Izzivi prihodnosti izza okvirov sedanjosti

Naslov srečanja: »Vseslovenski zbor Kristjanov«, ki ga organizira civilna iniciativa »Prebudimo Slovenijo«, postavlja zelo visoka pričakovanja. Ampak kot je rekel Viktro Frankl, vedno je treba meriti višje, da bi na koncu zadeli v tarčo.

Naziv civilne iniciative, »Prebudimo Slovenijo« mi je nekako domač. V nekem drugem jeziku pove isto, kot smo novembra lani nekateri povedali s pozivom po »Resetiranju Slovenije«.

Pove isto, kot je letos spomladi povedal predsednik Tuerk s pozivom k prelomu v našem razvojnem razmišljanju. Pove isto, kot so povedali mnogi politiki, eni prej, drugi kasneje,

da tako ne gre več.

Tako ne gre več zaradi specifičnih razmer v Sloveniji (o tem kasneje) in ne gre več, ker se lomi svetovna zgodovina.

Pet trendov oblikuje sedanji trenutek.

1) Avtomatizacija, robotizacija in kompjuterizacija ustvarjata družbo izobilja; vse več izdelkov naredi vse manj delavcev.

Izginjajo rutinska delovna mesta za stroji in v pisarnah, na katerih je povprečen zahodnjak dobro zaslužil in bil tudi dober potrošnih tega, kar so njegovi vrstniki naredili.

2) Ob tem, ko je človeštvo s pomočjo znanosti in inovacij doslej ukanilo malthuzijanske napovedi o mejah rasti, pa kaže, da enostavne rešitve za vsaj en naravni vir še nima.
To je za sposobnost planeta, da razgrajuje toplogredne pline. Grozi sprememba podnebja, dvig morske gladine, rešitve pa kličejo k prenovi energetskih in potrošniških vzorcev.

Energijo bo treba dobivati iz virov, ki so nad zemljo, torej iz rek, vetra in sonca, in vse manj iz virov, ki so pod zemljo, torej iz premoga, nafte in plina.

3) Zahod se stara. V družbi bodo prevladovali previdni, varčni, starejši ljudje. Delež mladih, pogumnih ambicioznih, takih, ki zaradi družine in otrok potrebujejo novo hišo, avto, igrače, se bo manjšal.

4) Razvoj informacijskih tehnologij, posebej interneta spreminja komunikacijske možnosti.

Vsaka celica človeške družbe od družine, preko podjetja, mesta, države, do človeštva kot celote, deluje zato, ker njeni členi med seboj lahko komunicirajo.
Papir in tisk sta sprožila velike spremembe v umetnosti, znanosti, gospodarstvu in, od konca 18. stoletja naprej, dobesedno revolucionarne spremembe v ustroju držav.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v zvezi z internetom.

5) In nenazadnje, v naš čas bodo zgodovinarji postavili datum, ki bo meja med Novim vekom in epoho, ki prihaja.

Morda bo to padec berlinskega zidu, morda 11. september 2001. Bolj verjetno bo to datum Kitajskega pristanka na luni ali kaj podobnega, kar bo simboliziralo začetek konca prevlade krščanskega Zahoda.

Konec prevlade Zahoda je eden od petih megatrendov, ki rušijo temelje sveta, v katerem živimo.

Zadnjih 500 let smo bili priča stalnemu napredovanju zahodne, krščanske civilizacije.
Najprej smo videli ladje krščanskih kraljestev, ki so šle odkrivat svet, potem zahodne trgovce, znanstvenike, misijonarje in podjetnike, ki so vzpostavili skorajšnji monopol zahoda nad svetom na vseh področjih.

Dve svetovni vojni sta bili vojni znotraj zahodne civilizacije. Hladna vojna je bila zadnja vojna krščanske civilizacije, ki je bila svetovna vojna.

Zakaj Zahod

se v času našega morebitnega zatona sprašuje veliko ljudi.

Pulizzerjev nagrajenec Jarred Diamond pravi, da je imela Evrazija pač srečo z rastlinami in živalmi, ki jih je bilo mogoče udomačiti. A to ne pojasni, zakaj je bila Evropa v nekem trenutku bistveno uspešnejša od Bližnjega vzhoda, Indije ali Kitajske.

