Nedeljsko delo trgovin in preprosti liberalizem

To ni kolumna o nedeljskem delu. To je kolumna o preprostem liberalizmu in kompleksnem liberalizmu. Zakaj? Zato, ker je tisti prvi podobno nevzdržen kot vsaka druga ideologija, ki en moralni temelj postavi nad vse druge. Je pa, kot vse preproste stvari, mamljiv. Nedeljsko delo je samo dober okvir za debato, ki morda tudi pojasni, zakaj slovenski konzervativci liberalizma ne marajo: ker so imeli posla samo s preprostim, lažnim liberalizmom.

Svoboda uber alles

Doktrinarno čisto liberalno stališče je, da je to, ali so trgovine v nedeljo odprte ali ne, stvar ekonomske svobode. Na eni strani se ekonomika izmeri s tem, ali ljudje pridejo v nedeljo prostovoljno v trgovino in dovolj nakupijo, da se plača imeti trgovine odprte. In na drugi strani, ali prodajalke ob nedeljah pridejo prostovoljno v trgovino, ker so za to dovolj plačane. Če se računice vsem izidejo, so trgovine pač odprte, ker moja svoboda, da sem doma ni nikakor ogrožena z vašo svobodo, da greste v trgovino. Svoboda nekoga, ki hoče imeti tako delo, da je ob nedeljah prost, ni ogrožena s svobodo nekoga, da ob nedeljah rad dela. Trgovka v Mercatorju, ki bi bila ob nedeljah rada prosta, si pač najde službo nekje, kjer imajo ob nedeljah zaprto.

zakaj slovenski konzervativci liberalizma ne marajo: ker so imeli posla samo s preprostim, lažnim liberalizmom

Takemu liberalizmu pravim preprosti liberalizem. Vse družbene probleme razreši tako, da se ljudje pač sami odločijo, kakor želijo. Pa še to za trgovke deluje zgolj v idealnih razmerah perfektno delujočega trga dela. Najvišja vrednota preprostega liberalizma je svoboda in vse je podrejeno temu, da je svobode čim več. Ne trgovca, ne trgovke, ne kupcev pri iskanju sreče (z nakupovanjem, dodajam cinično) nobena stvar ne sme ovirati. To bi bil namreč grob poseg v svobodo.

Povedano bolj splošno, dnevi v tednu so si med seboj enakopravni, nedelja, gospodov dan, Sabbath ali al-jumuʿah so ostanek nekih preživelih neciviliziranih časov. Če se delavec, ki delo prodaja, in delodajalec, ki delo kupuje, dogovorita, se pač dela kakorkoli se pač dogovorita.

Za čim manj prisile

Na drugi strani je žlahtni liberalizem, ki ne upošteva samo racionalnega ekonomskega premisleka in katerega cilj ni maksimiziranje svobode, ampak je cilj minimiziranje nasilja oz. prisile. Zato kot veljaven argument upošteva tudi tradicijo, vrednote in podobno. V prizadevanju za čim manj prisile, ljudem pušča, da se vedejo skladno z običaji. Pri spreminjanju običajev je izjemno previden.

Odkar obstaja Zahodna civilizacija (in tudi nekatere druge), je bil vsak sedmi dan nekaj posebnega. Običajnega dela se ljudje na tisti dan niso lotevali. Tako je ponekod že tisoče let. Tak način življenja in tak koledar se je med našimi predniki spontano razvil, ne da bi kdo pripravljal kakšne posebne strokovne podlage. Ne-dela je del spontanega reda, ki se je v svobodi in neredu pradavnine sam oblikoval.

Nedelja je nekaj posebnega. Delo v nedeljo je izjema. Da je izjema, je mogoče zagovarjati samo v epistemologiji, ki priznava tradicijo kot argument in ki priznava vrednost običajem, ki so se skozi zgodovino uveljavili. Drugi taki običaji so zasebna lastnina, poroka, pogreb, država. Niso rezultat centralnega planiranja, premisleka skupine modrecev kakšnega centralnega komiteja, ampak pač so. Nastali so spontano in v družbenih razmerah, ki jim po današnjih kriterijih ne bi mogli označiti kot svobodne.

Samih po sebi tradicij ni mogoče zagovarjati skozi liberalno epistemologijo, ki bi rekla, da je to navlako pač treba prerasti. Lahko se nekateri tradicij držijo, če se zanje svobodno odločijo in drugih ne ovirajo. Npr. da drug drugemu svobodno priznajo lastnino, da se dva, tri ali več oseb poveže v neko zakonsko skupnost ali da se jih na tisoče poveže v še večjo skupnost. Lahko, da so iste narodnosti in so eni Slovenci, drugi Hrvati, lahko pa so enim bolj všeč Beatli, drugim Stonesi. V svobodnem svetu, kjer ni nič večjega od svobode, ni treba imeti vzroka, da se povežeš v državo, v zakon. Da pokoplješ mrtve, je stvar sanitarne higiene in ničesar drugega.

