Kupujete, česar ne potrebujete?

Ljudje menda zapravljamo denar za zadeve, ki jih ne potrebujemo. S tem da bo treba nehati, da rešimo planet. Kaj res potrebujemo, bodo pa povedali pametnejši od nas.

Foto: landrover.com.

Skromnost je lepa čednost. Zato padejo na plodna tla občasna pametovanja, da nas potrošniška družba “sili”, da zapravljamo denar za stvari, ki jih ne potrebujemo. Tipično moraliziranje je nekako tako:

Imate terenca, vendar premalo onesnažuje? Motor avtomobila ni dovolj glasen, ko ne ustavite pešcem na prehodu? Vaš avto ne zasede vsega prostora, ko parkirate na pločniku? Mislite, da mora Slovenija uvoziti več naftnih derivatov? Bi radi bolj ogrožali ostale udeležence v prometu? Naš avto, s 6krat manj konjskimi močmi, pride pozimi na Pokljuko, poln fasunge gre čez Korensko sedlo, do vrha obložen s prtljago pa nas pripelje do morja s skoraj trikrat manjšo porabo goriva. Večino časa pa tako ali tako stoji parkiran pri miru (tako kot vsi avti). [vir: X]

Tovariš, ki je to napisal, se pritožuje, da so v Sloveniji razprodali vse Land Rover Defenderje s 635 konji in ceno okrog 200.000€. Zdi se mu, da takega avtomobila nihče ne potrebuje. Zadostuje vendar avto, s katerim on pozimi pride na Pokljuko in poleti do morja. Mimogrede: krasen avto, Defender!

Značilno za vse, ki bi drugim razlagali, kaj potrebujejo in česa ne, je, da tisto, kar oni imajo, ja, to ljudje res potrebujejo. Kar je pa več in boljše, tega pa ne. Drugi tovariš, ki nima avtomobila, ampak samo kolo, bi lahko ugotavljal, da prvi tovariš avtomobila ne potrebuje, ker bi šel na morje lahko tudi z vlakom, namesto na Pokljuko pa na Šmarno goro. Peš iz Tacna, do koder bi šel s kolesom. Tretji tovariš, ki nima denarja ne za kolo ne za z vlakom na morje, bi povedal, da ni potrebno hoditi na morje, ko pa so naše reke, jezera in lavorji prav primerni.

Pred leti mi je znan slovenski PRovec razložil, do kod tako razmišljanje pelje: do ugotovitve, da za sedenje v resnici potrebuješ samo rit. Ne masažnega fotelja, ne usnjenega lazy boya, ne gaming pisarniškega stola, niti ne stilskega lesenega stola za jedilno mizo, niti ne pručke. Zadostuje rit, ker zadev, kamor jo je mogoče prisloniti, ne manjka.

Zavist, ne pravičništvo

Da aktivisti mejo tega, kar ljudje potrebujejo, postavijo pri sebi, je izraz zavistnosti, ne skromnosti. Vožnja v Defenderju je udobnejša, klimatska naprava je večconska, hlajeni so tudi sedeži, volan je ogrevan, zvok iz radia je o-la-la, avto je varnejši, brez skrbi se z njim vozi čez ljubljanske grbine. Ampak če ga oni nimajo, potem ga nihče ne potrebuje. V to pravičništvo je preoblečena zavist in nič drugega.

V krščanstvu je zavist eden od sedmih smrtnih grehov. Zmernost pa ena od kreposti. Ampak ne zmernost, ki jo vsiljuješ drugim, ampak zmernost, ki jo živiš sam. Ne da bi se z njo bahal. Tudi bahavost je greh.

Vse socialistične in egalitarne ideologije se napajajo iz zavisti. Iz zavisti, da ima sosed eno kravo več. Da ima boljši avto. Krave so komunisti nacionalizirali, ko so gradili bolj pravičen svet. Ni se obneslo. Avtomobile bi ekosocialisti prepovedali, ker bi gradili bolj zelen svet. Tudi se ne bo obneslo.

Vsakemu po njegovih potrebah

Nekoč so socialisti imeli geslo, “vsak dela po svojih sposobnostih, vsakemu bomo dali po njegovih potrebah”. Niso rekli, po njegovih željah. Socialisti niso zlate ribice, da bi izpolnjevali želje. Vsak bo dobil po njegovih potrebah. Katere so te potrebe, to bodo že oni povedali. In delili te stvari na karte, kot so nekoč kruh, mleko, ćevlje in blago za obleko. Če ni bilo na karte, so bile pa vrste in čakalne dobe. Ali pa oboje. Medklic: zdravstvo imamo v Sloveniji organizirano tako, da državna zdravstvena zavarovalnica pove, kakšne so naše potrebe. In ne pacienti.

V ozadju je tudi neka intelektualna prevzetnost. Namreč da skupinica tovarišev bolje ve, kaj ljudje potrebujejo, kot ljudje sami. Kot da ne bi veljal pregovor, da več glav več ve. Če ljudje sami odločajo o svojih potrebah in imajo možnost te informacije deliti z drugimi (tako, da nekaj kupijo), potem je v delovanje družbe vgrajena pamet vseh ljudi. Če nam potrebe odmerja nekdo drug, družba deluje na pogon mnogo manjšega števila možganov.

