Morali bi ploskati!

Tole pismo sem napisal za Delo, ker me jezi, če nekdo potvarja, kaj sem rekel.

Zoran Janković je v intervjuju v Delu dne 2.8.2011 narobe citiral mojo izjavo. Po popravku predstavnice za odnose z javnostmi pri MO SDS Ljubljana sem pričakoval, da bo župan priznal za napako, saj je magnetogram jasen. Na stalne očitke, kako je za slabo stanje mestnih financ kriva SDS, sem povedal naslednje:

Spremenil se je na način (financiranja občin), ki je povečal solidarnost v Sloveniji. Ki je odvzel bogatim občinam in je dal revnim občinam. In glede na to, da se ima večina tukaj v mestnem svetu za levičarje, bi morali ob tem po mojem ploskati!

Namesto županovega opravičila, je bil objavljeno pismo mestne uradnice iz kabineta župana, ki neresnico ponavlja in odpira teme, ki se ne tičejo mesta, ki jo plačuje.

A razčistimo najprej enkrat za vselej glede financiranja občin. Mestna Občina Ljubljana ima okrog 280.000 prebivalcev. To je 14% prebivalcev Slovenije. V Ljubljani je 77.000 delovnih mest v javnem sektorju. Ena tretjina delovnih mest, ki jih plača slovenski davkoplačevalec in posredno slovensko gospodarstvo, je v Ljubljani, ki ima eno sedmino prebivalcev. V Ljubljani je samo 125.000 delovnih mest v zasebnem sektorju, kar je 21% vseh, pa še med te sodijo številna podjetja v državni lasti in kvazi monopolisti. Če bi v program Revizor pogledali, s kom posluje država, bi verjetno spet odkrili nadproporcionalno število podjetij iz Ljubljane. V Ljubljano nosi denar še okrog 40.000 študentov iz drugih občin. Najvišja povprečna plača v Sloveniji je v Ljubljani.

Ljubljana, njene trgovine, kavarne in restavracije v največji meri v Sloveniji ne živijo od realnega gospodarstva, ampak od davkov, ki so jih plačali drugje. Zato v ljubljanskih nakupovalnih središčih ni videti krize. Bregove Ljubljanice sta Janković in Koželj lepo uredila. A Slovenija je na bregovih Ljubljanice videti čisto drugače kot npr. na bregovih Rinže, Kolpe, Savinje ali Drave. Povečati solidarnost med slovenskimi občinami je bilo edino prav. Ljubljančani niso bili sebični, po Sloveniji imajo sorodnike, poznajo razmere. Janković zdaj Ljubljančane uči ozkosti in sebičnosti.

Jankovićevim sanjam o tem, kako naj bi managerji postali četrtinski lastniki podjetij na rob tole: manager je delavec v podjetju, ki ga lastnik plačuje za upravljanje. Razlike med lastnikom in upravljavcem premoženja, med managerjem in podjetnikom, Janković očitno noče razumeti.

Če se je »cehu direktorjev«, na katerega se tako rad sklicuje, pod Janševo vlado kaj zgodilo, to ni nujno slabo. Pojasnimo: cehi so bili srednjeveška združenja obrtnikov, ki so na ta način med drugim ohranjala monopol na svojem področju, vzdrževala višje cene in preprečevala vstop konkurenci na trg. »Ceha direktorjev« – torej združbe, ki si drži nivo plač in zapira krog posvečenih za upravljanje podjetij – zato ne vidim kot nekaj pozitivnega v slovenski družbi. Združenja managerjev in podjetnikov da, cehi pa v 21. stoletje ne sodijo.

Ker v SDS trezno gledamo na finančno situacijo v državi in nas skrbi, koliko bo naše otroke zadolžila sedanja oblast, se nam ne zdi realno, da bi danes pozivali državo, da da Ljubljani dodaten denar na račun manj razvitih občin ali na račun še večjega zadolževanja. Država si že brez Jankovićevih apetitov sposoja 20c za vsak evro, ki ga porabi. Namesto tega naj se župan loti svojega dela: z denarjem davkoplačevalcev ravna kot bolj skrben gospodar, zmanjšuje stroške, omogoči nadzorno vlogo opoziciji in v celoti izkorišča evropska sredstva, ki se mu ponujajo.