Hayekov pravi in lažni liberalizem

Edini argument, na katerega bi liberalci bolj odprtega duha slišali glede posebnega statusa nedelje je tisti, ki ga je Hayek uporabil, ko je govoril o pravem in lažnem individualizmu. Gre nekako tako: Že mogoče, da se najde nekaj pametnih glav, ki znajo bistroumno utemeljiti, da nedelja ni nič posebnega. Morda znajo izračunati celo to, da bi bil s stališča rasti BDP boljši desetdnevni teden. Ampak ljudje, tisti menda manj pametni, ki so v večini, so si nedelje naredili za proste, ne da bi znali izračunati, zakaj naj bi bilo to dobro. Da je več modrosti v vseh ljudeh, kot jo je v peščici inženirjev družbe, je tisto, zaradi česar deluje nevidna roka trga, tudi če za vsako odločitev posebej ni racionalne razlage.

Če pristanemo, da je svoboda odsotnost prisile, lahko sklepamo naprej. Spreminjanje običaja, da nedelja je nekaj posebnega in da se v nedeljo ne dela, je oblika nasilja nad ljudmi. Zahtevati od ljudi, da se ob nedeljah odločajo, ali bodo delali ali ne, ali bodo šli v trgovino ali ne, ali bodo šli pokosit travnik ali ne, je prisila. Prisila v izbiranje. V to so prisiljeni vsi. Če so trgovine zaprte, so prisiljeni ostati doma samo nekateri. Več kot jih začne v nedeljo delati, več se jih je prisiljeno odločati, ali ne bi tudi sami v nedeljo delali.

Kak preprost liberalen duh bo zdaj skočil, češ, aha, če želimo svet brez prisile, je treba ljudem odvzeti svobodo izbire. Če se država namesto njih odloča, ali gredo v nedeljo v trgovino ali ne, se lahko odloča tudi to, ali bodo poslušali Beatle ali Stonese ali bodo kupili modre ali črne kavbojke, ali bodo kupili slivovo ali marelično marmelado. Preprost liberalen duh zato, ker razen svobode ni sposoben videti nobenih drugih okoliščin in ker vse želi izpeljati iz enega aksioma: več svobode je bolje. Bolj preprosto povedano, da je marelična marmelada nekaj posebnega, slivova in jagodna pa ne, ni vgrajeno v naš DNA. Nedelja pač.

Evolucijski psihologi so našli šest moralnih temeljev, s pomočjo katerih se odločamo, kaj je bolje in svoboda je samo eden od šestih. In bistvena drugačna okoliščina med izbiro dela v nedeljo in marmelado je v naslednjem: prisila v odločanje o stvareh, o katerih je odločeno, o katerih velja dobra izkušnja, praksa, tradicija, običaj … je nasilje. Do takega nasilja bi liberalec moral biti previden in ne kar “kot svinja v koruzo” podpirati, ker je pač “izbira”.

O stvareh, o katerih ni odločeno, pa seveda izbiranje in primerjava rezultatov vodi k boljšemu. Oceniti, v katero kategorijo kaj spada, pa je modrost, ki se ji zagovorniki dogme “več svobode je boljše” izognejo. In se prikrajšajo za izbiro, namreč izbiro med tem, o čem naj bi izbira bila in v čem naj izbire ne bi bilo. Ironija je simpatična, kdor jo razume.

Nedeljsko delo trgovin

Skratka, povedati želim, da na vprašanje o odprtju ali zaprtju trgovin ob nedeljah ni mogoče odgovoriti doktrinarno oz. da je doktrina – kot se ljudje svobodno odločijo – slaba, če ne upošteva, da smo zadovoljni ujetniki nekih tradicij, za katere niti ni jasno, ali jih na kratki rok sploh znamo ovrednotiti.

Nedelja je poseben dan. Nedeljsko delo je bilo, je, in bo izjema. Kaj si zasluži izjemo, je stvar dialoga v družbi. Ne dogma, “nedelja je gospodov dan”, ne dogma “ljudje naj imajo svobodo izbire”, ne mora podati dokončnega argumenta.

V tej kolumni zato ne zavzamem stališča za ali proti. Nedeljsko delo me niti ne zanima. Je pa tema dobra iztočnica, da pojasnimo, zakaj so imele in imajo slovenski konservativci še vedno problem z liberalizmom. Zato, ker so imeli že pred 2. svetovno vojno, po njej pa še posebej, opravka s pohabljeno različico liberalizma – tisto, ki izvira iz lažnega liberalizma francoske revolucije.

Vse teme, ki so povezane s tradicijami, ki so del kulturnega DNA, so zanimive za politično eksploatacijo. Zanimanje za razpravo o nedeljskem delu in kontroverznost tega vprašanja je še en empiričen dokaz, da je splošno uveljavljeno, da nedelja je nekaj posebnega. Če ne bi bila, bi imeli povsem enako debato tudi o delu ob torkih. Zato čestitke za politično spretnost tistim, ki so temo privlekli iz naftalina. Nedeljsko delo trgovin je blažja oblika istega fenomena kot so npr. zakonska zveza ali pokop mrtvih. Če bi bili ljudje racionalni roboti, to ne bi bile politično zanimive teme. Ker niso, se o njih ostro prepiramo.

Objavljeno v Časniku 9.1.2018.