Oblast ulice ali oblast ljudstva?

Najprej objavljeno siol.net.

V 75 letih – od 1945 do danes – je v Sloveniji levica vladala slabih 68 let, desnica pa dobrih sedem. Najdlje skupaj je desna sredina vladala v letih 2004–2008. Peterletovo vlado so zrušili po dveh letih, Bajukova je imela vsega par mesecev. Edina resna motnja v kontinuiteti oblasti je bila vlada 2004–2008. Pokazalo se je, da lahko tudi desna sredina povsem solidno vodi državo.

Za kontinuiteto je bil to preplah. Lahko bi se zgodilo, da bi Slovenija postala povsem normalna država, kjer vladajo zdaj eni, zdaj drugi. Lahko bi se zgodilo, da nihče ne bi bil večno aboniran na neko funkcijo, da se nihče ne bi prirasel na stolček. Lahko bi se začeli zavedati, da bodo tako, kot bom jaz ravnal s poraženci danes, zmagovalci jutri delali z menoj. Lahko bi se zgodilo, da ne bi kar naprej eni in isti imeli pomagačev med politiki, ko gre za biznisiranje. Lahko bi se zgodilo, da bi se kaki posli služili v konkurenčnih razmerah in cveteli brez botrstva s politiki, ki jih si jih je gospodarski novi razred izbral, da mu vodijo državo.

Lahko bi se zgodilo, da bi v globino države nastavljali ljudi zdaj eni, zdaj drugi in bi čez čas na položajih ostali samo kolikor toliko sposobni. To za kontinuiteto, ki je bila navajena, da ima vse v rokah, ni bilo sprejemljivo. Od leta 2008 je politični boj boj na življenje in smrt.

Odtegnitvena kriza

Oblasti so se bili tudi tako navadili, da je abstinenčna kriza vsakič posebej zelo huda. Še preden je februarja 2012 posle prevzela druga Janševa vlada, so razgrajali po Trgu revolucije, zažigali kontrabase in me ob vhodu v Cankarjev dom zmerjali s smradom.

Še preden se je tretja Janševa vlada sploh sestavila, preden je bilo znano, kdo jo bo sestavljal, preden je bil napisan en sam stavek v koalicijsko pogodbo, je poštena inteligenca spisala "peticijo za zaščito slovenske demokracije". Z drugimi besedami so se zavzeli za to, da (za prvo silo) demokratično izvoljena politika ne bi smela iskati povezav prek levo-desnega prepada in sestaviti vlade nekakšne enotnosti. Kar je v svojem bistvu globoko nedemokratično. Strašili so pred avtoritarno oblastjo v razmerah, ko ima stranka, ki naj bi bila avtoritarna, manj kot 30 odstotkov vseh poslancev in večine za vsiljevanje svojih rešitev nima niti v vladi. Ne, SDS v vladi nima večine.

Janši avtoritarnost očitajo še iz časov Depale vasi, ko so lansirali govorice, da je takrat obrambni minister pripravljal državni udar, ki pa da so ga zdrave sile okrog "civilista, tajnega sodelavca policije" Smolnikarja vendarle preprečile. Ti očitki o avtoritarnosti so v globokem nasprotju z vlado v letih 2004–2008. Bralci lahko pobrskajo po spominu, ali se iz prve roke spominjajo kakšnih fašističnih ali vsaj avtoritarnih potez iz tistih dni. Poročila sredstev javnega obveščanja o tem, kako so kje koga ločili od fikusa, ne štejejo. Gre za to, ali ima kdo osebno izkušnjo, kako je bil "režim" v letih 2004–2008 avtoritaren. Da ni bil, kažejo tudi objektivni podatki o stanju demokracije v Sloveniji. Po indeksu demokratičnosti, ki ga objavlja The Economist, Slovenija ni bila nikoli tako visoko kot v času "strahovlade" v letih 2004–2008.

Podobna razlika med medijsko konstrukcijo resničnosti in resničnostjo velja tudi za kratek čas 2012–2013. Janševi vladi je takrat z ukrepi v ZUJF uspelo rešiti Slovenijo pred trojko in grškim ali portugalskim scenarijem. V opoziciji je bilo veliko ropotanja. Jaz sem se naposlušal očitkov, kako da sem uničil kulturo, znanost in šolstvo. Številke pa kažejo, da so najnižje proračunske vrednosti ti sektorji dosegali pod mojimi nasledniki. Tudi vladi Alenke Bratušek in pozneje Mira Cerarja je bilo jasno, da so ti ukrepi potrebni. Z zadovoljstvom so zanje okrivili Janšo in Šušteršiča, izvedli pa so jih, ker ni bilo izbire.

Neuspeh na ulici, uspeh na sodišču

Iz tistega časa se spominjamo, da je ulica odstavila legitimno izvoljenega župana Maribora Franca Kanglerja. Nemire so sprožili radarji, tiste malenkost bolj razmišljujoče pa so o plemenitosti njihovega razgrajanja prepričala namigovanja o "korupciji" in "nepravilnostih" županovega dela. Odstavljanje "koruptivnega" župana je ulici uspelo, koruptivnost pa je na sodiščih padla na celi črti. Skozi 20 sodnih postopkov so gnali Franca Kanglerja in 20-krat je bil spoznan za nedolžnega. Kar kaže na to, kako si pri nas predstavljajo vladavino zakona oziroma "rule of law". Ne kot "rule of law", ampak "rule by law", vladanje s pomočjo zakona. Nekoga krivo obtožiš, medijsko shecaš ulico, padajo ovadbe, na koncu se pa izkaže, da je bilo vse v okvirih normale. Ampak cilj je bil dosežen, demokratično izvoljenega župana so odstavili.

