O evtanaziji in napuhu razuma
Pri zakonu o evtanaziji gre za še en primer napuha razuma oz., kot je svoji knjigi dal naslov Hayek, za usodno domišljavost.
Domišljavost je v tem, da si bo par "intelektualcev" strokovno in razumno izmislilo rešitev, ki bo boljša od tiste, ki jo je izbrusilo milijone let biološke in deset tisoči let kulturne evolucije. Domišljavost je v tem, da deset glavic misli, da ve bolje, kot vsa pamet vseh ljudi, ki so živeli do zdaj.
Usodna pa je ta domišljavost zato, ker posega v nekatere bistvene aspekte življenja. V mejo med življenjem in smrtjo. Usodna je v tem, da pojma nimamo, na kaj vse taka sprememba še vpliva, poleg tega, da bodo starejšim namigovali, da je čas, da se poslovijo.
Kako to vpliva na to, koliko cenimo življenje, otroke, zdravje, koliko manj narobe je zaradi legalnosti enega umora drug umor, koliko se zato spusti splošen nivo sočutja ... Tipično za intelektualce je, da so slepi za posledice neke spremembe izven ožjega območja preučevanja. In v zvezi z ubijanjem starih nimamo pojma, na kaj vse to še vpliva.
Ampak za nekaj mora biti že koristno, da se starejših ne pobija, glede na to, da še nobena velika civilizacija ni prišla na to idejo.
Preseneca me, kako promotorji evtanazije v en glas zatrjujejo, da si trpeci zelijo koncati zivljenje. Le kako bi lahko vedeli, kaj zelijo?
Ce ne zelijo trpeti, se ne pomeni, da zelijo umreti.
V resnici vsak zeli ziveti.