Jezdeci apokalipse kulturnega boja

Najprej objavljeno siol.net.

Civilizacija, kot jo poznamo, visi na nitki. Pandemija je kolikor toliko pod nadzorom samo v primeru, da drastično spremenimo svoj način življenja, ukinemo človeške stike, ki nas povezujejo v skupnosti, in ustavimo velik del gospodarstva. Ne rokujemo se. Na največji krščanski praznik so zaprte cerkve. Letala so na tleh. Ladje so privezane v pristaniščih. Alternativa je množično umiranje starih, bolnih in vseh preostalih.

Svet, kot smo ga poznali, živi samo še na televiziji, kjer se čudimo, kako brezskrbno gorski zdravnik Martin stiska roke svojih pacientov. Svet, kot smo ga poznali, živi samo še v upanju, da bo tega enkrat konec. Da tega mora biti enkrat konec, verjamemo z vsaj tako silo, kot smo februarja verjeli, da se nam pa epidemija že ne more zgoditi. Ta kolumna je o tem, da bomo morda zato spregledali še eno ali dve presenečenji, še enega ali dva črna laboda (vir).

Kaos pred vrati

Ob pomanjkanju boljših načrtov in zaradi ljubega miru države med ljudi delijo denar, kot da ga ne bi bilo treba nikoli vrniti. Ene si ga sposojajo od drugih, druge ga tiskajo. Evropska unija se ne more dogovoriti, da bi denar tiskala skupaj za vse, in je zato bližje razpada kot kadarkoli. ZDA sicer odlično tiskajo. Se pa, nepripravljene na epidemijo, spravljajo k iskanju krivca za katastrofo. Kitajska je pri roki. Če se Ameriki zgodi Bergamo, je vse mogoče. Priznanje Tajvana, kitajska invazija na Tajvan, ameriška tihomorska flota v Kitajskem morju … Morda.

Upam, da ne, ni pa nemogoče. Ko svet vržete s tečajev tako, da je za cvetno nedeljo Trg svetega Petra prazen in da se ne igrajo tekme Lige prvakov, ko nenadoma brez dela, eksistence in smisla življenja ostane tretjina ljudi, drugi dve tretjini pa živita v strahu, kdaj se bo isto primerilo tudi njim, je vse mogoče.

Morda najdejo zdravilo, morda najdejo cepivo, morajo najti nekaj od tega. Si želimo. Vemo pa zagotovo ne. Želeli smo tudi, da se nam epidemija ne bi zgodila v Evropi, in se nam je zdelo, da če se bomo pretvarjali, da se nam ne bo zgodila, če bomo govorili, da ni epidemije, te tudi ne bo. Menda smo se iz tega naučili, da se moramo pripravljati na najhujše, ne pa polni optimizma tiščati glave v pesek.

Nobenega zagotovila ni, da bo svet poleti 2020 spet tak, kot je bil poleti 2019. Nobenega zagotovila ni, da bo svet še kdaj tak, kot je bil lani. Morda si nikoli več ne bomo segli v roke. Morda bomo še leta hodili z maskami. Morda bomo z letali potovali le še, ko bo res nujno. Morda ne bomo več hodili v gostilne, gledališča, na koncerte, štadione. Morda bo 50 odstotkov ljudi brezposelnih in se bodo podjetniki morali spomniti nekega drugega dela zanje. Kar lahko traja leta. Morda bo evroobmočje razpadlo, za njim pa še EU. Morda bodo v naslednji fazi po avtocestnih parkiriščih kradli hrano, ne pa mask. Morda se bo minister fotografiral s tovorom moke, ne pa s tovorom respiratorjev. Morda bodo lačni hodili od hiše do hiše in iskali živež pri tistih, ki so si naredili zaloge. Morda bodo v kaosu nekateri spet videli priložnost, da bi zgradili boljši svet. Ker da ta ni bil nič prida.

Dovolj črnogledosti

Vem, napisati bi moral zanosen tekst o tem, kako se bo svet iz te koronaste more zbudil boljši. Kako so ljudje v samoizolaciji ob kozarcu rdečega vina imeli čas premisliti o nekaterih stvareh o sebi in svetu. Kako bodo odpustili sosedom in žlahti in političnim nasprotnikom; kako bodo iz te krize izšli bolj poduhovljeni, boljši, širši, z večjim č v besedi človek. Kako bodo zdaj pa res zavihali rokave in ustvarili raj na zemlji, kjer bomo vsi kot bratje in bo manj izpustov CO2, lovcem pa ne bo treba streljati kosmatih medvedkov. Bo kdo drug napisal tudi to. Družbe so vedno potrebovale optimiste, da so se ljudje pregrizli skozi trpljenje ali pa umirali z nasmehom na ustnicah. In so potrebovale pesimiste, ki so poskrbeli, da niso umirale.