Nial Fergusson našteje šest prvin Zahodne civilizacije, ki so zagotovile njeno nadvlado: 1) Tekmovalnost in konkurenco, 2) Znanost, 3) Spoštovanje lastnine, 4) Znanstveno medicino, 5) Potrošniško družbo in 6) Delovno etiko.

Član Kitajske akademije znanosti in umetnosti pa pove odgovor, ki bi se ga na Zahodu sramovali. Citiram:

»Raziskali smo vse, kar smo lahko; iz zgodovinske, politične, ekonomske in kulturne perspektive. Sprva smo mislili, da ste uspeli, ker ste imeli močnejši topove, kot smo jih imeli mi. Potem smo mislili, da zato, ker ste imeli boljši politični sistem. Nato smo se osredotočili na vaš ekonomski sistem. Toda v zadnjih dvajsetih letih smo spoznali, da je v srcu vaše kulture vaša vera: krščanstvo. Zato je Zahod tako močan. Krščanski moralni temelj družbenega in kulturnega življenja je tisto, kar je omogočilo nastanek kapitalizma in nato uspešen prehod v demokratičen sistem. Pri nas ni o tem nobenega dvoma."

Kristjani smo lahko ponosni, da smo dali temelj za zdaj najbolj uspešni civilizaciji na svetu.

Danes je moderno viti roke o tem, kako je človeštvo zašlo v slepo ulico, kako je bil razvoj zgrešen, kako bi se ga morali sramovati, kako bi se ljudje morali sramovati, da nas je toliko na zemlji.

To je nekakšen mehosrčni populizem. Človeška zgodovina je imela odklone in napake, ampak v glavnem je šla v pravo smer. Na planetu danes več ljudi kot kdajkoli živi dobro, več kot kdajkoli ima dostop do šol, zdravstva, več kot kdajkoli jih pije zdravo vodo. Ne še vsi, ampak vedno več.

Zakaj je bilo krščanstvo v tem razvoju tako pomembno?

Krščanstvo je bilo tisto, ki je konkurenco v gospodarstvu in politiki zasejalo s tem, da je bilo v samem izvoru ločeno od države. Začelo se je kot gibanje množic v opoziciji do judovske in rimske države, za razliko od npr. Islama, kjer je bil Mohamed posvetni vladar preden je bil prerok.

Krščanstvo je z naukom, da se moramo truditi z razumom odkrivati Boga in božje, odprlo vrata, da smo z razumom začeli odkrivati tudi naravo.

Krščanstvo je z naukom, da posameznik ima svobodno voljo, da je pa odgovoren za svoja dejanja, bolje vzpostavljalo poštene razmere za obrt in trgovino, kot civilizacije, kjer je bil posameznik samo lutka v božjih rokah (in je za vse konec koncev odgovoren bog) ali pa kjer posameznik dolguje svojo lojalnost samo svoji družini, ostale pa lahko goljufa.

Krščansko pravilo »ora et labora«, moli in delaj, je stoletja pred toliko slavljeno protestantsko delovno etiko, delavnost, postavilo kot vrednoto.

V takem vrednostnem okolju so imeli pametnejši, sposobnejši, podjetnejši več priložnosti kot tam, kjer so bili ljudje ujeti v sistem kast ali podkupljivih versko-državnih hierarhij.

Kapitalizem se ni rodil po reformaciji na severu Evrope. Vse njegove bistvene prvine so poznale že katoliške mestne državice v Severni Italiji: Firence, Piza, Ravenna, Benetke– nekaj stoletij pred tem.

Krščanstvo je dalo ceno človeškemu življenju. Kruto židovsko pravilo »Oko za oko, zob za zob«, ki ostaja veljavno npr. v šerjatskem pravu, je nadomestilo s Kristusovim pravilom »Ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe«.

Krščanstvo je kodificiralo prirojeno človeško empatijo in spoštovanje do drugih živih bitij ter postavilo temelje ekološki in socialni misli.

Kaj pa danes?

Če je bilo krščanstvo tako bistveno za vzpon Zahoda, kako pomembno je za današnji trenutek? V kolikšni meri so sedenje težave Evrope in Amerike posledice dejstva, da smo vse manj to, kar nas je naredilo uspešne?