Izbira je med tem, ali se bodo uporabljali možgani vseh ljudi, ali pa možgani samo nekaterih. Menda tistih pametnejših, ki vedo, kaj se za druge dobro. Ekonomski liberalizem, svobodni trgi in demokracija temeljijo na ideji, da se je treba nasloniti na vse glave. In gre zato tem sistemom bolje kot tistim, kjer je dovoljeno misliti in odločati (ali je naprodaj Rover Defender npr.) samo nekaterim.

Odrast je smrt

Da nebrzdano potrošništvo in neskončna rast na končnem planetu vodi v pogubo, vam bodo razložili, ko bodo zagovarjali svojo potrebo po komandiranju. In bodo rekli, da potrebujemo odrast. Mimogrede: beseda je odrast še en spretna orwellovska zvijača. Spominja na odraščanje otroka, napeljuje, da bomo odrasli v nekaj boljšega, kot je zdaj. V resnici gre za negativno rast, torej krčenje, zmanjševanje, umiranje, nazadovanje.

Ta ideja je v temeljnem nasprotju s tem, kako sistemi - vsi sistemi, živi in neživi, biološki in družbeni - delujejo. Karkoli je že tisto bistveno, kar teče skozi take sisteme, se mora povečevati, sicer sistem umre. Reke imajo iz kilometra v kilometer več vode. Če ne, se posušijo in izginejo v puščavi. Drevesa rastejo. Ko nehajo rasti, se posušijo, padejo in zgnijejo. Civilizacije rastejo in se krepijo. Ko ne rastejo več, jih izrinejo tiste, ki rastejo. Prejšnje postanejo izkopanina.

Tako je z ljudmi, odkar sta bila Adam in Eva izgnana iz raja. V raju te tekme ni bilo, vsega je bilo ravno prav, vsega je bilo ravno prav ves čas. Ni bilo konkurence, ni bilo pomanjkanja, ni bilo napredka. Ni bilo smrti. Ko si podaja roko z ekosocialisti, se na nostalgijo po tem raju naslanja površno črkobralsko krščanstvo:

Če podjetja v kapitalizmu preživijo le, če rastejo, so primorana ljudi prepričevati, da produkt potrebujejo - ne zato, ker bi to zares verjela, ampak ker morajo. V tem prepričevanju je nekaj neiskrenega in lažnega. Laž pa je greh. -> Kapitalizem kot struktura greha. [vir: X]

Ob izgonu iz raja je človek dobil pomembno orodje. Dobil je sposobnost razlikovanja med dobrim in slabim. Znašel se je v pomanjkanju. Družbe so se strukturirale glede na to, koliko je kdo prispeval k zmanjševanju pomanjkanja. Nekateri bi nas zdaj prepričali, da pomanjkanja ni več in da družbo lahko strukturiramo glede na to, kdo je bolj politično primeren.

Izven raja, v pomanjkanju, je človek za preživetje sebe, svojega rodu, svoje kulture, moral izbirati dobre odločitve, ne slabih. Želeti si je moral prave stvari, investirati v prave stvari, živeti prav. Kapitalizem ni struktura greha, je struktura možnosti greha, je struktura, kjer lahko vsak izbira med prav in narobe. Je struktura, kjer je dobro nagrajeno in slabo kaznovano.

Samo nekaj je bolj pomembno, kot izbirati prav. Namreč imeti izbiro. Tudi med Defenderjem in Cliotom.

Rast je življenje

Planet je geometrijsko seveda omejen, kot vir za naše življenje pa ne. Omejena je samo naša pamet, naše znanje. Naše znanje je končno, naše neznanje je neskončno. Torej imamo pred seboj neskončne možnosti. Dokler naše znanje lahko raste, rastejo viri, ki nam jih za življenje ponuja naš planet. Brez poljedelstva, od lova in nabiralništva, bi na svetu lahko živelo nekaj milijonov ljudi. Brez umetnih gnojil milijarda ali dve. Brez premoga in nafte bi nas pozimi zeblo, poleti bi nam bilo pa vroče.

Znanje raste, če imamo ljudje ambicijo, da bi živeli boljše. Da bi imeli več. Česarkoli že pač. Prihodnost bo pokazala, ali so si želeli prave stvari; ali se bolj obnese, da si želijo maslo ali da si želijo topove, Defenderja ali Clia, še eno stanovanje ali potovanje po svetu, prihranke za vnuke ali zapravljivo življenje, mačko ali otroka.

Približno vemo, kaj se je do zdaj obneslo, kaj je do zdaj veljalo za prav. Ne moremo narediti velike napake, če se tega držimo. Recimo zmernosti. Ampak ne kot pijanec plota. Svet je sicer preveč kompliciran, da bi neka skupinica tovarišev prav in narobe postavila na glavo. Lahko pa delamo previdne korake v eno ali drugo smer. Čas bo pokazal, kdo je imel prav in izbral zmagovalce.

Skratka

Tisti, ki so mislili, da vedo, kaj ljudje potrebujejo, so enkrat že bili poraženci. Odnesle so jih prazne police v trgovinah. Nanje se je zrušil Berlinski zid. Ampak kar ne odnehajo.