Molitev za Bruselj

Nekaj dni po terorističnih napadih v Bruslju je nekdo na rob televizijske razprave o tem tvitnil (vir): »Molitev za Bruselj ne bo dovolj. Potrebno je spremeniti svet.« Avtorju je uspelo, da je v manj kot 140 znakih dokumentiral bistvo nekega odziva na terorizem.

Vsi bi spreminjali svet

John Lennon je leta 1968 v komadu Revolution pel, »You say you want a revolution / Well you know / We all want to change the world«.

Spreminjanje sveta je tisto, kar prinaša napredek. Če ljudje sveta ne bi spreminjali, bi še zdaj živeli na drevesih in jedli banane. Kaj bi bilo lahko narobe s spreminjanjem sveta? Sploh če se zgodi nekaj tako strašnega, kot teroristični napad na srce Evrope v katerem umre nekaj deset ljudi.

No, narobe je vse.

Na terorizem reagirati z »modrostjo«, da je »potrebno spremeniti svet«, je na najkrajši možen način dokumentiran napačen odnos do terorizma. Lepo se sliši ob kitari, »hočeš revolucijo / veš, tako je / vsi bi radi spremenili svet«, z rožami v laseh in pesmijo na ustih, ampak če se lepo sliši, še ni nujno pametno. Pravzaprav bi bilo bolje samo moliti za Bruselj, kot pa se zaradi Bruslja lotiti spreminjanja sveta.

Svet bi namreč radi spremenili teroristi. Oni niso zadovoljni s tem, kakšen je. Predvsem ta svet, tukaj, na zahodu. In nas bi radi spremenili. Z ustrahovanjem. Z bombami.

Teroristi niso edini, ki bi spreminjali svet. Vsaj od Marxove maksime bi ga spreminjali tudi filozofi, ki so do zdaj svet samo različno razlagali. To se je prijelo tudi novinarjev, ki so do zdaj o svetu samo različno poročali, zdaj bi ga pa tudi spreminjali, pa učitelje, ki so do zdaj otroke samo različne stvari o svetu učili, zdaj gre pa za to, da se otroke nauči svet spreminjati. Celotna poštena inteligenca je okužena s tem spreminjanjem sveta. Tudi dobronamerni ljudje kot zgoraj omenjeni tviteraš, se ujamejo v to past. Revolucionarjem pa je to poklic in jim je vsak izgovor dober.

Ta svet je kar v redu

Ta svet pa je, kot sva oni dan ugotovila s kolegom, najboljši, kar so ga ljudje do zdaj imeli. Zato previdno s spremembami! Še posebej, ker so spremembe rade na slabše. In ker se tiste na slabše – od francoske preko oktobrske do jugoslovanske revolucije – praviloma začnejo s terorizmom.

Ena od glavnih sprememb sveta, ki si jih želi politični terorizem je, da v skupnosti, ki jo ustrahuje, povzroči razdor. Taka je namreč šibkejša pri uporu temu, kar terorizem zares hoče. Islamski terorizem del skupnosti najprej obrne proti lokalnim muslimanom. Ki dobijo zasluženo podporo vsaj dela večinskega prebivalstva. In že je tu kal razdora med ljudmi.

Dalje bi eni razlagali, drugi pojasnjevali, tretji že kar zagovarjali vzroke za terorizem, in četrti bi šli spreminjati svet, da bi odstranili »vzroke«. Eni bi se odzvali tako, drugi drugače. Spreminjali bi svet, ne strinjajo pa se kako. Premišljen cilj naslednje bombe lahko debato, ki jo je prva bomba začela, uspešno usmerja.

Zato že Lennon pravi: »But when you talk about destruction / Don’t you know that you can count me out«. No, tistim, ki bi revolucijo, pa tudi to prav pride.

Kriminal, trk civilizacij in nič vmes

Zato je učbeniški odziv na terorizem, da se ga ne obravnava kot politično, ampak kot kriminalno dejanje. Tak je bil odnos Italijanov in Nemcev do Rdečih brigad in Britancev do IRE. V zvezi s kriminalom se menda vse sile v državi strinjajo, da ga je treba zatreti. Zaradi kriminala ne bo ena stran prirejala javnih shodov, češ, poiskati je treba roparje in morilce; in druga stran ne bo organizirala kontrashodov, ker bi bilo nekoliko bebavo na ulici zagovarjati kriminalce. Da je treba morilce poloviti in pozapreti je medna stvar konsenza. V trenutku, ko sem nam teroristi svoje vprašanje podtaknejo kot politično vprašanje, so dosegli svoj namen.

Zato je treba na islamski terorizem gledati v dveh kontekstih – civilizacijskem in kriminalnem. Tisto prvo poudarja resnost vprašanja – konec koncev le ne gre za mafijo, ki je jezna, da letališče ali podzemna postaja ni plačalo »zavarovanja«. Tisto drugo prepreči kontaminacijo politike z vprašanji, ki so onstran političnega.

Zaradi kriminalcev države menda ne bodo menjale svoje zunanje politike, odpoklicale svojih bombnikov ali ekspedicijskih sil. Kriminalcem država menda ne bo plačevala »zavarovanja« v obliki političnih koncesij, kot kar gostilničar mafiji v šopih bankovcev. Kriminalci da bi nam krojili zunanjo, notranjo, socialno politiko? Kriminalci z ustrahovanjem?

Kaj politika dela pod mizo, je seveda nekaj drugega. Tudi Britanci so se z IRA na koncu zmenili, ampak načelno velja ignorirati morebitni politični program teroristov. O političnem se pišejo knjige in protiknjige, kolumne in protikolumne, streljanje pa ni politika ampak kriminal.

Od politike je treba zahtevati, da državljanom zagotavlja varnost. Če je zato potrebne več Evrope, zaradi mene tudi prav. Bolj važno je, da imamo skupne varnostne strukture kot skupne standarde za zakrivljenost kumaric ali nevtralnost interneta. In skupne civilizacijske temelje. Iz preambule evropski ustavi so jih izbrisali. To je tema za kakšno drugo kolumno.

Nočni čuvaj

Oni dan sem napisal, da po Evropi ugašajo luči (vir). Torej bomo potrebovali boljšega nočnega čuvaja. Tako vlogo naj bi imele države v svobodnih družbah. Več Evrope na tem področju bi koristilo.

Svet je seveda treba spreminjati. Svoj svet ljudje spreminjamo. To delamo, odkar smo ljudje. To nas loči od živali. Proces ni bil linearen, ampak v splošnem ga spreminjamo na bolje. Še posebej hitro naš svet spreminjamo na bolje, odkar smo izumili demokracijo in kapitalizem. In spreminjati ga bo treba še naprej. Marsikje živijo slabše, kot bi lahko. In tudi na Zahodu je prostor za izboljšanje. Če je kaj judovsko-krščanska tradicija dala svetu, je to ideja, da se stvari razvijajo, da na koncu nismo spet na začetku.

Ampak ničesar ne bomo spreminjali – ne sebe ne sveta – zaradi terorizma. Zaradi terorizma pač ne.

Najprej objavljeno v Časniku 5.4.2016.