Da se npr. bojimo krščanstvo omeniti v preambuli k evropski pogodbi ali v imenu multikulturnosti zatajimo svojo kulturo? Se bomo mi na Zahodu odpovedovali vrednotam, zaradi katerih smo bili uspešni, med tem, ko drugi naše faktorje uspeha kopirajo, dohitevajo in prehitevajo?

Kaj pa v Sloveniji?

Če je krščanstvo tako dobro delovalo po svetu, v kakšni meri lahko slovenske težave pripišemo odmiku od civilizacijskih norm, ki so utemeljene na krščanstvu?

Ali je slovenska družba v slepi ulici tudi zato, ker v javni prostor in družbeni dialog ni pripuščena krščansko-konzervativna misel?

Misel, ki je bila najprej fizično iztrebljena, potem pregnana, zatirana in je zdaj v glavnem zaprta v geto.

Z diskreditacijo in zasmehovanjem krščanske in konzervativne misli tudi prispevajo k iskanju izgovorov za zločin, ki je med leti 1941 in 1946 to misel fizično iztrebljal.

Strah ostaja orožje.

Zmerne volivce so do mandata 2004-2008 prepričevali, da je pomladna stran nesposobna vladati, da nima ljudi, znanja, izkušenj. Da ima Slovenija eno samo elito.

Po uspešnem mandatu Janševe vlade in s strani mednarodne skupnosti zelo dobro ocenjenem predsedovanju Evropski uniji, to ni več mogoče. Zato zdaj zmerne ljudi strašijo z madžarskimi scenariji in diktatorskimi nameni pomladne politike.

Zmerjajo nas s fašisti, janšisti, desničarji, domobranci, neoliberalci, klerikalci, nazadnjaki, nestrpneži … To so diskreditacije, ki so namenjene likvidaciji idej in mnenj, ki mnenje ali idejo naredijo nevredno razprave ali dialoga.

Pomladne glasove je treba utišati, da bi kazalo, da jih ni. Da bi izgledalo, da je edino normalno biti del progresivno-levičarskega prostora. Da je »desničar« psovka, »levičar« pa pač oznaka legitimnega prepričanja. Da je »napredno« a priori dobro in »konzervativno« a priori slabo.

Pritisk deluje. Še vedno srečujem ljudi, ki bi bili npr. radi člani pomladne stranke, ampak ne želijo, da bi za to kdorkoli vedel. Plačali bi članarino, ne bi se pa nikjer pokazali. Ko smo pisali vizijo 20+20, so bili pripravljeni sodelovati ljudje, ki pa se svojega dela niso upali podpisati.

Seveda je možno, da so ti ljudje neutemeljeno preplašeni in je strah posledica zgodovinske psihoze in preganjanja še iz časov, ko so kristjane metali levom. Je pa tudi možno, da imajo kako izkušnjo iz prve ali druge roke in iz našega časa. Kaj je bolj verjetno?

Stanje je skoraj tako, da bi morali kristjani na svoji »paradi ponosa« pokazati, da smo; da smo ponosni, da smo, kar smo; da smo središčni del politike in ne kurioziteta, ki se profilira samo ob nišnih, a razvojno nepomembnih vprašanjih, kot je npr. družinski zakonik.

»Edina stvar, ki se jo moramo v resnici bati, pa je strah sam«, je rekel predsednik Roosvelt pred svojimi prvimi volitvami.

To ni poziv, da bi zdaj edini, tisti levo-progresivni diskurz zamenjal konservativni edini diskurz. To tudi ni poziv k temu, da bi se morala Slovenija vrniti v čas med obema vojnama, ko je prevlado (ne pa takega monopola kot ga imamo danes) imela ljudsko-krščanska smer, ko je Ljudska stranka vedrila in oblačila v zvezi z vsako javno službo.

Je samo ocena, da je slabo, da je težišče političnega dialoga premaknjeno globoko na levo. Je ocena, da je slabo, da npr. prof. Justin Stanovnik ne more pisati kolumen za Sobotno prilogo. Je samo ugotovitev, da smo v Sloveniji prikrajšani za ustvarjalni dialog in nastavljanje ogledala mnenjem, ki naj bi bila edina, pa to niso.

O preteklosti obstaja veliko mnenj, a ena sama resnica. Preteklost se je zgodila na en sam način. Preteklost je edina trdna stvar, ki jo imamo v rokah, da razumemo sedanjost in načrtujemo prihodnost. Resnic o prihodnosti pa je resnično več.

