Novi obrazi, Umberto Eco in znaki socializma

Najprej objavljeno siol.net.

Slovenija se vrti v krogu, zgodovina se ponavlja. Da bi se vsaj kot farsa. Pa se samo ponavlja. Če bi radi prebrali nekaj aktualnega, preberite mojo staro kolumno Strici na pomoč. Samo naslovno sliko bi bilo treba posodobiti. Še bolj aktualna je še starejša – Novi obrazi novega razreda. Ponavlja se tudi politična taktika. Še od Stalina, ki je vse svoje nasprotnike razglasil za fašiste. In v to smer žugajo tudi njegovi slovenski ponosni nasledniki. Boj proti fašizmu obljubljajo tudi naj naj naj najnovejši obrazi.

Tisti z več razredi šole dajejo praznim obtožbam težo s sklicevanjem na esej Umberta Eca (vir), sicer uveljavljenega pisatelja, političnega komentatorja in človeka, "ki je fašizem doživel". Fašizem je sicer propadel, ko je bil Eco star 11 let, socializem pa, vsaj ponekod, skoraj pol stoletja pozneje. Domači kulturni bojevniki pravijo, da je fašist vsak, ki ustreza vsaj enemu od 14 meril. Pa je res? Fašist? Pojdimo po vrsti. V krepkem tisku so "značilnosti fašizma", kot jih po Ecu povzema slovenska Wikipedija (vir). Sledi moj komentar.

1. Kult tradicije. Tradicija sama po sebi je nekaj odličnega. Je nabor tistega, kar se je skozi čas izkazalo kot koristno, in tega se držimo, ne da bi si posebej razbijali glavo. Kdaj tradicija postane kult, je težko definirati, je pa v samo bistvo priklanjanja tradiciji vgrajeno, da to delamo brez racionalnega premisleka ali utemeljitve. Vsak konservativec in tudi veliko razumnih levičarjev se tradicij in običajev drži in jih spoštuje. Ni vse, kar se prenaša iz roda v rod, na primer, da se ob nedeljah ne dela, fašizem. Je pa ta točka primeren izgovor, da kulturni bojevniki vsakega konservativca lahko strpajo med fašiste.

2. Zavračanje modernizma. Eco kot zavračanje modernizma razume dvom o pridobitvi francoske revolucije (ki jo zmotno strpa skupaj z ameriško), dvom o razsvetljenstvu in zavračanje racionalizma. Zavračanje polemike o teh "dosežkih" ni prav nič razsvetljeno. Francoska revolucija je bila zgled za krvave morije 20. stoletja. Po začetnem navdušenju nad razsvetljenjem in prepričanjem, kako je razum merilo vsega, je 20. stoletje prineslo kar nekaj literature, ki opozarja, da je velikanska razlika med tem, kaj lahko razume en človek in kaj spontano nastane kot plod pameti vseh ljudi, mrtvih in živih. Hayek je pretiravanje z zaupanjem v razum skrčil v naslov svoje zadnje knjige Usodna domišljavost, Nassim Taleb pa v aforizem, da "če se vam nekaj zdi neracionalno, pa ljudje to že dolgo delajo, bi kazalo preveriti, kako razumete racionalnost". Ne, ni vsak, ki se ne navdušuje nad vsako nepreizkušeno družbeno novotarijo, fašist.

3. Iracionalizem (aktivizem in protiintelektualizem). Eco citira Goeringa, ki da je rekel, da ko sliši za besedo kultura, seže po pištoli. Z Goeringom se seveda ni mogoče strinjati. Ni pa vsaka polemika z intelektualci fašizem, kot tudi ni fašizem polemika z intelektualnim konsenzom, saj je intelektualna scena pretežno levičarska. Povsem v redu je polemizirati s teoretičnimi intelektualnimi konstrukti, ki v preprosta abstraktna pravila poskušajo poenostaviti množico različnih in posebnih pravil, ki so se v zvezi s posameznimi položaji spontano oblikovala. Če intelektualec reče, da dežuje, vseeno poglejte skozi okno, ali je to res. Trditi, da je 2 + 2 = 4, da obstajata dva spola in da so ženske in moški različni, ni fašizem, čeprav bi lahko intelektualci o tem povedali, da je ravno obratno res.

