O strpnosti: pešci, kolaboranti in pacienti

Najprej objavljeno siol.net.

Zadnje čase sem se toliko ukvarjal s svobodo govora, da sem pozabil, da bi kazalo kaj povedati tudi o tem, kako govoriti. Kako pokazati več strpnosti in spoštovanja do sogovornika. Napako danes popravljam.

Do idej drugih se lahko postavimo na tri načine. Lahko nestrpno zahtevamo, da se utišajo in prepovejo. Ni strpnosti za nestrpne, pravijo. Nekaj strpnosti pokažemo, če jih ne prepovedujemo, a ignoriramo. Se pač uvedejo prepovedane teme in prepovedani gosti. Najvišja oblika strpnosti pa je, če jih poskušamo razumeti.

Kot pisec z mnenji, ki odstopajo od prevladujočih, pogosto nagovarjam ljudi, ki se z napisanim ne strinjajo. Pravzaprav jih izzivam. Pogosto se s takimi zapletem v debato na tviterju. Redkeje na forumih in pod kolumnami, ker tistega ne berem. Včasih je debata dolga, utrujajoča, spominja na pogovor gluhih ali norih in sčasoma postane očitno, da stvar ne konvergira, da se razumevanje ne poglablja, ampak da je neskončen pink ponk besed povsem brez posledic.   

Spoznavam naivnost vere, da je dialog, v katerega me zapletajo mnenjski nasprotniki, v funkciji poglabljanja razumevanja. Da, tudi take izjeme so, ampak cilji številnih so čisto drugačni: zaplesti sogovornika v neplodno razpravo, izvabiti kakšno izjavo, ki bi izven konteksta delovala neprimerno, izsiliti kratko stališče o sorodni zadevi, ki je preveč kompleksna, da bi se bilo mogoče opredeliti na kratko, ubijati voljo, da bi se nasprotnik še kaj oglašal, in ne nazadnje hraniti pretepača v sebi, ki pač potrebuje možnost, da okrog deli klofute ali žaljivke.

Vrst borcev na družbenih omrežjih je kar nekaj. Naštejmo.

Pešci

V odzivih razmeroma hitro spoznamo ljudi, ki se jim zdi, da bi bilo na družbenem omrežju pozdravljeno, če bi se napisanemu zoperstavili, nimajo pa sive snovi, da bi se spopadli z zadevo. Namesto da bi všečkali druge, pripeljejo kak preprost argument, iz stripov o Mirku in Slavku ali "argumente" najbolj primitivne osnovnošolske indoktrinacije. V stilu, če ne bi bilo partizanov, bi zdaj tukaj govorili nemško, ali pa, da je na Heinekenu tudi rdeča zvezda. Tem se človek pomilovalno nasmehne, morda, za svoje informiranje, vpraša, kdaj so hodili v šolo, pred ali po 1990. Izkaže se, da ni velike razlike.

Komedijanti

Nekaj je takih, ki so ugotovili, da če nimaš argumentov, je še najbolj učinkovito odgovoriti z zasmehovanjem oziroma s humorjem. Ali pa sploh nič. Na videz modro se prepričujejo, "don't feed the troll", ne hrani vsiljivca. Če se boš z njim zapletel v debato, bo na koncu prepričljivejši in ne bo naša "stvar" imela nič od tega. Nekateri nimajo smisla za humor in samo užalijo.

Prevaranti

Prevarant je dovolj pameten, da ve, da proti povedanemu nima pravih možnosti, zato drugi strani podtakne drugo, sicer podobno misel, s katero bo lažje obračunaval. Nekateri to delajo, ker res niso razumeli in neumnost se opraviči. Drugi to delajo nalašč, iz zvijačnosti ali pokvarjenosti. Po nekaj besedah je jasno, kam kdo spada, in povem vam, pokvarjenih je več kot neumnih. Včasih traja dlje časa, ker debato spretno prestavijo proti kakšni vzporedni in nepomembni temi. Namesto o zadevi bi se pogovarjali o zadevi črtica (poklicna deformacija: če je v geometriji A neka točka, je A' projekcija te točke). Namesto o novici bi se pogovarjali o tem, kdo je novico spravil v javnost. Ali koliko zasluži. Namesto moža napadejo njegovo karikaturo. Ali njegove čevlje. Če diskusije ne uspe vrniti nazaj k originalu, je bolje odnehati.

