O spravi med svobodo, kapitalizmom in katoliško vero

»Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« in zato si krščanstvo in kapitalizem nikoli nista bila posebej naklonjena sopotnika. Sopotnika, ker je kapitalizem izumila krščanska Evropa. Razcvetel se je na protestantskem severu, na katoliškem jugu pa nezaupanje traja še danes. Da ne govorimo o Latinski Ameriki. Papež Frančišek je nedavno rekel, da kapitalizem ubija.

Ne mislijo pa vsi tako. Konec leta je pri Inštitutu nove revije izšla knjiga Martina Rhonheimerja »Svoboda misli, svobodna gospodarska pobuda in pošteno tekmovanje«. Prinaša misli vernega znanstvenika, ki poskuša uspešni ekonomski red spraviti s sporočilom Evangelija. In prinaša misli katoličana, ki osebno išče združljivost med katoliškim konservativizmom in ekonomskim liberalizmom. Morda je med bralci Časnika še kdo tak.

Evropa

Ko Diedrie McCloskey[1] razmišlja o tem, zakaj je tam od 17. stoletja naprej v nekaterih Evropskih državah prišlo do velike obogatitve, kot ključni faktor omenja kapitalizem oz., kot mu raje, pravi inovativna družba – družbeni sistem, ki nudi najboljše okolje za inovacije. Kapital, torej bogastvo, ki ni bilo potrošeno danes, je investirano v inovacije, ki omogočijo, da so več vrednega naredili jutri.

Ključni gradnik inovativne družbe so ustvarjalni ljudje ter sistem, ki uspešne inovacije nagrajuje. Predpogoj takega sistema je svoboda oz. sta dve vrsti svobode. Svoboda razmišljanja in govora pomeni, da ima več ljudi dovoljenje ustvarjalno uporabljati svoje talente. Če sme razmišljati vsak po svoje, bo mislilo več glav in bodo več stvari domislili. Če bodo o domislekih smeli tudi govoriti, se bodo ideje izbrusile in boljše bodo premagale slabše.

Drugi predpogoj je okolje, ki omogoča pretvorbo idej in razmislekov v podjeten izkoristek. To terja pravno varnost lastnine, dostop do kapitala in okolje v katerem je tekmovanje podjetnikov pošteno – v katerem zmagujejo boljši. Tak nekako je Hayekov razmislek v eseju Uporaba znanja v družbi[2] in to je recept klasičnega liberalizma za bogatenje družb: svoboda misli, svobodna gospodarska pobuda in pošteno tekmovanje.

Tak liberalizem se je rodil na krščanskem severu Evrope, inovacijska družba je vzcvetela na področju današnje Belgije in Nizozemske in se potem razširila najbolj v Veliko Britanijo, z večjimi ali manjšimi ovirami pa tudi drugam po Evropi. V naše kraje so te ideje prišle razmeroma pozno. Pravzaprav je cesarski Dunaj prav v letih tik pred svojim koncem dosegel neverjeten razcvet misli in idej. V prestolnici Slovencev so med drugim delali Ludwig Boltzmann, Edmund Husserl, Ernst Mach, Karl Popper, Ludwig Wittgenstein, Kurt Godel, Sigmund Freud, Gustav Klimt, Johannes Brahms, Anton Bruckner, Gustav Mahler, Johann Strauss. Dunaj je bil tik pred razpadom avstro-ogrske in po sili inercije še nekaj let po njem intelektualno središče Evrope če ne kar Zahoda.

Na tudi našem Dunaju je nastala in po prvi svetovni vojni še nekaj časa vztrajala avstrijska ekonomska šola. Tam so delovali Eugen von Bohm-Bawerk, Friedrich A. von Hayek, Carl Menger, Ludwig von Mises, Joseph Schumpeter in drugi.

Slovenija

V istem času se je v Sloveniji vzpostavilo slovensko razmerje do liberalizma, ki se vleče še v sodobni čas. Politika Slovenske ljudske stranke, ki je Slovenijo obvladovala pred drugo svetovno vojno, gospodarsko ni bila posebej liberalna. Povsem proti-liberalna je bila politika, ki je Slovenijo obvladovala po drugi svetovni vojni. In kljub temu, da je velik del časa po osamosvojitvi Slovenijo obvladala stranka, ki je imela v imenu beseda liberalna, pa programsko ni podpirala gospodarske in idejne svobode, kot smo jo opisali na začetku.

Zagovornike svobodnega tržnega gospodarstva lahko iščemo samo na desnem polu slovenske politike, kjer pa je nastala napetost, ki je bila toliko večja, kolikor je bila tesnejša navezanost na predvojno tradicijo Slovenske ljudske stranke. Za celotni »pomladni« pol slovenske politike ostaja izziv, kako volilnemu telesu, ki gravitira k tradiciji slovenske desnice, približati idejo svobode in svobodnega tržnega gospodarstva.

