O stavbi s katere so streljali na Kirka

Politično nasilje ni naključje. Pripraviti so mu morali zgradbo, s katere se strelja. Treba bi jo bilo začeti rušiti.

Vir: Facebook.

Desetega septembra je bil med debato s študenti na univerzi v Utahu umorjen Charlie Kirk. Bil je eden najbolj elokventnih konservativnih vplivnežev, debaterjev, avtorjev; oče dveh otrok, mož, globoko veren kristjan, zagovornik Zahoda in nasprotnik barbarstva. S tistimi, ki so razmišljali drugače od njega, je iskal debato, pogovor, soočenje argumentov. Večkrat je povedal, da “je njegov cilj deradikalizirati Ameriko”. Zato je debatiral z drugače mislečimi. Dobil je kroglo v vrat in izkrvavel. Z argumenti mu niso bili kos.

Besede ubijajo ?

Ko je bila samo informacijska aktivistka, sva s predsednico republike imela kar nekaj debat okrog njene ideje, da so besede kot kamen. Da pustijo sled. Moje stališče je bilo, da je razlika med kamnom in besedo velikanska. Posledice kamna, ki ga vržemo v šipo ali v avto ali nekomu v glavo, so objektivno merljive. Prepovemo lahko metanje kamenja v šipo, ni pa treba prepovedati metanja kamenja v vodo.

Besede niso nasilje. Nasilje je nasilje.
- Charlie Kirk

Posledice besed, tudi če so ostre, prostaške, žaljive, pa so odvisne od poslušalstva. Nekoga prizadenejo bolj, drugega manj. Zato te primerjave ne moremo uporabiti za to, da bi prepovedovali ali omejevali svobodo govora na način, kot omejujemo metanje kamenja. Prepovedati je treba, to je bilo moje stališče, samo govor, ki napeljuje na kazniva dejanja.

Prepričevanje ljudi, da so besede kot kamen ima še eno posledico. Na besedo lahko odgovorimo s kamnom. Kdor ne zna odgovoriti z besedo, lahko vrže kamen. Saj beseda je kot kamen. Oko za oko. Kamen za kamen. Kamen za besedo. Krogla za besedo.

V to smer gre opravičevanje zločina - Kirk, da je razjezil veliko ljudi in je pač dobil, kar je iskal. Kirk je vendar trdil, da je 2+2 enako 4. Prav je, da so ga ustrelili. Kdor je zgrožen, da so ga ubili, podpira “gencid” v Gazi. Ja, tako odvratni ljudje živijo med nami. Ampak meni na misel ne pride, da bi zato odobraval njihovo smrt.

Ideje imajo posledice

Jasno, je, da imajo ideje posledice. Da imajo besede posledice. Da kurjenje sovraštva ustvari klimo, ko je osovraženemu mogoče narediti karkoli. In velja to celo za pokončno dejanje. Levičarji spet ne bodo razumeli, da se hkrati zavzemam za svobodo govora, za svobodo, da nekomu rečete, da je fašist in da hkrati razumem, da to lahko privede do nasilja. Levičarji so namreč navajeni prepovedati vse, s čemer se ne strinjajo, svobodnjaki pa dopuščamo vse, razen neposrednega napeljevanja h kaznivim dejanjem. In kritiziramo tisto, s čemer se ne strinjamo.

Da so streljali na Trumpa, poskušali umoriti ustavnega sodnika Kavanaugha, da so vlomili k Pelosijevim, da so v muzeju ubili dva diplomata izraelske ambasade, da so ubili demokratsko političarko in njenega moža, da so umorili direktorja United Healthcare, da so umorili Kirka; pa da se tolerira nasilje raznih manjšin proti belcem, kar je privedlo med drugim do umora Iryne Zartuskaye, ipd. ipd. … je posledica nečesa, kar literatura pozna pod imenom konstrukcija dovoljenj za nasilje, angl. permission structure for violence.

To strukturo se gradi od temeljev, kjer se nasprotnika samo rahlo žali in diskreditira, do strehe, s katere je dovoljeno nanj streljati, morda je celo zaželjeno. Vsaj spodnja nadstropja te strukture gradijo vsi, za zgornja nadstropja se je pa zadnjih letih specializirala politična levica, saj je ostala bolj ali manj brez argumentov za svoje zgrešene demografske, varnostne, migracijske in ekonomske politike.

