Moje opažanje je, da Slovenci pogosto ne znamo jasno in na glas reči ne. Nekaj nas moti, med sabo se pritožujemo, javno pa molčimo( godrnanje na socialnih omrežjih ni efektivno), se umikamo in dopuščamo, da se meja vedno bolj premika. Potem se čudimo, da nekateri dobijo občutek, da lahko počnejo, kar želijo. Če nas moti nespoštljivo vedenje tujca ali pa domačina, moramo to tudi jasno povedati in pokazati. Ne zato, ker je tujec, ampak zato, ker se neprimerno obnaša v državi in družbi, v katero je prišel. Druga stran lahko razume naše meje samo, če jih znamo mi sami postaviti. Če vedno molčimo, ne moremo pričakovati, da bo nekdo sam od sebe ugotovil, kaj nam je sprejemljivo in kaj ne. Gostoljubnos ne pomeni, da moramo vse prenašati. Spoštovanje mora biti obojestransko. Kdor pride v Slovenijo, mora spoštovati naše zakone, prostor, navade in ljudi. Mi pa moramo imeti dovolj samozavesti, da to zahtevamo brez opravičevanja in brez strahu, da bo vsaka kritika takoj označena za sovraštvo.
Danes prepogosto samo tiho godrnjamo, medtem ko drugi preizkušajo, kako daleč lahko gredo. Narod, ki ne zna postaviti svojih meja, težko pričakuje, da jih bodo spoštovali drugi.
Omenil sem zakone. Opažam, da so zakoni neprimerni trenutnemu stanju, zato se nam dogaja vse to. Na koncu vsi delajo vse po zakonu in imamo kar imamo. Zato je pomebno, da se družba oglasi. Zakon ne sme biti večen.
Tole ste med drugim zapisali: Danes prepogosto samo tiho godrnjamo, medtem ko drugi preizkušajo, kako daleč lahko gredo. Narod, ki ne zna postaviti svojih meja, težko pričakuje, da jih bodo spoštovali drugi. To je zelo res, a pomisliti moramo na to, - pa to ne pomeni, da bi nas ta razmislek odvrnil od naše namere, da je poteza radikalnih sprememb zelo blizu tega, kar so v preteklosti počele revolucije - da nas, vsaj mene, ob besedi revolicija zmrazi. NIHČE od teh, ki so bili večji del novejše slovenske zgodovine na oblasti, se ne ji ne bo odrekel prostovoljno, pa čeprav na podlagi dejstev, argumentov! Torej, kaj ostane?
Takole zapiše dr. Žiga Turk: Mlade gospode so nekoč v civilizacijo vpeljevali skozi študij velikih del zahodne literature. To gosposko izobrazbo je izpodrinila »izobrazba za sužnje«, ki je bodoče zaposlence naučila, kako se kaj uporabnega naredi – s pomočjo keramičarstva, matematike, fizike, biologije, inženirstva, prava, ekonomije ...
To zgodovinsko gledano ni često res. Vsaj ne velja za vso zgodovino. Zelo težko je zanesljivo ugotoviti (antropološko vzeto), ali je sekira «rodila« sekiro, kot je to izrazil antropolog C. L. Strauss, ali pa je bilo obratno? Sam sem naklonjen misli, da je bila pri čemer koli, tudi ko gre za iznajdbo sekire, potrebna »božja« iskrica. In v tem se, upam, z dr. Turkom strinjava.
O tem po mojem mnenju govori čudoviti prizor iz filma Space Odyssey (S. Kubrick), ko opičnjak udari na neko kost in ta po principu vzvoda poleti v nebo! In se v naslednjem trenutku spremeni v vesoljsko plovilo.
Njegova izkušnja je pragmatična, a za njeno zakonitostjo stoji misel, ki opičnjaka privede do granitnega (obeliska?), ki se ga dotika, a ne razume njegovega bistva. Nadaljevanje filma je znano.
Kaj ima to opraviti z novim filmom režiserja Nolana (tudi sam nisem videl tega filma), a kar vem o njem, o filmu, ki so ga videli moji prijatelji in sem prebral, kar je bilo o njem zapisanega, lahko rečem, da ničesar skupnega. Nič nimam proti razvoju umetniških oblik, a ko mi nekdo prodaja svoje videnje zato, da bi zadostil nekim povsem izrojenim težnjam, kot je wokizem in jim podaril novo obliko ter jo predstavljal kot nekaj novega, sem proti. Svet je mentalno in vizualno popackan s produkcijo mrež, kot je Netflix in sorodni! Vse te neštevilne serije nanizank, ki ponujajo zunanje vznemirjenje brez intelektualnega, poglobljenega notranjega vznemirjenja, pihajo na dušo slabo izobraženih in čustveno plehkih ljudi. In to ni ničesar novega; takšna »umetniška« pričevanja, so pisana na kožo plebsa. In vendar, nekoč, iz časov, iz katerih ta beseda izvira, plebs ni imel volilne pravice. Ni imel pravice, da se moti! In motil se je pogosto in to vselej v svojo škodo!
In zdaj k temeljnemu vprašanju: Ali plebs, pa kar koli to že pomeni, nima pravice do svoje resnice, do svojega dojemanja sveta, pa naj bo še tako plitvo.
Odgovor je po mojem mnenju jasen: ima jo. A v tem se skriva kleč: prav zaradi te pravice se bo svet odvijal mimo njihovih želja in njihove volje, tiste resnične, ki je niti ne zanjo izraziti.
Morda sem malo zašel? Pa saj ni prvič, a to so temeljna vprašanja in dr. Turk vedno naslavlja bistvena vprašanja.