In zato je Rhonheimer je za Slovenijo dragocen. Ker je njen desni politični pol dedič katoliškega socialnega nauka, kot sta ga med Slovenci širila Janez Evangelist Krek in Andrej Gosar. Oba ostajata precej blizu tega, kar Rhonheimer imenuje »katoliško sovraštvo do kapitalizma«.

Krek, Gosar, Kremžar

O Janezu Evangelistu Kreku tako Gestrin in Melik zapišeta[3]: »Bistvo Krekovega socialnega nauka […] je bilo v naslednjem: Vsa nesreča in zlo med ljudmi izvira iz kapitalizma, v katerem je zaradi napačne svobode izginila krščanska ljubezen in pravičnost ter je prevladal egoizem.« Upoštevati je potrebno, da je Krek o tem razmišljal v času, ko je neodvisnega slovenskega kmeta in njegovo zemljo ogrožal tuj velekapital.

Andrej Gosar je v času med obema vojnama stališča do kapitalizma že nekoliko zmehčal. Do takrat je bilo namreč že opazno, da je gospodarsko produktivnejši od česarkoli drugega. Gosar tako napiše[4]: »vse grmenje proti kapitalizmu in njegovemu duhu nič ne pomaga, dokler ne poznamo drugega, socialnejšega produkcijskega sistema, ki bo nudil ljudem vsaj ono mero najvažnejših življenjskih potrebščin, ki jih danes kljub vsej mizeriji in krivičnosti resnično uživajo«. Alternativo je Gosar videl v socializmu, ki si ga je predstavljal kot sistem, kjer je privatna lastnina sicer dovoljena, a je v funkciji, kot je temu rekel, »obče blaginje«. Gosar je verjel, da brez socializma ne more biti »pravega, zares krščanskega družbenega reda«. Grmenje proti kapitalizmu je torej bilo, resnično pa je nad nastajajoče slovenske kapitaliste, podjetnike in tovarnarje s čisto druge strani zagrmela zmaga komunistične revolucije leta 1945.

Po drugi svetovni vojni za vodilnega krščansko socialnega misleca velja[5] Marko Kremžar, ki je bil prisiljen pred roko revolucije pobegniti v Argentino. Sprejema kapitalizem, ampak kapitalizem s pravili. Kremžar tako zagovarja, da »mora priti do neke globalne zakonodaje glede upravljanja in delovanja kapitala”[6]. Odlično pa utemelji potrebo po tem, da je kapital v zasebnih rokah, namreč, če “je država lastnik kapitala, ta nima nobenega nadzora”.

Martin Rhonheimer

Rodil se je leta 1950 v Zürichu v judovski družini. V Zurichu in Rimu je študiral filozofijo, zgodovino, politologijo in teologijo. Leta 1974 se je pridružil Opus Dei. Leta 1983 je bil posvečen v duhovnika. Predava in raziskuje na Papeški Univerzi Svetega križa v Rimu. Tudi v svoji znanstveni karieri išče skladnost med katoliškim naukom in svobodnim tržnim gospodarstvom.

Rdeča nit esejev, ki so zbrani v knjigi, je dokazati, da je svobodno tržno gospodarstvo logična posledica vere v človeka, ki mu je Bog ob izgonu iz raja dal sposobnost razlikovanja med dobrim in zlim, torej razmišljanja in odgovornosti. In ki mu krščanstvo priznalo enakost duš – ker imamo enake duše smo pred Bogom vsi enaki. V tistem, kar je najbolj pomembno, smo enaki, moški in ženske, sužnji in gospodarji, Grki in Galačani. Zaradi krščanske enakosti duš imajo glave in telesa svobodo, da so neenaki – kakršni tudi zemeljsko so. Zato lahko v svobodi vsak po svoje razvija neenake talente, s katerimi je bil obdarjen.

Rhonheimer si tako upa zapisati, da je kapitalizem “oblika ekonomije daru, v kateri se posameznik bogati s tem, ko bogati druge”. Rhonheimer tudi spomni, da je krščanstvo nadnacionalno. Da zanj obstaja posameznik in družina, plemena in narodi pa ne. Stališče do migracij zato ne preseneča: »Vsi ljudje bi morali imeti možnost, da delajo v državi, v kateri želijo delati, in to za plače, za katere so pripravljeni delati, ker je takšno delo zanje ugodnejše, kot pa da bi ostali v svoji državi«.

Rhonheimer ni kritik določenih rešitev v katoliškem socialnem nauku, je kritik dejstva, da se cerkev v to sploh vmešava, da socialni nauk sploh ima. Kritizira tudi moralno, še posebej pa materialno povezanost Cerkve s socialno državo, kot jo poznajo nekatere države, in vključenost Cerkve v državne strukture prerazdeljevanja.

