Kako branijo korupcijo
Od objave pogovorov s Švarc Pipanovo, Zidar Klemenčičevo ipd. se nihče več ne more slepiti, da nam države ni ugrabil organizirani kriminal. Ki je v Sloveniji organiziran v leve politične stranke.
Kampanja je tekla po pričakovanjih. Pravzaprav mi je bilo dolgčas. Obljube koalicije me ne zanimajo, ker je povsem nepomembno, kaj obljubljajo. Trideset dni do specialista so obljubili, pa vemo, kje smo. Golob se drži pravila, da nihče ne more ljudem dati toliko, kot on lahko obljubi. Neizpolnjeno obljubo pokrije s še večjo obljubo. Ki tudi ne bo izpolnjena.
Vlado ocenjujem po tem, kaj je naredila. In kjer je delala, je delala samo škodo. Ne samo, da je povečala čakalne vrste v zdravstvu, na cestah in na sodiščih, na cvetke kot so tiskanje računov in beleženje delovnega časa smo kar pozabili. Od opozicije tudi vemo, kaj lahko pričakujemo: če se pelješ skozi rdečo in med tem ješ burek ali bereš ustavo, to ni olajševalna okoliščina. Za silo zanimivo je bilo spremljati pomikanje Logarja v levo ter težavo lutkarjev z leve, ali bi promovirali Goloba, Prebeliča, Stevanovića ali Feratovića. In so kolobarili med njimi.
Prvi in drugi prisluhi
Prisluhi Vukovićevi in pajdašem iz najožjega kroga Golobovih so razkrili način delovanja v stranki, ki se imenuje Svoboda in ki nadzor nad svojimi vplivnimi člani vzpostavlja tako, da jim prisluškuje. Kar Lukšiča ne moti, da take apetite pripiše desnici. Tudi smo v prisluhih slišali, da o tem ali onem ne razmišljajo dosti drugače od nas na drugi strani političnega prostora, ampak se pač trpijo, ker tako lažje delajo posle.
In med tem, ko so se domači igralci nadejali, kako bodo kovali glasove s škandali znotraj Svobode, so v javnost udarili posnetki kosilc z vplivnimi posamezniki iz kroga tranzicijske levice, kjer insiderji prostodušno razložijo, kako pri nas tečejo posli. Vrhovni šef je Kučan, Janković vzame deset procentov, Golob komandira po gospodarstvu in skrbi za to, da to financira tiste medije, ki združbo hvalijo.
Skratka, žalostna slika države, ki jo je ugrabil krog dedičev socializma. V socializmu so oni ali njihovi očetje prišli na položaje, ki so jim omogočili, da so prišli do denarja, vlade ponosnih naslednikov socializma jim omogočajo, da služijo še naprej. Peščica nesramno bogati, glasove pa si kupuje tako, da meče drobtinice množici - v obliki božičnic, podaljšanih vinjet in višje minimalne plače. Torej niti ne na svoj račun, ampak na račun tistih, ki delajo.
Ampak to že vse veste. Tule bom nekaj napisal o reakcijah na ta, za vsako normalno državo, pogubna odkritja. In če se boste prebili skozi vse, dobite na koncu nagrado. Tombolo!
Krizno komuniciranje
Literatura je jasna. Z vidika javnega mnenja je praviloma najučinkovitejša strategija hitro priznanje napake, prevzemanje odgovornosti, empatija do prizadetih in obljuba popravljalnih ukrepov. Tak pristop prepreči medijsko eskalacijo in prispeva k verodostojnost akterja, ker javnost zazna skladnost med dejanji in odzivom.
Vendar literatura tudi opozarja, da je ta strategija potencialno tvegana, kadar obstaja možnost kazenskega ali civilnega postopka ali če obstaja namen, da se z sporno prakso nadaljuje. Javne izjave, zlasti priznanja ali opravičila, lahko namreč kasneje delujejo kot implicitno priznanje odgovornosti in jih je mogoče uporabiti v sodnem postopku. Zato se v praksi pogosto pojavi napetost med optimalno komunikacijsko strategijo (priznanje, kesanje) in pravno previdnejšim pristopom zadržanih ali procesnih izjav (Benoit 1997; Coombs 2007).