4. Nestrinjanje sprejema kot izdajo. Živčnost glede oporečnikov je značilna za vse ideologije in "znanosti", ki so postavljene na trhle temelje. Nasprotna mnenja poskušajo utišati, izriniti. Če prihajajo iz lastnih vrst, je take ljudi treba izobčiti. Na misel pride J. K. Rowling, sicer heroino poštene inteligence, ki pa je nekaj "napačnega" rekla o transspolnih osebah. Študentska drhal je na nekaterih univerzah dosegla, da so odpustili profesorje z "napačnimi" pogledi. Zato le mirno. Če nestrinjanje sprejemate kot izdajo, niste nujno fašisti, ampak morda ANTIFe ali pa woke predramljenci.

5. Strah pred drugačnim. Če vas je zmerno strah tujcev, gejev, judov, temnopoltih, je to nekaj, kar ste podedovali od svojih napol živalskih prednikov. Vse postkrščanske družbe svojo notranjo solidarnost gradijo na drugačnosti od drugih in na trdnosti, ki je obrnjena navzven, proti drugim. Zato so se skozi čas praviloma oblikovale homogene skupnosti, kjer je bila različnost izjema, ne pa pravilo. Je pa nekaj različnosti bilo! In da bi s to različnostjo shajali, so se razvila kulturna pravila o strpnosti, spoštovanju in enakosti vseh ljudi. Osnova za to je v besedah sv. Pavla: "Ni več Juda ne Grka, ni več sužnja ne svobodnjaka, ni več moškega ne ženske: zakaj vsi ste eno v Kristusu Jezusu." Ta poanta se je v deklaracije o človekovih pravicah prepisala v obliki enakosti pravice do dostojanstva in enakosti pred zakonom. Niso samo fašisti tisti, ki kohezivnost svoje skupine gradijo na nestrpnosti do drugih. Za Black Lives Matter so "drugi" belci, za socialiste so "drugi" bogati, za feministe so "drugi" moški. Brez skrbi, niste fašist, če ne pozdravljate, da se ukinejo meje in se prost pretok ljudi razširi do Islamabada.

6. Legitimiranje frustriranosti. To je še druga zvijača, ki jo uporabljajo skoraj vse politične grupacije. Nagovarja namreč nezadovoljstvo ljudi, slika položaj kot brezizhoden, kar naj bi imelo za rezultat zafrustriranost ljudi in besno podporo populistom. Zadnje čase smo se naposlušali, kako da gre srednjemu sloju vedno slabše, pa da bodo njihovi otroci živeli slabše od staršev in da je nezadovoljstvo razumljivo. Ali pa, da je razumljivo, da so mladi tako zaskrbljeni nad prihodnjim podnebjem našega planeta, da upravičeno zapadajo v psihoze. Vsa nova levica je svojo politično platformo zgradila na tem, da ljudi, ki da se jim "dogajajo krivice", "pakira" v skupine žrtev in potem vsaki skupini posebej razlaga, kako krivičen je svet do njih. Dobesedno se trudi, da bi bili o svoji usodi čim bolj v neugodju. In brez skrbi, tem, ki to govorijo, ne bodo rekli, da so fašisti.

