Luči ugašajo po Evropi

Najprej objavljeno siol.net.

Po napadih v Parizu sem bil jezen. Nekaj te jeze je bilo v meni še dneve pozneje, ko sem pisal kolumno (vir), na podlagi katere sem si od krožka Nataše Pirc Musar prislužil priznanje za sovražni govor (vir poiščite sami).

Po napadih na Bruselj sem žalosten. Ne vem natanko, zakaj. Morda zato, ker tja pogosto potujem. Ker imam nekaj kotičkov, kamor grem rad. Ker si raje kot hotelski zajtrk privoščim kavo in rogljiček v kateri od kavarnic. Ker grem raje kot na večerjo na Toast Caniballe in Hoegarden v lokal pri operi. Ali pa samo na krompirček v Fritland. Ker so mi všeč lokali v labirintu ulic med staro borzo in cerkvijo sv. Katarine in je Cafe Kafka politično primeren kompromis med Španskim in pri Belgijskim kraljem za klepet s kolegom.

Za časa svojega življenja jih ne bomo videli več prižganih

In vendar se mi zdi, da nisem žalosten zato, ker bodo obiski prestolnice Evrope postali še za odtenek bolj službeno uradni in manj družabno sproščeni. Ker je prizadet moj način življenja v Bruslju.

"Luči ugašajo po Evropi, za časa svojega življenja jih ne bomo več videli prižganih," je prijatelju malo pred začetkom prve svetovne vojne rekel sir Edward Grey, takrat zunanji minister Združenega kraljestva. Umrl je leta 1933. Luči so se za zahod Evrope spet prižgale dvanajst let pozneje. Vzhod je te luči do leta 1989 gledal skozi železno zaveso.

Morda je nekaj podobnega tisti torek, ko so se v Bruslju razstrelili teroristi, hotel povedati Franci Kek: "Sem letnik 1964. Ujel sem najlepša leta tega planeta." Drobec optimizma je dodal v oklepaju: "do zdaj".

Sem letnik 1962 in sem tudi ujel najboljša leta tega planeta. Nobene velike vojne ni bilo. Vedno več hrane, zdravil in šol za vedno več ljudi. Propadali so totalitarizmi in zmagovale demokracije. Naraščal je standard, napredovala je tehnologija. Skokovito. Slovenija je postala samostojna, približno takrat tudi jaz. Vsak dan smo v vsakem pogledu vse bolj napredovali. In to brez sarkazma Dolly Bell.

In potem eksplodirajo bombe, ljudje so mrtvi, poznani kraji so v ruševinah. In ljudje – znani in manj znani – govorijo, komentirajo, pišejo …

Borili se bomo na obalah, v restavracijah

Vsakič, ko se zgodi teroristični napad, ki ga zakrivijo islamisti, pa naj gre za Madrid, London, Pariz ali zdaj Bruselj, pravijo, da gre za napad na naš način življenja. Da ne marajo, da ne razumejo, da hodimo na koncerte, letamo po svetu, kofetkamo in sestankujemo. Da nočejo, da pijemo pivo in jemo humus.

Pravijo, da je najboljši odgovor na terorizem, da se ne pustimo ustrahovati, da ostanemo mirni in nadaljujemo (vir) obiskovanje ulic za pešce z butiki in veleblagovnicami, kavarnami in restavracijami, plesišči in koncertnimi dvoranami.

"Borili se bomo v bistrojih, borili se bomo v kavarnah, borili se bomo v obalnih restavracijah, borili se bomo v veleblagovnicah, borili se bomo v špičakih, borili se bomo v visokih petah, nikoli se ne bomo predali!"

Tako bi (s pomočjo znanca iz Bruslja, ki mi je dal idejo) danes moral ljudi spodbujati Churchill (vir). Baje. Take nasvete nam dajejo tisti, ki so odgovorni za našo varnost. Pravijo, da nas ne sme biti strah. Ker potem jim nič ni treba narediti. Njim, ki so za to odgovorni.

Trstenjak je zapisal (tako vir), da je zmota levice v tem, da kompleksno naravo človeka krči na "delo kot generično bistvo človeka". To poudarjanje napada na naš način zabušavanja kaže, da se je levica odpovedala delu in nedelo razglasila za bistvo človeka.