V kriznem komuniciranju je zato prva naloga ločiti pravno in reputacijsko tveganje, saj sta si pogosto v konfliktu. Strategije, ki so učinkovite v javnem mnenju, lahko povečajo pravno tveganje, medtem ko pravno previdne izjave pogosto izgledajo kot implicitno priznanje krivde. Zato je osnovno pravilo, da komunikacijo koordinira pravna ekipa, javni nastop pa se omeji na minimalne, procesne izjave. Benoitova teorija obnove podobe (Image Restoration Theory) navaja več tipičnih strategij: zanikanje, prenos odgovornosti, delegitimacija vira, zmanjševanje škode in popravljanje. Kadar obstaja potencialna kazenska odgovornost, so prve tri praviloma najpogostejši, ker zmanjšujeta možnost, da bi javne izjave postale dokaz v sodnem postopku (Benoit, ibid.).
Posebno priložnost odpira morda nezakonito pridobljen ali zmanipuliran posnetek. Komunikacijska strategija se zato pogosto opre na okvir proceduralne nepravilnosti: poudarja nezakonitost snemanja, manipulativnost situacije ali provokacijo. Ta pristop skuša preusmeriti razpravo od vsebine posnetka k legitimnosti metode. V literaturi o političnih škandalih se to imenuje strategija delegitimizacije vira, ki poskuša zmanjšati verodostojnost dokaza v očeh javnosti (Thompson 2013). Tak okvir je politično uporaben, ker omogoča obrambno držo brez neposrednega komentiranja izjav na posnetku.
Če posnetek vsebuje eksplicitno priznanje, je komunikacijska strategija pogosto omejena na t. i. minimizacijo interpretacije. To pomeni, da se izjava kontekstualizira: poudari se neformalnost pogovora, hipotetičnost izrečenega ali možnost montaže. Tak pristop ne zanika nujno samega posnetka, temveč relativizira pomen izjav. Raziskave kriznega komuniciranja kažejo, da je ta strategija učinkovitejša od popolnega zanikanja v primerih, ko obstajajo materialni dokazi, ki jih javnost lahko preveri (Coombs, ibid.).
V politični praksi je pomembna tudi časovna dimenzija. Teorije političnih škandalov poudarjajo, da je javni spomin kratek in da se pozornost javnosti premika k novim dogodkom. Strategija zato pogosto vključuje omejeno, disciplinirano komunikacijo, brez ponavljanja spornih izjav, ter preusmerjanje agende na druge teme. Cilj ni nujno popolna rehabilitacija, temveč stabilizacija politične škode do trenutka, ko se javna pozornost premakne drugam (Entman 2012).
Empirično se najpogosteje pojavlja kombinacija relativizacije konteksta, delegitimizacije posnetka, poudarjanja provokacije ter pravnih postopkov zaradi nezakonitega snemanja. Ta kombinacija je skladna z vzorci kriznega komuniciranja v primerih, kjer obstajajo materialni dokazi, hkrati pa obstaja nevarnost kasnejših sodnih postopkov.
Od teorije k praksi
Če analiziramo odzive v primerih špageti posnetkov (primeri Švarc Pipan, Zidar Klemenčič, Paravan, Vuković in drugi), se komunikacijski vzorec kar lepo ujema s strategijami, ki jih opisuje literatura o kriznem komuniciranju. Po domače povedano, tistih 10% kupi kar nekaj svetovalcev, ki zgornjo literaturo poznajo precej bolj od mene.
Ker neposredno priznanje lahko ustvarja pravno tveganje ter ovira nadaljevanje koruptivnih praks, odzivi praviloma sledijo kombinaciji delegitimizacije vira, relativizacije vsebine in proceduralne obrambe.
1-Kontekst
Prva in najpogostejša linija obrambe je relativizacija pomena posnetka z argumentom konteksta. Izjave se opisujejo kot iztrgane iz širšega pogovora, delno montirane ali predstavljene na način, ki spreminja njihov pomen. Tak pristop ne zanika nujno obstoja posnetka, temveč zmanjšuje interpretativno težo posameznih izjav. V praksi se pojavljajo formulacije, da so posnetki manipulativno premontirani ali da vrstni red izjav ne ustreza dejanskemu poteku pogovora.
