Ko vklopite POP TV e vam vse to, kar je tu zapisano predvaja v živo. Popolnoma vse metode, zvijače so tam dodelane v nulo in to tako prefinjeno, da naivneži niti ne opazijo. Ko tam dojamejo, da je kdo od "zaščitenih in privilegiranih" res naredil nekaj hudo narobe, bodo to seveda objavili a hitro postregli še s podatkom, da je njegov nasprotnik še mnogo slabši. Če pa bo na tapeti nekdo, ki nosi tarčo na hrbtu pa boste doživeli predavanje o morali, novinar bo bore za resnico in ja razkril vam bi vse, še to, kar tarča sploh ne ve? Ta sistem je mnogo bolj nevaren od tistih skrajnih, ko vam je jasno, da eni navijajo za eno, drugi za drugo stran in vam že naslov pove več kot dovolj. V tem primeru pa vam prodajajo resnico zavito v celofan, z rožicami in ja povedo jo na način, ki jim ga zavidajo tudi najboljši igralci. Igrati prizadetost, zaskrbljenost, jezo, vse to obvladajo. Tam vam še vreme napovedo tako, da vam je pri minus 20 toplo! Tudi druge medijske hiše se poslužujejo vseh teh prijemov ampak mojstri pa niso kot tam na POP TV. Ja, tam je klima vrhunska in znajo poskrbeti, da tam ostanejo samo tisti, ki te klime ne kvarijo!
V angleško govorečih krajih imajo dva izraza, ki sta to, kar v slovenščini razumemo kot novinar, in sicer journalist in reporter. Prvega prevajamo kot novinar, torej kot nekoga, ki zbira in posreduje javnosti novice. Izraz etimološko jasno izhaja iz besede novine, ki ni slovenskega izvora, saj imamo za novine svoj izraz, in sicer novice. Novinar bi se torej moral pri nas imenovati novičar. Ampak to samo mimogrede. Drugemu bi lahko rekli poročevalec in to smo v slovenščini že imeli dolgo nazaj, saj je celo izhajal časopis z naslovom Poročevalec. V čem je razlika med obema? Po mojem mnenju v tem, da je novinar (lahko) tudi poročevalec, torej nekdo, ki kot prvi posreduje neko novico, a je še nekaj več: to novico postavi v družbeni kontekst trenutka, s čimer jo tudi vrednostno opredeljuje. Kajti neki drugi novinar bi isto novico v kontekst umestil drugače. Poročevalec je pač zgolj samo tisti, ki počne, kar mu narekuje glagol, iz katerega ta samostalnik izhaja: on poroča. Novinar ima torej veliko bolj zapleteno vlogo, saj bi moral dogodek (novico) analizirati in ga opredeliti iz različnih zornih kotov, ter tako bralcu dati možnost, da sam presodi, kaj mu ustreza. Takšno početje pa ni brez nevarnosti za pisca, ko gre za politične téme, zlasti v nedemokratičnih družbah in še posebej v družbah, ki se deklarirajo kot demokratične, a so vse prej kot to. In takšna je žal dandanes slovenska. Novinarji niso več objektivni presojevalci dogodkov, ampak idejni privrženci tistih, ki so trenutno na oblasti in ki počnejo, kar se jim zljubi, ker so si državo pač podredili, ali povedano drugače: država, to sem jaz. Zveni znano? Seveda, še zlasti, če zadnji stavek prevedemo v francoščino: L'etat c'est moi! Imamo za zgoraj zapisano kakšne dokaze? Seveda, kolikor jih hočete in verjamem, da prav zato zadnja knjiga Bojana Požarja šteje kar 800 strani! Omenimo samo to, kako so vladajoče strukture, ki v tem delu delujejo unisono, »povozile« poslovnik (malo ustavo) državnega zbora, ko so izsilili glasovanje priznanju Palestine kot države. Kaj je torej narobe z novinarji pri nas, je že razložil avtor članka, sam bi dodal še besedico, ki to pojasnjuje in je v zadnjih dneh postala ena najbolj pogosto uporabljenih: integriteta. Novinarjem manjka integriteta, kar v tem primeru pomeni, da jim manjka tista bistvena lastnost, ki bi jo moral imeti vsak novinar: da je pošten in neomajen pri iskanju resnice in se drži svojih etičnih in moralnih načel, ki jih ne spreminja po tem, kako veter piha.