7. Obsedenost s teorijo (mednarodne) zarote proti nacionalnim interesom. Fašizem naj bi ljudem kot edino svetlo točko ponujal, da so se pač rodili v isti državi, in jih mobiliziral proti tistim, ki jih vidi kot nasprotnike svoje države. Kot pri številnih drugih vprašanjih gre tudi tukaj za vprašanje mere. Da bi se Rusija in Nemčija lahko kaj dogovorili o državah, ki ležijo na območju med njima, ni teorija zarote, ampak povsem mogoč in že viden scenarij. Da se je Zahod zarotil proti socialistični samoupravni Jugoslaviji, so nam bolj ali manj subtilno razlagali, dokler ta ni propadla, pa še zdaj bomo pri kakšnih insajderjih prebrali, da je bila to nemško-vatikanska zarota. Dejstvo pač je, da so ob razpadanju vestfalskega reda suverene države bistveno bolj podvržene mednarodni kritiki, sploh če so članice večnacionalne unije. In da ni nujno, da je vse, kar nekdo trdi nekje od zunaj, tudi res in prav. So seveda tudi teorije zarote, kot je tista Modrecev Siona ali Charlesa Schwaba, ampak vsak, ki verjame v hudobne palčke, pač ni fašist.

8. Zavist ob bogastvu in moči drugega. Da imata socializem in fašizem veliko skupnega, se je zgoraj izkazalo že večkrat. Tule pa Eco tako rekoč glavno orodje levice – človeško lenobo in zavist – obesi fašistom. Levica je namreč tista, ki je iz zavisti naredila osrednji vzvod za svoje politične ideologije. Če vas grize, da ima sosed audija, vi pa samo volkswagna, niste fašist. Če vas grize, zakaj ima nekdo v lasti tri tovarne, vi pa nobene, in bi dali tovarne delavcem, niste fašist, ampak socialist. Oziroma oboje.

9. Življenje je nenehen boj, pacifizem je prepovedan. Tudi tega, da je vse boj, da je vse bitka, smo se navadili v socialistični Jugoslaviji. Bila je bitka na Neretvi, pa bitka v Dražgošah, pa bitka za žetev, pa bitka z naravo, da so pripravili slalomišče v Kranjski Gori ... Kristjani zadnjo bitko med dobrim in zlim postavljamo zunaj tega sveta. Pripadniki vseh mogočih avtoritarnih ideologij, ne samo fašizma, tu, v ta svet, v bližnjo prihodnost postavljajo odločilni spopad med dobrimi in zlimi. Še posebej pa niste fašist, če ste za to, da imajo države vojsko ali da je Slovenija članica zveze Nato. Ker Nato, kljub besedam tistih, ki so glavni antifašisti, ni fašistična organizacija.

10. Preziranje šibkejšega (množični elitizem). Eco piše, da je značilnost fašizma, da je družba urejena hierarhično in da vsak vodja prezira tiste pod njim. Hierarhične ureditve ni odkril fašizem, ampak je naravno, nekateri pravijo, da celo fizikalno dejstvo. Skozi zgodovino se je izkazalo, da je dobro, da imajo nekateri več besede. V meritokratskih demokracijah naj bi imeli več besede tisti bolj sposobni. V avtoritarnih režimih prilezejo na položaje tisti, ki so bolj zvesti in, zavedajoč se svoje nesposobnosti, morajo napihovati svoj ego pred podrejenimi. Ni pa to izključna značilnost fašizma. In brez skrbi, če ste mnenja, da bi morala svet voditi elita, ne pa ljudstvo, ste aristokrat, ne pa fašist.

11. Čaščenje herojstva in junaške smrti. Tole pišem nekaj tednov po letnih srečanjih na Osankarici in v Dražgošah. Skupnosti potrebujejo heroje in potrebujejo ljudi, ki bodo v nekem trenutku zase izbrali smrt. Zato imajo države grobove neznanega junaka, zato imajo v Washingtonu Arlintonsko pokopališče. Spet gre samo za mero. Ali se s čaščenjem herojev pretirava ali se herojstvo izrablja v politične namene, za legitimacijo trenutne oblasti ali političnih ciljev. Če šolarji odnesejo cvetje na grob junaka, to ni fašizem.

