Foto: svet24.siSlovenec, ki se ima za del konservativne ali klasično-liberalne tradicije, je navajen, da je zapostavljen. Po letu 1945 je bil preganjan. Ko se je režim nekoliko zmehčal, sicer ni bil več v eksistenčni nevarnosti, vodilna mesta in prve vrste pa so bile rezervirane za člane vladajoče partije in njihove kolaborante.
Po letu 1989 je bilo svobode in enakopravnosti vedno več, še zmeraj pa za božič in za veliko noč posluša, da so to družinski prazniki, da naj se vera in verniki skrivajo v zavetju zasebnosti, saj da je cerkev vendar ločena od države. Svobodomiselne bodo neovirano zmerjali z neoliberalci, konservativne s fašisti, verne pa s klerotalibani. Za visoko proračunske medije pišejo v glavnem somišljeniki prejšnjega režima. Rock koncerti in oddaje, ki štrlijo iz tega rdečega konsenza, so predmet prepovedi ali pritiskov dedičev revolucije. Vodilne položaje v državi so do zdaj zasedali, s kratkotrajnimi izjemami, ljudje, ki bi bili na teh položajih, tudi če Berlinski zid ne bi padel.
Ampak eno je, če nas drugi zmerjajo z domoljupci in z zaplankanimi, drugo je, če sami sebi govorimo, da smo drugorazredni. Eno je, če nas zaplankajo, drugo je, če se zaplankamo. Eno je, če nas v kot političnega prostora potiskajo levičarski aktivisti, drugo, če se tja postavimo sami. In se še ob tem pretvarjamo, kako dobro se tam počutimo.
Vera in upanje
Človeška bitja so skozi zgodovino veliko pretrpela. Življenje je bilo težko. Da se iz obupa niso lastnoročno obesili, so naši davni predniki našli načine, kako v trpljenju najti neko zadovoljstvo. In velik del slovenske desnice je našel zadovoljstvo v tem, da je drugorazreden, odrinjen, podrejen. Bolj kot je razžaljen in ponižan, bolj je prepričan v svoj prav, v prav svojih voditeljev in v usodo, ki da je tako hotela. Trpi v sedanjosti, da bi bila prihodnost lepša, povsem v duhu krščanskega upanja na nagrado v posmrtnem življenju. In upa na čudež.
Čudeža ne bo. Venezuelski scenarij tri ure vožnje od Dunaja hitro* ni mogoč. Članica EU preprosto nima dovolj avtonomije, da bi zares lahko počela kolosalne neumnosti po diktatu Levice. Slovenija ima lahko še slabšo vlado, kot je bila Cerarjeva. Nekako bo životarila, med tem ko bodo dobro vodene države napredovala hitreje. Vsaj do prve krize.
In vendar se ne sliši samo ponižnega sprijaznjenja z zlo usodo. Na desni je te dni veliko razočaranja, nezadovoljstva in jeze. Vlade ne sestavlja »zmagovalka volitev«. Vlado sestavlja levica s skrajno Levico. Ljudje, ki sicer pravijo, da jim ne gre za oblast, ampak za stvar, so jezni, ker njihovi ne bodo oblast in bodo o stvari samo robantili iz opozicije. Ta jeza iz njih in njihovih medijev bruha z žalitvami mandatarja in norčevanjem iz nove vlade.
Umetnost možnega
Pa ni nujno, da bi bilo tako. 32 »pomladnih« poslancev je 70% vladne večine. 25 poslancev SDSa je dobra polovica vladne večine. 7 poslancev Nove Slovenije je lahko jeziček na tehtnici, ki iz leve vlade naredi levo sredinsko vlado, ob spretnem političnem manevriranju in občasnem zavezništvu z SDS celo sredinsko vlado. Ja, da bi prišlo do take koalicije, se bi bilo potrebno odpovedati kakšnemu načelu, kakšni svetinji, odpadla bi kakšna čestitka za »pokončno držo«, ampak prav gotovo se da več »za stvar« realizirati v poziciji kot v opoziciji. Če je seveda cilj politike, da kaj iz programa realizira in za svoje ljudi kaj naredi. Če je cilj tolažba tistih, ki so navajeni, da so drugorazredni, in podžiganje neproduktivne jeze tistih, ki tega niso navajeni, pa je opozicija lažja izbira.
Ključno vprašanje naslednjih mesecev je, kako desne stranke vrniti v politično igro. Če si kdo dela utvare, da bi Šarec lahko za kakšne ukrepe iskal podporo pri Novi Sloveniji, se mora zavedati, da mu ne bodo manjkali samo glasovi levice, ampak zelo verjetno tudi glasovi socialdemokratov in vseh drugih strank, ki bodo igrale na socialno-demagoško karto. Brez glasov SDS se ne bo moglo zgoditi dosti pametnega. Levi komentariat bo naredil vse, da se to ne bi zgodilo. Da SDS in njeni volivci ostanejo izobčeni. To vemo in na to ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo na to, ali se desne stranke s tem sprijaznijo in v tej igri apartheida celo pomagajo, ali pa ne.
Desna politika mora najti pravo razmerje med načelnostjo in pragmatičnostjo. Primer pragmatičnega politika je Marjan Šarec. Pripravljen je storiti karkoli, da bi lahko vladal, pa tudi, če ne bo v vladi naredil nič. Primer načelnega politika je Janez Janša. Pripravljen ni narediti nič, da bi SDS bila v vladi, kjer ne bi mogla narediti vsega. Primer politika, ki je med obojim našel kompromis, je bil dr. Janez Drnovšek. Pragmatičen, ko je šlo za majhne stvari, načelen, ko je šlo za velike. Njegov cilj je bil čim hitrejša vključitev Slovenije v evroatlantske povezave. To mu je uspelo. Cena za to sta bili preživetje in pomladitev Đilasovega novega razreda.
Naj naš glas šteje
Čas bi bil, da se slovenski desni volivec otrese občutka odrinjenosti in zapostavljenosti, ki se vleče še iz prejšnjega režima in ki jo je utrjevalo tudi bolj ali manj stalno vladanje levice po demokratizaciji. Zahtevati mora, da njegov glas šteje, da se z njegovimi glasovi vlada. Razlikovati mora med razlogi, zaradi katerih je politična tekma neenakopravna in izgovori, ki opravičujejo neuspehe. Razlikovati mora med investicijo v boljše rezultate v prihodnje in nesposobnostjo vplivati na odločitve v sedanjosti. Razlikovati mora med realno kritiko nove oblasti in tolažbo za poražence. Razlikovati mora med ostrim soočenjem idej in ventiliranjem jeze skozi verbalno nasilništvo.
Skratka, od verskih skupnosti morda desni volivec zahtevati vernost, od politike pa političnost. Ali prosto po Maxu Weberju, v desni politiki mora etiko prepričanja dopolniti etika odgovornosti. Ne šteje, za kaj se politik zavzema, šteje, kaj doseže.
Objavljeno 26.8.2018 v prilogi Družine Slovenski čas.
* Kolumno sem pisal, preden je bila znana koalicijska pogodba z Levico. Zdaj dodajam besedico hitro.