Kvadratura premice

Najprej objavljeno siol.net.

Odkar so se po francoski revoluciji v tamkajšnjo ljudsko skupščino posedli levi na levo stran dvorane in desni na desno, na tak način opisujemo politični prostor. Na premici. Politične preference ljudi pa so bolj komplicirane od ene dimenzije, ki jo omogoča os levo–sredina–desno.

O vsakem političnem vprašanju bi mnenje ljudi lahko razporedili med oba ekstrema in seveda celo množico mnenj, ki so vmes. Taka vprašanja so na primer, ali je človek za kapitalizem ali socializem, za varčevanje ali za zapravljanje, za etatizem ali individualizem, za patriotizem ali za internacionalizem, za stranišča, ločena po spolu, ali za skupne, za partizane ali domobrance …

Da so ljudje levi in desni, je torej približek. Točnejši bi bil n-dimenzionalni prostor, kjer je n število vseh pomembnih vprašanj. Ampak tak prostor si ljudje težko predstavljamo. Druga največja poenostavitev je dvodimenzionalni prostor, ki si ga ljudje z lahkoto predstavljamo in tudi narišemo.

V obtoku je sicer nekaj drugih dvodimenzionalnih političnih koordinatnih sistemov. Nolanov daje na eno os ekonomsko in na drugo os osebno svobodo. Pornellov daje na eno os moč države, na drugo pa racionalizem. Politični kompas (political compass) ima na eni osi ekonomsko levo-desno, na drugi pa svobodo od avtoritarnosti do libertarnosti. Inglehart daje na eno os vrednote od preživetvenih do samouresničitvenih, na drugo pa vrednote od tradicionalnih do sekularno-racionalnih.

Ekonomska in moralna os

Jaz se – kot ste že navajeni – naslonim na Haidta, ki pravi – in ni prvi – da se ljudje pogosto odločamo intuitivno in na podlagi moralnih temeljev – torej podlag, ki jih kot odrasli ne moremo prav bistveno spreminjati. Ena skupina teh vrednot se ukvarja z odnosom do materialnega – ali je prav, da pomagamo sočloveku v težavah, ali je prav, da kdor več dela tudi več ima ipd. Druga skupina teh temeljev se ukvarja z odnosom do skupnosti, avtoritet, svetega ipd. Prvi osi bom rekel ekonomska, drugi moralna. S tem nočem povedati, da je ekonomija neodvisna od morale. Ampak recimo, da so na moralni osi vprašanja, ki niso neposredno povezana z ustvarjanjem in razporejanjem materialnega bogastva. 

Ekonomska os ima na levi strani tiste, ki mislijo, da je pravično, če imajo vsi enako, na drugi pa tisti, ki mislijo, da je pravično, če ima vsak toliko, kolikor ustvari. Poenostavljeno postavimo na en konec te osi značko socializem, na drugo pa kapitalizem.

Na moralni osi dajmo na eno skrajnost tiste, ki mislijo, da je prav to, kar se pač družba – večina – dogovori, da je prav. Da v tem, kar imamo za prav, kar naprej napredujemo. Da družina ni več to, kar je bila zadnja tisočletja, da spol ni biološka danost, ampak stvar dogovora, da je domoljubje odmev kamenodobne pripadnosti rodu iz domače jazbine, da je vera opij za ljudstvo …

Na drugo stran damo tiste, ki so mnenja, da to, kaj je prav in narobe, piše v starih knjigah, da to vedo modri stari ljudje, ali pa, da imamo to do neke mere zapisano v genih. Da o tem, kaj je prav in kaj je narobe ne moremo glasovati. Prvi dajmo značko progresivno in drugi značko konservativno.

Nastane koordinatni sistem, kot ga prikazuje slika 1.

Slika 1: Koordinatni sistem dvodimenzionalnega političnega prostora.

Če ga zasukamo za 45 stopinj, lahko na isto sliko narišemo klasično levo-desno os (slika 2).

Slika 2: Prevedba v klasično os levo-desno.

Vprašanje, zanimivo za nas politične kibice je, kje so na tem zemljevidu slovenske stranke, obstoječe in tiste v nastajanju, kje so bile in kam gredo. In kje je volilno telo, včeraj, danes in jutri. Vprašanje za politične start-upe je, kje je v tem koordinatnem prostoru prazen prostor. In prostora je v pravokotniku nenadoma precej več, kot na premici.

Verjetno je razlika med tem, kje se kakšna stranka vidi sama, kje jo vidijo njeni volivci, kje vsi drugi in kje jo vidi avtor. Tudi ni pozicija neke stranka točka, ampak večja ali manjša površina okrog te točke. Kam je zapičena posamična zastavica, je treba torej vzeti z rezervo. Si pa upam zagovarjati relativne pozicije, torej kam je kakšna zastavica zapičena glede na druge; da je npr. neka stranka bolj za socializem kot kakšna druga ali da ima trša stališča do moralnih vprašanj.

Na konservativno-progresivni osi je to sploh težje, kjer gre za več različnih moralnih dimenzij – za osebno moralo – npr. odnos do spola, družine, seksa, dalje za domoljubje in zavezanost državni skupnosti in končno za odnos do svetega, svetosti življenja in smrti. Tvegam s sliko 3.

Slika 3: Parlamentarne stranke in volilno telo.

Kjer daleč naokrog ni nobene zastavice, je prostor za vse te nove stranke in strančice, o katerih se govori. Svoje stranke nimajo ljudje, ki so ekonomsko socialni, vrednostno pa konservativni in tisti, ki so ekonomski kapitalistični, vrednostno pa progresivni. Na sliki 4 ta dva prostora prikazujeta modra kroga. Približek za vse drugo se nekako najde.

Slika 4: Modri in rdeči oceani političnega prostora.

Rekli boste, da takih ljudi ni. In jih res ni, takih, ki bi bili zagrizeno ekonomsko socialistični in dogmatično konservativni hkrati. Tudi skoraj ni trdih kapitalistov, ki bi bili zraven vrednostno progresivni. Ni pa zanemarljivo število zmerno socialnih – zainteresiranih za priboljške, ki bi jim jih delila država, za minimalno plačo, za čimprejšnje upokojevanje, za kmetijske subvencije, za brezplačne vrtce, malice in kosila in proti davčnim blagajnam – ki so hkrati zagovorniki tradicionalnih vrednot, domoljubja ipd.

In obstaja nekaj zmernih zagovornikov kapitalizma, ki pa jim pet minut pornografskega filma ali aromatičen joint vendarle pomeni več kot mati, domovina in Bog skupaj. Zato se oba modra krožca gneteta razmeroma blizu središča. Zagrizene progresivne socialistične in goreče konservativne kapitalistične politične sile si lahko privoščijo pozicioniranje dlje od središča, tja, kjer so rdeči krožci.

Na sliki 3 je prikazano tudi slovensko volilno telo. Sumim, da je njegovo težišče od sredine diagrama pomaknjeno v socialistično in malce v konservativno smer. Prvo dokazuje konsistentna podpora prerazporeditvenim politikam, drugo pa npr. padec družinskega zakonika na referendumu. Največja gostota volilnega telesa ni nujno v sredini.

Zdaj imamo zemljevid, ob katerem lahko modrujemo o tem, kje je kakšna stranka danes, kje je bila včeraj, kam bi se lahko premaknila jutri. Kje so bili zmagovalci volitev v času, ko so zmagali in kam so se pomaknili po tem. Kje je modri ocean za novince in kje od krvi rdeče morje, kjer se med seboj grizejo za iste glasove. O tem morda kdaj drugič.

Siol, 17.5.2016.