12. Mačizem in odpor do alternativnih oblik spolnosti. Vsi imamo odpor do drugih oblik spolnosti, razen do svoje. Težava pa nastane, ko je vse, kar ima nekdo v življenju pokazati, da se je rodil v določeno spolno usmerjenost. Politična zloraba in paradiranje s tem sta del strategije, da se politično mobilizira menda zatirane manjšine (glej točko 6) ali pa se mobilizira večino proti manjšini. Oboje sta umazani politični taktiki. Da pa so samci in samice različni, je rezultat specializacije in delitve dela v naravi. Človek in njegovi možgani iz tega niso izvzeti. Različnost omogoča specializacijo in dopolnjevanje, enakost bi pomenila podvajanje. Če vam je to jasno in si upate to povedati, niste fašist. Če dovolite nesti kovček, plačati pijačo ali pridržati vrata, niste fašistka, ampak ste ženska v družbi kavalirja.

13. Selektivni populizem in nasprotovanje "gnili" demokratičnosti in parlamentarizmu. V demokraciji imajo oblast ljudje, ki volijo, kandidirajo ali drugače sodelujejo v demokratičnih procesih. V fašizmu se pojavi ljudstvo, v ednini, in nekdo, ki ve, kaj to ljudstvo "v resnici" hoče. Ljudstvo odstavlja oblast na trgih in ulicah. Ljudstvo napiše "zahteve ljudstva" in jih prebere na Trgu revolucije. Ljudstvo je masa, v kateri se posameznik izgubi, v kateri je posameznik samo kolešček. Ljudstvo so ljudje, povezani v fašistično butaro ali v snop, ki se je pojavljal v grbih vseh socialističnih federativnih jugoslovanskih republik. Ljudstvo so posamezniki, zvarjeni v amorfno maso Tršarjevega spomenika revoluciji na Trgu revolucije. Če se izgovarjate na ljudstvo, ni nujno, da ste fašist. Morda ste socialist.

14. Novorek. Vsak sistem, ki prodaja cesarjeva nova oblačila, si mora izmisliti jezik, v katerem je izmišljenost oblačil zabrisana. Ta jezik, kakšnega sicer govorimo, pa se je razvil spontano, pač glede na to, za katere pojme je bilo koristno imeti besedo. Tako na primer imamo različni besedi za moškega in žensko, mami spontano nismo rekli, da je to "starš, ki doji", in napisali smo, da mora študent na izpit prinesti osebno izkaznico, in ne, da jo mora prinesti študent_ka. Jezik je tradicija, ki jo z novorekom poskušajo uničiti. In se izkaže, da je človek lahko obtožen fašizma, če zahteva pri jeziku spoštovanje tradicije (točka 1), kot tudi, če se zavzema za novorek. Niste fašist_ka, če pišete tako, je pa to oblika novoreka.

Skratka

Eco je v svojem eseju o fašizmu naštel stvari, ki so v neki meri povsem OK, in stvari, ki so značilne za vse totalitarizme. Ker je v zdravi meri OK, so normalni človeški, morda konservativni pogledi na svet. Zato Eca radi citirajo tisti, ki bi konservativce in klasične liberalce radi diskreditirali kot fašiste. Kar je na seznamu totalitarnega, smo se v naših krajih še največ najedli v času socializma oziroma danes poslušamo od levičarjev. Praksa naših socialistov v letih 1945–1989 in njihovih ponosnih naslednikov 1989–2022 še najboljše utemeljuje, da sta si socializem in fašizem zelo podobna. Če ne verjamete, ponovno preberite vsaj točke 4, 5, 6, 7, 8, 9, 11, 13 in 14.

Umberto Eco pravilno opozarja na 14 zadev, s katerimi ne gre pretiravati. V to ogledalo bi se lahko pogledali tudi tisti, ki ga z velikim veseljem kažejo drugim.

Siol, 28.1.2022.