Medalje za namišljeno skupnost

Najprej objavljeno siol.net.

Tupatam nas napredni del publicistov poduči, da je športno navijanje za naše pravzaprav nevarni nacionalizem. Da bi se morali zamisliti, če nam gredo kocine pokonci, ko vihra slovenska zastava, igra slovenska himna. Da je ključnik #miSlovenci izključujoč. Bolj znanstvenostni(sic!) nas podučijo, da je narod namišljena ali zamišljena skupnost, beri, da smo si narode izmislili, podobno kot Dedka Mraza, delavsko samoupravljanje ali zavijanje desno pri rdeči. Evforija, ki je Slovence zajela ob uspehih slovenskih športnikov v Tokiu lepo pokaže, da se nekateri filozofi sicer trudijo spreminjati svet, da pa se ta kar tako ne da.

Po marksistični teoriji je narod domislica, ki briše razliko med izkoriščanimi in izkoriščevalci. Češ da delavce zavajajo, da so s kapitalisti del iste narodne skupnosti, da bi se raje pustili izkoriščati. Zato po Komunističnem manifestu delavec nima domovine. Narod je napoti raju na zemlji in zato bi ga kazalo čim prej "preseči".

Praktični revolucionarji te teorije niso povsem sprejeli. Že pred 2. svetovno vojno se je Kardelj zavedal, da je za izvedbo revolucije nujno koketiranje z domoljubnimi in nacionalnimi čustvi – da gre za premočno silo, da bi jo prepustili konkurenci. Po uspeli revoluciji so nas v SFRJ učili, da je narod preživeta kategorija, da smo nacionalna vprašanja v večnacionalnih socialističnih državah rešili s tem, ko smo rešili problem izkoriščanja delavcev.

Druga država, ki je na tak način rešila nacionalno vprašanje, je bila Zveza sovjetskih socialističnih republik. Konec zgodovine sta ZSSR in SFRJ oznanjali pod parolo bratstva in enotnosti. Da je ideja o koncu zgodovine tudi v tem primeru napačna, se je pokazalo v balkanskih vojnah okrog leta 1990 in se še kaže na mejah Rusije in nekaterih nekdanjih sovjetskih republik.

Namišljena skupnost?

Po drugi svetovni vojni je nezaupanje v narod in nacionalno dobilo finejšo obliko. Benedict Anderson in Ernest Gellner (vir) sta utemeljevala, da je narod izmišljena oz. namišljena skupnosti (imagined community). Namišljena in nenaravna, saj se člani naroda ne poznajo med seboj, tudi ne poznajo vseh detajlov tradicije in kulture, si pa domišljajo oz. jim umišljajo, da so del nekakšne skupnosti. Predvsem Gellner je bil bliže ideji, da je ta skupnost umetno ustvarjena, da je iznajdena, da gre za konstrukt. Če pa gre za konstrukt, pa ga je mogoče tudi dekonstruirati. Tako "napredni" upajo.

Leta 1970 je Jugoslavija gostila svetovno prvenstvo v košarki. Finale je bil v Ljubljani. Pod geslom "luna vaša zlata naša" je Jugoslavija osvojila zlato. Takrat so ljudje enako goreče navijali za Jugoslavijo, kot smo letos za Slovenijo. Kar govori v prid tezi, da so skupnosti lahko take ali drugačne. Mediji, propaganda in skupna država so takrat ustvarili ozračje, da smo del jugoslovanske namišljene skupnosti. Ampak tista je bila po mnenju današnjih nejevoljnežev v redu.

Ob tem se velja spomniti pregovora, ki ga pripisujejo Lincolnu: da je nekaj časa mogoče vse ljudi vleči za nos, da je mogoče nekatere ljudi ves čas vleči za nos, da pa ni mogoče vleči vseh ljudi za nos ves čas. Zato imamo zdaj samostojno državo in lastno košarkarsko reprezentanco, iznajdba Jugoslavije pa ni trajala. So pa v obtoku ideje, da bi države EU nastopale pod eno zastavo ali pa vsaj pod nacionalno in evropsko zastavo hkrati. Morda se bo to tudi kdaj zgodilo in čas bo pokazal, ali je bila ideja dobra.