Nina Zidar Klemenčič je v več medijih uporabila skoraj identično formulacijo. V članku RTV SLO (12. marec 2026) je izjavila: »Posnetki daljšega pogovora so iztrgani iz konteksta in manipulativno premontirani.« (rtvslo.si). V podobno kategorijo sodi tudi trditev o ponarejenih posnetkih, kot jo je uporabila Vesna Vuković; RTV SLO (11. marec 2026) navaja, da naj bi bili »posnetki njenih domnevnih pogovorov … ponarejeni in prirejeni« (rtvslo.si).
2-Delegitimizacija
Druga komponenta je delegitimizacija same situacije, v kateri je posnetek nastal. V več primerih se poudarja, da je šlo za prirejen sestanek oziroma za provokacijo, v kateri so sodelovali akterji, ki so se predstavljali z lažno identiteto ali kot predstavniki neobstoječih podjetij. S tem se komunikacijski fokus premakne z vsebine izjav na okoliščine njihovega nastanka, kar je v teoriji političnih škandalov standardna strategija zmanjševanja verodostojnosti dokaza.
Dominika Švarc Pipan je v članku RTV SLO (11. marec 2026) dejala: »Očitno je šlo za past z namenom vplivanja na volitve«. Večer (11. marec 2026) poroča, da so jo »pod pretvezo poslovnih pogovorov spraševali o Golobu in Kučanu« (vecer.com). Dejan Paravan je v članku SiOL (12. marec 2026) dejal, da je bil »tarča prirejenega poslovnega srečanja« (siol.net).
3-Pravni koraki
Tretja značilna reakcija je proceduralna obramba skozi pravne korake. Posamezniki ali njihovi zastopniki pogosto takoj vložijo kazenske ovadbe zaradi nezakonitega snemanja ali kršitve zasebnosti. Takšna poteza ima dvojno funkcijo: pravno varovanje položaja ter komunikacijski signal, da je primarni problem nezakonitost metode in ne vsebina pogovora.
Dominika Švarc Pipan je v članku RTV SLO (11. marec 2026) napovedala: »Na policijo bo podala ovadbo zaradi nezakonitega snemanja.« (rtvslo.si), Večer (11. marec 2026) pa poroča, da je »napovedala kazensko ovadbo« (vecer.com). V več poročilih je tudi omenjeno, da policija preverja avtentičnost posnetkov (24ur.com).
4-Politični kontekst
Četrti element je preusmerjanje razprave na širši politični kontekst. Posnetki se interpretirajo kot del organizirane politične operacije, morda celo iz tujine. V tem okviru se pojavljajo namigi o predvolilnih diskreditacijskih kampanjah ali koordiniranih akcijah neznanih akterjev. Igra se na domovinska čustva.
Robert Golob je v članku RTV SLO (11. marec 2026) dejal: »Nekateri poskušajo posegati v izid volitev.« (rtvslo.si). Vesna Vuković pa je v članku RTV SLO (11. marec 2026) zapisala: »Kriminalu, ki si želi z najbolj nizkotnimi prijemi podrediti državo, se je treba odločno upreti.« (rtvslo.si). V nekaterih poročilih se pojavlja tudi namigovanje na širša ozadja razkritja; N1 (12. marec 2026) na primer odpira vprašanje: »Kdo stoji za prisluhi in posnetki?« (n1info.si).
5-minimizacija težave
Peta komponenta je minimizacija dejanske teže izjav. Pogovori se opisujejo kot neformalno mreženje ali kot tipična retorika, ki je značilna za politične ali poslovne pogovore. Poudarja se, da ni bilo konkretnih dejanj ali realiziranih dogovorov, temveč zgolj pogovor o poznanstvih ali hipotetičnih možnostih.
6-omejitev komunikacije
Nazadnje se v nekaterih primerih pojavlja tudi strategija omejene komunikacije. Del vpletenih akterjev daje minimalne izjave ali se javno sploh ne odziva. Spomnimo se Goloba, ko pravi, da bodo inštitucije vse pojasnile. Katere? Kakšne? Zakaj? In Janković doda, da je novinarka, ki vrta, premlada. Tak pristop temelji na predpostavki, da dodatni komentarji povečujejo vidnost škandala in lahko ustvarijo dodatna pravna tveganja.
