Mr. Tesla gre po Twitter, nomenklatura pa v jok

Najprej objavljeno siol.net.

Boste videli, da bo prihajajoča vlada uspešna. Videli boste na RTVSLO in na POPTV. Politično resničnost, ki jo doživljate, konstruirajo mediji. Iz prve roke ne veste ničesar. Iz prve roke veste samo to, kdaj se pri sosedih prepirajo in ali zunaj dežuje. Vse drugo zveste prek posrednikov – medijev. Zato je boj za medije še trši kot boj za visoke politične položaje. V dolini šentflorjanski teče boj, ne boj, mesarsko klanje, za Studio City. V belem svetu teče boj za družbeno omrežje Twitter.

Nekoč so demokracije delovale tako, da je vsaka politična struja imela svojo stranko in svoje medije. Obstajali so na primer konservativni časopis, konservativna televizija in konservativna stranka. In so obstajali tudi progresivni časopis, progresivna televizija in progresivna stranka. Kdor je hotel biti dobro informiran, je škilil malo v ene, malo v druge medije. Tega luksuza pri nas ni, odkar so neki drugi osvoboditelji leta 1945 ukinili Jutro in Slovenca.

Na internetu tu pa tam kaj izvemo tudi brez posrednikov. Recimo, ko Janša tvitne. Informacijske diete nam ne odreja nekaj urednikov naglavnih medijev, ampak smo sami svoji cenzorji. Lahko se celo odločimo, da bomo brali lažne novice. In potem ljudje izvolijo Trumpa, izglasujejo brexit in se tudi na druge načine vedejo neodgovorno.

Naredite mi internet spet nemški

Richard Thaler je dobil Nobelovo nagrado za ugotovitev, da je mogoče z razmeroma drobnimi, komaj opaznimi posegi močno vlivati na vedenje ljudi. Tak poseg je tudi to, da kakšno novico pokažeš malenkost bolj pogosto, kakšno drugo porineš malenkost bolj na dno. Ne, ne govorimo o gozdarskih robatostih, s katerimi prispevek o Golobovih davčnih napovedih odžagaš iz Odmevov. Tudi ne govorimo kapojih, ki pristransko brišejo komentarje na slovenskih novičarskih portalih.

Govorimo o metodah, ki so veliko bolj prefinjene in ki jih z majhno spremembo algoritma lahko izpeljejo družabna omrežja. Direktorje teh so si politiki dali priklicati v Washington in Bruselj in so jim razložili, da od njih pričakujejo več odgovornosti. Predsednik Frank Underwood jim je dal vedeti, da oni sicer imajo internet, on, država, pa ima puške. Underwood je seveda filmski predsednik, politika pa natančno ve, da lahko biznisu neskončno zagreni življenje. In biznis ni neumen. Ne nazadnje so odgovorni delničarjem.

Project Veritas je zbral obsežno dokumentacijo tem, koliko truda so zaposleni v glavnih internetnih podjetjih – Facebook, YouTube in Twitter, da o naglavnih medijih ne govorimo – vložili v to, da se po internetu ne bi širile škodljive informacije.

Do naslednjih ameriških volitev so bile, kot kaže, zadeve bolj ali manj spet pod nadzorom. Internetna podjetja so se vedla odgovorno, celo tako odgovorno, da so standard prepovedanega govora dvignila višje – ni prepovedano govoriti samo nezakonitih reči, umika ali utiša se vse, kar bi komu lahko bilo neprijetno. Komu? Ja, tistim najglasnejšim skrbnikom za politično korektnost in borcem za posebne pravice privilegiranih manjšin. Trumpu so ukinili račun. Družbenemu omrežju Gab niso dovolili, da bi najel strežnike, da bi procesiral kreditne kartice, da bi se pojavljal v Applovi ali Androidovi trgovini aplikacij. Andrew Torba je moral zgraditi tako rekoč pol svojega interneta, da njegovo omrežje Gab lahko deluje.

Ko je kdo opozoril, da tako pa vendarle ne gre, so tudi najbolj socialistični med levičarji dvignili kazalec in nas podučili, da so to zasebna podjetja in da zasebniki pač lahko delajo, kar hočejo.

Pa pride Elon Musk in reče: "A mi nekdo prosim pridrži pivo."

In se loti nakupa Twitterja.

Elon Musk je bil kot junak Ayn Rand. Hank Rearden je v romanu Atlas Shrugged reformiral jeklarstvo, briljantni inženir (no, fizik) Elon Musk pa je lastnoročno reformiral avtomobilsko industrijo s Teslo, naredil vesoljski program učinkovit in poceni z raketami SpaceX in gradi globalno internetno omrežje, ki deluje prek satelitov. V teh dneh jim pride zelo prav v Ukrajini. V trenutkih največjega okolijskega mizerabilizma je pokuril na tone fosilnih goriv in proti Marsu poslal – avto, seveda teslo. Postal je najbogatejši človek na svetu. In ni se opravičeval, da je bogat. Kot se ni Hank Rearden.