Kakšne prihodnosti ima Slovenija?

Da ne bi koga užalili smo v Viziji 20+20 izpustili poglavje, ki govori o možnih prihodnostih Slovenije. Identificirali smo bili namreč štiri scenarije
(1) retrogardno, utopično, eko-ludistično »Ljudsko republiko Slovenijo« enakih v revščini,
(2) nacionalno-romantično »Slovenijo mojo deželo«, kjer sicer nimamo najboljših bank, so pa »domače«,
(3) pajdaško-kapitalistično »Slovenijo d.o.o.«, ki jo obvladuje nekaj družin, ki so bile med tranzicijo ob pravem času na pravem kraju s pravimi prijatelji, ali
(4) obnovljeno »Slovenijo 2.0«.

Spore v današnji koaliciji lahko pojasnimo kot spore med tistimi, ki se zavzemajo za »Ljudsko republiko Slovenijo« in tistimi, ki so za »Slovenijo d.o.o.« ob asistenci nacionalnega interesa Moje dežele.

Na mandat Pahorjeve vlade bomo z vidika gospodarskega napredka in dograjevanja države v smeri evropske normalnosti gledali kot na izgubljena štiri leta. Politika krizo razrešuje tako, da se država hitro zadolžuje –v tem mandatu se bomo zadolžili toliko, kot v vsem času prej.

Zamujamo z reformami, nazadujemo na lestvicah konkurenčnosti. Postajamo še bolj nezanimivi za tuja vlaganja, naša podjetja pa še težje konkurirajo tujim tekmecem. Slovenska država živi preko zmožnosti svojih državljanov. 20 centov za vsak proračunski evro si sposodi. Ta denar bodo vračali naši otroci, ali pa bomo bankrotirali tako, kot bo prej ali slej Grčija.

Primerjave z nekdanjimi socialističnimi državami kažejo, da je Slovenija zavozila tranzicijo. Naše izhodišče je bilo dosti boljše od Češkega, Slovaškega, Poljskega, da o Litvi, Latviji in Estoniji niti ne govorimo. In ker ni bilo tako slabo, nismo opravili tako odločnih reform. Prakse samoupravnega socializma nadaljujemo z drugimi sredstvi.

O diagnozi stanja je v državi vedno večje soglasje. Nimamo delujoče pravne države, nimamo tržnega gospodarstva, nimamo pravične socialne države, nimamo političnega sistema, ki bi bil sposoben razreševati nakopičene probleme in nimamo četrte veje oblasti, medijev, ki bi resnicoljubno opravljali svojo nadzorno vlogo.

V odgovoru na vprašanje zakaj je tako, je že nekaj razlik. Če ne filozofiramo, ampak preprosto sledimo denarju ugotovimo, da je nedelujoča pravna država v interesu tistih, ki so bogateli s hojo po robu ali prek roba zakona, nedelujoče tržno gospodarstvo je bilo v interesu tistih, ki so do naročil in kreditov prišli mimo tržnih zakonitosti.

Nedelujoč političen sistem je bil v splošnem interesu vseh tistih politikov, ki so v takem sistemu prišli na vrh. Kooperativni mediji so bili v interesu tistih, ki so bili v glavnem na oblasti.

To pa seveda ne pomeni, da smo mi, običajni državljani brez greha. Politike, ki so nas pripeljali v ta tunel, smo namreč izbrali na demokratičnih volitvah. Deloma tudi zato, ker so bili državljani pritegnjeni v kolaboracijo s tranzicijo. Nekomu so podarili 3/4 vrednosti stanovanja, drugemu certifikate podjetja, tretjemu tolerirajo sivo ekonomijo ali črno gradnjo.

Od Martina Krpana smo podedovali kulturo utajevanja davkov in sive ekonomije. Ker kup sistemov od šolstva do zdravstva, do javne uprave in upravljanja z zemljišči … ne deluje, smo izpilili sistem zvez in poznanstev, drobnih privilegijev, sivo ekonomijo, študentsko delo, zgodnje upokojevanje, fiktivne bolniške, fiktivni študij, fiktivni zaposlitve …

Temu celotnemu sistemu ljudskih lumparij na drobno in pajdaško-kapitalističnih na debelo bo treba narediti konec.

