Jordan Peterson za železno zaveso

Najprej objavljeno siol.net.

Naslov je clickbait. Nalašč. Zato, ker je začetek njegovega nastopa, kjer je povedal, da prvič nastopa v neki državi, ki je nekoč bila za železno zaveso, sprožil tak vihar. Nalašč, ker se morate spopasti s svojimi demoni. Ko so se Pankrti v osemdesetih letih reklamirali kot "prva punk skupina za železno zaveso", ni bilo nobenega kravala. Skoraj 40 let pozneje pa je. Razmislite.

Pretekli vikend smo imeli srečo, da se je najbolj popularni javni intelektualec na poti iz Lizbone na Havaje ustavil v Ljubljani. In ne, ni bilo spotoma. Predaval je najprej Trilaterali - torej svetovni eliti - in potem še običajnim ljudem.

Površna poročila osrednjih medijev niso mogla mimo povsem postranskih zadev: da se je uprl navodilom kanadske vlade, kako mora naslavljati transspolne osebe - torej ne kot on, ona, ono, ampak z nekim četrtim zaimkom - in da je nekakšen ideolog skrajne desnice. Prvo je nepomembna anekdota, ki je morda pomenila kapljo čez rob in sprožila širše zanimanje zanj, drugo ni nič več kot diskreditacija.

Po novici, da bo govoril Trilateralni komisiji, so nanj zlili gnojnico skrajni desničarji in antisemiti. Za skupine, zbrane, da sovražijo, ima jasno sporočilo. Ko se človek odpove svoji individualnosti, ko zapusti svojo dušo, ko za svojo lenobo išče oporo v kolektivu, naredi prostor za zlo. Luknjo v kozmosu, ki jo za seboj pusti neodgovoren posameznik, zapolni zlo. Luknje zla, ki se povežejo v monolit celote, imajo za posledico Auschwitz in gulage. Tega zla ga je strah. To zlo je morda videl v zvarjeni gmoti brezobličnih teles spomenika revolucije v Ljubljani. Na svoji misiji proti zlu je obiskal sto mest in govoril 250 tisoč ljudem. Koliko jih je objel, jim stisnil roko, pogledal v oči, to ve samo on.

Kozmična pomembnost vsakega posameznika je koncept, s katerim neverujočim pove tisto, kar so verujoči prebrali v Svetem pismu. Da so ustvarjeni po božji podobi. Da je to tisto, kar prinaša pravice in odgovornosti.

Bo demokracija preživela

Nekdanjim politikom, bankirjem in poslovnežem je odgovarjal na vprašanje, ali bo demokracija preživela. Njegov odgovor je bil, da je temelj demokracije "božja suverenost posameznika". In skrbi ga, da sodobni politični sistemi "izgubljajo sidrišče v religijski podlagi". Dvomi, da je mogoče družbo graditi okrog človekovih pravic, za katere se ljudje med seboj poljubno dogovorimo. Ko so se ljudje poljubno dogovarjali za takšne ali drugačne norme, so se bili sposobni dogovoriti tudi za koncentracijska taborišča in gulage.

Dvomi, da je smisel življenja iskanje sreče, češ da je naše življenje izpolnjeno, kadar smo srečni. Smisel, da potrebujemo takrat, kadar nismo srečni, ko nam gre vse narobe, ko trpimo. V življenju je veliko trpljenja in trpljenje mora biti smiselno. V trpljenju je treba najti smisel. Kadar ne trpimo, se bomo že znašli.

Napaka je, da ga trpajo na desno, celo na skrajno desno. Ali pa je nekaj narobe z družbo, ki označuje ambicijo, da nekaj narediš iz sebe, kot nekaj desnega, in lenobo, da za vse kriviš druge, za nekaj levega. Je desno, če ti nekdo pravi, da nisi tisto, kar bi lahko bil? Da bi bil lahko več?

Kolegica na sestanku Trilaterale ga je vprašala, ali bi lahko razumeli, da bi se dalo njegovo psihološko analizo prevesti v - namignila je desne - politične preference. Ampak ji je razložil, da ne. Potrebujemo strukture, kot so meje in hierarhije, ki jih zagovarja desnica, in sočutje in skrb za tiste, ki se v teh strukturah niso znašli, kar zagovarja levica. Prostor je za razumne ljudi z leve in desne in ti se morajo svobodno pogovarjati.