Njihov cilj ni, da bi vas razumeli, ampak da bi vas pred občinstvom, ki vse to gleda, mlatili o zadevi črtica. Če se držimo nekih pravil obnašanja – to pa je, da debatiramo z zapisanim, ne razumemo nalašč narobe, ne menjamo teme, ne napadamo ad personam, ne žalimo …, se je temu težko upirati. Včasih to spominja na spopad, v katerem se eden drži pravil boksa, ima rokavice in še drži eno roko na hrbtu, drugi si pa vse dovoli, vključno z brcami pod pas. Če ni napredka, se kaže iz takih spopadov umakniti. Včasih pa je nasprotnik tako nesposoben, da ga lahko z levo roko držite na razdalji in tako zabavate občinstvo.

Klepetulje

Klepetulje so čisto simpatične, edina težava je, da če se v debati pojavita dve, se med njima razvije zelo gostobeseden pogovor, ki pogosto z osnovno tema nima nobene zveze in samo naredi debato preostalih nemogočo. Vzvišenost nad tako debato pokažete, da tu in tam zahtevate, da se vas iz debate odstrani. In pokažete, da ne znate dobro uporabljati tviterja – ki namreč daje možnost, da si utišate določeno debato. Ampak kaj je demonstracija neznanja v primerjavi z demonstracijo moralne vzvišenosti.

Ilegalci

Ilegalci v zavetju noči oziroma pod radarjem sprožijo debato, no, val pritrjevanja nasprotovanju tvojim idejam, ampak to naredijo tako, da avtor tega ne izve in ne more reagirati. Nekatere te za nalašč niti ne omenijo, drugim do zavetja pomaga dejstvo, da so bili dolgo tako nadležni, da jih je avtor dal na tiho (mute) in ker se jim on ne odziva na njihove komentarje, pač iščejo pritrjevanje v krogu svojih somišljenikov. Take, ki to počnejo nalašč in sistematično, je povsem korektno blokirati, kar pomeni, da bodo težje prišli do materiala, nad katerim se bodo izživljali. 

Pacienti

Včasih se človek vpraša, od kje so se vzeli ljudje, ki so med drugo svetovno vojno in po njej po Sloveniji klali Slovence. No, iz kakšnih komentarja je začutiti tako zlo, da si človek lahko odgovori. Za zdaj ima ta oseba samo mobilni telefon, morda lutko iz seks shopa za na dravski most. Bog ne daj, da bi se ponovile razmere, ko ga splošen red in mir v družbi ne bi držal nazaj.

Kolaboranti

Boj politike, vladnih nevladnih organizacij in medijskih pomagačev omogoča še eno vrsto sogovornikov. To so tisti, ki vsako izjavo na družbenih omrežjih pogledajo z vidika, ali bi se jo dalo z orodji boja proti razvratu na internetu utišati. To je, zašpecati multinacionalki, da bi vsebino odstranila. Ta potem vpraša svoje domače pomagače, ki (objektivno, strokovno in politično nevtralno ;) nekatere vsebine tudi odstrani ali pa jih skrije nekam v globine tistega, kar vidijo res samo tisti, ki prav to iščejo. Da ni mogoče reči, da gre za cenzuro. Ti so med vsemi zgoraj naštetimi verjetno najmanj strpni.

Sogovorniki

V velikanski manjšini so sogovorniki – nasprotniki. Tisti, ki se ne strinjajo, poskušajo pa razumeti, zakaj nekdo drugače misli. Najbolj razsvetljeni med njimi so celo pripravljeni spremeniti svoje mnenje. Ampak ne zahtevajmo preveč. Da, so tudi taki, ki bi soočili argumente o stvari. Ne o stvari-črtica. Argumente, ne žalitev, zafrkancije ali maloumnosti. Za diskusijo s temi ni škoda časa. Diskusije s temi so dobro branje tudi za tretje. Takih si želim čim več. So pa med podobno mislečimi pešci, komedijanti, prevaranti in pacienti v znatni manjšini. Skupnost nagrajuje paciente, pešci nagrajujejo pešce. Zato sogovorniki izginjajo in zato na družbenih omrežjih izginja razumna debata.

Skratka

Neverjetno, koliko ljudi na družbenih omrežjih pridiga o strpnosti, ne naredijo pa niti najmanjšega napora v smeri, da bi nasprotnika razumeli. Sogovorniki, ki bi se zagnali v jeklenega moža – ki bi iz nasprotnikovih idej izluščili najtrše bistvo in potem diskutirali s tistim – izumirajo. Ampak prav to bi bila strpnost v najčistejši obliki – izkazati sogovorniku spoštovanje s tem, da se ga potrudiš razumeti in polemiziraš z bistvenim, kar je povedal.

Siol, 31.1.2019.