Soglasje o tem, kaj narediti, je vedno večje. Tako med mednarodnimi organizacijami, ki primerjajo konkurenčnost Slovenije z drugimi državami, kot pri razumnem delu slovenskih politikov in ekonomistov.

Vzpostaviti delovanje pravnega reda. Hitro delovanje sodišč, izterjave pravice. Lumparija se ne sme več splačati. V Sloveniji ne potrebujemo samo čistih lopat ampak čiste roke in to na vseh nivojih. Slovencem je treba pokazati, da se kriminal ne splača, da se balkansko nadmudrivanje in goljufije ne splačajo, da štejeta delo in ustvarjalnost. Da se delo in ustvarjalnost splačata!

Na področju gospodarstva in javnega sektorja je potrebno ustvariti pošteno konkurenčno tekmo. Vsakemu mora biti dostopen vsak posel, vsaka služba. Ni cilj, da se iz državnih in javnih podjetij napaja zdaj ena zdaj izjemoma druga elita in nanjo prisesani koristolovci, ustvariti je treba sistem, ko se ne bo mogla nobena.

Po kakem volilnem porazu pomladne strani levice ne sme čakati nedotaknjen sistem foteljev, na katere bo morala samo ponovno razporediti svoje ljudi. Država se mora v žlahtno liberalnem pomenu te besede umakniti iz gospodarstva, pa če bodo zagovorniki nacionalnega interesa še tako ropotali proti temu.

Slovenijo je Pahorjeva vlada v zadnjih letih tako zadolžila, da lahko nov razvojni ciklus sprožimo samo s tujim kapitalom in mobilizacijo domače avtentične podjetnosti. V Sloveniji je veliko malih in srednjih podjetjih, ki so v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih nastala iz nič. Ki so zasebna zato, ker je nekdo dobro gospodaril s svojim premoženjem, ne s tujimi certifikati, ne s privatizacijo tujega podjetja, kjer je bil slučajno direktor. Ta podjetja so finančno zdrava, lahko rastejo, zaposlujejo, če bi le lastniki imeli to ambicijo. Če podjetnost v Sloveniji le ne bi bila očrnjena in na slabem glasu zaradi tranzicijskih dobičkarjev.

Javni sektor mora postati boljši. V to ga mora prisiliti po eni strani konkurenca z zasebnim sektorjem ali medsebojna konkurenca med šolami, bolnicami, uradi za zaposlovanje … ali pa načrtno uvajanje dobrih menadžerskih praks, kakovosti in odličnosti s strani politike, ki je za delovanje teh ustanov odgovorna.

Kar sem pravkar povedal so tudi glavni poudarki osnutka programa SDS za morebitne predčasne volitve.

Najtežji je odgovor na vprašanje, kako do teh sprememb.

Slovenski politični sistem je, morda nalašč, narejen tako, da vladi ne omogoča, da bi odločno spreminjala stvari. Da je resnična moč drugje. Volilni sistem spodbuja nastanek množice strančic v katerih ima najmanjša neproporcionalno veliko moč v koaliciji. Volilni sistem večje stranke diferencira na podeželske in mestne. Kateri poslanec je res izvoljen v parlament, je prepuščeno spletu naključij.

Izjemno veliko moč v državi imajo tisti, ki niso bili demokratično izvoljeni ali ki ne nosijo politične odgovornosti. Spremembe lahko blokirajo sindikati, lahko jih ustavijo volivci na referendumu, lahko jih blokira neka majhna strančica.

Tak političen sistem je nekonkurenčen. Slovenija se zato počasneje odziva na spremembe v svetu. In tudi njeno gospodarstvo je vse manj konkurenčno. V politiki in gospodarstvu velja, da so tudi napačne odločitve boljše od nobenih odločitev.

Edino upanje za Slovenijo je, da po prihodnjih volitvah dobimo vlado z licenco za spremembe. Vlado, ki bo od volivcev dobila mandat za spremembe. Za spremembe, ki bodo naredile popravne izpite iz vsega tistega, kar zadnjih dvajset let nismo naredili. Sicer nam Bog pomagaj.

