Mir v Gazi ni naš mir

Naš spor o Gazi ni bil o Gazi, zato mir v Gazi ni naš mir. So pa sovražniki Zahoda izgubili nadvse uporaben totem, okrog katerega so plesali.

Slika je simbolična.

Donaldu Trumpu je posredovanje kot kaže uspelo in Gazi se obeta vsaj približek miru. Talci bodo izpuščeni, Izrael bo nehal uničevati Hamas, ta se bo razorožil in potem se bodo morda začeli pogovarjati, ali bi lahko živeli skupaj; ne da bi Palestinci videli smisel svojega obstoja in bistvo svoje identitete v tem, da Izraelce z bajoneti naženejo v morje. Ampak kolumna ni o tem.

Izrael zmagal, Zahod izgublja

V Gazi bodo topovi utihnili, tu pri nas na Zahodu pa vsa nasprotja ostajajo natančno takšna, v kakršna jih s pomočjo Gaze je razpihala levičarska propaganda. Ki je nagnala ljudi na ulice, za tipkovnice družbenih omrežij in na zgradbe, s katerih se strelja na Kirke. Naše polemike ne bodo nič manj strupene, zahodne univerze ostajajo ideološko kontaminirane, medijski histerija bo našla novo zgodbo.

Zato, ker naš spor o Gazi nikoli ni bil o Gazi (to je bil naslov neke moje kolumne). Bil je o nas. Bil je o tem, kdo smo, v kaj verjamemo, na kaj smo ponosni, katero luč želimo nositi naprej. Tisti, ki bi nas hoteli izruvati iz naših korenin, nas oropati naše dediščine, uničiti naše tradicije, so se zbrali in mobilizirali menda za palestinsko stvar in okrog palestinske zastave. Ampak stvar ni bila Palestina, stvar ni bila graditev Palestine, stvar je bila uničenje Zahoda.

Douglas Murray ima prav: Izrael je svojo vojno vojaško in moralno, zmagal. Zahod pa svojo kulturno vojno izgublja. Množice, ki so s palestinskimi zastavami in črno-belimi šali razbijale po zahodnih velemestih, niso protestirale za Palestino. Protestirale so proti Ameriki, proti Španiji, proti Angliji, proti Sloveniji. Zato na teh shodih niste videli nacionalnih zastav. Tisti, ki so se najbolj glasno postavljali za Palestino, se nikakor ne bi enako divje zavzeli za svojo domovino. Eden je celo zahteval, da pred slovenskimi šolami ne sme viseti slovenska zastava.

Zahod je v zadnjih desetletjih izgubil vero vase. Namesto da bi zaupali vrednotam in tradicijam, ki so Zahod naredile zgled vsemu svetu, se širi mitologija dvoma, izkoriščanja in sramu. Poveličujejo se žrtve. Namesto ponosa smo izbrali krivdo. Ta duhovna kapitulacija je nevarnejša od katerekoli rakete, ki pade na Tel Aviv, od katerekoli iranske jedrske bombe, od kateregakoli ruskega drona. Ker razkraja notranje temelje Zahoda.

Upiranje redu je staro kot red

Slovenija ni izjema. Tudi pri nas je Gaza le priložnost, da se mobilizirajo vaši proti našim. Ne samo za potrebe preusmerjanja pozornosti stran od nesposobne vlade, pred volitvami, ampak predvsem zato, da še naprej ne bi bilo dvoma, kdo je zmagal - leta 1945 in na skoraj vseh “volitvah” in volitvah po tem. Ker sicer bi govorili nemško.

Zgodovina človekovega dvigovanja iz barbarstva je tudi zgodovina notranjih skušnjav in upora civiliziranosti. Vedno so se našli taki, ki ne bi sprejeli truda, ki ga terjajo red, zakon, odgovornost, delo in kultura. Vedno so obstajali tisti, ki jim je bilo ljubše rušenje kot gradnja, čustvo kot razum, kričanje kot mišljenje, razvade kot navade. Civilizacija je napredovala, ko je branila in nadgrajevala svoje dosežke. In propadala, kadar je bil klic divjine premočan.

Dolge mesece so se nasprotniki Zahoda zbirali okrog palestinske zastave. Razumljiva ogorčenost nad krutimi slikami vojne je razvnela čustva in ustvarila silen naboj destruktivne energije. Ne za uničenje Izraela, ampak za uničenje Zahoda, kakršnega smo poznali do zdaj. Zdaj tega totema nimajo več. Pogrešajo ga. Pogrešali ga bodo. Politične kariere so odvisne od njega. Velik interes bo, da ga nekako postavijo nazaj. Da se vojna v neki obliki vrne. Ker nemir v Gazi kuri prevrat pri nas doma.

Skratka

Mir v Gazi ni naš mir. Ker spor o Gazi ni bil o Gazi. Na Zahodu miru ni, ker sovražniki civilizacije dvigajo pesti – ne na drugi strani morja, ampak v naših mestih, v naših šolah, na naših univerzah, v naših medijih. Dvigajo jih v brezbrižnosti do resnice, v sovraštvu do lastne zgodovine, v posmehu delu, redu in morali. Dvigajo jih, da bi vulgarnost postala umetnost, lenoba pravica, laž pa ena od resnic.

Pred tem se branimo. Vedno znova se znotraj civilizacije pojavljajo skušnjave divjaštva in Zahod se jih je do zdaj ubranil. Se bo tudi tokrat? Bomo videli. Od nas je odvisno, ne od Izraela.