Kako so Butalcem kupovali inteligenco

Prosto po Franu Milčinskem in Robertu Golobu o "nacionalni platformi za umetno inteligenco". Z nekaj pomoči četdžipiti.

Kogarkoli tujca je zaneslo med Butalce, vsak jih je hvalil na glas: »Gnoja da imajo dosti in dober koruzni kruh, niti jim ne manjka dežja in sonca in poleti muh – kakor v paradižu žive; samo pameti da nimajo prave!«

Pa je butalski župan opazil pri Tepanjcih neko vino, ki je bilo čudno kot sam hudič: kdor ga je pil, je bil vsak dan malenkost pametnejši. Ne preveč, ker bi bilo nevarno, ampak ravno prav, da si ni trikrat gasil ognja, ko je hotel skuhati kosilo, in da ni več zjutraj obul dveh levih čevljev. Tepanjci so bili na to vino prav ponosni in so ga hranili, kot bi hranili pamet samo.

Ko je to slišal butalski župan, so se mu oči zasvetile kot petrolejke na farni veselici. Odkar ga je Cigan na sejmu osmešil pred pol in četrt Butalami, ga ljudje niso prav gor jemali in si je sklenil s tem novim vinom kupiti toliko časti in ugleda, kolikor ga premore velika butalska nedelja.

In je sklical odpravo: policaja, sodnika, učitelja in – ker se vedno nekako pritakne za kaj krajcar napravit – tudi Cefizlja. “Da gremo pogledat, ali je tepanjsko vino res tako pametno, kot pravijo,” je razglasil.

V Tepanjcih so jim nalili vino in res: učitelj je začutil, da mu misli stojijo v ravni vrsti kot šolarji na prvi dan pouka. Sodnik je dejal, da bi lahko celo po zdravi logiki razsodil, če bi bilo treba. Policaj je svečano izjavil, da se mu zdi, da danes razume vsaj pol tega, kar sliši. Župan si je pogladil razkuštrano plešo in spoznal, da je to vino tista modra reč, ki mu bo oprala ugled, ki se mu je med Butalci spral hitreje kot nedeljski prt v ponedeljkovi vodi. In bo lahko vodil Butalce po poti v Butale pe naprej. Čeprav so tam že odkar je Lavdon Štimani stopil na napačen voz, pristal v Butalah in ugotovil, da je to kraj, kjer je vsak dovolj pameten, da ga nihče nič ne vpraša. Edino Cefizelj je po požirku zamomljal: “Dobro je vino, samo ne vem, ali smo mi za tako pamet narejeni.”

Ko so se vrnili domov, je župan že imel načrt. Sklenil je, da ne bo kar vsak Butalec svojega vina kupoval – to bi bilo nevarno, toliko različnih pameti bi Butale razklalo kot suho smrekovo poleno. Svečano je naznanil, da bo Butalcem postavil občinsko gostilno za pametno vino “Pametno gostilno!” je svečeno dejal, in kar z roko pomahal, kot bi že rezal trak. “V njej bo najpametnejše vino in bo zastonj. “

Policaj se je pokorno javil, da bo stal za pečjo kakor fajmošterjev cerkovnik na praznik, in pazil, da se gostilna ne sprevrže v leglo nepameti. Učitelj je učil, da je najbolj prav, če je pamet enaka za vse. Sodnik je razsodil, da je zastonj pamet najpravičnejša od vseh pameti, predvsem pa boljša od Tepanjskih. Edino Cefizelj je spet godrnjal: “Če je samo eno vino in ena pamet, bo bolj županova kot naša.”

Pametno gostilno so postavili hitro. Nad vrati je pisalo: ”Pamet na točenje, slava in čast županu”.

Najbolj glasen pa je bil Gregor Brezhlačnice, ki se je vprašal, zakaj župan zapravlja za pamet, namesto da bi popravil vsaj tisto butalsko brv, ki že tri leta stoji postrani kot klobuk na pijani glavi

Prvi dan so se Butalci vsuli v gostilno kot čebele v med. Pili so pametno vino in čakali, da se jim pamet razcveti. Policaj je vlekel na uho kot maček, ki sliši miško v župnikovi shrambi. Sodnik si je beležil v beležko, ker so mu rekli, da čez sedem let vse prav pride. Učitelj je razlagal, kako se pamet pravilno pije. Župan pa je sedel v kotu, gledal enkrat levo, drugič levo, mižikal in si ponosno gladil brke.