Molčali bomo v časopisih in na spletu

Bistvo našega načina življenja ni kofetkanje in posedanje na pivu. Vojne proti terorizmu ne bomo dobili v restavracijah. To ni tisto, v čemer smo si različni. Zloglasni Moellenbeck – bil sem tam – je poln prav prijetnih in vedno polnih, tudi etničnih kavarnic in "prčvarnic". Istanbul in Teheran prav tako. Ne napadajo tega. Zaletavajo se v Zahod. Če bi to večini kaj pomenilo, če bi to imelo kakšno sporočilno vrednost, bi ljudem tako rekli. Pa smo o tem v temi. Zato ponavljajo, da napadajo "naš način življenja".

Bistvo naše civilizacije ni posedanje pred lokali. Bistvo je razumna tekma idej. Ne samo učenje na napakah, tudi učenje iz uspehov. Boj idej je mogoč le, če imamo svobodo, da ideje lahko delimo, komuniciramo, primerjamo. Luči, ki ugašajo po Evropi, niso luči, ki bi jih razstrelili teroristi, svetloba, ki ugaša, je svetloba razsvetljenstva, ki je krščansko raziskovanje razumnega Boga nadgradil v laično raziskovanje razumno urejenega stvarstva. In ki je človeka osvobodilo nasilja soljudi. Nasilja, ki odloča, kaj sme človek misliti in govoriti.

Svetlobe ni v komentarjih tistih, ki iščejo opravičilo za terorizem; svetlobe ni v psihoterapevtskih izjavah politikov; svetlobe tudi ni v hujskanju demagogov. Ni svetlobe, ki bi jo izžarevale jasne besede. Ni svetlobe, ki bi jo dajala iskrivost debate. Je megla opranih glav, so ušesom prijetne fraze narcisov in je tiščanje glave v pesek. V temo.

Zgodovine, da je konec, trk civilizacij je nestrpno hujskanje, edina naša skrb je, ali bodo ljudje lahko v miru pili kavo. Tako na postaji v Dobovi – kjer jih ne smejo motiti migranti – kot na postaji Maalbeek, kjer jih ne smejo motiti teroristi.

Namesto besed bo govorila tema

Ne govorimo o tem, ali je islam religija miru ali ne. Ne govorimo o tem, ali bi, če bi izbirali, demografski problem Evrope reševali ravno z mladimi Arabci. Ne govorimo o tem, ali so prišleki begunci ali migranti. Ne govorimo o tem, ali bi kazalo za financiranje verskih skupnosti uporabiti enak princip kot za financiranje strank – brez tujega denarja. Ne govorimo o tem, ali bi kazalo več narediti za asimilacijo prišlekov. Ne govorimo o tem, ali ne bi kazalo iz Evrope izgnati sorodnikov in prijateljev, pri katerih so se teroristi skrivali, njihov hiš pa, po izraelskem vzoru, zravnati z zemljo.

Ob prejšnjem odstavku so spet poskočili skrbniki pravilnega govora. Čeprav samo sprašujem. Ne trdim ne enega ne drugega. Ampak pri delu bralcev bom kritike deležen zaradi postavljanja vprašanj. In da, obstajajo pametnejša vprašanja: zakaj terorizem, kaj hoče, kako se braniti. O tem naslednjič.

Odprta debata o neprijetnih vprašanjih ni več dopustna. Izginila je iz civiliziranih medijev in na primitiven način poteka samo še na spletnih forumih. Od tam se prav lahko preseli na ulice. Namesto debate o stvari imamo debato o tem, ali je o stvari primerno razpravljati, ali je to sovražni govor, nestrpnost, politična zloraba neke teme. Namesto debate o stvari imamo stvar o debati. O stvari pa se vsaka stran zakoplje v svojo luknjo. V kateri ni luči, ki bi osvetlila leporečje, preproščino in zablode.

Temà je tista téma, ki me skrbi bolj kot terorizem in ki me skrbi bolj kot napačen odziv nanj.

Siol 29.3.2016.