"Inženirji so največja grožnja sociologom"

Kar pa ne pomeni, da ni izjemno kritičen do marksizma in nekaterih šol razmišljanja v humanistiki in družboslovju. Ne razume, zakaj gulagi niso do konca diskreditirali tega tipa kolektivizma in da se še vedno najdejo intelektualci, ki ga zagovarjajo. "Inženirji so največja grožnja sociologom. Ker vidijo skozi 'bullshit'," je pribil, ko je beseda nanesla na odpuščenega Googlovega programerja, ki je na anketo kadrovske službe podjetja odgovarjal politično nekorektno in znanstveno korektno.

Petersonovo občinstvo so mali ljudje. Posebej popularen je med tistimi, ki se nekako ne znajdejo v naprednih domislekih modernih intelektualcev - multikulturalizmu, globalizmu, redefiniciji družine in podobno. Tradicija očetov in dedov, zlata pravila življenja, ki so jih pisale svete knjige, preslišana duhovnikova pridiga v nedeljo nekako niso kos stalnemu bombardiranju z naprednostjo iz televizije, časopisov, šol in Hollywooda. V mislih Jordana Petersona so našli artikulirano in znanstveno utemeljeno oporo, da tisto, kar so verjeli, ni zastarelo, ni napačno, ni nazadnjaško. Da je dobro in da to velja negovati.

Petersonovo sporočilo je načelno sporočilo človeku - posamezniku - ki na svet ne pride kot nepopisan list, ampak z dušo, v katero so že vžgana nekatera pravila - naj tem pravilom prisluhne. Naj jih ne meče na smetišče zgodovine. Sam svojo popularnost pripisuje temu, da najde besede za občutke, za katere drugi samo čutimo, da so pravi.

Peterson in Slovenci

In seveda lahko pri Petersonu najdemo nasvet posebej za Slovence. "Kaj naj storim z razcepljenim narodom? Sestavim ga nazaj skupaj s previdnimi besedami resnice," piše v knjigi. "Če naj bi se izognili katastrofi, moramo v ospredje postaviti resnico, kot jo vidimo; ne argumentov, ki opravičujejo našo ideologijo, ne mahinacij, ki omogočajo uresničitev naših ambicij, ampak jasna gola dejstva našega obstajanja, razkrita, da bi jih drugi videli in o njih razmislili, tako, da bi našli skupno podlago in lahko šli skupaj naprej."

Če prej nismo znali razložiti, zakaj so Možinovi Pričevalci natančno pravi recept za sestavljanje Slovencev nazaj skupaj, zdaj znamo. Jasna, gola dejstva obstajanja iz ust ljudi, ki so zgodovino živeli. In, kolikor lahko rečem, Spomini tudi.

Slovenci so za Petersonove ideje verjetno najtrši oreh na svetu. Ne samo, da smo tako kot ostanek Vzhodne Evrope socializem dobili na bajonetih, po letu 1968 smo bili odprti za kulturni marksizem in frankfurtsko šolo, ki "naprednih" idej ne vsiljujeta z močjo represivnega aparata države, ampak z njimi prekvasita šolstvo, univerze, medije in kulturo.

V deželah trdega socializma je bilo tega dosti manj. Na tej kulturni fronti se Peterson za normalnost bojuje na intelektualni sceni na Zahodu, ki je sicer podlegla kulturnemu marksizmu, ni pa marksizem nikoli nasilno preuredil družbe. Pri nas jo je najprej nasilno in potem še v globino, zato ostaja tako trdovraten. Drži, železne zaveze na naši zahodni meji ni bilo. Je pa v glavah. In ta je še bolj nevarna.

Skratka

Nekaterim je Petersonov obisk nekaj teh zaves odgrnil. Zasejal je nekaj dvoma v leve in desne izgovore za lenobo, neodgovornost, zamero in zavist. Nekateri so začeli razmišljati, da če lahko v tragedijah 20. stoletja otipamo Zlo, da mora nekje obstajati tudi Dobro. Da je oboje v vsakem od nas in da ima naša osebna zmaga v tem boju kozmične, da, kozmične, razsežnosti.

Ampak tudi če ste sprijaznjeni s tem, da ste žalosten skupek organske materije, ki postopa po nekem povprečnem planetu, ki kroži okrog neke nepomembne zvezde, v zakotju neke galaksije, ki je vsa skupaj nepomemben drobec v neskončnem vesolju … ima Peterson za vas sporočilo: več ste, kot mislite, da ste; več ste lahko, kot mislite, da ste lahko. In vaše obstajanje bo imelo smisel, če boste več postali sami, in ne, če vam bodo več servirali drugi.

Siol, 21.11.2018.