Te stvari verjetno delujejo tudi v obratni smeri. Vzemimo recimo stavek, ki mi je posebej pritegnil pozornost:
Empatija deluje kot kognitivna bližnjica. Pozornost se zoži na konkretno osebo, njen trpljenje ali krivico. Širši kontekst, statistika, vzroki in primerjalni podatki pa izginejo iz presoje.
Obratno bi bilo kaj takega:
Antipatija deluje kot kognitivna bližnjica. Pozornost se zoži na konkretno osebo, njeno (domnevno) krivdo, slab karakter ali nezaželeno vedenje. Širši kontekst, statistika, vzroki in primerjalni podatki pa izginejo iz presoje.
Strinjam se z vami, da je danes težko biti pameten v vsesplošni "norosti", ki se je v vsej ostrini vzpostavila z Golobovo vlado. Naveza NPM, RB in UKZ je Slovenijo za lepo število let potisnila nazaj, v čas pred poznimi 80 leti prejšnjega stoletja, ko je del slovenske javnosti zlasti pisatelji in krog okoli Nove revije ustvaril pozitivno vzdušje v družbi in smo verjeli, da se časi enoumja ne bodo več ponovili. In se nismo, vsaj jaz se nisem, zavedali sarkazma Kučanovih besed: danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!
Ko vklopite POP TV e vam vse to, kar je tu zapisano predvaja v živo. Popolnoma vse metode, zvijače so tam dodelane v nulo in to tako prefinjeno, da naivneži niti ne opazijo. Ko tam dojamejo, da je kdo od "zaščitenih in privilegiranih" res naredil nekaj hudo narobe, bodo to seveda objavili a hitro postregli še s podatkom, da je njegov nasprotnik še mnogo slabši. Če pa bo na tapeti nekdo, ki nosi tarčo na hrbtu pa boste doživeli predavanje o morali, novinar bo bore za resnico in ja razkril vam bi vse, še to, kar tarča sploh ne ve? Ta sistem je mnogo bolj nevaren od tistih skrajnih, ko vam je jasno, da eni navijajo za eno, drugi za drugo stran in vam že naslov pove več kot dovolj. V tem primeru pa vam prodajajo resnico zavito v celofan, z rožicami in ja povedo jo na način, ki jim ga zavidajo tudi najboljši igralci. Igrati prizadetost, zaskrbljenost, jezo, vse to obvladajo. Tam vam še vreme napovedo tako, da vam je pri minus 20 toplo! Tudi druge medijske hiše se poslužujejo vseh teh prijemov ampak mojstri pa niso kot tam na POP TV. Ja, tam je klima vrhunska in znajo poskrbeti, da tam ostanejo samo tisti, ki te klime ne kvarijo!