Izgovori delujejo slabo
Analiza prvih odzivov pokaže, da najslabše delujejo strategije relativizacije vsebine. Trditve, da so posnetki iztrgani iz konteksta, manipulativno montirani ali da pogovor pomeni nekaj drugega, nimajo učinka ker zanje ni dokazov. Podobno neučinkovito je minimaliziranje vsebine pogovorov kot neformalnega »networkinga« ali hvalisanja. Ker so v posnetkih eksplicitne izjave in konkretne navedbe, javnost takšno razlago razume kot implicitno priznanje.
Delno učinkovit je okvir proceduralne ali situacijske obrambe. Sem sodijo trditve, da je šlo za nastavljen sestanek ali provokacijo ter pravni koraki zaradi nezakonitega snemanja. Tak pristop lahko v delu javnosti vzbudi dvom o legitimnosti metode, s katero je bil posnetek pridobljen, in s tem relativizira interpretacijo dogodka. Vendar ta strategija praviloma ne izniči vsebine pogovorov. Pozornost javnosti se sicer za kratek čas razširi na vprašanje metod, vendar se razprava pogosto vrne k samim izjavam na posnetku.
Največji komunikacijski učinek ima preusmerjanje razprave na širši politični okvir. Interpretacija, da gre za organizirano politično operacijo ali predvolilno diskreditacijo, lahko del javne debate premakne od vprašanja ravnanja posameznikov k vprašanju, kdo stoji za razkritjem in zakaj se pojavlja v določenem političnem trenutku. Ta strategija ne odpravi škode, lahko pa zmanjša neposredni pritisk na posamezne akterje in stabilizira podporo v lastnem političnem okolju. Ne pa širše. To je največ, kar komunikacijski odziv lahko doseže in to bomo gledali v naslednjih dneh.
Vloga medijev
Vloga medijev v takih primerih je predvsem preverjanje dejstev, rekonstrukcija konteksta in jasna ločitev med trditvami akterjev ter preverljivimi informacijami. Ključna naloga novinarstva je, da ne reproducira strategij kriznega komuniciranja kot nevtralnih dejstev, temveč jih analizira kot možne oblike upravljanja javnega mnenja. Medije, ki dejansko opravljajo to funkcijo, prepoznamo po tem, da sistematično preverjajo avtentičnost posnetkov, objavljajo širši kontekst pogovorov, primerjajo izjave z dejanskimi ravnanji ter razkrivajo mreže interesov.
Nasprotno pa medije, ki so del aparata za damage control spoznamo tako: nekritično ponavljanje obrambnih fraz (npr. »iztrgano iz konteksta«) brez empirične verifikacije, selektivno poročanje, ki poudarja proceduralne vidike snemanja in zanemarja vsebino izjav, usklajeno časovno objavljanje interpretacij, ki zmanjšujejo pomen razkritij, ter odsotnost raziskovalnega dela o akterjih in njihovih interesnih povezavah.
V literaturi o političnih škandalih je tak pojav opisan kot proces sekundarnega uokvirjanja (secondary framing), pri katerem del medijskega sistema prevzame ali reproducira interpretativni okvir akterjev, ki so predmet razkritja (Entman 2004).
Slovenski dominantni mediji, torej tisti za katere je eden od jedcev špagetov povedal, da jim oblast ureja reklame in denar, če pišejo oblasti prijazno, so se zavzeto vključili v vladno komunikacijsko strategijo, amplificirali so sporočila koruptivnega omrežja, brez sistematičnega preverjanja ali kritične analize.
Skratka
Omrežje učinkovito uporablja iz teorije znane pristope za zmanjšanje škode, ki so mu jo povzročali prisluhi. To ne preseneča, 10% provizije pušča tudi nekaj denarja za financiranje svetovalcev.
Zanimivo je dvoje. Prvič, dominantni mediji so polno vpreženi v komunikacijsko strategijo vlade, amplificirajo njihova poročila in jih tlačijo v naslove. Medijev, ki bi opravljali vlogo psa čuvaja nimamo oz., to postanejo šele, kadar dobi Slovenija desno vlado.