Musk je po svetu hodil z dvignjeno glavo in še višje dvignjenim sredincem. Drugi podjetniki so zadnja leta vsi po vrsti pristali na predramljenosti, ki od njih zahteva priklanjanje vsem mogočim političnim korektnostim, zanikanje bioloških ali socioloških danosti in pridružitev trenutni akciji, ki jo pelje internetna ulica.

Ne pa Elon Musk. On napiše na Twitter, da Netflix komaj čaka, da se konča vojna v Ukrajini, da bodo posneli film o temnopoltem Ukrajincu, ki se zaljubi v transspolnega ruskega vojaka. Zraven je slika nosečega moškega. Kdor po Netflixu išče, kaj bi bilo mogoče gledati, ve, o čem govorim. Medtem ko bi drugi reševali svet z razglaševanjem svoje podnebne in ne vem kakšne še vse pravičnosti, Musk planet rešuje s tehnologijo.

Filantrop Elon Musk

Potem pa je naredil nekaj, česar junak Ayn Rand ne bi. Namenil se je narediti nekaj dobrega za družbo, za druge, nekaj dobrega za ljudi. Namenil se je kupiti Twitter in poskrbeti, da ne bo več pristranski.

Musk ne rešuje več samo planeta. Rešuje demokracijo, rešuje civilizacijo, rešuje človeško družbo, rešuje svobodo govora, rešuje tisti temelj zahodne civilizacije, ki omogoča, da prosto soočimo ideje, da se izbrusijo in da zmagajo najboljše, ne tiste, ki imajo največ podpore pri tistih, ki odločajo, kaj se v javnosti sliši in kaj ne.

Štirideset milijard, kolikor bo odštel za Twitter, je verjetno največji dobrodelni projekt, kar se jih je kdaj kdo lotil. In če se vam zdi, da bi namesto tega 40 milijard raje vložil v to, da bi odpravil lakoto, ste spregledali, da bo nekdo teh 40 milijard dobil. In da lahko prav ti, zdajšnji "dobri" lastniki Twitterja, kupnino vložijo v že kak dober namen.

Če bo Musku uspelo, Twitter ne bo več protežiral enih in cenzuriral drugih idej. Spomnimo: ni treba veliko. Dovolj je malenkost priviti algoritme, pa bodo ljudi dregnili v malo drugačno smer.

Panika!

In to ves politično-medijsko-tehnološki esteblišment strahovito moti. Twitter so do zdaj upravljali "neodvisno" – temveč so na njem vedrili in oblačili tam zaposleni ljudje "naprednih" prepričanj, s pomočjo nevladnih organizacij, prav tako "naprednih" ali pa še bolj, in skrbeli, da Twitter ne bi preveč kvaril ljudi. Musk obljublja, da bodo zadeve zdaj tekle nevtralno, brez protekcij za eno ali za drugo stran.

In to je za stran, katere "želja po nadzoru sveta" je njihova edina želja, preveč. Skozi časopise, televizije in spletne komentarje se kotali zaskrbljenost, da bo to konec sveta, saj slika, ki jo družbeno odgovorno slikajo odgovorni mediji in odgovorni cenzorji družbenih omrežij, ne bo več edina. Celo čez Atlantik, v Bruselj, se ozirajo zaskrbljeni Američani, češ, morda bo pa kak ambiciozen komisar zreguliral svojeglavega podjetnika. Tako ali tako vsakih nekaj let napiše visoko kazen kakšni ameriški korporaciji. Cirkus lahko primerjamo samo s cirkusom okrog Studia City.

Skratka

Hank Reardon je bil opisan kot "človek silovite energije in strastnih ambicij, človek dosežkov, ki ga je prižgal plamen uspeha". Zapletel se je v boj s tistim "domišljavim pepelom, ki se imenuje intelektualna elita", ki je zadnja leta "ponujal zanikanje uma kot svoj edini hvalevredni dosežek in željo po nadzoru sveta kot svojo edino željo" (vir). Elon Musk je tudi človek silovite energije. Zanikanje bioloških ali socioloških danosti s strani predramljencev je prav tisto zanikanje uma. In seveda si tisti v zmoti želijo nadzor nad resnico, ker lahko samo tako zmaga laž.  

Ne vemo, ali bo Musku uspelo ali ne. Za veliko denarja gre. Vsi mu mečejo polena pod noge. Pozivajo k bojkotu. Pritiskajo na finančne institucije, da v poslu ne bi sodelovale. Lobirajo pri regulatorjih. Tudi zelo bogati in zelo vplivni so začutili, da je svoboda, ki bi jo Musk pripeljal na Twitter, nevarna reč. Razpoka v trdni zgradbi progresivnega konsenza.

Ampak se je projekta lotil. Vsaj poskusil je. Šteje korajža. Šteje zgled. Stopil je iz množice. Zastavil je svoj denar za svoje prepričanje. Upal si je. In s tem kaže pot mnogim drugim, ne tako bogatim, pa ravno tako odločnim. Daje upanje, da na Zahodu še ni vse izgubljeno. Da so še pokonci inovatorji, podjetniki in kapitalisti, ki se ne uklanjajo pritisku množice. Da so še Atlasi, ki niso skomignili z rameni. Ki jim je mar.

Morda bo na Twitterju manj cenzure, ampak obnašate se pa tam vseeno lahko!

Siol, 13.5.2022.