V angleško govorečih krajih imajo dva izraza, ki sta to, kar v slovenščini razumemo kot novinar, in sicer journalist in reporter. Prvega prevajamo kot novinar, torej kot nekoga, ki zbira in posreduje javnosti novice. Izraz etimološko jasno izhaja iz besede novine, ki ni slovenskega izvora, saj imamo za novine svoj izraz, in sicer novice. Novinar bi se torej moral pri nas imenovati novičar. Ampak to samo mimogrede. Drugemu bi lahko rekli poročevalec in to smo v slovenščini že imeli dolgo nazaj, saj je celo izhajal časopis z naslovom Poročevalec. V čem je razlika med obema? Po mojem mnenju v tem, da je novinar (lahko) tudi poročevalec, torej nekdo, ki kot prvi posreduje neko novico, a je še nekaj več: to novico postavi v družbeni kontekst trenutka, s čimer jo tudi vrednostno opredeljuje. Kajti neki drugi novinar bi isto novico v kontekst umestil drugače. Poročevalec je pač zgolj samo tisti, ki počne, kar mu narekuje glagol, iz katerega ta samostalnik izhaja: on poroča. Novinar ima torej veliko bolj zapleteno vlogo, saj bi moral dogodek (novico) analizirati in ga opredeliti iz različnih zornih kotov, ter tako bralcu dati možnost, da sam presodi, kaj mu ustreza. Takšno početje pa ni brez nevarnosti za pisca, ko gre za politične téme, zlasti v nedemokratičnih družbah in še posebej v družbah, ki se deklarirajo kot demokratične, a so vse prej kot to. In takšna je žal dandanes slovenska. Novinarji niso več objektivni presojevalci dogodkov, ampak idejni privrženci tistih, ki so trenutno na oblasti in ki počnejo, kar se jim zljubi, ker so si državo pač podredili, ali povedano drugače: država, to sem jaz. Zveni znano? Seveda, še zlasti, če zadnji stavek prevedemo v francoščino: L'etat c'est moi! Imamo za zgoraj zapisano kakšne dokaze? Seveda, kolikor jih hočete in verjamem, da prav zato zadnja knjiga Bojana Požarja šteje kar 800 strani! Omenimo samo to, kako so vladajoče strukture, ki v tem delu delujejo unisono, »povozile« poslovnik (malo ustavo) državnega zbora, ko so izsilili glasovanje priznanju Palestine kot države. Kaj je torej narobe z novinarji pri nas, je že razložil avtor članka, sam bi dodal še besedico, ki to pojasnjuje in je v zadnjih dneh postala ena najbolj pogosto uporabljenih: integriteta. Novinarjem manjka integriteta, kar v tem primeru pomeni, da jim manjka tista bistvena lastnost, ki bi jo moral imeti vsak novinar: da je pošten in neomajen pri iskanju resnice in se drži svojih etičnih in moralnih načel, ki jih ne spreminja po tem, kako veter piha.
Te stvari verjetno delujejo tudi v obratni smeri. Vzemimo recimo stavek, ki mi je posebej pritegnil pozornost:
Empatija deluje kot kognitivna bližnjica. Pozornost se zoži na konkretno osebo, njen trpljenje ali krivico. Širši kontekst, statistika, vzroki in primerjalni podatki pa izginejo iz presoje.
Obratno bi bilo kaj takega:
Antipatija deluje kot kognitivna bližnjica. Pozornost se zoži na konkretno osebo, njeno (domnevno) krivdo, slab karakter ali nezaželeno vedenje. Širši kontekst, statistika, vzroki in primerjalni podatki pa izginejo iz presoje.
Odlična analiza novinarskega inženiringa, ki postaja vse bolj podoben trenutni Vjesnikovi stolpnici v Zagrebu.
Kot sem že nekje zapisal, ponavljam, da je dandanes, v tem splošnem "ludilu", človeku zelo težko biti pameten.
Še posebej v mandatu Golobove "apokalipse", ki ruši vse pred seboj, za sabo pa pušča pogorišče.
Strinjam se z vami, da je danes težko biti pameten v vsesplošni "norosti", ki se je v vsej ostrini vzpostavila z Golobovo vlado. Naveza NPM, RB in UKZ je Slovenijo za lepo število let potisnila nazaj, v čas pred poznimi 80 leti prejšnjega stoletja, ko je del slovenske javnosti zlasti pisatelji in krog okoli Nove revije ustvaril pozitivno vzdušje v družbi in smo verjeli, da se časi enoumja ne bodo več ponovili. In se nismo, vsaj jaz se nisem, zavedali sarkazma Kučanovih besed: danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!