Upor napredku

Za narode so zadnja stoletja pokazala, da so uspešna oblika povezovanja ljudi. Cel svet je prevzel evropsko idejo nacionalnih držav. Včlanile so se v OZN in tekmujejo za medalje na olimpijskih igrah. Zato je na nek način presenetljivo, da ima ideja toliko nasprotnikov. In ni.

Ena razlaga je zavist – česar nekateri ne razumejo, česar nimajo, bi uničili. V kolumni Gradovi iz mivke sem o tem povedal več. Družina, cerkev in narod so glavne tarče melioratorjev sveta – verjetno tudi  zaradi bistvene vloge, ki jo imajo pri vzdrževanju zadev takih, kot so. Zadeve, take kot so, pa so v glavnem v redu. Pripeljale so do tega, da imamo klimatske naprave, pašteto v tubi in polete na Mars.

Druga razlaga je lenoba. V genih imamo ljudje rodovno skupnosti, torej skupnost širše žlahte, v kakršni je na začetku živel homo sapiens, in še danes živijo mnogi primati. Taka skupnost je rojena za skupen lov na mamute in za boj s sosednjim rodom za teritorij, na katerem bomo lovili mamute. Za kaj več je potrebno sodelovanje več ljudi in zato oblikovanje večjih skupnosti. Za mirno sobivanje in sodelovanje z neznanci, smo oblikovali nekaj, čemur lahko v najširšem smislu rečemo kultura. Naloga kulture v tem smislu je brzdanje kamenodobnih instinktov in preusmerjanje le teh v nekaj, kar je ob trenutnem razvoju tehnologije konkurenčno sosedom. Uspešne kulture so izpodrinile manj uspešne. Ne nujno fizično, pogosto tako, da ljudje ves čas kukamo k sosedom in kopiramo, kar deluje.

Tretja razlaga je napuh. Če znamo narediti vozilo, ki pelje hitreje, kot teče antilopa, bi znali tudi družbo in družbene sisteme načrtati bolje, kot jih je oblikovala evolucija, si domišljajo. Veliki nasprotniki inteligentnega načrtovanja v prirodoslovju postanejo veliki zagovorniki inteligentnega načrtovanja v družboslovju. In bi svet spreminjali, ne samo različno razlagali. Ironija pa je v tem, da nam kot napredne prodajajo ideje, ki so v svojem bistvu nazadnjaške, ki se uklanjajo biološki nagnjenosti k brezrazrednim rodovnim skupnostim, v katerih ni bilo hierarhij, izkoriščanja, lastnine, trgovine, dobička, kapitala in monogamnih družin. Pozabljajo, da kar deluje v majhnih skupinah med znanci in sorodniki, ne deluje med neznanci.

Četrta razlaga je nasprotje med ukoreninjenci in izkoreninjenci (Delsol), med tistimi, ki so nekje doma, in tistimi, ki niso doma nikjer (Goodhart). Domovina je pač tam, kjer se gledajo dobri filmi. Kdor nima domovine, je tudi drugim ne privošči. Kdor ne čuti, da je doma v Sloveniji, domovine ne privošči niti Slovencem.

Je upor kulturi

Vse razlage so tako stare kot človeška kultura, v jedru vsega nasprotovanja je nasprotovanje razširjenemu redu – napornemu redu, ki prirojene instinkte preusmerja tako, da nas lahko veliko sodeluje. V kulturo je treba vpeljati vsako generacijo posebej. Kultura je naporna, uklanjanje glasu biologije pač ne. Zato je svoboda popularna, posebej tista od biologije. Ni pa popularna svoboda potruditi se s svojimi talenti znotraj pravil, ki jih daje kultura.