Diametrano nasprotno od npr. Gosarja Rhonheimer kritizira katoliški socialni nauk, češ da ima predsodek »proti družbeno koristni naravi svobode« in »polaga preveč zaupanja v državo kot spodbujevalca skupnega dobrega«. In da pri tem prezre nevarnosti zlorabe oblasti. Zagovarja samo tako poseganje cerkve v družbene zadeve, kjer le ta zagovarja trajna načela in naravne principe.

Rhonheimer zagovarja vitko državo. Njegova verzija države, ki je samo nočni čuvaj, nima funkcionalnih ampak moralne temelje. Funkcija države je »predvsem zagotavljati tiste pravice, ki posamezniku in družini pripadajo po naravi«. Ne pa, npr. malic in interneta.

Problem družbene pravičnosti razume širše in globlje kot Hayek. Širše, ker pojma ne omejuje na distributivno pravičnost in globlje, ker dopušča, da imajo družbeni ali ekonomski sistemi atribut pravičnosti. Hayek je namreč trdil, da je pravično ali nepravično samo človeško vedenje, ne pa sistemi kot taki. Po Rhonheimerju so sistemi pravični, če varujejo pravice, ki ljudem pripadajo po naravi. In po Rhonheimerju to niso pravice, za katere bi se dogovorilo nekaj politikov npr. v okviru Združenih narodov, ampak naravne pravice, ki so dane od Boga.

Rhonheimer obrne Misesovo tezo, da je tržno gospodarstvo dobro, ker je ekonomsko učinkovito. Pravi, da je učinkovito, ker je dobro. In dobro je, ker v svojih moralnih temeljih sledi naravi človeka, kot jo razume judovsko-krščanska antropologija človeka, ustvarjenega po Božji podobi.

Ugotavlja, da je krščanstvo dalo podlago za sistem delitve oblasti, ki je značilno za zahodne demokracije. Ločitev cerkve od države oz. greha od kaznivega dejanja je vgrajena v same temelje krščanstva – ker Kristusovo kraljestvo pač ni od tega sveta in ker je treba dati Bogu, kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega. Rhonheimer utemeljuje, da je ureditev, kjer pravna država lahko nadzoruje posvetno oblast, lahko nastala samo v sistemu, kjer pravo ne uresničuje zapovedi svetih spisov in kjer sta politika in vera ločeni; kjer je bila cerkvena oblast nekoč nad posvetno.

Rhonheimer najde podlago za to v dvojnosti stvarjenja in odrešenja v krščanstvu. Stvarjenje nas postavi v od racionalnega Boga ustvarjeni svet, ki si ga lahko prizadevamo razumeti in si ga »v potu svojega obraza« izboljšati. Ampak ne kakorkoli, če si želimo odrešenja. Naloga vere in cerkve ni, da pomaga izboljšati ta svet, ampak da skrbi, da pridemo v nebeško kraljestvo. Torej naj se socialni nauk ne bi ukvarjal s tem, kaj je ekonomsko učinkovito, ampak kako naj bi se ljudje vedli, da bi bilo prav. Bogataš in kamela se nanašata na odrešenje, ne na izboljševanje stvarstva.

Skratka

Rhonheimerjevo sporočilo katoličanom, ki diha iz pričujoče knjige, je naslednje:

»katoličani naj ne bodo zagovorniki socialne pravičnosti, ki dela državljane bolj in bolj odvisne od socialne države, ampak morajo biti, prav kot kristjani, predvsem branilci svobode in z njo osebne odgovornosti in svobodne podjetniške pobude, da se zadovoljijo resnične potrebe njihovih sodržavljanov, zlasti najrevnejših in najbolj potrebnih med njimi«. 

Prilagojeno po avtorjevi spremni besedi za knjigo. Najprej objavljeno v Časniku 21.1.2020.

[1] McCloskey, Deirdre N. The bourgeois virtues: Ethics for an age of commerce. University of Chicago Press, 2010.

[2] Hayek, Friedrich August. "The use of knowledge in society." The American economic review 35, no. 4 (1945): 519-530.

[3] Ferdo Gestrin, Vasilij Melik "Zgodovina Slovencev - DEMOKRATIČNA IN SOCIALNA PREBUJA NA SLOVENSKEM - Politične Stranke". 2019. Savel-Hobi.Net. Accessed April 28 2019. http://www.savel-hobi.net/leksikon/zgodovina_sl/demokrat2.htm.

[4] Gosar, Andrej, Za nov družbeni red (I. zv.), Mohorjeva družba, Celje 1933.

[5] Ivan Štuhec, Krščanska družbena etika (skripta v pripravi),

[6] "Za Utrjevanje Pravice In Spoznavanje Resnice Odgovorni Vsi - Časnik". 2014. Časnik. Accessed April 28 2019. https://www.casnik.si/za-utrjevanje-pravice-in-spoznavanje-resnice-odgovorni-vsi/.