Kriza, ki se dogaja, je sistemična. Ni sistemska. S sistemom ni nič narobe. Sistem ni povzročil te epidemije. Sistem ne bi mogel preprečiti te epidemije. Ne more predvideti nepredvidenih dogodkov. Kriza je sistemična v smislu, da lahko uniči sistem. Ki je dober sistem in ki je svetu dal povezanost, zaradi katere se epidemija sploh lahko širi. Verjetnost apokalipse je majhna, ampak večja od nič.

Človeštvo ni prvič na taki preizkušnji, je pa na prvi resni preizkušnji generacija, ki ni doživela druge svetovne vojne. Ki je navajena, da gre vse samo navzgor, da ni vojn, lakote, večje negotovosti. Zdelo se je, da imamo stroko in znanost in zato vse vemo, vse znamo, nobenih presenečenj ni več. Če pa je kaj narobe, je nekdo ali nekaj krivo. Ker v našem idealnem svetu ne more biti nič narobe.

No, prav to pa je narobe. Narobe je vera v popolnost tega sveta tukaj. Narobe je vera v možnost, da bi bil ta svet tukaj popoln, brez napak, kakršna je ta epidemija. Pa ni popoln. Nevaren je, presenečenja so bila, so in bodo. Ampak ljudje smo opremljeni z orodji, da se z njimi spopademo. Smo pa nanje pozabili.

Na kaj smo pozabili?

Na ponižnost. Ponižnost v zvezi s tem, kar vemo, v primerjavi z vsem, česar ne vemo. Nikoli ne bomo vedeli vsega. Ne tolažimo se, da lahko nepredvideno predvidimo. Vse celice skupnosti, od družin naprej, morajo biti bolj žilave. Ne gre na primer več za socialne države. Ki padejo, če je država brez denarja. Gre za to, da obstaja več različnih neodvisnih poti za skrb za ljudi. Družine, sorodniki, dobrodelne organizacije, cerkev, in seveda, tudi država. Več košar, v vsaki nekaj jajc, ne vsa v eni!

Na hvaležnost. Hvaležnost za milost, ki nam je bila dana, da smo na tem planetu preživeli že milijone let. Si lahko samo predstavljate, koliko epidemij, vojn, lakot, podnebnih obratov in kaj vem še česa nam je bilo dano preživeti. Kakšne izzive vse so pretrpeli rodovi pred nami. In bomo zdaj vse to postavili na kocko zaradi ene korone?

Na povezanost. V dobrih časih gre za to, da več glav več ve. Da svobodno preizkušajo to in ono. Ko gre za preživetje, ne gre za posameznika. Gre za preživetje skupnosti, sistema, reda, civilizacije. Držati je treba skupaj, ne pa začenjati hladne državljanske vojne. Pobalinsko je zapenjanje medijskih aktivistov za vsako drobnarijo. In nedržavniško je na provokacije odgovarjati, kot da si še zmeraj opozicija. In se na Svetu Evrope prepirati z neko zgago. Slogan "saj je samo gripa" je nekatere države peljal v preobremenjenost krematorijev. Slogan "saj je samo Kulturkampf" nas lahko stane vse.

Na budnost. Spremembe zahtevajo iznajdljivost, odzivnost, hitrost, budnost. Pri odzivu na epidemijo se kaže, da v slovenski državi nič ni mogoče narediti hitro. Sistem je tako zapleten, da vsaka malenkost traja. Stvari bomo ali poenostavili in pospešili ali pa bomo doživeli usodo dinozavrov, ki se niso bili sposobni prilagoditi. Kako bo svet drugačen, tega država ne ve. Ne pričakujmo tega od nje. Vsi mi skupaj pa se bomo znali odzvati, če nam bodo dovolili.

In na zaupanje smo tudi pozabili.

Skratka

Skratka, morda pa bo poleti že vse OK, morda bo znanost našla rešitev in bomo lahko z nepozabnimi zabavami in ognjemeti praznovali, da je more konec. Morda sledijo razposajena dvajseta kot pred stotimi leti, ko bomo nadomeščali užitke, za katere smo bili menda med karanteno prikrajšani.

Morda pa ne. Morda pa zdravstvenemu črnemu labodu sledi še ekonomski in ekonomskemu civilizacijski. Črni labod. Presenečenje. Apokalipsa.

Nekaj malega vpliva imamo na to, ali bomo zavili v vihar, in nekaj več na to, kako bomo v njem pluli in kako sprti bomo. Če se bomo spet spomnili, kaj je skozi preizkušnje pomagalo rodovom pred nami, bomo imeli nekaj boljše možnosti. V to svojo moč, v moč, da oblikujemo sebe in svojo prihodnost, moramo zaupati.

Siol, 11.4.2020.