Mirovniki za vojno

Vsi smo za mir. Žal nekateri na način, ki kliče in prikliče vojno.

Rimljani so vedeli. Če hočeš mir, se pripravljaj na vojno.

Vprašanje, zakaj je neka družba revna, je napačno. Revščina je naravno stanje človeštva. Pravo vprašanje je, zakaj je družba bogata. Kratek odgovor je, ker se trudi za dober operacijski sistem. Več tule.

Podobno napačno vprašanje je, zakaj pride do vojne. Vojne so naravno stanje človeštva še od takrat, ko sta se dve plemeni opic spopadali za boljše rastišče banan. Vprašanje je, zakaj imamo med vojnami mir.

Zato je zmotno, kar pravi predsednica republike:

Sloveniji moramo vztrajati pri tem, da sta mir in sodelovanje, utemeljena na mednarodnem pravu, naravno stanje, ne pa konflikti in izključujoče tekmovanje. V taki, relativno mirni skupnosti smo se rodili, v taki skupnosti smo delali in delamo naše kariere, v taki skupnosti so prijokali na svet naši otroci. Storiti je treba vse, da tako mednarodno skupnost vsaj do neke mere ohranimo, ne samo zase, pač pa tudi zanje.

Kaj je naravno in kaj ni, to ni odvisno od tega, pri čem mi v Sloveniji vztrajamo. Lahko še tako vztrajamo, da bi zjutraj dlje spali, ampak naravno je, da bo sonce vzšlo. Svet se vrti neodvisno od naših želja. Delati je treba za mir, sicer se nam bo zgodila vojna. Delati, ne sanjati, se zavzemati ali kako drugače leporečiti.

Formule za mir so znane …

Intelektualci od Rousseauja do Hayeka so dobesedno doktorirali iz tega, kako zagotavljati večni mir.

Rousseau je bil prepričan, da so ljudje dobri, država slaba in da so vojne produkt držav in ne narave človeka. Menil je, da bi svobodne skupnosti in bolj pravična* družbena pogodba med ljudmi lahko zmanjšali verjetnost vojn. Menda naravna solidarnost med ljudmi naj bi prevladala nad interesi oblasti. O človeški naravi se je povsem zmotil, vseeno, ali pa prav zato, pa ostaja navdih napredne inteligence.

Hobbes je bil večji realist. Verjel je, da je trajen mir mogoč, če močna država zagotavlja varnost in prepreči anarhijo. Spinoza je naivno verjel, da k miru vodi razum. Zanj je bil konflikt rezultat človeških strasti, sovraštva in pohlepa. Če bi le ljudje delovali po razumskih načelih, bi živeli v miru in harmoniji.

Kant je verjel, da je svetovni mir mogoč z demokratično ureditvijo držav, saj da ljudstvo ne bi podpiralo vojn. Kant je predlagal vzpostavitev mednarodne zveze suverenih držav, ki bi sodelovale na podlagi skupnih pravil in mirno reševale spore. Mir da temelji na racionalni, pravični in pregledni mednarodni ureditvi.

Hayek je verjel, da gospodarska svoboda in prosta trgovina prispevata k miru, saj ustvarjata medsebojno odvisnost med državami, kar zmanjšuje verjetnost vojn. Podobna je teorija Thomasa Friedmana, da države, v katerih je McDonalds, torej med seboj trgujejo in imajo velik pomehkužen srednji sloj, med seboj ne vojskujejo, ker razvajenim jedcem hamburgerjev, če malo bolj sočno povem, ni do vojskovanja.

… ampak ne delujejo

Vse to človeštvo ve, vse to smo brali, vse te ideje smo uresničili, od poskusov “prekvašenja” ljudi v bolj krotke in racionalne, prek Društva narodov, Organizacije združenih narodov in Evropske unije, do globalnih odprtih trgov in širjenja McDonaldsa. Pa vojne še vedno so. Zakaj? Kot rečeno, pravo vprašanje je, zakaj jih ni.

Po vsaki vojni je nekaj časa mir, ker si ližejo rane prejšnje vojne. Še so žive generacije, ki se spominjajo, kako je bilo krvavo, koliko je bilo smrti in trpljenja. In rečejo, nikoli več. Po vsaki vojni to rečejo. In po vsaki vojni je nekaj časa mir. Poraženci se spominjajo poraza, zmagovalci se spominjajo cene zmage. Predvsem pa je vojna vzpostavila stanje, ki odgovarja razmerju moči med udeleženci.

Čez nekaj časa se to pozabi. Zmagovalce zmaga uspava. Poraženci si željo revanše. Spomeniki padlim so vse bolj zapuščeni. Invalidi na cestah ne spominjajo več na vojno. Razmerja moči se spremenijo.

In se začne znova. Odkar imamo nacionalne in demokratične države, je slabše. In ne, kot je razlagal Kant, boljše. Prej so bile vojne stvar plemstva in najemniških vojska. Nacionalna država pa na fronto vpokliče vse za boj sposobne moške. Prej se je za vojno odločil vladar. V demokraciji je za vojno treba pridobiti vse ljudstvo. In se ga pumpa s sovraštvom proti nasprotniku.

Kdor oceni, da se mu vojna splača, jo po tej pripravi začne. Poudarek tukaj je na splača. Poudarek je na tem, ali ureditev ustreza razmerju moči. Če ni ravnotežja, rastejo apetiti. Če zmagovalec prejšnje vojne ne ohranja svoje moči, ampak zaspi na lovorikah, to vabi revanšo.

Deluje moč

Govori prijazno, ampak imej pri roki debelo palico, je rekel Theodore Roosevelt. Če hočeš mir, se pripravljaj na vojno, so vedeli Rimljani. Ravnotežje moči, če se ga zavedata nasprotnika, odvrača vojno. Izid vojne z enako močnim nasprotnikom je negotov in takih vojn države ne začenjajo. Zato je vojaška šibkost države, ki izhaja iz naivnosti zgoraj omenjenih avtorjev, vabilo k agresiji. Je predpogoj za vojno.

Zadnji tak primer je agresija Rusije na Ukrajino. Če Putin ne bi pričakoval hitre zmage, se vojne ne bi lotil. Če bi mu bilo jasno, da bo cel Zahod podprl Ukrajino, ne bi napadel. Pa mu ni bilo jasno. Ker tudi Zahodu ni bilo jasno. Ker so si domišljali, da bo mir kar trajal, če si ga bodo le dovolj močno želeli in o njem dovolj lepo govorili.

Vabilo k agresiji so tudi vse mirovniške peticije, ki jih vsakih nekaj mesecev podpisuje slovenska poštena inteligenca. Prva letošnja je prišla že 10. januarja. Peticije se dobro lepo berejo in dobro slišijo, polne so dobrih namenov, njihova posledica pa je vojna ali podaljšanje le te.

Skratka

Razmere v svetu terjajo realistično, ne pa feministične ali pacifistične politike. Zato, da bo mir. Politike je treba ocenjevati po tem, kaj dosežejo, ne po tem, za kaj se z jezikom “zavzemajo”. Intelektualce pa po tem, ali politike in javno mnenje spodbujajo k racionalnim in realističnim rešitvam, ali pa trosijo ideje, ki se sicer lepo slišijo, koristi ni pa do njih nobene.

* besedo so levičarji do te mere zlorabili, da nima nobenega pomena več.