Izdelovanje nesoglasja

Najprej objavljeno siol.net.

Tema tedna je referendum o vodah, ki nam je bil demagoško predstavljen kot referendum o pitni vodi in brez katere, vemo še iz osnovne šole, ni življenja. Pa ni ne o enem ne o drugem. Za vode se ne spreminja nič bistvenega, za pitno vodo pa sploh nič. Ene sto zadev vpliva na našo pitno vodo bolj kot ta zakon. Recimo, če se čez podzemno jezero pitne vode – vodonosnik – napelje kanalizacija, ki lahko pušča. Ali pa, če ima kdo greznico blizu vaškega zajetja ali rezervoar za kurilno olje.

Referendum tudi ni o vladi. Nič o delu vlade nismo slišali med kampanjo. Ker nekih velikih pripomb na delo niti ni. Obeta se zgledna gospodarska rast, brezposelnost je med najnižjimi v Evropi, ekonomski in socialni ukrepi za premagovanje posledic epidemije so bili učinkoviti. Vsak, pomoči potreben, je dobil kakšno pomoč. Če ne bi bilo nepotrebnega zapenjanja glede imenovanja tožilcev in financiranja STA, ne bi bilo mogoče uperiti prsta v prav nič konkretnega, kar je vlada naredila narobe – naredila, v smislu opaznih posledic v snovnem svetu.

Ves kraval je okrog tega, kar vlada govori, ne, kar dela. In niti ne gre za vlado, ampak v glavnem za prvega ministra, in niti ne za govor, ampak za tvitanje. Ti tviti pokrivajo celoten spekter, od zelo odličnih do povsem neprimernih, a vendarle so to samo tviti, katerih edina resna posledica je razvedrilo na družbenih omrežjih.

Slikanje sveta

O čem torej je sploh referendum? Referendum je preizkus, kako dobro v Sloveniji deluje industrija izdelovanja nesoglasja.

Frazo "izdelovanje soglasja" oziroma "manufacturing consent" je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja lansiral Walter Lipman v knjigi Javno mnenje (ang. Public opinion). Lipman ugotavlja, da je svet prevelik in preveč kompliciran, da bi ga ljudje v njegovi celoti neposredno dojemali. Neposredno izkušnjo imajo o družini, sorodstvu, sodelavcih, vse drugo pa izvejo prek posrednikov. Mediji in drugi posredniki jim ustvarijo model oziroma sliko sveta.

Ti mediji so (med drugim) sposobni prikazovati tako sliko, da bo državljan s svojim družbenim okoljem zadovoljen. Da bo pridno hodil v službo, si pustil jemati zaslužek z davki, se bo pustil vpoklicati v vojsko in bo spoštoval še tako nesmiselne omejitve hitrosti.

To je tisto izdelovanje soglasja. Cenjeni lingvist in vidni ameriški levičar Noam Chomsky se je konec osemdesetih v istoimenski knjigi pritoževal, da so ameriški mediji manufakture soglasja s tistim nepravičnim, kapitalističnim redom. Da bi se ljudstvo uprlo, če jih medijski sistem v sodelovanju s korporacijami kapitalizma ne bi vlekel za nos. Ta sistem je bil takrat postavljen nasproti sovjetskemu totalitarizmu in je bila alternativa jasno videti precej slabša, tudi precej bolj krvava.

Dolgi pohod

Te alternative danes ni več. Zelo drugačen je tudi javni prostor. Dutschkejev "der lange Marsch durch die Institutionen" − dolgi pohod skozi institucije − daje rezultate. Fraza je izposojena od dolgega pohoda Mao Cetunga skozi Kitajsko na oblast. Bistvo strategije, ki sta jo delila tudi Marcuse in Gramsci, je v tem, da levičarji zasedejo institucije, ki imajo glas v družbi – šole, fakultete, sodišča, javno upravo, vladne in nevladne organizacije, medije ... Ekologi npr. ne štrikajo jopic in v prostem času ne demolirajo daljnovodov, ampak se zaposlijo na ministrstvih za okolje in prostor, feministke na ministrstvu za družino, borci za delavske pravice na ministrstvu za gospodarstvo in tam sipajo peska v kolesje sistema, dokler ta sistem ne deluje po njihovih željah.

Tisti, bolj sposobni, zasedejo šole in fakultete ter skrbijo, da so mladi "pravilno" izobraženi in da imajo znanstvene raziskave ter napredne rezultate. Tretji zasedejo paradržavne organe, inšpekcije, centre za socialno delo ... Ne govorimo o vodjih, direktorjih in generalih, govorimo o pehoti, ki tipka mnenja in odločbe. Četrti zasedejo nevladne organizacije, da jim potem somišljeniki iz državne uprave komandirajo denar. Peti zasedejo medije in ustvarjajo soglasje. Ali pa nesoglasje. Rod Dreher, katerega knjiga je pravkar izšla v slovenščini, temu pravi mehki totalitarizem (vir).

Pri nas je pohod trajal od leta 1945 do leta 1950. Moralnopolitično primerni ljudje so bili na pravih mestih že ob padcu Berlinskega zidu in so morali po tem samo še skrbeti, da bodo tudi tisti, ki jih bodo "avtonomno, strokovno in neodvisno" jemali v službo, enakega prepričanja. 

Skratka

Mašinerija za ustvarjanje soglasja obstaja. Uporabiti jo je mogoče za ustvarjanje soglasja, ko so na oblasti naši, ali nesoglasja, ko so na oblasti njihovi. Uporabiti jo je mogoče za promocijo ukrepov proti epidemiji, za promocijo izolacije, mask, zračenja, omejitev gibanja, testiranja, cepljenja ... Ali pa za širjenje dvoma in nezadovoljstva o vsem tem. Vsak člen te mašinerije se bo lahko nekoč vprašal, na kateri strani je bil. Ne, na kateri strani glede vlade in politike, na kateri strani glede epidemije.  

Ta mašinerija je del demokratičnega sistema. Pri demokraciji gre za to, da ljudje lahko mirno sodelujejo, da bi lahko več naredili. Mir je mogoče zagotavljati tudi z izdelovanjem soglasja, z zavajanjem in enoumjem. Ampak ne dolgo. Laž je slaba in resnica je dobra, ker resnica dobesedno pridela več kruha. Kot pove glavni junak nanizanke o Černobilu: "Vsaka laž naredi dolg resnici in prej ali slej pride zanjo račun." Enoumje pomeni, da vsi mislijo enako, in se torej prav dosti ne misli. In kjer se dosti ne misli, se dosti pametnega ne naredi. Zato je uspeh režimov, ki temeljijo na umetno izdelanem soglasju ali pa na nesoglasju, kratkotrajen.

Truplo prej ali slej priplava po vodi, precej neodvisno od tega, kdo dovoljuje graditi na obalah.

Siol, 9.7.2021.