Medij vreden tega imena bo raziskoval spoznanja in obtožbe. Ko berete in gledate hlapčevske medije, pa si lahko pripravite listič, kot za tombolo, in delate kljukice, ko opazite katerega od teh prijemov:
Iztrgano iz konteksta, ponarejeno, prirejeno, AI …
Pridobljeno na sumljiv način, past, nelegano snemanje …
Grožnja s tožbami, ovadbami …
Za posnetki so sovražne tuje sile, ki napadajo našo mlado demokracijo in ogrožajo demokratičnost volitev.
Nič ni res, ljudje so se samo napihovali.
Izogibanje komuniciranju.
Druga zanimivost. Stroka sicer kot najbolj učinkovito strategijo v takih primerih priporoča priznanje, posipanje s pepelom, ukrepe, da se slabe prakse ne morejo nadaljevati. Da tega ni, je delno mogoče pojasniti s strahom, da bi to bilo lahko obremenilno na sodišču, še bolj pa z namenom, da bo leva oblast s takimi praksami nadaljevala. So namreč smisel njenega obstoja.
Edini način, da jim to preprečimo, je na volitvah.
Morda je to privilegij, da sem po uradni dolžnosti vse te prijeme videl v živo in izkusil na lastni koži. Kdor misli, da ima pri nas pravica prevezo čez oči, se hudo moti. Naša pravica budno spremlja, kdo je v postopku in se temu tudi prilagodi. To sem sam videl, doživel in verjemite, to kar je marsikoga presenetilo v teh pogovorih, mene ni. Tisto, kar pa me je presenetilo je to, da so vsi po vrsti razlagali vse to, kot nekaj povsem normalnega tako se pač posluje v Sloveniji? Temu se reče neke vrste posploševanje, s čemer opravičujejo tudi svoje početje. Češ vi to delajo, kar pomeni, da je to verjeto čisto OK. Verjemite, to je za razrast korupcije najbolj nevarno, je dobesedno uničujoče. Verjetno ste opazili, da se ta izgovor uporablja po tekočem traku. Ker ste to počeli vi, lahko tudi mi? Če vsi kradejo, bom tudi jaz? Kakorkoli stvari obračamo ampak politika je največji in glavni generator korupcije. Veliko ljudi še vedno malce s skepso spremlja vse to, češ, to pa ne more biti res, ampak je in kar nas mora skrbeti, so stvari dejansko še mnogo hujše. Poleg vseh opisanih metod dela je zanimivo tudi to, da npr. POP TV objavi posnetek pogovora, izpostavi ključno vsebino a pazite, na koncu se potrudijo, da dodajo še Vizjaka in SDS s tem pa seveda Janšo, češ, tudi oni so to počeli. Ko že misliš, da je nek večji medij dojel razsežnost te afere, na koncu zadevo zaključijo tako, da vse skupaj zrelativizirajo. Izognejo se kritiki, da niso poročali, da imajo čisto vest. Če analiziram poročanje o zgodbi bivše ministrice Pivčeve, kako kirurško so secirali vse izjave, vse preverili in našli vsak dan kaj novega, so tokrat neverjetno prizanesljivi, nič jih ne zanima vsebina, išče se samo, kdo je to naročil in kdo je to izpeljal. Potrebno je zavedanje, da je to problem vseh nas, da je od tega, kako se bomo odzivali na take in podobne primere, odvisna naša prihodnost. Tu ne gre več za levo ali desno, to presega politične delitve, tu gre za našo državo!
Saj se ni bilo tako težko prebiti skozi teorijo, predvsem zato, ker imamo na voljo tako odlične primere, ki potrjujejo te teorije. Toda tudi brez teorije je vsakemu pozornemu državljanu jasno, da živimo v tako skorumpirani državi, da je to odtekanje našega denarja v neprave žepe mogoče celo oceniti in to na vrtoglavo vsoto 4- 5 milijard evrov. Ni pa to ni edina škoda, čeprav za številne državljane najbolj boleča, ker jo vsakodnevno občutijo v svojih denarnicah. Tudi če pustimo vse ideološke zablode te vlade ob strani, je razlog, da ji 22. marca rečemo dovolj in preveč je bilo, je pogled v naš družinski proračun. Prag revščine se je nevarno znižal, število tistih, ki to občutijo, je zato veliko več. In vsi ti, ob vseh drugih, ki jim je za državo mar, morajo najprej oditi na volitve in tam podpreti stranke, ki so v preteklosti dokazale, da so kos vodenju države v korist državljanov.