Ljudje iz posebne snovi

V prvi sceni prve epizode prve sezone nadaljevanke House of Cards bodoči predsednik ZDA Francis Underwood s svojimi golimi rokami zadavi sosedovega psa, ki ga je povozil avto. Morda mu skrajša trpljenje, morda se samo za vedno reši nadležnega laježa s sosedovega dvorišča. Hladnokrvno ga zadavi. Tega ne zmore vsak. To zmorejo samo ljudje iz posebne snovi. Potem je Frank Underwood ubil še kongresnika in pod kolesa podzemne železnice potisnil novinarko, uriniral po očetovem nagrobniku in podobno. Frank Underwood je človek iz posebne snovi.

Ampak pustimo sedanjost ameriške fikcije in poglejmo realnost slovenske preteklosti.

Iz te preteklosti je v javnem prostoru spet nekaj bolj prisotno tisto, kar bi sicer večina najraje potisnila v narodovo podzavest. Med nami so zločini Krimske in Hude jame, usoda družin Hribar, Praprotnik in podobni konkretni primeri gromozanske morije, ki je Slovenijo zajela med leti 1941 in 1945.

Kar, upam, druži Slovenke in Slovenke je želja, da se kaj takega ne sme ponoviti. In če se ne sme ponoviti, je na mestu vprašanje, kako se je to sploh lahko zgodilo. Kako je mogoče, da je revolucija v Ljubljanski pokrajini do ustanovitve prvih vaških straž terjala blizu tisoč žrtev med razrednimi sovražniki in da se nasilje po tem do jeseni 1945 samo še stopnjevalo. In kako je mogoče, da so bile smrti tako krute – da so nosečnicam otroke rezali iz trebuhov, da so ljudi še žive metali v kraške jame ali zazidali v rudniške jaške.

Se je v ljudeh kaj premaknilo, da so bili sposobni take krutosti? Od kod so se vzeli ljudje, ki so bili tega sposobni? Profesor Justin Stanovnik pravi, da so bili to ljudje iz posebne snovi. So med nami tudi zdaj? Bi, če bi bile razmere prave, spet ponovili isto? Kaj lahko danes naredimo, da se to ne bi zgodilo jutri?

Psihologom je znano, da je v družbi določen procent ljudi, ki so prikrajšani za občutek empatije, za občutek sočutja, za zavedanje, kaj je prav in kaj narobe. Ta občutek zdravim ljudem brani, da bi bili kruti do soljudi in živali; brani, da bi zadavili sosedovega psa.

Vsi niso zdravi. O mučenjih živali beremo v črnih kronikah. O pripravljenosti za mučenje ljudi beremo na spletnih forumih. In jo gledamo, pripravljenost, v obešenih lutkah na dravskem mostu.

Ljudje iz posebne snovi torej so med nami, ampak prevladujočega vpliva na družbo nimajo. Njihova krutost in brezobzirnost praviloma ni prednost pri napredovanju na družbene ali podjetniške položaje. Če pa je, spone civilizacije preprečujejo, da bi se neobčutljivost za sočloveka razvila v brezobzirnost, brezobzirnost v krutost in krutost v zločin. V vseh uspešnih inštitucijah družbe obstajajo varovalke, ki preprečujejo da bi napredovali kruti in brezobzirni. Napredujejo sposobni in ker so sposobni, je tudi inštitucija ali organizacija, v kateri so, uspešna. Francis Underwood je filmski lik.

Obstajajo pa skupnosti, kjer teh varovalk ni, saj so zunaj zakona. Kjer žrtev ne more na policijo, če se ji zgodi krivica. V takih okoljih so brezobzirni nasilneži v prednosti, sposobni nasilneži še posebej. Na vrh se ne vzpenjajo samo s svojo sposobnostjo, ampak tudi s pomočjo svoje krutosti. Tipično tako okolje so kriminalne združbe.

Tako okolje je bila – pred drugo svetovno vojno – tudi jugoslovanska in slovenska partija. Ne trdim, da je bila kriminalna združba. Bila pa je izven zakona, saj je bila kot politična stranka zakonsko prepovedana. S podobnimi težavami se je na svojih začetkih ubadala tudi ruska komunistična partija in nemška nacionalsocialistična delavska stranka. Verjetno tudi ISIS. Če se je članu teh strank zgodila krivica, ni mogel na policijo, kot bi šel lahko član kakšne dovoljene stranke. Zadevo je moral urediti z lastno fizično silo. Lahko pa je jugoslovanski partijec odšel na Kominterno oz. k Stalinu. Tožariti in ovajati svoje tovariše. Ilegalne razmere so bile naravno gojišče in mehanizem naravne selekcije za vzpon ljudi iz posebne snovi. Skoraj mistične razsežnosti zla, ki bi ga kdo zapisal z veliko začetnico, ima skorajda naravoslovno razlago.

Na vrhu partije so se pred začetkom druge svetovne vojne znašli ljudje, ki so s svojo konkurenco počistili s pomočjo krutega Stalinovega partijskega aparata. Za tovariša Tita je to obsežno dokumentirano v knjigi Titova skrivnostna leta v Moskvi. Na vrh partije so se prebili posebni ljudje, ki so bili sposobnosti krutosti napram svojim konkurentom. V zavetju vojne jih nič več ni oviralo, še najmanj pa partnerji iz Osvobodilne fronte, da te svoje krutosti niso izvrševali proti svojim sodržavljanom. Po revoluciji so si uredili sistem, ki je bil ljudem iz posebne snovi naklonjen – partokracijo.

Vprašanje za sedanjost in prihodnost je, koliko je naša družba ostala naklonjena ljudem iz posebne snovi. Faktorja, ki govorita v prid tej naklonjenosti, sta splošno nizko zaupanje v institucije in nedelovanje mehanizmov pravne države. Nezaupanje v institucije je objektivno izmerljivo. Institucije so varovalka, ki preprečuje, da bi se brezobzirneži vedli brezobzirno. O pravni državi je bilo dosti napisanega. Nedelovanje vabi k delovanju na robu ali prek roba zakona, k jemanju pravice v svoje roke.

Edini način, da so vpliv in dejanja ljudi iz posebne snovi omejeni, je mir, je normalnost. Kjer je poudarek na korenu besede normalnost, ki pomeni normo, pravilo, zakon. Edini način, da ne pride do naravne selekcije ljudi iz posebne snovi proti vrhu, je pravni red civilizacije namesto brezpravja mafije ali ilegalcev.

Časnik, 18.1.2016