Konstrukcija dovoljenj za nasilje

Droben prispevek k tej konstrukciji je samorazglasitev nekaterih strank za stranke demokratičnega loka, češ, druge so nedemokratične, njihovi simpatizerji niso demokrati. Prispevek h konstrukciji je razglašanje volilnega uspeha enih strank za zmago demokracije, zmago drugih, na istih volitvah, pod istimi pravili in pogoji, pa za zmago temnih sil.

Nekaj stebrov k tej zgradbi prispeva izobčenje velikega dela političnega telesa in gradnja sanitarnih kordonov proti strankam, ki delujejo znotraj ustavnega reda, imajo pa “napačne” poglede. Prispevek k konstrukciji je označevanje druge strani za dvoživke, za žabe, ki jih seveda lahko pohodimo.

Zgornja nadstropja konstrukcije, tista, s katerih bodo streljali, so zgrajena z razglašanje drugače mislečih za domobrance, fašiste, janšiste, Hitlerje, Mussolinije. In vemo, kaj se lahko naredi domobrancem, fašistom, nacistom, Hitlerju … iztrebiti jih je treba, očistiti je treba Slovenijo fašistov, janšistov in njim podobnih.

Leva in desna konstrukcija?

Tule bo kdo rekel, da druga stran ni nedolžna. Da desni pa leve zmerjajo s komunisti, levičarji, spohanci ipd. In res ni, tudi na desni se najdejo primitivci, vročekrvneži in verbalni nasilneži. Ne moremo se pa vsegliharsko pretvarjati, da so zadeve simetrične.

Zakaj ni simetrije? Zato, ker “skrajni” desničarji in fašisti so v jamah, njihove kosti v plastičnih vrečah, po vojni pa jih je bilo dovoljeno klati v desettisočih. Levičarji so pa živijo v nacionaliziranih vilah svojih žrtev, ali pa, če so od starosti in v postelji umrli, v bron uliti stojijo v kakšnem parku. Edina komunista, ki se jima je skrivil kak las, sta bila Elena in Nikolae Ceaușescu, pa še to je bilo daleč v tujini.

Konservativizem ni nostalgija. Je načrt za boljšo prihodnost.
- Charlie Kirk

Učinek zmerjanja nekoga s komunistom nima učinka, da bi se ta vsaj malo ustrašil za svoje življenje, ampak si kvečjemu predstavlja, da je zato bližje kakemu borčevskemu ali umetniškemu dodatku k pokojnini. Ali pa bo zmerjanje lahko uporabil kot referenco, ko se bo potegoval za kakšno službo v javnem sektorju ali za posel z državo.

Vesel sem, da vsaj v Sloveniji desnica ni zgradile omembe vredne konstrukcije za dovoljevanje nasilja. Če gre človek zamišljen po cesti in se zaleti v skrajno levičarsko vplivnico, iz tega nastane nacionalna kriza. In bolje tako, kot da bi bilo pohvalno njeno lutko obešati z mariborskega mosta ali da bi bili do nje podobno brezbrižni, kot če cigani pretepejo dolenjskega kmeta.

Skratka

Če bi bil Charlie Kirk "janšist", bi bila krogla v njegov vrat neposredna posledica nabijanja gesla "smrt janšizmu" in zariplega pozivanja k "čiščenju janšistov". Nad tem bi se konstruktorji slovenske zgradbe dovoljenj za nasilje morali zamisliti. Če si seveda želijo, da bi na tem majhnem prostoru različno misleči nekako shajali skupaj.

Dolge diskusije imamo lahko o tem, katere besede prispevajo k tej konstrukciji in katere ne. Dovolj dobro in preprosto pravilo nam ponuja Charlie Kirk. Pravi:

Argue ideas, not people.

Torej ne o tem, kdo je kdo, kaj je kdo, kakšen je kdo, ampak o ideji, ki jo ima, o zadevi, s katero se ne strinjate, o zablodi, na kateri vztraja.

Tudi zato je v mojih kolumnah komaj kdaj kdo omenjen.