Življenja je škoda, da bi se ukvarjali s povprečnostmi

Nekaj poudarkov iz intervjuja, ki sem ga tal Tomažu Zalazniku za revijo Ampak. Vseh šest strani lahko preberete v majski številki revije.

O volilnih programih:

Veste, programi so potiskan papir. Vanj se poskuša napisati kup dobrih namenov, ker so predvolilni pa se izpusti vse, kar komu morda ne bi bilo všeč. V njih se bere o tem, kako se bodo sredstva za vse mogoče povečala, pa zelo redko o tem, za kaj se bodo zmanjšala. Veliko o tem, v kaj vse se bo država vmešavala, pa malo o tem, kje bo ljudem pustila več samostojnosti. In nič o tem, kako se bodo za vse to širokogrudno delitev denarja pobirali davki. Sami korenčki, nič palic. Zato na programe ne dam kaj dosti. Bistveno se mi zdi, ali v ljudeh, ki stojijo za temi programi čutim iskreno željo, da bi nekaj naredili za napredek države, ali pa jih vodi kak drug interes - volja do moči, denar, slava …

O ključnem razvojnem vprašanju:

Razvoj v preteklosti je morda še bil tekma med državami. Država je imela strokovnjake, analitike, aparat, možgane. Urejala stvari. Industrializirala, elektrificirala, opismenjevala … Zato se mi zdi ključno vprašanje, kako iz ljudi potegniti več njihove podjetnosti in ustvarjalnosti. Država lahko dela marsikaj, ampak ambicij in sposobnosti ljudi državni uradniki ne morejo nadomestiti.

O podjetnosti:

Čedalje bolje razumem tisto krilatico, ki pravi, da je "najpomembnejša družbena odgovornost podjetja, da ima dobiček". A pri nas še vedno lahko delajo kariero ljudje, ki trdijo, da je dobiček posledica izkoriščanja. Prejšnji režim je podjetnost načrtno zatiral. Tudi po spremembi gospodarskega sistema na podjetne gledamo z nezaupanjem, saj je marsikdo prišel do premoženja, ker je bil pač ob pravem času na pravem mestu. To je tudi kolateralna škoda gonje proti tajkunom. Vendar jih je kar nekaj, ki so obogateli tako, da so začeli iz nič in v pošteni tekmi. Ti morajo postati vzorniki.

O pogumu:

Pogum pomeni tudi to, da naredimo kako drzno reč. (...) Vsako podjetje, ki da kaj nase, sponzorira kako barko, katere domet je morda dobra uvrstitev na tržaški Barcolani. Zakaj ne bi dali denarja skupaj in zgradili barke za Ameriški pokal, za prvo ligo! Imamo konstruktorje, imamo jadralce, samo upati si je treba.

O univerzah:

Univerze bi bilo potrebno odrešiti njihove socialne funkcije in vzpostaviti sistem v katerem bi 80% študentov v predvidenem času študij tudi končali. Danes v petih letih od vpisa konča 20% študentov. S tem bi takoj popravili slabo razmerje med številom učiteljev in študentov. V visoko šolstvo bi morali vlagati bolj učinkovito in prav gotovo tudi več.

O objektivnosti:

Na rob tej besedi … "Objektivnost" je v današnji družbi bistveno precenjena. Vsi bi se za njo skrivali, nihče prevzel odgovornosti za odločitev, ki je subjektivna in zato lahko bolje premišljena.

O javnem mnenju:

Zelo se bojimo narediti napako, ker se pač iščejo napake. Uspešni so tisti, ki ne naredijo velikih napak. Tudi v politiki. Zares uspešni so politiki, ki niso ne krop ne voda, ki o ničemer nimajo jasnega mnenja. Ki sadijo rožice skladno s slovenskim javnim mnenjem. Naj že nekdo prižge luč! Politika mora voditi javno mnenje, ne pa mu slediti!

O priložnosti 17ih let skupne države:

Slovenija je majhna, ni pa treba, da so zato Slovenci majhni v ambicijah. V veliki večini situacij ne nastopamo kot predstavniki maloštevilnega naroda ampak kot raziskovalec, umetnik, trgovec, poslovnež. In kot taki smo dobri ali pa slabi. Tukaj nam gresta na roko tako friedmanovski ravni svet, kot dolgi rep spleta 2.0. Za množico stvari ni več določujoči okvir država in njena velikost.

O ambicioznosti:

Ko govorim o ambicioznosti mislim predvsem na dvoje. Najbolj seveda računam na ambicioznost posameznikov. Tistih zunaj politike in zunaj državnih organov. Teh je več. Hitreje lahko tečejo. Računam pa tudi na ambicioznost politikov, da bodo vsem tem pomagali. Npr. za umikanje države, za vzpostavitev tržnega gospodarstva, za gradnjo infrastrukture, za kako pomembno javno zgradbo, za reforme, če hočete. Ne bodimo tako hitro zadovoljni s prvim kompromisom. Ne ukvarjajmo se toliko z javnim mnenjem. Z naslednjimi volitvami. Naredimo tisto, kar čutimo, da je prav. Življenja je škoda, da bi se ukvarjali s povprečnostmi.