravic in svobodnega podjetništva po koncu hladne vojne. Internet je bil prostor svobode, bil je, na neki način, Divji zahod, eksponentno rastoč prostor, ki so ga ustvarjali in zavzemali inovatorji in podjetniki, podobno kot so kavboji prodirali na ameriški zahod. S to razliko, da se je zdelo, da na koncu ne bodo trčili ob Pacifiški ocean.

Tehnično bo digitalni svet še naprej rasel. Druga polovica šahovnice je šele pred nami. Izgublja pa internet svoj odprti, pionirski značaj. Politika bi si ga podrejala, velika podjetja bi si zakoličila svoje monopole in ga balkanizirala, vse več je cenzure, regulacije, omejevanja.

V svobodnih družbah je internet orodje svobode, v avtokratskih je orodje represije. Zato nas ne sme skrbeti za internet, ampak za to, kam zadnja leta drsijo zahodne družbe.


Najprej objavljeno v časopisu Večer.