Končnost časopisov

Čez poletje sem časopis odpovedal. Da ne mučim sosedov s pobiranjem papirja pred mojim pragom. Da se zdržati. Jeseni ga bom odpovedal dokončno.

Spravil se bom k pisanju, natisnil odpoved naročnine, jo dal v kuverto, poiskal naslov naročniškega oddelka, ki je skrit nekje v kolofonu, ročno napisal naslov, šel na pošto in priporočeno oddal. Z manj truda ne gre. Obrazca na netu, telefonske številke, kjer bi to naredil na 123 ni. Zakaj, je dobro opisano v knjigi Nudge. Razočarani nad vsebino in jezni na kakega kolumnista bi ljudje sicer še hitreje odpovedovali.

Po svoje mi je tega žal. Zajtrk ob časopisu je bil moj redni ritual tam nekje od konca osnovne šole naprej. Ko sem se odselil na svoje, sem bil ponosen na lastno naročnino in se čutil združenega s proletarci vseh dežel.

Vzrokov za odpoved je več

Od pogoste odsotnosti, pa do tega, da v resnici vedno manjši del informacij dobim preko jutranjega časopisa. Tudi h kakšni posebni mnenjski pestrosti slovenski dnevniki ne prispevajo. Novinarjev, ki bi bili sposobni pisati tako, da se skozi poročila ne bi zrcalilo ali kar kot prst v oko štrlelo njihovo politično prepričanje, je malo.

Verjetno bom časopis kdaj le še kupil, še verjetneje pa bom namesto časopisa bral splet. Zadnje tedne to počnem z delnim uspehom. To, kar imamo na razpolago danes, je slaba zamenjava.

Časopis ima po mojem amaterskem mnenju naslednje funkcije:

• Na enem mestu so zbrane vse, po mnenju uredništva, novice dneva in zraven še nekaj zanimivega branja, ki sicer ni vezano na dani trenutek, utegne pa bralca zanimati.

• Po časopisu brskamo, ne pa iščemo. Torej smo izpostavljeni zgodbam, ki jih ne bi iskali.
  

• Natanko tem zgodbam je izpostavljenih nekaj deset ali celo sto tisoč ljudi. Pomembnemu delu javnosti svet kažejo v enaki podobi. Kar pomeni, da imajo ti ljudje več skupnega.
  

• V minuti, dveh je mogoče prelistati vse od prve do zadnje strani in se odločiti, kateri članek zasluži več pozornosti.

Nič od tega

- celovitost, poenotenje in hitrost uporabniškega vmesnika - ne nudijo spletni mediji. Novičarske strani, pa naj bodo vezane na časopise (Delo, Dnevnik, Večer) ali elektronske medije (24ur, RtvSlo) nudijo nekakšno naslovnico (boljšo po mojem Dnevnik), potem pa labirint drevesno urejenih strani, menijev, podmenijev, kjer človek skače gor, dol, naprej, nazaj, pade med komentarje, na povezano zgodbo, ven iz časopisa ... Da ne govorim o navlaki z reklamami.

Temu se izognem z RSS bralnikom. Uporabljam Google Reader. Ampak RSS kanala, kjer imam 1000+ neprebranih člankov v nekaj dneh (STA in vsi glavni mediji, izjema Finance) niti ne odpiram. Poleg tega RSS kanalom manjka en atribut - pomembnost novice. Popolnoma enako se mi ponujata v branje "Okvara tovornega vozila na štajerski avtocesti" in izjava predsednika republike "Pri razlaščanju lastnikov Laškega gre za legitimno zaščito nacionalnih interesov".

Zadnje čase opažam, da se vedno več medijev poskuša na Twitterju. Še najbolje to počne Večer, pa še ta pošilja na Twitter v paketih, torej z zamikom in očitno brez posebne človeške redakcije. Ostali imajo za moj okus te človeške komponente celo preveč, ampak na napačnem mestu. Osebe, ki naj bi skrbele za twitter račun medija, pišejo o tem, kaj so prebrale na spletu, se pregovarjajo s tem in onim in med seboj. Fino. Ampak naj bi to počele skozi svoj osebni račun.

Splet + RSS + twitter < časopis

Ocenjujem, da človek potrebuje nekajkrat več časa, da pride do celovite slike dogodkov dneva preko spletnih novic, RSSja in Twitterja kot skozi časopis. Potrebujemo najboljše iz obeh svetov in za to bi bili ljudje morda pripravljeni celo plačati:

1. Objavite zaključeno vsebino, ki jo lahko hitro prelistam od začetka do konca. Navigacija omejena na naprej, nazaj, naprej do naslednje rubrike, kazalo. Nič drugega. 95% površine strani za besedilo, slike, filme. Ne pa 25% kot je to zdaj. Nekje mora biti prostor za dolge, poglobljene zgodbe. Če je spletna stran zgužvana med glavo, peto in silno navlako menijev na levi in desni, za več kot odstavek dva ni prostora. Članki morajo biti zloženi po vrsti, od bolj do manj pomembnih ...
   

2. Naredite en časopis; ne podleči skušnjavi, da bi si ljudje sami sestavljali časopis, češ, nekatere zanima več športa, druge kultura. To prepustiti orodjem za branje.

3. Ta elektronski časopis naj ima isto vsebino kot papirnati. Da lahko povem, da sem prebral v Delu.
   

4. Ločite časopis, ki izide enkrat ali večkrat na dan, od splošnega novičarskega mesta, kjer poročate o tem, kaj se je pravkar zgodilo. To ima lahko kazalce na članke v časopisu.

5. Preskok med stranmi mora biti bliskovit. Preskakati skozi 200 člankov mora biti mogoče v manj kot minuti.

6. Spletni komentarji in debate lahko obstajajo, ampak naj ne motijo strani z osnovno vsebino. Ohraniti uredniško obdelana in podpisana pisma bralcev.

7. Spremeniti strukturo pisanja in slik, da so bolj prilagojena branju na zaslonu (več mednaslovov, poudarkov, alinej).
   

8. Ohraniti vsebine, ki nimajo z dnevnim dogajanjem nobene zveze.
   

9. Zadevo se mora dati natisniti na A4; morda s selekcijo vsebin.
   

New York Times je naredil dober korak v tej smeri. Za tak časopis bi bil pripravljen plačati pol toliko kot za naročnino na papirnatega. Pričakujem, da bi za povrh dobil še iskalnik po vseh starih številkah. Nimam namreč vsak dan časa preverjati, kaj je novega na 140 RSS kanalih in gledati še v Twitter.

Novica danes skorajda nima cene

Dobi jo, če jo sporoči kredibilen vir, če je postavljena v pravi kontekst, če je del omejenega nabora in če jo prebere dovolj ljudi. To so papirni časopisi morali upoštevati zaradi materialnih omejitev papirja. Na internetu se na prvi pogled to ne zdi potrebno. Pa je in to je eden od načinov, da mediji preživijo. Da jih plačamo za to, da nam predstavijo, kaj se jim zdi danes res važno; nam, vsem skupaj, skupnosti bralcev in državljanom. Da bodo dnevu dali glavo in rep, začetek in konec.

Dejstvo, da ima časopis konec, zadnjo stran, je ena njegovih glavnih prednosti pred internetom.