Kamor je šel bik, je šel še štrik

Desna sredina je letos izgubila vse, kar se je izgubiti dalo. Ampak kar je izgubila, nikoli ni dolgo imela. To je problem, ne pa rezultat.

Desna sredina je letos najprej izgubila parlamentarne volitve, potem predsedniške, potem v večjih mestih županske in nazadnje še tri referendume. Matej Avbelj v Financah piše, da ima levica v Sloveniji zdaj absolutno oblast in da je to problem za demokracijo. O tem, ali absolutna oblast predstavlja problem za demokracijo, ali pa je problematična demokracija razlog za absolutno oblast, kdaj drugič.

Najprej, ali smo sploh izgubili referendume?

Politika se jih je lotila, da bi nasula nekaj peska v valjar kolesja nove oblasti, ki se je po volitvah z revanšistično ihto lotila vsega, kar je naredila prejšnja vlada. Za premislek.

Pol leta dlje je imela RTV vodstvo, ki si ga ne bi samo izbralo, in to je za vsak socialističnega samoupravljanja vajen sistem dobro. Gledalci smo se lahko prepričali, da program ni bil pristranski, da so prišli do besede in komentiranja tudi tisti, ki so najbolj glasno štrajkali proti novemu vodstvu.

Pojavilo se je nekaj simpatičnih novih obrazov, ki so prebrali napoved Utripa ali Odmevov, tudi če jih ni delal njihov prijatelj. Desnega enoumja, ki bi se lahko primerjalo z levim, v tem času na RTV ni bilo. Tudi moji levi bralci imate dovolj velik dar opazovanja, da ste to videli.

Z nekaj sreče bodo 1.1.2023 vsaj za nekaj tednov začele veljati pravice iz Zakona o dolgotrajni oskrbi. Spominjam se, da smo ga prvič poskušali spraviti skupaj še v tisti vladi 2004-2008. Če drugega ne, je zdaj dosežen močan moralni pritisk na vlado, da področje uredi vsaj tako, kot je to naredila Janševa vlada in reševanja ne premakne iz 2023 na 2024, iz 2024 pa na sv. nikoli. Kar bi se prav lahko zgodilo, če bi preložitev izvajanja Zakona kar mirno požrli.

In končno, Zakon o vladi. Moje mnenje je, da naj si vlada pač postelje, kot si želi ležati, in po potrebi naj zagotovi fikuse in tajnice za vse svoje luzerje zadnjih volitev. To nekaj stane, ampak stane malenkost v primerjavi z zgledom, ki ga to daje. Zdaj se bo vsak lahko narisal na Gregorčičevo in rekel, če imate denar, da sta Bratuškova in Mesec lahko ministra, boste že našli denar tudi za, kaj pa vem, štetje lukenj na cesti med Spodnjim in Zgornjim Kašljem. Da so ljudje na referendumu potrdili, da jima privoščijo fotelj in tajnico, je tisti pregovor “ljudje imajo tako oblast, kot jo zaslužijo” v najbolj čisti obliki.

Vemo, ena lastovka ne prinese pomladi

Kolateralna korist vseh referendumov je tudi bila, da smo o zadevah opravili javno razpravo, ki je zakonodajni parni valjar Svobode ni dopustil. Nekaj smo si povedali o tem, kakšno RTV želimo. Morda preveč, glede na to, da gre za star medij, ki izumira, morda pa ravno prav, glede na to, koliko smo za RTV pripravljeni prisilno plačevati.

Da smo referendume izgubili, ni kakšna posebna katastrofa. Če drugega ne, smo videli, da volitve in referendume izgubljamo tudi v primeru, da imamo na Kolodvorski menda svojo oblast. Z drugimi besedami, ena lastovka ne prinese pomladi. En direktor tudi ne.

Relativno je tudi, kako globoko je “desna sredina” padla po teh referendumih. Kaj pa je pravzaprav novega? Predsednika republike še nikoli nismo izvolili. Predsednika vlade smo izvolili dvakrat. Samo en štiriletni mandat je desna sredina izpeljala v dvaintridesetih letih. Predsednika vlade smo imeli svojega četrtino časa. Temu primerno je ekipirano tudi ustavno sodišče. Sodnike predlaga predsednik republike, izvoli jih parlamentarna večina. Politično.

Nič novega pod soncem

To ni nič novega, nekako tako smo navajeni v tej državi živeti že desetletja. Da imajo bolj ali manj vse v rokah ponosni nasledniki. Oz. tisti, ki so si zadeve priborili v revoluciji. Zato ne bo nobenega kolesarjenja, nobenega mesečnega pisanja odprtih pisem, nihče ne bo nikogar pošiljal v pokoj ali v brezna.

Če kaj znamo na desni, je to prenašati poraze. Ker imamo res veliko izkušenj. Na levi tega ne znajo. Za dve leti izgubijo oblast in cela histerija na ulicah. Enkrat nimajo svojega direktorja na TV, pa štrajk, škripanje z zobmi in razrešitev z zakonom. Ampak morda smo se pa le naveličali kar naprej izgubljati. Zato si je treba par zadev povedati.

Ampak zdajle ni pravi čas in tole ni pravi kraj. Bo pa treba.

Da je danes levica močnejša, se zdi zato, ker so zadeve bolj jasne. Prej je bilo strank in strančič na levi več, pa niso bili videti tak monolit kot zdaj, ko je stranka v bistvu ena sama. Nova je pravzaprav samo pijanost od oblasti. To razumevanje, da je “Slovenija nekaj pokazala”, da je “ljudstvo nekaj izbralo”. Ja, več jih je bilo za kot proti, ampak niti ne hebeno več. Ne vsi. Veliko nas je, ki mislimo drugače in oblast bi se morala tega zavedati.

Skratka

Omogočili smo en dodaten praznik demokracije. Ljudem smo dali možnost, da povedo, kaj mislijo. In so povedali. Zmaga PROTI bi bil velik udarec za vlado, zmaga ZA ni nič posebnega za opozicijo. Inštitut referenduma je za to, da se vsaj za pol leta ustavi galopiranje oblasti, da se ji namigne, da demokracija ni diktatura večine nad manjšino. ABBA lahko poje, “Winner takes it all”, ampak to ni demokracija. Demokratično bi bilo priznati, da je v Sloveniji malo manj kot polovica ljudi ne podpira čisto vsake domislice te vlade.

Če ne bo šlo drugače, bo treba to od časa do časa pač povedati. To ni nagajanje. To je demokracija. Da je vpraševanje ljudstva nagajanje, lahko razume samo nekdo, ki mu demokracija ni intimna opcija.