Kandidat št. 8

Odločil sem se, da kandidiram za poslanca Slovenije v Evropskem parlamentu. Kandidiram predvsem zato, da na evropskih volitvah podprem Novo Slovenijo – zmerno, konstruktivno, desno-sredinsko stranko. Njen program in načela si v Sloveniji zaslužijo več pozornosti. Nova Slovenija je po mojem mnenju še najbližje ravnotežju med spoštovanjem in varovanjem naše in evropske kulture in tradicij, spodbujanja podjetnosti in inovacij, ter krščansko skrbjo za sočloveka in naravo.

Naravnost moram povedati, da kandiram zato, da bi se kaj premaknilo v Sloveniji, da bi postala Slovenija bolj evropska in manj ujeta v vzorce preteklosti. Kampanja bo priložnost za to, da povemo kakšno Slovenijo si želimo. In tudi kakšno Evropo.

Kandidiram kot zadnji na listi. Moje možnosti za izvolitev so astronomsko majhne. Če pa bi se to vendarle zgodilo, pa bi bil to znak, da v Sloveniji obstaja dovolj volivcev, ki podpirajo to, za kar se, odkar sem v politiki, zavzemam. Za zmernost, treznost in racionalnost..

Morebitna izvolitev na podlagi preferenčnih glasov bi pomenila velikansko odgovornost do volivcev in tudi velikansko priložnost. Odgovornost je do volivcev, ki bi se odločili poslati v Bruselj prav mene. Tem moram za vsak slučaj povedati, kje vidim priložnosti evropskega poslanca iz Slovenije.

Evropski poslanec ima možnost vplivati na stvari doma, ne da bi bil del domačih ribarij in kombinatorike. Priložnost gosta na strankarski listi je, da je lahko neodvisen in samostojen. S svojo glavo sem mislil do zdaj, s pozicije poslanca bom lahko še bolj. O Ljubljani in o Bruslju. Priložnost vidim v tem, da z infrastrukturo, ki jo ima evropski poslanec na voljo, lahko poživi civilno družbo in civilno-družbene razprave o političnih zadevah tukaj v Sloveniji.

In seveda so tudi evropski izzivi. Mislim, da evropski poslanec za Slovenijo lahko največ naredi, če je vpliven na svojem področju. Npr. na področju inovacijskih politik, digitalne agende, 4.industrijske revolucije ali česa podobnega. Če na nekem področju potrebujejo njegovo sodelovanje, potem bo lahko v nekem trenutku zahteval, da sodelujejo pri nečem, kar zanima Slovenijo.

Na evropskem nivoju me zanimajo štiri področja.

Prvič, nadzor meja in zagotavljanje varnosti. Unija ne more varovanja meja in težav z migranti prepustiti državam, ki so slučajno na mejah. Prav tako borba proti terorizmu zahteva tesno sodelovanje varnostnih organov članic.

Drugič, inovacije. Če želimo v Evropi še naprej dobro živeti, če želimo, da bodo tudi najrevnejši imeli človeka vredno življenje, dostop do šol in zdravstva, moramo ostati med tistimi, ki ustvarjajo novo znanje in ki ga pretvorijo v poslovni uspeh. Skupen evropski prostor inovacij in skupni evropski trg, kjer ideje lahko zaživijo, so bistvene. Predvsem na področju digitalne agende, industrije 4.0 in zelenih tehnologij ima Unija ogromno priložnosti, ki pa se ne bodo uresničile same od sebe.

Tretjič, Unija mora ponovno premisliti svoj geostrateški položaj. Tesno sodelovanje z ZDA je samoumevno. Mora pa Unija ponovno premisliti svoj odnos do Rusije. Rusija je bila in je del Evrope. Ruski umetniki in misleci so del evropske kulture. Napetosti z Rusijo se evropske napetosti. Kot so bile nekoč evropski problem napetosti med Nemčijo in Francijo, pa so se razrešile v evropski uniji. Rusiji je treba povedati, da je njena agresija na Ukrajino nesprejemljiva. Hkrati pa je treba strateško razmišljati o zbliževanju Rusije in Unije.

Četrtič, zadnjič in ne najmanj pomembno: prihodnost Evrope. Riše se spopad med unionisti in nacionalisti. Med tistimi, ki bi naslednji mandat razmišljali o novih pogodbah, ki bi povečale pristojnosti Bruslja in ustvarjale združene države Evrope oz. Zvezo evropskih socialističnih republik. In tistimi, ki v Bruslju vidijo dežurnega sovražnika za vse slabo in bi za majhne domače volilne zmage žrtvovali Unijo.

Razumem nacionaliste in razumem unioniste

V naslednjem sklicu bo potrebno najti sintezno obojega. Ta je lahko samo v tem, da je Unija unija suverenih držav; da se Unija skoncentrira na tisto, kar kot Unija lahko počne bolje od članic – nekaj prioritet sem naštel zgoraj – ne pa, da se vtika v vse mogoče, s čemer bi uradniki v Bruslju opravičili svoj obstoj.

Unija mora nehati biti projekt. Unija mora pragmatično izpolnjevati naloge, za katere je bila ustanovljena. Inštitucije so tukaj, v njih so več kot kvalificirani uradniki, inštitucinalna zgradba je postavljena. Morda ni idealna, ampak spreminjanje pogodb je povezano s toliko ovirami in tveganji, da se je treba skoncentrirati na to, kako to, kar imamo čim bolje uporabljati, ne pa sanjati o tem, kakšna unija bi bila boljša in se pri nedelovanju izgovarjati na nedokončanost.

Evropejci smo se ves čas zavedeli, da sodimo skupaj

Kar manjka, niso nova modrovanja o prihodnjem administrativnem ustroju niti izumljanje nekega novega smisla Unije. Smisel obstoja unije je, da predstavlja otipljivo ogrodje za tisto, kar vsi čutimo, da obstaja, ne da se pa zgrabiti – to je naša enkratna in neponovljiva evropska kultura in civilizacija, ki ima temelje v judovski-grško-krščanski tradiciji in ki je temu delu sveta omogočila razvoj in blagostanje, ki ga zdaj vsi posnemajo. Evropa nikoli, ko je napredovala, ni bila monolitna, Evropejci so tekmovali med seboj, včasih so se borili na smrt, ves čas pa smo se zavedeli, da sodimo skupaj. Zaradi naše skupne kulture.

Cilj je bolj evropska Slovenija in bolj pragmatična Evropa

Izvolitev s preferenčnimi glasovi je malo verjetna, ne gre pa napor kandidature v nič. Vredno se mi zdi poskusiti, saj je vredno podpreti zmerne, trezne, desno-sredinske politike, kakršne v Sloveniji zagovarja Nova Slovenija. Počaščen sem za priložnost, da lahko gostujem na njihovi listi. Verjamem v njen uspeh, ker predstavlja tisto, kar Slovenija potrebuje: zmernost, konstruktivnost, racionalnost. In Slovenija potrebuje tudi sporočilo, da obstaja alternativa.

Objavljeno v Časniku 9.3.2019.