"Pravzaprav ni treba biti atomski fizik, da pride človek do spoznanja, da je tukajšnja barabija v resnici del sistema". Tako sem v soboto prebral najavo Vojnovićevega komentarja v Dnevniku. Ta me je potem malce razočaral, saj piše, kot je bilo tudi res najavljeno, o barabijah na drobno.
Te so res del sistema, pa ne samo pri garancijah. Vsaj od Martina Krpana naprej so drobne lumparije del preživetvenega modela povprečnega Slovenca. Prav lahko bi v isto kategorijo nekoč strpali tudi šverc, prekupčevanje z devizami, še danes pa delo na črno, "sosedsko pomoč", študentsko delo in podobne zadeve, ki so te dni v središču pozornosti Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in mnenjskih voditeljev.
Da je "barabija v resnici del sistema" me je v soboto v drugo spomnila oddaja na TV3. Verjetno sem gledal ponovitev dokumentarca "Vzporedna ekonomija", v katerem Niko Kavčič razlaga, kako je UDBA delala na debelo to, kar je Martin Krpan počel na drobno - švercala cigarete, vagone cigaret, prekupčevala z zlatom, devizami ...
Iz prve roke je povedal, kako je šef slovenske partije dajal zeleno luč za to ali ono "investicijo", kako je UDBA financirala podjetja in postavljala svoje ljudi za direktorje, kako je ta barabija na debelo pravzaprav postavila temelje slovenskega gospodarstva; kako je ta udbovski denar, opran tudi skozi finančne inštitucije naših manjšin, tako rekoč temelj slovenske ekonomske moči; kako je bil (v 1940ih in zgodnjih 50ih) udbaški šverc cigaret tako rekoč državotvorno dejanje in kamenček na poti do samostojnosti.
Že takrat je šlo za velike vsote. Koliko je bilo tega denarja ob spremembi sistema leta 1989, ne pove nihče. Da bi ga kdo prinesel v proračun, ne ve nihče. Prav zanimivo bi bilo vedeti, kdo danes gospodari s tem denarjem. So vsega razfrčkali? So si prilastili tajkuni in tajkunčiči, ali pa se le še ve, kdo pije in kdo plača.
Baje se Tržačani zanimajo za nakup časopisne hiše Delo.