Sprva so bili vsi pijani od silne pameti, ki je legla nad Butale kot megla, ki se dela pametnejšo od ljudi. Se je pa kmalu pamet začela čudno obračati. Kozmijan Buta je postal tako pameten, da je začel dvomiti o županovi ideji, kar je bilo pri njem tako nenavadno kot jasen dan sredi butalske megle. Fida Kljukec je dejal, da bi bilo dobro poskusiti tudi drugo vino, »da se vidi, ali ima pamet res samo en okus«. Francot Turkavidel je menil, da ga pametno vino dela tako zmedenega, da ne ve več, ali je dan ali dve dni prej. Najbolj glasen pa je bil Gregor Brezhlačnice, ki se je vprašal, zakaj župan zapravlja za vino, namesto da bi popravil vsaj tisto butalsko brv, ki že tri leta stoji postrani kot klobuk na pijani glavi, pa tisti vaški vodnjak, ki nosi vedra samo še v sanjah, pa cesto k Črnemu potoku, ki je zavita bolj kot klobasa na semenjskem žaru, pa mostiček, ki je bil zasilen že ob zasilni postavitvi, pa svetilko pred občinsko hišo, ki utripa kot maček, ki mežika na vse dni, pa tiste tri deske pri šoli, ki so bolj glasne kot učenci – in vse to bi bilo bolj nujno kot pametno vino.

Vstop v Butale mu je bil sicer najstrožje prepovedan, ampak odkar so si Butalci toliko dali opraviti z županovo pametjo, je od tega ostala samo tabla in Turek je stopil v gostilno kot maček v župnikovo kuhinjo, previdno, a z očmi, ki vidijo več, kot bi Butalci želeli. Samo ogledal si je sod. “To pa ni tepanjsko vino,” je rekel.

“Pri Tepanjcih vsak pije svoje vino in vsakemu sproti kdo prinese novega. Pa še drago ni – Tepanjcem ga delijo zastonj, kot bi delili pamet po žlicah. Pri vas pa pamet kaplja iz enega soda in še ta stoji pod županovim ključem,” je odgovoril Turek.

Cigan mu je sredi belega dne prodal votel oreh za kompas in so se mu potem Butalci še tri tedne režali.

Župan je poskočil, da je to napad na gostilno zastonjske pameti, menda še hujši kot napad na njegovo čast takrat na sejmu, ko mu je Cigan sredi belega dne prodal votel oreh za kompas in so se mu potem Butalci še tri tedne režali. Policaj je že vstal, da bi ga uklenil za te besede.

A Butalci so si začeli mrmrati: da prava pamet ne potrebuje policaja za vsakim vogalom, ne učitelja, da razlaga vsako misel, ne sodnika, da meri pamet po vrčkih, in še najmanj župana, ki sedi v kotu in posluša kot sova na preži. In da jim je moral prav Turek – ki mu je vstop v Butale sicer strogo prepovedan – povedati, kar jim je Butalska modrost, pa je bila znana po vesoljnem svetu, zamolčala.

In tako so začeli odhajati iz gostilne, da tudi če je bilo vino zastonj, da bi si drugje poiskali vino in morda – čisto vsak po svoje – tudi nekaj pameti. Župan je ostal sam s sodom, ki mu je bil ves čas najbolj pri srcu, ker je iz njega tekla pamet, kot je bila njemu všeč. In njegovi ženi, ki je prišla ponj in ga odvlekla domov kakor mačka stran od smetnjaka, ker je vedela, da županova pamet zvodeni hitreje kot jutranja megla nad Butalami.

Tako so Butalci kupovali pamet – in spoznali, da prave pameti ni mogoče dobiti iz enega soda, pa tudi če ga zastonj okrog poriva sam župan.

In tako spet ni zmagala pamet, ampak so zmagali Butalci.