Tako vlado morajo izvoliti ljudje, volivci, ki razumejo, za kaj so glasovali. Do take vlade bomo prišli le, če bomo politični dialog dvignili iz blata aferaštva in populizma v katerem je. Naše troblje so premajhne, da bi lahko tekmovali s tem, kako glasno govorimo. Lahko pa tekmujemo s tem, kaj povemo.

Tudi kristjani moramo postati bolj samozavestni in zahtevni kupci na političnem trgu. Postati moramo zahtevnejši do »naših«.

Večno se za vsak neuspeh, za vsako zgrešeno investicijo, za vsak propadli certifikat, za vsako šlamastiko, za vsake izgubljene volitve, za vsako bypass stranko … ne bo mogoče izgovarjati na komunistično zaroto. Marsikomu se tranzicija ni tako dobro izšla, ker je imel pač slabšo štartno osnovo. Marsikdo pa je bil preprosto manj sposoben.

Kristjani imamo od certifikatov, ki so vloženi v katoliške sklade, pravico zahtevati natanko tak donos kot sodržavljani, ki so jih vložili v tajkunske. Od nedeljske pridige imamo pravico pričakovati vsaj tak stik z družbenim trenutkom, kot ga najde kolumnist v časopisu.

Ko izbiramo ljudi, nam ne sme biti dovolj, da je nekdo hodil k verouku, da mu zaupamo. Pokojni Andrej Bajuk ni vprašal, če nekdo hodi v cerkev. Vprašal je, če je pošten.

V političnih programih nas ne smejo zadovoljiti besede o krščanskih vrednotah, ampak moramo iskati uporabne rešitve za probleme, ki so vsebinsko, ne pa zgolj deklarativno skladne s temi vrednotami.

Kristjani moramo poskrbeti, da v celotni politiki pride do pozitivne selekcije na podlagi vrednot. Da bodo vodilne politike vodile kreposti, ne pa grehi. Sedem naglavnih grehov poznamo: to so napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba.

Mar ni v slovenski politiki preveč ljudi, ki jih v politiko mamijo njihove slabosti?

Kot ljubljančanu mi hitro pride na misel kdo, ki sta ga v politiko pripeljala pohlep in požrešnost. V zvezi s pohoto je Henry Kissinger povedal, da je moč velik afrodiziak. Jeza, pa četudi je to jeza do komunistov, ni dobra svetovalka nikomur. Kdo meče polena pod noge svojim, v bistvu somišljenikom, iz zavisti? Kdo je preveč len, da bi izpeljal, kar govori?

In ne nazadnje. Kdo je zavozil mandat, pa noče odstopiti, kdo nikoli ne prizna napake, kdo ne odneha, ne popusti, kdo ni sposoben stopiti koraka nazaj, kdo hoče biti prvi, pa v še tako majhni stranki, da je le njegova in on prvi … iz napuha?

»Napuh je moj najljubši greh«, pravi Al Pacino v naslovni vlogi filma »Hudičev advokat«. Napuha nam ne prišepetava zastonj sam Lucifer.

Spoštovani (zdaj pride konec),

V Sloveniji smo globoko zabredli. Voz iz blata bomo morali složno porivati vsi skupaj.

Eden privih korakov je resetiranje, je prebuditev volivcev. Slediti mu bo morala prebuditev v političnih strankah.

Prebuditev pomeni jasnost pogleda na probleme, pomeni izostritev duha in oblikovanje idej, ki bodo Slovenijo popeljale naprej.

Prebuditev pomeni požlahtnitev razprave, v kateri se bodo konstruktivne ideje spopadle, prelite v častne besede.

Prebuditi moramo prepričanje, da besede niso same sebi namen, ampak zaveza za dejanja.

Kristjani imamo vse zgodovinske dokaze, da naše vrednote in načela niso samo globoko humana in socialna, da niso samo tolažba ponižanim ob udarcih življenja, ampak so tudi etična podstat gospodarsko uspešnim in bogatim družbam.

Prebuditev pomeni, da se moramo tega najprej samozavestno zavedati sami. Potem pa moramo v to - z močjo zgleda, ko gre za način razprave, in močjo argumentov, ko gre za vsebino, - prepričati še druge.

Prepričljivi bomo le, če bomo tudi sami verjeli.

---

Govor v soboto, 17. 9. 2011, na Otočcu, na srečanju civilne iniciative "Prebudimo Slovenijo".