Spretno napisano plus misel je res odlična.
Moje opažanje je, da Slovenci pogosto ne znamo jasno in na glas reči ne. Nekaj nas moti, med sabo se pritožujemo, javno pa molčimo( godrnanje na socialnih omrežjih ni efektivno), se umikamo in dopuščamo, da se meja vedno bolj premika. Potem se čudimo, da nekateri dobijo občutek, da lahko počnejo, kar želijo. Če nas moti nespoštljivo vedenje tujca ali pa domačina, moramo to tudi jasno povedati in pokazati. Ne zato, ker je tujec, ampak zato, ker se neprimerno obnaša v državi in družbi, v katero je prišel. Druga stran lahko razume naše meje samo, če jih znamo mi sami postaviti. Če vedno molčimo, ne moremo pričakovati, da bo nekdo sam od sebe ugotovil, kaj nam je sprejemljivo in kaj ne. Gostoljubnos ne pomeni, da moramo vse prenašati. Spoštovanje mora biti obojestransko. Kdor pride v Slovenijo, mora spoštovati naše zakone, prostor, navade in ljudi. Mi pa moramo imeti dovolj samozavesti, da to zahtevamo brez opravičevanja in brez strahu, da bo vsaka kritika takoj označena za sovraštvo.
Danes prepogosto samo tiho godrnjamo, medtem ko drugi preizkušajo, kako daleč lahko gredo. Narod, ki ne zna postaviti svojih meja, težko pričakuje, da jih bodo spoštovali drugi.
Omenil sem zakone. Opažam, da so zakoni neprimerni trenutnemu stanju, zato se nam dogaja vse to. Na koncu vsi delajo vse po zakonu in imamo kar imamo. Zato je pomebno, da se družba oglasi. Zakon ne sme biti večen.
Tole ste med drugim zapisali: Danes prepogosto samo tiho godrnjamo, medtem ko drugi preizkušajo, kako daleč lahko gredo. Narod, ki ne zna postaviti svojih meja, težko pričakuje, da jih bodo spoštovali drugi. To je zelo res, a pomisliti moramo na to, - pa to ne pomeni, da bi nas ta razmislek odvrnil od naše namere, da je poteza radikalnih sprememb zelo blizu tega, kar so v preteklosti počele revolucije - da nas, vsaj mene, ob besedi revolicija zmrazi. NIHČE od teh, ki so bili večji del novejše slovenske zgodovine na oblasti, se ne ji ne bo odrekel prostovoljno, pa čeprav na podlagi dejstev, argumentov! Torej, kaj ostane?
Takole zapiše dr. Žiga Turk: Mlade gospode so nekoč v civilizacijo vpeljevali skozi študij velikih del zahodne literature. To gosposko izobrazbo je izpodrinila »izobrazba za sužnje«, ki je bodoče zaposlence naučila, kako se kaj uporabnega naredi – s pomočjo keramičarstva, matematike, fizike, biologije, inženirstva, prava, ekonomije ...
To zgodovinsko gledano ni često res. Vsaj ne velja za vso zgodovino. Zelo težko je zanesljivo ugotoviti (antropološko vzeto), ali je sekira «rodila« sekiro, kot je to izrazil antropolog C. L. Strauss, ali pa je bilo obratno? Sam sem naklonjen misli, da je bila pri čemer koli, tudi ko gre za iznajdbo sekire, potrebna »božja« iskrica. In v tem se, upam, z dr. Turkom strinjava.
O tem po mojem mnenju govori čudoviti prizor iz filma Space Odyssey (S. Kubrick), ko opičnjak udari na neko kost in ta po principu vzvoda poleti v nebo! In se v naslednjem trenutku spremeni v vesoljsko plovilo.
Njegova izkušnja je pragmatična, a za njeno zakonitostjo stoji misel, ki opičnjaka privede do granitnega (obeliska?), ki se ga dotika, a ne razume njegovega bistva. Nadaljevanje filma je znano.
Kaj ima to opraviti z novim filmom režiserja Nolana (tudi sam nisem videl tega filma), a kar vem o njem, o filmu, ki so ga videli moji prijatelji in sem prebral, kar je bilo o njem zapisanega, lahko rečem, da ničesar skupnega. Nič nimam proti razvoju umetniških oblik, a ko mi nekdo prodaja svoje videnje zato, da bi zadostil nekim povsem izrojenim težnjam, kot je wokizem in jim podaril novo obliko ter jo predstavljal kot nekaj novega, sem proti. Svet je mentalno in vizualno popackan s produkcijo mrež, kot je Netflix in sorodni! Vse te neštevilne serije nanizank, ki ponujajo zunanje vznemirjenje brez intelektualnega, poglobljenega notranjega vznemirjenja, pihajo na dušo slabo izobraženih in čustveno plehkih ljudi. In to ni ničesar novega; takšna »umetniška« pričevanja, so pisana na kožo plebsa. In vendar, nekoč, iz časov, iz katerih ta beseda izvira, plebs ni imel volilne pravice. Ni imel pravice, da se moti! In motil se je pogosto in to vselej v svojo škodo!
In zdaj k temeljnemu vprašanju: Ali plebs, pa kar koli to že pomeni, nima pravice do svoje resnice, do svojega dojemanja sveta, pa naj bo še tako plitvo.
Odgovor je po mojem mnenju jasen: ima jo. A v tem se skriva kleč: prav zaradi te pravice se bo svet odvijal mimo njihovih želja in njihove volje, tiste resnične, ki je niti ne zanjo izraziti.
Morda sem malo zašel? Pa saj ni prvič, a to so temeljna vprašanja in dr. Turk vedno naslavlja bistvena vprašanja.