Narod ni nekaj dobrega ali slabega, naprednega ali nazadnjaškega, ampak se preprosto obnese in to očitno boljše kot kakšna druga oblika povezovanja, ki smo jo pustili zadaj. Ustvarja skupnost znotraj katere lahko pričakujemo solidarnost, sodelovanje, pomoč. Nacionalna država oblikuje skupnost, znotraj katere si pomagamo.

Naravni nasprotniki in zavezniki nacionalizma

Ideja naroda in nacionalne države pa je naslonjena na biološke instinkte rodovne pripadnosti in zato terja razlikovanje med "nami" in "njimi". Pripravljeni smo pomagati "našim". "Naših" brez "njihovih" pa žal ni. Zato je bistvena mera. Da dom-oljubje ne preskoči v nacionalizem.

Konservativci nacionalizma ne marajo. Nacionalna država in nacionalizem sta tako stranski produkt francoske revolucije. Kot pravi Sir Roger Scruton: "Nacionalizem kot ideologija je nevaren, tako kot so vse ideologije nevarne. Zaseda prostor, ki ga je izpraznila religija in s tem vzburja pravega vernika: da časti nacionalno idejo in da v njej išče, česar ta ne more nuditi – smisla življenja, poti do odrešenja in tolažbe za vse gorje."

Tudi pravi liberalci nacionalizma ne marajo. Hayek ni edini, ki ugotavlja (vir), da je (pre)močan čut pripadnosti in solidarnosti znotraj nacionalnih držav podlaga za to, da ljudje oblasti pustijo preveč pristojnosti, da država postane premočna, da preveč vedri in oblači v gospodarstvu, da preveč zaslužka enim jemlje in drugim daje, da navija davke, ovira zasebno lastnino in krši druge človekove pravice. Priročen izgovor za vse to je, da je to dobro za Slovenijo, za slovenski narod in ljudje potrpijo, ker so patrioti.

S pretiranim razpihovanjem nacionalnih čustev koketirajo samo tiste politične sile, ki za izpeljavo svojega programa potrebujejo močno državo – levica in fašisti. Da bi lahko delala vse tisto, česar liberalci nočejo, potrebuje močna država legitimnost, ki jo lahko da zagreta in enotna množica - narod. Ni slučajno, da nekateri v navdušenju okrog Tokia prepoznajo energijo, ki bi v državo vrnila podobno enotnost, kot smo jo pred osvoboditvijo 25. maja letno gledali na stadionu JLA v Beogradu.

Skratka

Če ste zaradi slovenske košarke pozabili na gorje, ki vam ga povzroča Janša (celo to je nekdo napisal!), se zamislite nad tem, kar zgoraj pravi Scruton. Drži tudi, da je nacionalizem "zadnje prebežališče ničvredneža". Če kdo misli, da je boljši človek, ker ima Slovenija v Tokiu tri zlate medalje, ali da smo Slovenci boljši ljudje od XY, ker imamo več medalj na prebivalca, ali da lahko povečamo davke, ker ljudje enotno navijajo za Slovenijo, so to zavržne neumnosti.

Kot je tudi neumnost zavračati kohezivnost, ki je posledica tega, da ljudje svojo naravno potrebo po pripadnosti usmerijo v narod. Narod je na nekem teritoriju celota, pripadnost narodu povezuje; za razliko od pripadnosti spolu, spolni usmerjenosti, barvi kože, socialnemu statusu ali politični pripadnosti, ki znotraj nekega teritorija ljudi delijo.

Nekatere skupnosti so umišljene, druge zamišljene, tretje namišljene, četrte preprosto nastanejo, se obnesejo in trajajo. Niso mišljene ampak so občutene. Zato se lahko povsem brez slabe vesti veselimo uspehov naših slovenskih športnikov.

Taki, ki se držijo rimskega pregovora, "ubi bene ibi patria", "domovina je tam, kjer mi je dobro", so pa očitno med nami že od nekdaj, a napredujemo njim navkljub.

Siol, 13.8.2021.