Podoben scenarij je mogoče opaziti v zvezi z nakupovanjem zaščitne opreme. Kar je videti in česar se spomnimo iz marca in aprila, je panika – kako so nam kradli maske po parkiriščih v Italiji, kako nam je vlačilec z opremo zaplenila Nemčija, kako se nikjer ni nič dobilo, kako so v zdravstvu vili roke, da imajo opreme še za dva dni ... In so pač kupovali, kar se je kupiti dalo, kakor se je kupiti dalo. Je bilo vse po predpisih? Ne vem. Vsekakor je bolje dobiti zaščitno opremo brez predpisov kot pa ostati brez po vseh predpisih. Videti je bilo paniko, videti je bilo tudi kaos, videti pa je bilo tudi iskren napor, da se do opreme pride. In ni videti, vsaj za zdaj ne, naklepa goljufije ali dobičkarstva.

Ne čudi, da ima največje težave minister Počivalšek. Navajen je bil biti minister v levi vladi in za leve ministre na ulici in v medijih veljajo drugačna pravila kot za desne. Veljajo običajna pravila. Njihove poteze sredstva javnega obveščanja in tudi organi pregona načeloma razumejo za neproblematične in dobronamerne. Kolaborante z desnimi vladami se obravnava drugače, tudi za zgled vsem preostalim, da jim ne bi slučajno padlo na pamet, da bi dali roko čez prepad.

Ampak, da se razumemo, če je bil kak politik tako nor in tako pokvarjen, da se je s pomanjkanjem opreme poskusil okoristiti, upam, da bo plačal najvišjo mogočo politično ceno in šel tudi v zapor, za kolikor dolgo je mogoče. Pogrešam pa ureditev, menda še iz Hamurabijevih časov, da se za lažne obtožbe sedi toliko časa kot za toženo dejanje.

Kurjenje pod ekonomloncem

Načrtnega okoriščanja torej ni videti. Za zdaj je videti samo hujskanje ljudi okrog čisto vsake malenkosti, da se ustvarijo razmere, da bi ulica odstavila oblast in da bi se nanjo vrnili tisti, ki so v teh krajih na oblast abonirani. Najprej so cele dnevnike sitnarili, da Slovenija premalo testira. Pa se kaže, da smo med tistimi, ki so največ testirali. Potem so se spravili nad priporočilo vlade, da se nosijo maske, in je bila spet par dni v medijih prva novica, kako naša vlada trdi eno, WHO pa drugo. Ampak zdaj ves svet priporoča maske. Še preden se je država dobro ustavila, so zagnali paniko, da država ne pomaga samozaposlenim. Pa so samozaposleni prvič v zgodovini dobili univerzalni temeljni dohodek.

Dnevno smo poslušali, kako v tej ali oni državi sploh ni tako hudih ukrepov. Da so veliko hujši kot naši, smo izvedeli šele, ko je v naš medijski prostor ušla novica, da smejo tam otroci po enem mesecu spet iz stanovanja, da zdaj pa smejo ljudje več kot 500 metrov od doma ali da jim ni treba več s posebno aplikacijo javljati policiji, da bodo s tem in tem namenom v teh in teh minutah zapustili stanovanje. Pri nas smo poslušali o fašistični vladi, generali pod socialistično špansko vlado pa so žugali, kako naj se piše o epidemiji.

V primerjavi z ukrepi v Italiji, Španiji, Franciji, Nemčiji, Avstriji smo mi imeli počitnice. Ampak ko so se ukrepi začeli sproščati, je bila čez celo naslovnico največjega časopisa panika, češ, kdo bo pa čuval otroke vulkanizerjev. In tako dalje in tako naprej, sejanje dvoma o čisto vsakem ukrepu vlade, kurjenje pod ekonomloncem s čisto vsako malenkostjo.

Pod črto pa je rezultat te vlade odličen. Skladišča so polna. Žrtev je bilo malo. Zdravstveni sistem je zdržal. Socialna pomoč – ena najbolj bogatih v Evropi – je dosegla praktično vse pomoči potrebne. Novica je bil seveda tisti procent, ki je žalibog izpadel. Še najbolj "fašistični" od vsega so tviti predsednika vlade. Sploh jih ne zagovarjam, bivši in bodoči predsedujoči Evropski uniji bi moral bolj paziti, kaj čivka, ampak če ni hujšega …

Skratka

V demokracijah se na oblasti menjata dva pola. Nobena stran ni na stolčke stalno abonirana. Take demokracije v Sloveniji nekateri ne prenesejo in je zato ne poznamo. Če bi jo imeli, ne bi ulica rušila vlade, ampak bi se politični boj odvijal v parlamentu, čez dve leti pa bi volivci povedali, ali si želijo spremembe ali ne. Očitno je strah, da bi čez dve leti današnja koalicija zmagala – da bi običajni, trezni, mirni, delovni ljudje na volitvah nagradili tiste, ki so sposobni sodelovanja prek levo-desnega prepada. Te tihe ljudi zdaj ulica poskuša preglasiti.

Siol, 9.5.2020.